V obravnavani zadevi družba izrecne izjave o odpustu dolga v smislu 319. člena OZ ni dala, vendar pa je glede na določbo drugega odstavka 5. člena ZDavP-2 v davčnih zadevah treba enakovredno obravnavati tudi druga ravnanja davčnih zavezancev (upnikov), ki imajo enake učinke kot v OZ urejeni odpust dolga. Iz ugotovljenih dejstev in okoliščin mora torej izhajati, da davčni zavezanec ni imel namena izterjati dolga, na kar je mogoče sklepati, če s svojim ravnanjem povzroči, da tega niti ni več mogoče storiti.

VSRS Sodba X Ips 272/2014

Evidenčna številka: VS1015842

Datum odločbe: 23.11.2016

Opravilna številka II.stopnje: Sodba UPRS I U 223/2013

Senat: Peter Golob (preds.), Nataša Smrekar (poroč.), mag. Tatjana Steinman

Področje: UPRAVNI SPOR - DAVKI

Institut: dohodnina - dovoljena revizija - davek od dohodka iz kapitala - davčni inšpekcijski nadzor izbrisane družbe - izbris družbe po skrajšanem postopku brez likvidacije - aktivni družbenik - odgovornost za obveznosti izbrisane družbe - posojilo večinskemu lastniku - posojilo na odpoklic - odpust dolga - prikrito izplačilo dobička - dohodki, podobni dividendam - neplačilo obresti - pribitek na ročnost posojila - neizvedba glavne obravnave - nesporno dejansko stanje

Jedro

V obravnavani zadevi družba izrecne izjave o odpustu dolga v smislu 319. člena OZ ni dala, vendar pa je glede na določbo drugega odstavka 5. člena ZDavP-2 v davčnih zadevah treba enakovredno obravnavati tudi druga ravnanja davčnih zavezancev (upnikov), ki imajo enake učinke kot v OZ urejeni odpust dolga. Iz ugotovljenih dejstev in okoliščin mora torej izhajati, da davčni zavezanec ni imel namena izterjati dolga, na kar je mogoče sklepati, če s svojim ravnanjem povzroči, da tega niti ni več mogoče storiti.

Dejanje prostovoljnega izbrisa, ki ga je v imenu družbe opravil revident kot njena odgovorna oseba, je imelo za posledico prenehanje pravne osebe kot upnice oziroma njeno zlitje z revidentom kot edinim družbenikom in hkrati dolžnikom. Ker v takih okoliščinah ni subjekta, ki bi zahteval vračilo posojil, pomeni, da se je družba z izbrisom odpovedala zahtevi za izpolnitev obveznosti oziroma je dolg odpustila. To pa ima za posledico, da je bil revidentu dejansko izplačan dohodek, od katerega bi morala družba kot plačnica davka obračunati davčni odtegljaj.

Obveznost plačila dohodnine, ki je bila v obravnavani zadevi naložena revidentu, je po vsebini obveznost, ki bi jo morala še pred izbrisom izpolniti družba. Ker družba svoje obveznosti izračuna in plačila dohodnine od obresti in dividend ni izpolnila, je za njeno izpolnitev glede na 425. člen ZGD-1 odgovoren revident.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožbo tožeče stranke (v nadaljevanju revident) zoper odločbo Davčne uprave Republike Slovenije, Davčnega urada Novo mesto, št. DT 0610-4314/2011-41 12 2001-01 z dne 26. 4. 2012, s katero je prvostopenjski davčni organ revidentu kot pravnemu nasledniku družbe A., d. o. o., ki je bila izbrisana iz sodnega registra po skrajšanem postopku brez likvidacije (v nadaljevanju izbrisana družba), odmeril „davek iz kapitala“[1] (dividende - dividendam podobni dohodki) za december 2010 v znesku 1.674,85 EUR s pripadajočimi zamudnimi obrestmi v znesku 33,33 EUR in za maj 2011 v znesku 319.912,80 EUR s pripadajočimi zamudnimi obrestmi v znesku 6.768,18 EUR. Ministrstvo za finance je zavrnilo revidentovo pritožbo zoper odločbo prvostopenjskega davčnega organa in zahtevo za povrnitev stroškov postopka. 

2. Sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe pritrjuje odločitvi in razlogom, s katerimi sta davčna organa prve in druge stopnje utemeljila svoji odločbi, in se na podlagi drugega odstavka 71. člen ZUS-1 nanje sklicuje kot na razloge sodbe. Glede na tožbene navedbe še dodaja, da se glede na 7. točko prvega odstavka 74. člena Zakona o davku od dohodkov pravnih oseb (v nadaljevanju ZDDPO-2) odpust dolga brez plačila večinskemu lastniku šteje za prikrito izplačilo dobička oziroma za dohodke, podobne dividendam, od katerega se po Zakonu o dohodnini (v nadaljevanju ZDoh-2) obračuna in plačuje davčni odtegljaj kot dokončen davek. S tem, ko družba ni niti terjala vračila posojil od tožnika, je ta neobdavčeno prejel izplačana sredstva, ki jih je družba pridobila z izvajanjem pridobitne dejavnosti na trgu. Če družba kot gospodarski subjekt daje posojila fizični osebi kot kreditojemalcu in ob tem ne obračuna in plača obresti, tudi te glede na določbe ZDoh-2 predstavljajo dohodke iz kapitala za prejemnika brezobrestnega posojila. 

3. Zoper sodbo sodišča prve stopnje vlaga revident revizijo. Sodbo sodišča prve stopnje izpodbija zaradi bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu in zmotne uporabe materialnega prava. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj reviziji ugodi in razveljavi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje ter zadevo vrne temu sodišču v novo sojenje. Priglaša stroške revizijskega postopka.

4. Tožena stranka na revizijo ni obrazloženo odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizija je dovoljena na podlagi 1. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, ki določa, da je revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta oziroma pravnomočne sodbe, če je sodišče odločilo meritorno, v zadevah, v katerih je pravica ali obveznost stranke izražena v denarni vrednosti, presega 20.000,00 EUR. Vrednost izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta v obravnavani zadevi znaša 321.587,65 EUR in torej presega navedeni znesek za dovoljenost revizije.

7. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Revizija se lahko vloži le zaradi bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 (1. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1) in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (2. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1), za razliko od pritožbe, s katero se glede na 2. točko prvega odstavka 75. člena ZUS-1 lahko izpodbija tudi pravilnost presoje postopka izdaje upravnega akta. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 85. člena ZUS-1). Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1). V tem obsegu je bil izveden sodni preizkus utemeljenosti revizije v obravnavani zadevi.

8. Iz dejanskega stanja, ugotovljenega v upravnem postopku, na katero je svojo odločitev oprlo sodišče prve stopnje, in na katero je revizijsko sodišče po drugem odstavku 85. člena ZUS-1 vezano, izhaja, da je bila družba A. registrirana od 30. 1. 1990 do 5. 5. 2011, ko je bil na podlagi sklepa Okrožnega sodišča v Novem mestu, Srg 2011/15571 z dne 19. 4. 2011, opravljen izbris iz sodnega registra po skrajšanem postopku na podlagi 522. člena v zvezi s 425. in 426. členom Zakona o gospodarskih družbah (v nadaljevanju ZGD-1). Od ustanovitve do 1. 6. 2006 je bil revident edini družbenik omenjene družbe. Od 1. 6. 2006 do 21. 12. 2010 je imel v družbi 48,6289 % delež v kapitalu, preostalih 51,3711 % pa je imela družba A.. Od 21. 12. 2010 do izbrisa dne 5. 5. 2011 je bil revident ponovno edini družbenik izbrisane družbe, saj je navedena družba na podlagi pogodbe o odsvojitvi poslovnega deleža svoj celotni poslovni delež v izbrisani družbi podarila in izročila revidentu. Iz navedenega sklepa o izbrisu družbe izhaja, da je obveznosti plačila morebitnih obveznosti izbrisane družbe prevzel revident. 

9. V postopku je bilo ugotovljeno (konto kartica 072001 - "dolgoročno posojilo A. – C.“), da je izbrisana družba revidentu kot edinemu družbeniku dajala posojila, ki jih ta ni vrnil do datuma izbrisa družbe iz sodnega registra (do 5. 5. 2011). Navedena konto kartica izkazuje začetno stanje na dan 1. 1. 2010 v znesku 563.039,88 EUR, končno stanje dne 13. 4. 2011 pa v znesku 1.589.679,88 EUR. Od 1. 1. 2011 do 13. 4. 2011 je družba izvedla 11 nakazil s poslovnih računov na revidentove osebne račune v skupnem znesku 1.027.200,00 EUR, ta pa je do izbrisa družbe iz sodnega registra vrnil zgolj 560,00 EUR. Stanje posojil na dan pred izbrisom družbe iz sodnega registra ostaja enako stanju z dne 13. 4. 2011, to je 1.589.679,88 EUR, ki jih revident ni vrnil. Iz 11 posojilnih pogodb, sklenjenih v letu 2011 med izbrisano družbo kot posojilodajalcem in revidentom kot posojilojemalcem, izhaja, da posojilodajalec daje posojilo za nedoločen čas na odpoklic v 90 dneh, da posojilodajalec nima pravice odpoklicati posojila pred enim letom, da se posojilo obrestuje skladno s Pravilnikom o priznani obrestni meri po obrestni meri, ki velja na dan vračila posojila, da se obresti obračunajo ob vračilu posojila za celotno dobo trajanja posojila in da jih je posojilojemalec dolžan plačati hkrati z dokončnim vračilom posojila. Ker do vračila posojil ni prišlo, družba ob prenehanju tudi ni obračunala obresti od danih posojil revidentu. 

10. Revident kot pravni naslednik družbe, izbrisane po skrajšanem postopku, v skladu 425. člen ZGD-1[2] odgovarja za morebitne neporavnane obveznosti izbrisane družbe. Sporna je zakonitost odmere dohodnine od dohodkov iz kapitala (dividendam podobnih dohodkov), ki je bila revidentu kot pravnemu nasledniku izbrisane družbe odmerjena in naložena v plačilo v postopku davčnega inšpekcijskega nadzora davka od dohodkov pravnih oseb za obdobje 1. 1. 2011 do 5. 5. 2011, na podlagi ugotovitev: 1. da je družba, s tem ko je zaradi izbrisa od revidenta prenehala terjati dolg, revidentu dolg odpustila, kar se glede na 7. točko prvega odstavka 74. člena ZDDPO-2 šteje za prikrito izplačilo dobička, ki se uvršča med dohodke, podobne dividendam, 2. da družba od danih posojil družbeniku ni obračunala obresti, in da neobračunane obresti predstavljajo dohodek iz kapitala, od katerega se obračuna dohodnina, in 3. da je bila družba pred izbrisom kot plačnica davka na podlagi tretjega odstavka 325. člena v zvezi z 369. členom Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) zavezana izračunati in odtegniti davčni odtegljaj v obračunu davčnega odtegljaja od dohodka, izplačanega revidentu (od dividendam podobnih dohodkov in obresti), vendar te svoje obveznosti ni izpolnila. 

11. Glede revizijskega ugovora, da je bil davčni inšpekcijski postopek voden brez ustrezne pravne podlage, ker naj bi bil sklep o začetku davčnega inšpekcijskega nadzora sestavljen v nasprotju s 135. členom ZDavP-2, Vrhovno sodišče revidentu pojasnjuje, da kršitve postopka izdaje upravnega akta pred organi tožene stranke glede na prvi odstavek 85. člena ZUS-1 niso predmet revizijske presoje. Upoštevaje, da je revizija izredno pravno sredstvo, ki se uporabi zoper pravnomočno sodbo, izdano v upravnem sporu na prvi stopnji, so omenjene kršitve lahko predmet revizijske presoje le, če se izrazijo v kršitvah, zaradi katerih je v skladu z ZUS-1 mogoče vložiti revizijo. Revident bi zato moral te kršitve ustrezno zatrjevati in utemeljiti, česar pa ni storil. Glede na navedeno se Vrhovno sodišče do revizijskega ugovora glede nepravilne sestave sklepa o začetku davčnega inšpekcijskega nadzora ne opredeljuje. 

12. Neutemeljen je revizijski ugovor, da revidentu kot pravnemu nasledniku izbrisane družbe ne bi smela biti odmerjena dohodnina („davek iz kapitala“), temveč kvečjemu davek od dohodkov pravnih oseb za leto 2011 kot obveznost pravne osebe (za kar je bil sicer izdan sklep o začetku davčnega inšpekcijskega nadzora). Vrhovno sodišče pojasnjuje, da je bilo tudi plačilo dohodnine od dohodka iz kapitala, ki ga je prejel revident v letih 2010 in 2011, obveznost družbe, ki je pred izbrisom po skrajšanem postopku ni izpolnila, kar je bilo ugotovljeno ob opravljanju inšpekcijskega nadzora. Na podlagi drugega odstavka 134. člena ZDoh-2 je bil namreč izračun dohodnine od dividend (oziroma dividendam podobnih dohodkov) in obresti zavezan opraviti plačnik davka, ki je določen v 125. členu ZDoh-2, to pa je oseba, ki izplačuje dohodke, obdavčljive po tem zakonu, če ni z zakonom, ki ureja davčni postopek, drugače določeno. Na podlagi tretjega odstavka 325. člena ZDavP-2 bi tako morala družba kot plačnik davka od izplačanega dohodka revidentu izračunati in odtegniti davčni odtegljaj v obračunu davčnega odtegljaja hkrati z obračunom dividend oziroma obresti. Obveznost plačila dohodnine, ki je bila v obravnavani zadevi naložena revidentu, je po vsebini torej obveznost, ki bi jo morala še pred izbrisom izpolniti družba. Ker družba svoje obveznosti izračuna in plačila dohodnine od obresti in dividend ni izpolnila, je za njeno izpolnitev glede na 425. člen ZGD-1 odgovoren revident. 

13. Pravilno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da je družba revidentu odpustila dolg. Odpust dolga je urejen v prvem odstavku 319. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), po katerem obveznost preneha, če upnik izjavi dolžniku, da ne bo zahteval njene izpolnitve, in se dolžnik s tem strinja. Ker torej terjatev preneha, upnik s tem izgubi možnost terjati dolg. V obravnavani zadevi družba sicer take izrecne izjave ni dala, vendar pa je glede na določbo drugega odstavka 5. člena ZDavP-2 v davčnih zadevah treba enakovredno obravnavati tudi druga ravnanja davčnih zavezancev (upnikov), ki imajo enake učinke kot v OZ urejeni odpust dolga. Iz ugotovljenih dejstev in okoliščin mora torej izhajati, da davčni zavezanec ni imel namena izterjati dolga,[3] na kar je mogoče sklepati, če s svojim ravnanjem povzroči, da tega niti ni več mogoče storiti.

14. Tako je v konkretnem primeru družba kljub odprtim terjatvam do revidenta iz naslova posojil (nekaterih danih celo v mesecih pred izbrisom) v skupnem znesku 1.589.119,88 EUR predlagala svoj izbris iz sodnega registra po skrajšanem postopku brez likvidacije na podlagi 425. člena ZGD-1. Dejanje prostovoljnega izbrisa, ki ga je v imenu družbe opravil revident kot njena odgovorna oseba, je imelo za posledico prenehanje pravne osebe kot upnice oziroma njeno zlitje z revidentom kot edinim družbenikom in hkrati dolžnikom. Ker v takih okoliščinah ni subjekta, ki bi zahteval vračilo posojil, pomeni, da se je družba z izbrisom odpovedala zahtevi za izpolnitev obveznosti oziroma je dolg odpustila. To pa ima za posledico, da je bil revidentu dejansko izplačan dohodek, od katerega bi morala družba kot plačnica davka obračunati davčni odtegljaj.

15. Odpust dolga, brez plačila ali po ceni, ki je nižja od primerljive tržne cene iz 16. in 17. člena ZDDPO-2, se po 7. točki prvega odstavka 74. člena ZDDPO-2 šteje za prikrito izplačilo dobička. prikrito izplačilo dobička, določeno v ZDDPO-2, pa se, kadar je izplačano fizičnim osebam, v skladu s 1. točko četrtega odstavka 90. člena ZDoh-2 obravnava kot dividende[4], ki po 2. točki prvega odstavka 80. člena ZDoh-2 predstavljajo dohodek iz kapitala, od katerega je v skladu s 5. točko 18. člena in drugim odstavkom 1. člena ZDoh-2 treba plačati dohodnino. 

16. Od dohodka iz kapitala se dohodnina izračuna in plača od davčne osnove, ugotovljene v skladu z določbami III. 6. poglavja ZDoh-2, po stopnji 20 % in se šteje kot dokončen davek (prvi odstavek 132. člena ZDoh-2). Ker se glede na pojasnjeno izplačila revidentu s strani družbe zaradi dejanskega odpusta dolga štejejo za prikrito izplačilo dobička, ki se obravnava kot dividende, je neutemeljen revizijski ugovor, da bi morala biti izplačila obravnavana kot dobiček iz kapitala iz 3. točke prvega odstavka 80. člena ZDoh-2, ob upoštevanju davčne osnove iz 97. člena ZDoh-2 in stopnje iz drugega odstavka 132. člena ZDoh-2. Ker se v primeru, ko je dobiček prikrito izplačan fizični osebi, obračuna in plača dohodnina kot davek od dohodkov fizičnih oseb po ZDoh-2, je nadalje neutemeljen tudi revizijski ugovor, da bi moral davčni organ na podlagi 1. b točke prvega odstavka 70. člena ZDDPO-2 pri izračunu davka upoštevati 15 % stopnjo. Navedena določba ZDDPO-2 se namreč uporablja le, kadar je prejemnik dohodka pravna oseba. 

17. Revident meni, da bi bilo pri obračunu obresti za posojila, dana pred 1. 1. 2010, mogoče upoštevati obrestno mero za december 2009 le, če bi bilo to zanj ugodnejše. Vrhovno sodišče omenjene navedbe zavrača kot nebistvene za odločitev. Kot je v svoji odločbi pojasnil že drugostopenjski davčni organ, na katerega obrazložitev se sklicuje tudi sodišče prve stopnje, je bila za obresti od posojil, danih pred 1. 1. 2010, upoštevana obrestna mera za december 2009, saj je moral davčni organ zaradi nepredložitve posojilnih pogodb za navedena posojila sam določiti obrestno mero. Glede na takratno višino obrestne mere je bilo za revidenta najugodneje, če se upošteva obrestna mera za december 2009 v višini 1,236 %, saj so v letih 2009 in 2008 sicer veljale višje obrestne mere (v letu 2009 od 2,995 % v januarju do 1,236 % v decembru, v letu 2008 pa od 4,69 % v januarju do 3,921 v decembru). To pomeni, da je bila uporabljena najnižja in s tem najugodnejša obrestna mera, za kar se zavzema tudi revident.

18. Nadalje je neutemeljen tudi revizijski ugovor, da davčni organ pri izračunu obresti ne bi smel upoštevati pribitka zaradi ročnosti posojila v višini 0,03 %. Po presoji Vrhovnega sodišča je treba pri ugotavljanju ročnosti zadolžitve, od katere je po določbi 5. člena Pravilnika o priznani obrestni meri (v nadaljevanju Pravilnik) odvisna višina pribitka, upoštevati pogodbeno določen rok vračila in ne dejanske ročnosti posojila. Revident v dosedanjem postopku namreč ni trdil, da je bila za primer vračila posojila pred zapadlostjo dogovorjena drugačna obrestna mera. Pogodbeno določena ročnost posojil, danih revidentu, je bila več kot 1 leto, saj so bila posojila dana na odpoklic, pri čemer posojilodajalec ni imel pravice odpoklicati danega posojila v enem letu po sklenitvi pogodbe. Glede na navedeno je odločitev, da se pri izračunu obrestne mere na podlagi drugega odstavka 5. člena v zvezi z drugim odstavkom 2. člena Pravilnika upošteva pribitek v višini treh bazičnih točk oziroma 0,03 %, ki velja za posojila z ročnostjo nad 1 do 5 let, pravilna in zakonita. 

19. Revident v reviziji uveljavlja tudi bistveno kršitev določb postopka iz četrtega odstavka 75. člena ZUS-1, ki naj bi jo sodišče prve stopnje storilo s tem, ko ni opravilo glavne obravnave, kljub temu da je dejansko stanje med strankama sporno, in je revident v tožbi predlagal, da se ga zasliši. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijane sodbe navedlo, da je odločilo na nejavni seji na podlagi 2. alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1, kar pomeni, da je očitno štelo, da je dejansko stanje med strankama sporno, vendar pa je revident v tožbi navajal zgolj tista nova dejstva in dokaze, ki jih skladno s tem zakonom sodišče ne more upoštevati (52. člen ZUS-1) ali pa predlagana dejstva in novi dokazi niso pomembni za odločitev. 

20. Po presoji Vrhovnega sodišča je sodišče prve stopnje zmotno ocenilo, da je dejansko stanje med strankama sporno, saj tako iz sodbe kot iz tožbe očitno izhaja, da dejanske okoliščine, ki so v obravnavani zadevi bistvene za odločitev (da je bila družba izbrisana po skrajšanem postopku brez likvidacije, da je bil revident ob izbrisu edini družbenik, da je družba revidentu dajala posojila ter čas in zneski izplačil, da posojila do izbrisa družbe niso bila vrnjena in da revident od posojil ni plačeval obresti), med strankama niso bile sporne. Vsi tožbeni ugovori se namreč nanašajo le na materialnopravne zaključke davčnega organa in na pravilnost postopka izdaje upravnega akta, medtem ko so tožbene navedbe o spornem dejanskem stanju pavšalne, brez konkretne opredelitve, s čim se tožnik ne strinja. Kadar pa dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo upravnega akta, med strankama ni sporno, lahko sodišče na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1 odloči brez glavne obravnave, kar je sodišče prve stopnje tudi storilo, čeprav z drugačno utemeljitvijo. Glede na navedeno je neutemeljen revizijski ugovor, da je sodišče prve stopnje, s tem ko ni izvedlo glavne obravnave, na kateri bi zaslišalo revidenta, storilo bistveno kršitev določb postopka v upravnem sporu. 

21. Vrhovno sodišče je na podlagi 92. člena ZUS-1 revizijo zavrnilo kot neutemeljeno, saj niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena, in tudi ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (86. člen ZUS-1).

22. Izrek o stroških temelji na prvem odstavku 165. člena in prvem odstavku 154. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1.

Zveza:
ZDavP-2 člen 5, 5/2, 135, 325, 325/3, 369. ZDDPO-1 člen 16, 17, 70, 70/1-1b, 74, 74/1-7. ZDoh-2 člen 1, 1/2, 18, 18-5, 80, 80/1-2, 80/1-3, 90, 90/4-1, 97, 125, 132, 132/1, 134, 134/2. OZ člen 319, 319/1. ZGD-1 člen 425, 522. ZUS-1 člen 52, 59, 59/1, 59/2-2, 85, 85/1, 92. Pravilnik o priznani obrestni meri člen 2, 2/2, 5, 5/2.

Datum zadnje spremembe: 18.01.2017

Vir: VS1015842

[1] Prvostopenjski davčni organ v I. točki izreka odločbe navede, da se zavezancu za davek odmeri davek iz kapitala. Tega pojma davčna zakonodaja sicer res ne pozna, kot opozarja revident, je pa iz nadaljnjih točk izreka in obrazložitve odločbe jasno razvidno, da je bila revidentu odmerjena dohodnina (davek od dohodka iz kapitala).
[2] Glede na 425. člen ZGD-1, ki se na podlagi 522. člena ZGD-1 smiselno uporablja tudi za družbo z omejeno odgovornostjo, družba lahko preneha po skrajšanem postopku brez likvidacije, če vsi delničarji predlagajo registrskemu organu izbris družbe iz registra in predlogu priložijo sklep o prenehanju po skrajšanem postopku ter notarsko overjeno izjavo vseh delničarjev, da so poplačane vse obveznosti družbe, da so urejena vsa razmerja z delavci in da prevzemajo obveznost plačila morebitnih preostalih obveznosti družbe.
[3] Primerjaj 14. točko obrazložitve sodbe Vrhovnega sodišča X Ips 43/2014 z dne 20. 1. 2016. 
[4] Dividende v smislu 90. člena ZDoh-2 so dividende in drugi dohodki, doseženi na podlagi lastniškega deleža.