Računovodja.com : trgovina | pridružite se! | članki | pomoč | forum  Preklopi na starejšo različico
PrijavaUstvarite nov uporabniški račun

Dodaj vsebino na seznam priljubljenih vsebin Večje črke Manjše črke
Razširi 

VDS sodba in sklep Pdp 496/2008, 12. 11. 2008

Opravilna številka: VDS sodba in sklep Pdp 496/2008

Oddelek: Oddelek za individualne in kolektivne delovne spore

Datum seje senata: 12.11.2008

Področje: delovno pravo

Institut: stečaj - priviligirane terjatve - prijava terjatev - ugotovitvena tožba - dajatvena tožba

Zveza: ZPPSL člen 10, 10/2, 111, 111/4, 142, 142/1, 158, 10, 10/2, 111, 111/4, 142, 142/1, 158. ZIZ člen 17, 17/2, 19, 19/1, 17, 17/2, 19, 19/1.

 

JEDRO:

Prijava terjatev, ki so nastale po začetku stečajnega postopka in ki se štejejo za stroške stečajnega postopka, narave teh terjatev ne spreminja, ne glede na to, kakšno je bilo ravnanje stečajnega upravitelja. Kljub temu, da je (po nepotrebnem prijavljene) terjatve (iz naslova plače za obdobje zaposlitve od uvedbe stečajnega postopka dalje) priznal, lahko tožnica njihovo plačilo uveljavlja v individualnem delovnem sporu z dajatveno tožbo. Tudi če bi jih prerekal in tožnico napotil na pravdo, tožnica v tem delu ne bi imela le ugotovitvene tožbe, temveč dajatveno. Njen interes namreč ni le v tem, da se ugotovi obstoj terjatve, temveč v tem, da pridobi izvršilni naslov, na podlagi katerega lahko v izvršbi doseže poplačilo take terjatve iz stroškov stečajnega postopka.

IZREK:

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (2. in 3. točka izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Revizija se ne dopusti.

OBRAZLOŽITEV:

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožničin zahtevek, da se toženi stranki naloži, da ji kot strošek stečajnega postopka plača plačo za obdobje od 5. 5. 2004 do 4. 6. 2004 v bruto znesku 512,49 EUR, od tega zneska odvede ustrezne davke in prispevke ter tožnici plača neto znesek v višini 363,56 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 7. 2004 do plačila (1. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožnici kot strošek stečajnega postopka plača odpravnino v znesku 345,95 EUR, z evrsko protivrednostjo zakonskih zamudnih obresti od zneska v višini 82.903,46 SIT za čas od 21. 5. 2004 do vključno 31. 12. 2006 preračunano po tečaju zamenjave in z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska v višini 345,95 EUR od 1. 1. 2007 do plačila (2. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožnici povrne stroške postopka v znesku 342,03 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izteka tega roka (3. točka izreka).

Zoper takšno sodbo se tožena stranka pritožuje iz pritožbenih razlogov zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je bila tožba nepotrebna, saj je bila terjatev tožnici v stečajnem postopku priznana. Tožnici je bilo tudi pojasnjeno, da bo njena terjatev lahko poplačana, ko bo tožena stranka za to imela sredstva. Zmotno je stališče tožnice, da bi stečajni upravitelj moral najeti posojilo za poplačilo stroškov stečajnega postopka. Ti stroški se prednostno poplačajo pred ostalimi terjatvami le v primeru, da stečajna masa sploh obstoji. Zaradi navedenega je povsem zgrešeno stališče tožnice, da bi plačilo svoje terjatve morala prejeti takoj ali kmalu po uvedbi stečaja in da za to terjatev potrebuje izvršilni naslov. Za toženo stranko obstoj tožničine terjatve nikoli ni bil sporen, vprašanje je bilo le, kdaj bo terjatev lahko poplačana. Stroški stečajnega postopka se poplačajo na podlagi sklepa, ki ga izda stečajni senat, zato bi tožnica pred vložitvijo tožbe morala uporabiti pravna sredstva v okviru stečajnega postopka. Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo, ker je pri svojem odločanju dalo prednost delovni zakonodaji in ni upoštevalo specifičnosti stečajnega prava. V razmerju med Zakonom o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/02) in Zakonom o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (ZPPSL, Ur. l. RS, št. 67/93 s spremembami) je stečajni zakon potrebno upoštevati kot specialni predpis. Razen tega je bilo kršeno načelo ne bis in idem, saj je bila tožničina terjatev prijavljena v stečajnem postopku in tam tudi priznana, čakalo se je le še na formiranje stečajne mase, pri čemer je bil izdan tudi sklep stečajnega senata o izplačilih upnikov. Posebnost stečajnih zadev in s tem posebnost upniških upravičenj je v tem, da se vsa izplačila iz stečajne mase izplačajo izključno po sklepu stečajnega senata, kar velja tudi za delavce. Sprememba delovne zakonodaje, ki je plačo in odpravnino opredelila kot strošek stečajnega postopka, je v ostrem nasprotju z načeli takoimenovane generalne izvršbe v stečajnem postopku. Noben upnik ne more skozi postopek, ki bi se vodil izven stečajnega, po ovinku in na škodo drugih upnikov priti v favoriziran položaj. Zaradi navedenega ne more priti do tega, da bi se v drugem, povsem ločenem postopku prišlo do izvršilnega naslova za dajatveni zahtevek. Katerakoli upniška zahteva, pri čemer delavci ne morejo biti nobena izjema, ne more biti oblikovana kot dajatveni zahtevek, ampak samo kot ugotovitveni. V skrajnem primeru bi tožnica lahko imela le možnost, da postavi ugotovitveni zahtevek. Odločitev sodišča prve stopnje je v nasprotju z načelom enakopravnosti upnikov. V neenakopravnem položaju bodo tisti upniki, ki so pravilno prijavili svoje terjatve, ki nimajo enakega statusa kot terjatev tožnice. Stališče sodišča prve stopnje tudi pomeni izničenje instituta pravice ločitvenih upnikov, kakršen je v tem primeru hipotekarna upnica X. V kolikor bo obveljala odločitev sodišča prve stopnje, bi se tožnica in druge delavke poplačale prednostno iz premoženja, ki bi moralo pripadati hipotekarni upnici, saj stečajno maso tvorijo predvsem denarna sredstva, pridobljena s prodajo hipotekarno obremenjenih nepremičnin tožene stranke. Tožena stranka se sicer strinja s stališčem sodišča prve stopnje glede razlage Zakona o jamstvenem in preživninskem skladu Republike Slovenije (ZJSRS, Ur. l. RS, št. 26/97 in nadaljnji), prav tako je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo višino in vsebino zneska, ki ga je tožnica prejela od jamstvenega sklada, vendar pa to ne pomeni, da tožena stranka odstopa od stališča, da tožnica ni izkazala pravnega interesa in da je bila tožba nepotrebna. Sodišče prve stopnje tudi ni upoštevalo načela prepovedi retroaktivnosti, saj se je oprlo na načelno pravno mnenje vrhovnega sodišča z dne 30. 6. 2004. Stečajni postopek nad toženo stranko se je začel 5. 5. 2004, ko načelno pravno mnenje še ni bilo sprejeto, zato tudi ne more veljati za ta stečajni postopek. Ob začetku stečajnega postopka stranki s tem pravnim mnenjem še nista bili seznanjeni, kar je zelo verjetno tudi razlog, da je tožnica svoje terjatve prijavila v stečajnem postopku, čeprav glede na načelno pravno mnenje tega ni bila dolžna storiti. Tožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožničin zahtevek stroškovno zavrne, podrejeno pa, da jo v tem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba ni utemeljena.

V skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99, 96/02, 2/04) je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Iz pritožbe sicer ne izhaja povsem jasno, ali tožena stranka izpodbija celotno sodbo sodišča prve stopnje, ali le njen ugodilni del. Tožena stranka v pritožbi namreč uvodoma navaja, da "v celoti vlaga pritožbo" zoper izpodbijano sodbo. Tudi v razlogih navaja, da je sodišče prve stopnje sicer pravilno uporabilo določbe ZJSRS in da je pravilno ugotovilo višino zneska, ki ga je tožnica prejela od jamstvenega sklada, da pa to ne pomeni, da odstopa od svojega primarnega pritožbenega razloga, to je, da tožnica v postopku ni izkazala svojega pravnega interesa. Takšne navedbe bi kazale na to, da tožena stranka izpodbija tudi zavrnilni del izpodbijane sodbe. Po drugi strani pa tožena stranka v zaključku pritožbe drugostopenjskemu sodišču predlaga, da sodbo sodišča prve stopnje spremeni v izpodbijanem delu, kar bi kazalo na to, da ne izpodbija celotne prvostopenjske sodbe. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče v skladu s prvim odstavkom 350. člena ZPP izpodbijano sodbo preizkusilo le v ugodilnem delu in glede odločitve o stroških postopka. V skladu s citirano določbo sodišče druge stopnje sodbo sodišča prve stopnje preizkusi v tistem delu, v katerem stranka ni zmagala v sporu, če se iz pritožbe ne vidi, v katerem delu se sodba izpodbija.

Tožena stranka sicer uveljavlja pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, vendar pa pri tem ne navaja, katera so tista odločilna dejstva, ki jih sodišče napačno ni ugotovilo. Dejansko se vse pritožbene navedbe nanašajo na zmotno uporabo materialnega prava. Razen tega je bil v tej zadevi postopek prekinjen do rešitve vzorčnega postopka, ki se je izvedel v zadevi opr. št. Pd 21/2005. Zato tožena stranka ni upravičena oporekati dejanskim ugotovitvam sodišča prve stopnje. Peti odstavek 40. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004, 10 /2004) namreč določa, da stranka, ki je imela možnost sodelovati v vzorčnem postopku (tožena stranka je to možnost imela), v prekinjenem postopku ne more oporekati dejanskim in pravnim ugotovitvam in stališčem, ki jih je zavzelo sodišče v vzorčnem postopku. Sicer pa pritožbeno sodišče v celoti soglaša z dejanskimi ugotovitvami sodišča prve stopnje.

Pritožbeno sodišče ne more slediti pritožbenim navedbam, da je tožničina tožba povsem nepotrebna in da bi svoj cilj lahko dosegla v okviru določb ZPPSL. Res je sicer, da je tožnica obe vtoževani terjatvi, ki sta ji nastali po začetku stečajnega postopka, prijavila v stečajno maso. Takšna prijava je bila nepotrebna, saj se tovrstne terjatve obravnavajo kot strošek stečajnega postopka. Okoliščina, da je stečajni upravitelj prijavljeno terjatev priznal, ne pomeni, da tožnica nima interesa za dajatveno tožbo, s katero bi se toženi stranki naložilo, da tožnici sporno terjatev plača kot strošek stečajnega postopka, saj tožnica teh terjatev v stečajnem postopku ni dobila plačanih. Drugi odstavek 10. člena ZPPSL določa, da se pred poplačilom upnikov iz razdelitvene mase izloči znesek, ki je potreben za poravnavo stroškov strečajnega postopka. Podobno tudi 158. člen ZPPSL določa, da se iz stečajne mase izloči znesek, ki je potreben za izplačilo stroškov stečajnega postopka še preden se upniki začnejo poplačevati in da se upniki poplačajo iz preostalih sredstev. Upoštevati je potrebno še četrti odstavek 111. člena ZPPSL o tem, da prepoved izvršbe ne velja za izvršilne naslove, ki se nanašajo na stroške stečajnega postopka.

Dejansko se vse pritožbene navedbe nanašajo na zmotno uporabo materialnega prava. Po 2. odstavku 17. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ, Ur. l. RS, št. 51/98 in nadalj.) je izvršilni naslov tudi izvršljiva sodna odločba. Po 1. odstavku 19. člena ZIZ je sodna odločba izvršljiva, če je postala pravnomočna in če je potekel rok za prostovoljno izpolnitev dolžnikove obveznosti. Sodišče zaveže dolžnika (toženca) k izpolnitvi obveznosti z dajatveno sodbo. Ker je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da ima terjatev iz naslova odpravnine naravo stroška stečajnega postopka je o utemeljenosti tožbenega zahtevka pravilno odločilo z dajatveno sodbo. Tožnica je namreč imela interes, da v zvezi s sporno terjatvijo pridobi izvršilni naslov (kar je v istovrstnem sporu v sklepu, opr. št. VIII Ips 195/2006 z dne 19. 12. 2006 ugotovilo tudi Vrhovno sodišče Republike Slovenije). Enako stališče je bilo zavzeto tudi v odločbi Višjega sodišča v Mariboru opr. št. Cpg 17/96 z dne 6. 3. 1997. Glede na navedeno so neutemeljene pritožbene navedbe tožene stranke, v katerih zatrjuje, da sodišče prve stopnje dajatvene sodbe ne bi smelo izdati.

Sicer pa pritožbeno sodišče v celoti soglaša z dejanskimi ugotovitvami sodišča prve stopnje. Neutemeljena je tudi pritožbena navedba tožene stranke, da je prišlo z izdajo izpodbijane sodbe do situacije, ko je bilo o tožničini terjatvi ponovno razsojeno, kar naj bi to terjatev v stečajnem postopku stečajni upravitelj priznal, s čimer naj bi nastopil učinek pravnomočno razsojene stvari. Prvi odstavek 142. člena ZPPSL velja le za terjatve, ki so jih morali upniki stečajnega dolžnika prijaviti v stečajno maso, če so hoteli doseči poplačilo iz razdelitvene mase, medtem ko za poplačilo iz naslova stroškov stečajnega postopka teh ni bilo potrebno prijaviti v stečajno maso. Če so bili ti stroški v stečajno maso kljub temu prijavljeni (in jih je stečajni upravitelj priznal), to njihove narave ni spremenilo. Za njih določba tretjega odstavka 142. člena ZPPSL ne velja, zato tudi priznanje teh stroškov po stečajnem upravitelju nima učinkov pravnomočno razsojene stvari.

Zmotno je stališče tožene stranke, da je odločitev prvostopenjskega sodišča v nasprotju z načelom enakopravnosti upnikov in sicer tistih upnikov, ki so svoje terjatve pravilno prijavili, pa te nimajo enakega statusa kot tožničina terjatev. Načelo enakopravnega obravnavanja upnikov ne pomeni, da je potrebno vse upnike obravnavati na enak način, temveč, da je potrebno upnike, ki so do dolžnika v enakem pravnem položaju, obravnavati enako. V zvezi s spornimi terjatvami je tožnica napram ostalim upnikom (upnikom, katerih terjatve so nastale do začetka stečajnega postopka oz. upnikom iz 5. odstavka 121. člena ZPPSL oz. 2. odstavka 122. člena ZPPSL) že na podlagi določb ZPPSL v drugačnem, ugodnejšem položaju (teh terjatev ji ni bilo treba prijaviti v stečajno maso. Poplačilo terjatev nastalih do začetka stečajnega postopka, se začne šele potem, ko se iz stečajne mase izloči znesek, ki je potreben za izplačilo stroškov stečajnega postopka; plačilo stroškov stečajnega postopka se opravlja sproti, ko te terjatve dospejo v plačilo. Sicer pa je zakonodajalec tudi upnike, katerih terjatve so nastale do začetka stečajnega postopka, kljub temeljnemu načelu paritete upnikov v stečajnem postopku, razdelil v različne kategorije oz. vrstne rede (glede na to, ali gre za upnike, ki uveljavljajo privilegirane oz. neprivilegirane terjatve), s tem, da je privilegiranim upnikom omogočal prednost pri poplačilu njihovih terjatev. Dokler upniki predhodnega vrstnega reda niso poplačani, ni mogoče poplačati terjatev upnikov naslednjega vrstnega reda. Takšno rešitev je zakonodajalec sprejel zaradi različne narave terjatev, kar velja tudi za stroške stečajnega postopka, zato ni podana zatrjevana kršitev načela enakopravnosti upnikov.

Neutemeljena je tudi pritožbena navedba tožene stranke, da bi bil z odločitvijo sodišča prve stopnje lahko izničen institut pravice ločitvenih upnikov (X). Tudi ločitveni upnik mora svojo terjatev in ločitveno pravico pravočasno prijaviti v stečajnem postopku (člen 137/6 ZPPSL), saj jo v nasprotnem primeru izgubi. Ločitveni upnik se poplača iz stečajne mase, pri čemer ima pravico do ločitvenega poplačila iz posebne stečajne mase (člen 132 ZPPSL). S tem, ko je tožnica v tem individualnem delovnem sporu pridobila izvršilni naslov za poplačilo terjatev, ki je strošek stečajnega postopka, to ne vpliva na pravice ločitvenih upnikov do poplačila iz posebne stečajne mase.

Zmotno je pritožbeno stališče, da sklicevanje na načelno pravno mnenje vrhovnega sodišča pomeni kršitev ustavne prepovedi retroaktivnosti. Sodna praksa, kar velja tudi za načelna pravna mnenja, ni formalni pravni vir, zato zanjo ne velja določba 154. do 156. člena Ustave Republike Slovenije (URS, Ur. l. RS, št. 33/91-I, 42/97, 66/2000, 24/2003 in 69/2004) o prepovedi povratne veljave splošnih pravnih aktov. V skladu z drugim odstavkom 110. člena Zakona o sodiščih (ZS-UPB2, Ur. l. RS, št. 100/2005) so načelna pravna mnenja obvezna le za senate vrhovnega sodišča, ne pa tudi za ostala sodišča. Kadar sodišča pridobijo nova spoznanja, ki zavračajo dotedanjo interpretacijo predpisov, morajo ta spoznanja uporabiti in spremeniti sodno prakso. Zaradi navedenega ni ovire, da se kakšna nova razlaga predpisa (vključno z načelnim pravnim mnenjem) ne bi uporabila za sojenje v primeru, ki se je zgodil tedaj, ko je že veljal določen predpis (v konkretnem primeru gre za ZPPSL, ZJSRS in ZDR), toda še preden je prišlo do te nove razlage.

Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je toženi stranki naložilo, da tožnici vtoževano odpravnino izplača kot strošek stečajnega postopka. Tožničina terjatev po višini niti ni sporna, sporno je le, ali je tožnica tak zahtevek lahko postavila glede na to, da je to terjatev prijavila v stečajnem postopku in da ji je bila v stečajnem postopku priznana.

Sodišče prve stopnje je pravilno odločilo tudi o stroških postopka, glede katerih pritožba sicer ne navaja nič konkretnega. Pritožbeno sodišče je zato preizkusilo le ali je sodišče prve stopnje tudi v tem delu pravilno uporabilo materialno pravo oziroma ali je v zvezi s tem delom izpodbijane sodbe podana katera ob bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti. O stroških postopka je sodišče prve stopnje odločilo ob pravilni uporabi 1. odstavka 154. člena ZPP, torej upoštevajoč uspeh obeh strank v tem sporu.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljana razloga nista podana, prav tako ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Dosojeni znesek iz naslova odpravnine ne dosega revizijskega praga iz 2. odstavka 367. člena ZPP, zato je pritožbeno sodišče v skladu z 32. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004, 10/2004) moralo odločiti o tem, ali bo dopustilo revizijo. V skladu s citirano določbo pritožbeno sodišče dopusti revizijo, če je od odločitve vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pomembnem pravnem vprašanju, ali če odločba sodišča druge stopnje odstopa od sodne prakse vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišč druge stopnje o tem vprašanju ni enotnosti, vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo. V tej zadevi ne gre za nobenega od navedenih primerov, zato je pritožbeno sodišče sklenilo, da revizije ne dopusti.