Računovodja.com : trgovina | pridružite se! | članki | pomoč | forum  Preklopi na starejšo različico
PrijavaUstvarite nov uporabniški račun

Dodaj vsebino na seznam priljubljenih vsebin Večje črke Manjše črke
Razširi 

VDS sodba Pdp 682/2008, 12. 11. 2008

Opravilna številka: VDS sodba Pdp 682/2008

Oddelek: Oddelek za individualne in kolektivne delovne spore

Datum seje senata: 12.11.2008

Področje: delovno pravo

Institut: izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - kršitve pogodbenih obveznosti - nadaljevanje delovnega razmerja do izteka odpovednega roka

Zveza: ZDR člen 110, 110/1, 110, 110/1.

 

JEDRO:

Ker je bilo v sodnem postopku ugotovljeno, da je bilo upoštevaje vse okoliščine in interese pogodbenih strank z delovnim razmerjem mogoče nadaljevati vsaj do izteka odpovednega roka (tožnik v času dolgotrajne zaposlitve pri toženi stranki predhodno ni nikoli neopravičeno izostal z dela, zaradi njegove odsotnosti delovni proces ni bil moten), je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi dvodnevnega neopravičenega izostanka z dela nezakonita.

IZREK:

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka krije sama svoje pritožbene stroške.

OBRAZLOŽITEV:

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo nezakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 27. 3. 2007, ki jo je vročila tožena stranka tožniku, posledično je ugodilo tudi tožbenemu zahtevku na reintegracijo in reparacijo. Toženi stranki je naložilo, da tožniku povrne stroške postopka v znesku 578,33 EUR v 8 dneh od vročitve sodbe, po tem roku z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožena stranka iz pritožbenih razlogov zmotne oz. nepravilne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga, naj izpodbijano sodbo spremeni tako, da zavrne tožbeni zahtevek, tožeči stranki pa naloži plačilo pravdnih stroškov tožene stranke, skupaj s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. V pritožbi navaja, da je zmotno stališče sodišča prve stopnje, da v konkretnem primeru ni izpolnjen splošni pogoj iz 1. odstavka 110. člena ZDR. Po stališču pritožbe sta kršitev, ki se očita tožniku in njegov odnos do dela take narave, da je onemogočeno nadaljevanje delovnega razmerja med strankama do izteka odpovednega roka. Tožena stranka je namreč povsem izgubila zaupanje v tožnika in njegovo delo. To potrjujejo v postopku izvedeni dokazi. Stranki sta že v pogodbi o zaposlitvi dne 4. 3. 2004 v 9. členu opredelili kot hujšo kršitev obveznosti iz delovnega razmerja, če delavec ne pride na delo in v roku 24 ur od predvidenega prihoda na delo o razlogih svoje odsotnosti ne obvesti delodajalca ali nadrejenega. V takem primeru lahko delodajalec izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če je kršitev storjena iz hude malomarnosti ali naklepno. Prvostopno sodišče tako ni imelo nobene pravne podlage za ugotavljanje, ali kršitev, kot je bila tožniku očitana, predstavlja tako kršitev delovnih obveznosti, da je utemeljena izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, še posebej, ker je sodišče ugotovilo, da je tožnik vedel, da mu 12. 3. 2007 poteče bolniški stalež, pa kljub temu dne 13. 3. in 14. 3. 2007 brez opravičljivega razloga ni prišel na delo. Delavec tudi ne more samovoljno odločati, kdaj bo izkoristil letni dopust oz. neopravičeno izostati z dela, nato pa od svojih nadrejenih zahtevati, da se mu odobri letni dopust za nazaj. Tožnik je naklepno neopravičeno izostal z dela, čeprav ga je tožena stranka posebej klicala in pozvala na delo. Predočeno mu je bilo tudi, da je obseg dela izjemno velik in da bo zaradi njegove odsotnosti potrebno organizirati nadurno delo. Kljub temu tožnik ni prišel na delo, nato pa je skušal svoje ravnanje sanirati na ta način, da bi se mu odobrilo dva dni letnega dopusta, pri tej svoji zahtevi pa se je tudi neprimerno obnašal do nadrejene delavke. Takega ravnanja tožena stranka ni mogla tolerirati, zato nadaljevanje delovnega razmerja ni bilo več mogoče niti do izteka odpovednega roka. To sta potrdili tudi zaslišani priči A.K. In D.C. ter B.J., ki je bil zaslišan kot stranka. Tega dejstva ne more spremeniti podatek, da je bil tožnik zaposlen pri toženi stranki že 38 let in da v zadnjih 20 letih ni bil obravnavan zaradi neopravičenega izostanka z dela. Sodišče je pri tem zamolčalo dejstvo, da je bil tožnik obravnavan zaradi drugih kršitev delovnih obveznosti, za kar je tožena stranka predložila dokaze. Sodišče prve stopnje se tudi neutemeljeno sklicuje na sodbo VDSS z opr. št. Pdp 400/2004. V obravnavanem sporu je namreč sodišče samo ugotovilo, da je tožnik vedel, da ima zaključen bolniški stalež 12. 3. 2007, da je torej neopravičeno izostal z dela dva dni in da se je neprimerno vedel do nadrejene delavke. Ker je tožnik vedel, da za izostanek z dela nima opravičljivega razloga, to pomeni, da je bila njegova odsotnost z dela naklepna, s tem pa je podana tudi njegova krivda.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri tem je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. - ZPP) in na pravilno uporabo materialnega prava. Glede na to, da v zvezi z uveljavljanim pritožbenim razlogom bistvene kršitve določb pravdnega postopka pritožba ne navaja, katere določbe ZPP sodišče prve stopnje ni uporabilo ali jo je uporabilo nepravilno in bi to lahko vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe (1. odstavek 339. člena ZPP), je pritožbeno sodišče v okviru preizkusa po uradni dolžnosti ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter na ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

Na podlagi izvedenega dokaznega postopka je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožena stranka tožniku izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi dne 17. 3. 2007 (priloga A3), ker je naklepoma huje kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja, ko je bil dne 13. 3. 2007 in 14. 3. 2007 neopravičeno odsoten z dela. Gre za odpovedni razlog po 2. alineji 1. odstavka 111. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002 in nasl. - ZDR).

Po določbi 1. odstavka 110. člena ZDR lahko delodajalec izredno odpove pogodbo o zaposlitvi delavcu, če obstajajo razlogi, določeni s tem zakonom (111. člen ZDR) in če ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka oz. do poteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje je pri tem pravilno upoštevalo tudi določila mednarodnih aktov, ki se uporabljajo v Republiki Sloveniji kot zavezujoče pravo, to je konvencija MOD št. 158 o prenehanju delovnega razmerja na pobudo delodajalca in Evropska socialna listina.

Iz izvedenih dokazov izhaja, da je bil tožnik na podlagi odločbe imenovanega zdravnika pri Zavodu za zdravstveno zavarovanje Slovenije z dne 6. 3. 2007 (priloga B7) od 13. 3. 2007 dalje zmožen za delo. Tožnik se na delo 13. 3. 2007 ni javil, dne 14. 3. 2007 pa je v službo prinesel bolniški list, obenem pa predlagal, da se mu za ta dva dneva odobri še iz prejšnjega leta neizkoriščeni letni dopust. Predvsem na podlagi pričevanja A.K. je sodišče prve stopnje nadalje ugotovilo, da je bil tožnik seznanjen s tem, da mu bolniški stalež poteče 12. 3. 2007 in bi torej moral nastopiti delo 13. 3. 2007, pri čemer je tožnik izpovedal, da je mislil, da je 13. 3. 2007 še v bolniškem staležu, za 14. 3. 2007 pa je računal, da mu bo odobren dopust.

Pritožbeno sodišče se strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da je tožnik kršil pogodbene obveznosti s tem, ko je neopravičeno izostal z dela dva dni, pri tem pa lahkomiselno računal, da se bo lahko naknadno z vodjo dogovoril za dopust. Prav tako je ocenilo kot neprimerno vedenje tožnika v pogovoru z A.K., ko je vztrajal pri tem, da mu odobri dopust za nazaj, pri čemer je njegovo reakcijo ocenilo kot posledico zavedanja, da bo imel neopravičen izostanek z dela, če mu dopust ne bo odobren. Do pogovora z A.K. je torej pričakoval, da mu bo zaprošeni dvodnevni dopust odobren. Sodišče prve stopnje je glede na navedene zaključke v nadaljevanju pravilno presojalo zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tudi v smislu 1. odstavka 110. člena ZDR, to pomeni, ali ob ugotovljenem odpovednem razlogu iz 2. alineje 1. odstavka 111. člena ZDR, glede na vse okoliščine in interese obeh pogodbenih strank ni bilo mogoče nadaljevati delovnega razmerja tožnika pri toženi stranki do izteka odpovednega roka. Pri tem je pravilno upoštevalo, da je bil tožnik zaposlen pri toženi stranki 38 let, da v zadnjih 20 letih ni bil obravnavan zaradi neopravičenega izostanka z dela, nadalje, da tožena stranka ni dokazala, da bi zaradi ravnanja tožnika bil hudo moten delovni proces, glede na to, da je bil tožnik zaradi bolezni odsoten že pred 13. 3. 2007. Upoštevalo je tudi, da je tožnik nadaljeval z delom 15. 3. 2007, vse do 27. 3. 2007, ko mu je tožena stranka vročila izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Vse navedeno so okoliščine, poleg opisanega ravnanja tožnika in njegovega subjektivnega odnosa do očitane kršitve delovnih obveznosti, ki utemeljujejo zaključek, da tožena stranka ni uspela dokazati, da so v smislu 1. odstavka 110. člena ZDR za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku obstajali tako odpovedni razlogi, kot okoliščine in interesi obeh pogodbenih strank, zaradi katerih ni bilo mogoče nadaljevati delovnega razmerja tožnika niti do izteka odpovednega roka. Zaradi tega je bila pravilna odločitev sodišča prve stopnje, ko je ugotovilo nezakonitost sporne izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi in je posledično ugodilo tudi tožbenemu zahtevku na reintegracijo in reparacijo.

Neutemeljena je pritožba, ko uveljavlja, da je že s samo kršitvijo delovnih obveznosti izpolnjen tudi pogoj iz 1. odstavka 110. člena ZDR, da so torej že zaradi narave kršitve podane okoliščine, ki onemogočajo nadaljevanje delovnega razmerja med strankama do izteka odpovednega roka. Tožnik je namreč izpovedal, da je imel tudi po zaključku bolniškega staleža otečen prst na roki (kar je bila posledica nesreče pri delu), zaradi česar je bil mnenja, da še nadalje ni sposoben za delo. Tudi sicer celotno njegovo ravnanje v zvezi z očitano kršitvijo kaže na pravilnost ocene sodišča prve stopnje, da je šlo za lahkomiselnost, da mu bo tožena stranka naknadno odobrila še neizkoriščeni letni dopust iz prejšnjega leta. Zaradi takega sicer neutemeljenega pričakovanja pa se zatrjevanje tožene stranke, da je povsem izgubila zaupanje v tožnika in njegovo delo, pokaže kot neutemeljeno.

Zmotno je stališče pritožbe, da prvostopno sodišče ni imelo pravne podlage za ugotavljanje, ali predstavlja kršitev, očitana tožniku, tako kršitev delovnih obveznosti, da omogoča izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. V sodnem postopku mora sodišče vsekakor presojati (pri čemer je dokazno breme na podlagi 2. odstavka 82. člena ZDR na delodajalčevi strani) ne samo, ali je dokazana kršitev, temveč tudi, ali je kršitev hujša, ali je dokazana zatrjevanja stopnja delavčeve krivde, pa tudi v smislu 1. odstavka 110. člena ZDR, ali res ni bilo mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka (o tem sklep VS RS, št. VIII Ips 278/2007 z dne 22. 4. 2008).

Glede na povedano pritožbeno sodišče ugotavlja, da niso podani s pritožbo uveljavljani pritožbeni razlogi, pa tudi ne tisti, na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti. Zaradi tega je pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in v skladu z določbo 353. člena ZPP potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato krije sama svoje pritožbene stroške (1. odstavek 154. člena ZPP).