Računovodja.com : trgovina | pridružite se! | članki | pomoč | forum  Preklopi na starejšo različico
PrijavaUstvarite nov uporabniški račun

Dodaj vsebino na seznam priljubljenih vsebin Večje črke Manjše črke
Razširi 

VDS sodba Pdp 667/2008, 6. 11. 2008

Opravilna številka: VDS sodba Pdp 667/2008

Oddelek: Oddelek za individualne in kolektivne delovne spore

Datum seje senata: 06.11.2008

Področje: delovno pravo

Institut: pogodba o zaposlitvi za določen čas - tujec - delovno dovoljenje

Zveza: ZZDT člen 8, 8. ZDR člen 52, 52/1, 52/1-4, 119, 119/2, 52, 52/1, 52/1-4, 119, 119/2.

 

JEDRO:

Ker je tožnik za obdobje veljavnosti delovnega dovoljenja sklenil pogodbo o zaposlitvi za določen čas enega leta, po izteku te pogodbe o zaposlitvi ne more na podlagi dejstva, da je v vmesnem obdobju pridobil osebno delovno dovoljenje, ki ni časovno omejeno, zahtevati od tožene stranke, da ga zaposli za nedoločen čas.

IZREK:

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (1., 3., in 4. odstavek).

OBRAZLOŽITEV:

Sodišče prve stopnje je izdalo sodbo s katero je razsodilo, da se tožbeni zahtevek tožnika za ugotovitev obstoja delovnega razmerja za čas od 15. 5. 2006 do 30. 9. 2006 in za ugotovitev, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki dne 30. 9. 2007 ni prenehalo in mu še traja, zato ga je tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delo od 1. 10. 2007 dalje, z vsemi pravicami iz delovnega razmerja kot neutemeljen zavrne (1. odstavek). V nadaljevanju je razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožniku obračunati regres za letni dopust za leto 2006 v bruto znesku 151,27 EUR in mu izplačati neto znesek, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 16. 10. 2007 do plačila ter mu obračunati regres za letni dopust za leto 2007 v bruto znesku 140,60 EUR in mu izplačati pripadajoči neto znesek z zakonskimi obrestmi od 1. 7. 2007 do plačila, vse v roku osem dni pod izvršbo (2. odstavek). V presežku zaradi obračuna in plačila denarnih terjatev do 3.839,00 EUR je sodišče tožbeni zahtevek kot neutemeljen zavrnilo (3. odstavek). Odločilo je, da je tožnik dolžan povrniti toženi stranki stroške postopka v znesku 713,60 EUR, v roku osem dni od vročitve sodbe, po preteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila, pod izvršbo (4. odstavek).

Tožnik je vložil laično pritožbo zoper sodbo (pravilno: v izpodbijanem delu s katerim tožnik v postopku ni uspel) in v njej navajal, da ga je tožena stranka zaposlila na črno ter ga pri tem izkoriščala in goljufala. Zato je podal pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlagal, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Navajal je, da je obrazložitev sodišča sama s seboj v nasprotju. Tožena stranka je namreč sama priznavala, da je "nekajkrat" res prišel na X, kjer je zidal svojo hišo pred dnem 1. 10. 2007. Iz sodbe sodišča prve stopnje ni razvidno, da je tožena stranka čakala en mesec in šest dni preden je vložila vlogo na Zavod Republike Slovenije za zaposlovanje dne 11. 7. 2007 za pridobitev delovnega dovoljenja za tožnika. Tožnik je sodišču predložil svoj osebni dnevnik, iz katerega je razvidno, kdaj je delal in koliko ur dnevno (mesec maj, junij, julij, avgust in september leta 2006). Tožnik je torej delal štiri in pol mesece na črno in v tem času opravil veliko nadur. V tem času bi bil upravičen tudi do dveh dnevnih obrokov (malic), ker je razvidno, da je te dni veliko delal. Pri tem se tožniku zastavlja tudi vprašanje, kaj bi se mu zgodilo, če bi padel z višine in se resno poškodoval ali smrtno ponesrečil. Tožnik je bil upravičen tudi do višjega letnega dopusta in ne le 20 dni, saj njegov status tujca v Republiki Sloveniji ni enak kot dosedanjih prišlekov tujcev, ima namreč stalno prebivališče in je nezakonito izbrisan iz registra prebivalstva. Tožena stranka ne posluje zakonito po predpisih, kar je ugotovilo že tudi sodišče prve stopnje po izvedenem dokaznem postopku. Tožena stranka bi morala pravočasno pred njegovim nastopom dela vložiti vlogo in zadovoljiti vsem zakonskim predpisom ter pridobiti delovno dovoljenje in ga socialno in pokojninsko zavarovati. Tožena stranka je tudi za štiri tujce v septembru 2007 pridobila začasna delovna dovoljenja, njega pa je brez razloga odpustila. V njegovem primeru tako ne bi smelo priti do prekinitve delovnega razmerja.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (v delu s katerim tožnik ni uspel) v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/2007- ZPP -UPB3 - v nadaljevanju ZPP) in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo zatrjevanih absolutnih bistvenih kršitev pravil postopka in na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo.

Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z dejanskimi in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje, glede na podane pritožbene ugovore pa dodaja:

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ni podana vsebinsko zatrjevana absolutna bistvena kršitev pravil postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ki določa, da je kršitev podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe, ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju; ali če je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe, v vsebini listin ali v zapisniku o izpovedbah v postopku in med samimi temi listinami oziroma zapisniki. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je lahko presodilo miselno pot sodišča, zakaj je presodilo tako, kot to izhaja iz izreka in obrazložitve sodbe, prav tako pa razlogi iz obrazložitve sodbe ne nasprotujejo sami sebi in tudi niso nejasni in ni podano nasprotje med razlogi in izrekom sodbe.

Ugotoviti je, da je sodišče prve stopnje v dokazne namene s vpogledom in prečitanjem celotne listinske dokumentacije v spisu po oceni pritožbenega sodišča pravilno ugotovilo, da iz delovnega dovoljenja z dne 25. 9. 2006 izhaja, da je Zavod Republike Slovenije za zaposlovanje izdal delovno dovoljenje za tožnika za dobo enega leta od dne 1. 10. 2006 do 30. 9. 2007 za delovno mesto pomožna gradbena dela pri toženi stranki. Pogodba o zaposlitvi, sklenjena med strankama v postopku je bila tudi registrirana na Zavodu za zaposlovanje Republike Slovenije, iz pogodbe o zaposlitvi pa izhaja, da je bila sklenjena za čas veljavnosti delovnega dovoljenja.

Ob navedenem je glede na podane pritožbene ugovore ugotoviti, da Zakon o zaposlovanju in delu tujcev (ZZDT - Ur. l. RS, št. 66/2000 s sprem.) v 1. členu določa, da se s tem zakonom določajo pogoji, pod katerimi se tujec zaposli ali dela v Republiki Sloveniji, če z mednarodnimi sporazumi ni določeno drugače, pri tem pa je tujec zaposlen v Republiki Sloveniji, kadar je na podlagi pogodbe o zaposlitvi v delovnem razmerju pri delodajalcu, ki ima sedež ali prebivališče v Republiki Sloveniji, oziroma ima v skladu s tem zakonom status samozaposlene osebe. ZZDT pa v 2. členu opredeljuje pojme in določa, da imajo za potrebe tega zakona določeni pojmi določen pomen in tako je tujec oseba, ki nima državljanstva Republike Slovenije. Poudariti je tudi, da 8. člen ZZDT določa, da je delovno dovoljenje dokument, na podlagi katerega lahko domači ali tuji delodajalec sklene pogodbo o zaposlitvi ali pogodbo o delu, oziroma opravlja drugo delo s tujcem v skladu z določbami tega zakona, delovno dovoljenje pa se lahko izda kot osebno delovno dovoljenje (10. člen - 10. e člen ZZDT), dovoljenje za zaposlitev (11. člen -11. d člen ZZDT) ali dovoljenje za delo (12. člen ZZDT), pri čemer se dovoljenje za zaposlitev praviloma izda za dobo do enega leta, če s tem zakonom ni drugače določeno.

Zakon o delovnih razmerjih (ZDR - Ur. l. RS št. 42/2002) v 4. alinei 1. odstavka 52. člena določa, da se pogodba o zaposlitvi lahko sklene za določen čas, če gre za zaposlitev tujca ali osebe brez državljanstva, ki ima delovno dovoljenje za določen čas, razen v primeru osebnega dovoljenja, pri čemer pa 119. člen ZDR ureja prenehanje pogodbe o zaposlitvi po samem zakonu in določa, da pogodba o zaposlitvi, ki jo sklene tujec, ali oseba brez državljanstva, preneha veljati po samem zakonu z dnem prenehanja veljavnosti delovnega dovoljenja. Tako tožnik neutemeljeno uveljavlja, da je bil pri toženi stranki v delovnem razmerju že od 15. 5. 2006 do 30. 9. 2006, saj kot tujec ni izpolnjeval pogoje za sklenitev delovnega razmerja. Tožniku tako tudi niso pripadale za ta čas (pred sklenitvijo delovnega razmerja) pravice iz delovnega razmerja, kot na primer uveljavljani dvojni regres za malico, regres za letni dopust, kakor tudi ne dodatek na delovno dobo. Na novo pridobljeno osebno dovoljenje tožnika tudi ne more predstavljati razloga, da bi bila tožena stranka dolžna tožnika zaposliti za nedoločen čas, seveda pa tožnik nedvomno ima pravico, da se zaposli kjerkoli na območju Republike Slovenije glede na osebno pridobljeno delovno dovoljenje. Ugotoviti je tudi, da je sodišče prve stopnje tožniku utemeljeno priznalo pripadajoči regres za letni dopust za leto 2006 in tudi za leto 2007, saj je bil tožnik v delovnem razmerju pri toženi stranki. Za vse ostale denarne zahtevke pa je sodišče po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da je tožnik sam povedal na naroku za glavno obravnavo, da je prejel vse, kar izhaja iz plačilnih list. Glede odškodnine za neizkoriščeni letni dopust pa je sodišče pravilno odločilo, da je imel tožnik v letu 2006 pravico le do sorazmernega dela dopusta in ni mogoče upoštevati pritožbenih ugovorov, da njegov status tujca ni enak kot pri dosedanjih prišlekov tujcev iz razloga, ker je on nezakonito izbrisan iz registra.

Pritožbeno sodišče na ostale pritožbene ugovore tožnika ne odgovarja, saj za rešitev zadeve niso relevantni, pritožbeno sodišče pa mora presoditi le tiste pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena, in navesti razloge, ki jih je upoštevalo po uradni dolžnosti (1. odstavek 360. člena ZPP).

Sodišče prve stopnje je pravilno odločilo o stroških postopka upoštevaje pri tem določila 154. člena in 155. člena ZPP ter pri tem upoštevalo veljavno Odvetniško tarifo.

Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo odločitev sodišča prve stopnje, za kar je imelo pravno podlago v določilih 353. člena ZPP.