Računovodja.com : trgovina | pridružite se! | članki | pomoč | forum  Preklopi na starejšo različico
PrijavaUstvarite nov uporabniški račun

Dodaj vsebino na seznam priljubljenih vsebin Večje črke Manjše črke
Razširi 

Odpravnina – redna odpoved pogodbe o zaposlitvi – sprememba delodajalca

odpravnina – redna odpoved pogodbe o zaposlitvi – poslovni razlog – delovnopravna kontinuiteta – sprememba delodajalca

Odločba: VDSS sodba Pdp 1259/2010

Oddelek: Oddelek za individualne in kolektivne delovne spore

Datum seje senata: 11.11.2010

Področje: DELOVNO PRAVO

Institut: odpravnina – redna odpoved pogodbe o zaposlitvi – poslovni razlog – delovnopravna kontinuiteta – sprememba delodajalca

Zveza: ZDR člen 109. ZTPDR člen 15. Kolektivna pogodba dejavnosti trgovine Slovenije (1994) člen 11.

JEDRO:
Pri izračunu odpravnine, do katere je tožnica upravičena zaradi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, je treba upoštevati ne le delovno dobo pri toženi stranki, ampak še delovno dobo pri njenem prejšnjem delodajalcu, od katerega je na podlagi instituta prevzema delavcev prešla k toženi stranki.

IZREK:
Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

OBRAZLOŽITEV:
Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo, da tožnici plača razliko odpravnine v znesku 3.043,88 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4. 8. 2009 dalje do plačila (1. točka izreka). Odločilo je, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka in da je dolžna tožnici povrniti stroške postopka v znesku 388,68 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka dneva izpolnitve dalje (2. točka izreka). S sklepom, ki pa ni pod pritožbo, je sodišče prve stopnje zavrglo tožbo v delu, s katerim je tožnica zahtevala ugotovitev nezakonitosti dela odpovedi pogodbe o zaposlitvi, spremembo odpovednega roka in nadaljevanje delovnega razmerja pri toženi stranki, z vsemi pravicami iz delovnega razmerja, v trajanju 75 dni.

Zoper takšno sodbo se tožena stranka pritožuje iz pritožbenih razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je zmotno stališče sodišča prve stopnje, da je tožničin zahtevek za plačilo premalo izplačane odpravnine utemeljen, ker je bila družba M.M.P. d.o.o. pravni prednik tožene stranke. Tožena stranka je bila ustanovljena kot samostojni pravni subjekt in ni nastala na podlagi preoblikovanja ali drugačnih statusnih sprememb družbe M.M.P. d.o.o.. Sodišče prve stopnje ni ugotovilo, da bi bila tožena stranka ustanovljena 28. 10. 1994, temveč je zapisalo, da je bil od tega dne direktor družbe R.T.. Navedeno sicer drži, vendar pa sodišče prve stopnje ni moglo pravilno ugotoviti dejanskega stanja, če ni ugotovilo, kdaj in kako je bila tožena stranka ustanovljena. Tožnica ni prerekala navedbe tožene stranke, da je bila ustanovljena kot samostojni pravni subjekt. Tožnica je sama navedla, da je še naprej delala na istem delovnem mestu, ista dela in da ji je bila pri toženi stranki zagotovljena ustrezna zaposlitev, kar pomeni, da je družba M.M.P. d.o.o. tožnici v novoustanovljeni, samostojni pravni osebi zagotovila pravico do dela, zaradi česar je tožnici pri izračunu odpravnine potrebno upoštevati le delovno dobo od prehoda naprej. V skladu z odločbo Vrhovnega sodišča opr. št. VIII Ips 189/99 se pri izračunu odpravnine upoštevajo le tista leta delovne dobe, ki niso konzumirana z zagotovitvijo druge ustrezne zaposlitve, torej v konkretnem primeru le delovna doba pri toženi stranki. Sodišče prve stopnje je napačno štelo, da je za presojo pravnega nasledstva bistvena pogodba, ki naj bi jo obe družbi sklenili. Takšna pogodba v dokaznem postopku ni bila predložena, temveč je trditev o obstoju te pogodbe bila postavljena le v sklepu, ki ga je predložila tožnica. Samo pogodba o prevzemu bi lahko imela ustrezno dokazno vrednost, nikakor pa je ne more imeti sklep, ki ga je predložila tožnica. Dokazno breme je bilo na tožnici, ki pa ni predložila ključnega dokaza, to je pogodbe o prevzemu. Sodišče prve stopnje je zato nepravilno zaključilo, da tožnici pripada pravica do višje odpravnine. Ob pomanjkanju pravno relevantnih dokazov bi sodišče prve stopnje tožničin zahtevek za plačilo premalo izplačane odpravnine moralo zavrniti. Nepravilna je tudi odločitev o stroških postopka, saj ni res, da tožnica ni uspela le s sorazmerno majhnim delom zahtevka. Tožnica je postavila štiri zahtevke, pri čemer je en zahtevek umaknila, z enim je uspela, tretjega je sodišče zavrglo, četrti zahtevek, ki se nanaša na stroške postopka, pa za presojo o obsegu uspeha ne more biti merodajen. Sodišče prve stopnje bi moralo stroške postopka porazdeliti glede na uspeh oziroma kvečjemu dosoditi, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka. Tožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožničin zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba ni utemeljena.

Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999, 96/2002, 2/2004, 52/2007, 45/2008) je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Tožnica je bila pri toženi stranki zaposlena od 1. 1. 1997 do 4. 8. 2009, pred tem pa je bila od 1. 2. 1995 do 31. 12. 1996 zaposlena pri družbi M.Z. d.o.o.. Ob odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov je tožena stranka tožnici odpravnino izračunala ob upoštevanju obeh navedenih obdobij, med strankama pa je bilo sporno, ali ji odpravnina pripada tudi za obdobje zaposlitve pri podjetju M.I.P. n. sub. o., v obdobju od 15. 2. 1983 do 31. 5. 1995.

V zvezi s spornim vprašanjem je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo vsa odločilna dejstva, ta pa so naslednje:

  • tožnica je iz družbe M.M.P. d.o.o. bila razporejena in prevzeta na delo v družbo M.Z. d.o.o. s sklepom generalnega direktorja družbe M.M.P. d.o.o. z dne 13. 1. 1995,
  • tožnica je v obeh družbah opravljala isto delo na delovnem mestu šivilje,
  • v sklepu z dne 13. 1. 1995 je bilo izrecno določeno, da se delovna doba delavke, ki je prevzeta na delo v drugo podjetje, kot podlaga za uveljavljanje pravic iz delovnega razmerja upošteva, kot da delavka ni spremenila zaposlitve,
  • družbo M.Z. d.o.o. je ustanovila družba M.M.P. d.o.o., tožnica pa je morala pričeti delati pri delodajalcu, h kateremu je bila prevzeta, sicer bi ji prenehalo delovno razmerje.

Dejansko stanje ni ostalo nepopolno ugotovljeno, ker sodišče prve stopnje ni ugotavljalo, kdaj je bila tožena stranka (pravilno družba M.Z. d.o.o.) ustanovljena, saj navedeno ne more biti odločilno dejstvo v tem sporu. Tožnica se je pri družbi M.Z. d.o.o. zaposlila s 1. 2. 1995, zato je povsem nebistveno, ali je ta družba že bila ustanovljena 28. 10. 1994, ko je njen direktor postal R.T..

Prav tako dejansko stanje ni ostalo nepopolno ugotovljeno, ker sodišče prve stopnje ni razpolagalo s pogodbo o prevzemu na delo, ki sta jo sklenili družbi M.M.P. d.o.o. in M.Z. d.o.o.. Za ugotovitev obstoja tega dogovora zadošča, da je njegova vsebina povzeta v sklepu generalnega direktorja družbe M.M.P. d.o.o. z dne 13. 1. 1995 (priloga A/14).

Sodišče je pravilno uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da je šlo pri prehodu tožnice iz družbe M.M.P. d.o.o. v družbo M.Z. d.o.o. za prevzem delavca na delo v drugo organizacijo v smislu določb 15. člena takrat veljavnega Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTDR, Ur. l. SFRJ, št. 60/89, 42/90) oziroma 11. člena Kolektivne pogodbe dejavnosti trgovine Slovenije (Ur. l. RS, št. 43/94, v nadaljevanju panožna kolektivna pogodba). Tako je 15. člen ZTPDR določal, da je delavec lahko prevzet na delo v drugo organizacijo oziroma pri delodajalcu pod pogoji in v primerih, določenih s splošnim aktom. Prvi odstavek 11. člena panožne kolektivne pogodbe pa je določal, da je delavec lahko prevzet na delo v drugo organizacijo oziroma k delodajalcu pod pogojem, da so izpolnjeni naslednji pogoji:

  • da se v organizaciji ukine določena dejavnost v celoti in iz tega razloga preneha potreba po delu vseh delavcev določene organizacijske enote oziroma določenega poklicnega profila,
  • da druga organizacija oziroma delodajalec vse delavce zaposli na delovnih mestih, ki ustrezajo strokovni izobrazbi, znanju in zmožnostim prevzetih delavcev,
  • da se delovna doba delavca, ki je prevzet na delo v drugo organizacijo oziroma k drugemu delodajalcu, kot podlaga za uveljavljanje pravice iz delovnega razmerja upošteva, kot da delavec ni spremenil zaposlitve.

Prvi pogoj iz citirane določbe panožne kolektivne pogodbe je bil izpolnjen, saj je takratni direktor družbe M.M.P. d.o.o. S.B., zaslišan v individualnem delovnem sporu, ki se je pred sodiščem prve stopnje vodil pod opr. št. Pd 87/2009 (zapisnik o tem zaslišanju je bil prebran tudi v dokaznem postopku pred izdajo izpodbijane sodbe) izpovedal, da pri prehodu delavk iz družbe M.M.P. d.o.o. v družbo M.Z. d.o.o. delavke niso imele nikakršne možnosti izbire, ali bodo še ostale v firmi M.M.P. ali pa bodo odšle v družbo M.Z. d.o.o.,. Tudi drugi pogoj je bil izpolnjen, saj je tožnica v obeh družbah delala na delovnem mestu šivilje, kar je ustrezalo njeni strokovni izobrazbi, znanju in zmožnostim. Izpolnitev tretjega pogoja pa je razvidna že iz samega sklepa z dne 13. 1. 1995, saj je v 3. točki tega sklepa izrecno navedeno, da se delovna doba delavke, ki je prevzeta na delo v drugo podjetje, kot podlaga za uveljavljanje pravic iz delovnega razmerja upošteva, kot da delavka ni spremenila zaposlitve.

Vse navedeno pomeni, da je tožnica ob prevzemu na delo v družbo M.Z. d.o.o. pridobila pravico, da se ji ob morebitnem kasnejšem prenehanju delovnega razmerja zaradi trajnega prenehanja potreb po njenem delu pri izračunu odpravnine delovna doba upošteva, kakor da ni spremenila zaposlitve. Na ta način so se morale tožnici zagotavljati tudi vse ostale pravice, ki so bile vezane na delovno dobo.

Pritožba se neutemeljeno sklicuje na sklep revizijskega sodišča, opr. št. VIII Ips 189/99 z dne 8. 1. 2000, saj v obeh zadevah ne gre za identično situacijo. V citiranem sklepu je revizijsko sodišče zavzelo stališče, da v kolikor je bila delavcu, katerega delo je postalo trajno nepotrebno, zagotovljena ustrezna zaposlitev v drugi organizaciji, se mu v primeru, da tudi v drugi organizaciji postane njegovo delo trajno nepotrebno, za izračun odpravnine ne sešteva časa zaposlitve pri obeh delodajalcih, saj je bila odpravnina pri prejšnjem delodajalcu že konzumirana z zagotovitvijo ustrezne zaposlitve. Takšno stališče je imelo podlago v določbi tretjega odstavka 36.f člena takrat veljavnega Zakona o delovnih razmerjih (ZDR/90, Ur. l. RS, št. 14/90, 5/91, 71/93) o tem, da delodajalec ni dolžan izplačati odpravnine (presežnemu) delavcu, kateremu v okviru programa razreševanja presežkov delavcev zagotovi ustrezno zaposlitev v drugi organizaciji oziroma pri delodajalcu ali dokupi delovno dobo. Tožnici pa zaposlitev pri toženi stranki oziroma njenem pravnem predniku ni bila zagotovljena na podlagi programa razreševanja presežkov delavcev, temveč na podlagi instituta prevzema na delo v drugo organizacijo oziroma k drugemu delodajalcu.

Res je sicer, da tretji odstavek 109. člena sedaj veljavnega Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002, 103/2007) določa, da se za delo pri delodajalcu (odpravnina se odmeri glede na število let dela pri delodajalcu) šteje tudi delo pri njegovih pravnih prednikih. Družba M.M.P. sicer res ni pravni prednik tožene stranke, vendar pa je sodna praksa enotna v stališču, da se pri izračunu odpravnine na podlagi 109. člena ZDR upošteva tudi delovna doba pri prejšnjem delodajalcu, pri katerem je delavec delal, preden je na podlagi instituta prevzema na delo prešel k delodajalcu, pri katerem mu je bila kasneje pogodba o zaposlitvi odpovedana iz poslovnih razlogov. Navedeno pomeni, da je pri izračunu tožničine odpravnine potrebno upoštevati tudi delovno dobo v družbi M.M.P. d.o.o. oziroma njenem pravnem predniku podjetju M.I.P. n.sub.o. ... Navedeno pomeni, da bi tožena stranka tožnici odpravnino morala odmeriti ne le ob upoštevanju 14 let (in šestih mesecev) delovne dobe pri toženi stranki oziroma njenem pravnem predniku družbi M.Z. d.o.o., temveč tudi ob upoštevanju delovne dobe 11 let in 11 mesecev v družbi M.M.P. d.o.o.. Tožena stranka bi odpravnino tako morala odmeriti ob upoštevanju 26 let zaposlitve tožene stranke, kar pomeni, da je bila tožnica upravičena do odpravnine v višini ene tretjine osnove iz prvega odstavka 109. člena ZDR za vseh teh 26 let. Tožnica je kot osnovo za odmero odškodnine pravilno upoštevala znesek 589,14 EUR, kar je bila tudi osnova, ki jo je uporabila tožena stranka, ena tretjina te osnove znaša 196,38 EUR, tožnica pa je bila upravičen do 26-kratnika tega zneska, kar znaša 5.105,88 EUR. Sodišče je tožnici utemeljeno dosodilo razliko med navedenim zneskom in že izplačanim zneskom 2.062,00 EUR.

Tožena stranka se neutemeljeno pritožuje zoper odločitev o stroških postopka, saj v zvezi z zahtevkom za plačilo odškodnine za šest dni neizkoriščenega letnega dopusta (ta zahtevek je tožnica umaknila) in zahtevkom za ugotovitev nezakonitosti dela odpovedi pogodbe o zaposlitvi, spremembo odpovednega roka in nadaljevanjem delovnega razmerja pri toženi stranki (ta del tožbe je sodišče prve stopnje zavrglo) niso nastali posebni stroški. S sklepom je tudi bil zavržen tisti del tožbe, ki se nanaša na spor o zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, za te spore pa peti odstavek 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004, 10/2004) določa, da delodajalec krije svoje stroške postopka, ne glede na izid postopka. Glede na vse navedeno je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo določbo tretjega odstavka 154. člena ZPP, ko je odločilo, da mora tožena stranka tožnici povrniti vse utemeljeno priglašene stroške postopka.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da niso podani s pritožbo zatrjevani razlogi, prav tako pa tudi ne razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato v skladu z načelom odgovornosti za uspeh, kot ga določa 154. člen ZPP, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.