Računovodja.com : trgovina | pridružite se! | članki | pomoč | forum  Preklopi na starejšo različico
PrijavaUstvarite nov uporabniški račun

Dodaj vsebino na seznam priljubljenih vsebin Večje črke Manjše črke
Razširi 

Odpravnina – odpoved pogodbe o zaposlitvi – poslovni razlog

odpravnina – odpoved pogodbe o zaposlitvi – poslovni razlog – izpolnitev obveznosti – dodatek k plači – dodatek za delovno dobo

Odločba: VDSS sodba Pdp 115/2011

Oddelek: Oddelek za individualne in kolektivne delovne spore

Datum seje senata: 31.03.2011

Področje: DELOVNO PRAVO

Institut: odpravnina – odpoved pogodbe o zaposlitvi – poslovni razlog – izpolnitev obveznosti – dodatek k plači – dodatek za delovno dobo

Zveza: ZDR člen 109, 127, 129. OZ člen 171, 171/2.

JEDRO:
Čeprav je tožnici odpravnino izplačal nekdanji direktor in lastnik tožene stranke kot fizična oseba, ne pa tožena stranka, tožnica ne more od tožene stranke še enkrat zahtevati izplačila odpravnine.

IZREK:
Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se odločitev o stroških postopka spremeni tako, da stranki sami krijeta vsaka svoje stroške postopka pred sodiščem prve stopnje.

V preostalem se pritožbi tožeče in tožene stranke zavrneta in se v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

OBRAZLOŽITEV:
Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožnici izplačati znesek 8.008,53 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od mesečne zapadlosti zneska 18. dne v mesecu dalje do plačila (1. točka). Odločilo je, da je tožena stranka na te zneske pod točko 1. dolžna obračunati predpisane davke in prispevke ter jih plačati na račun Davčne uprave Republike Slovenije (2. točka). Zavrnilo je zahtevek tožnice, da ji je tožena stranka dolžna plačati neto znesek 8.687,07 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24.1. 2008 do plačila (3. točka). Odločilo je, da je tožnica dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka v znesku 202,31 EUR v roku osem dni po prejemu sodbe, po preteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi pod izvršbo (4. točka).

Tožnica vlaga pravočasno pritožbo in sicer zoper 3. in 4. točko izreka sodbe iz razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja po določilih 338. člena ZPP ter glede odločitve o stroških postopka. V zvezi s pritožbo glede odpravnine navaja, da je sodišče prve stopnje izvedene dokaze napačno ocenilo, zaradi česar je zmotno ugotovilo dejansko stanje. Sodišče najprej komentira originalno listino in navaja, da je izvedenec ugotovil, da je verjetno, da je bila izjava natisnjena hkrati z imenom in priimkom. Tožeča stranka pripominja, da verjetnost še ni gotovost. Sicer je sodišče oprlo svojo odločitev tudi na izpovedbe prič, ali pa je njihove izjave napačno interpretiralo. Sodišče zapiše, da nobena izmed prič ni vedela povedati, da bi delavci morali podpisovati prazne liste. To drži, a potrebno je analizirati, kdo so bile te priče in v kakšnem razmerju do te okoliščine. Določene priče niso mogle vedeti ničesar o tem, saj v letu 1994 še niso delale pri toženi stranki (B.P., B.K.) ali pa so tedaj šele začele delati (C.N.) ali pa so bile v takšnem razmerju, da ni pričakovati, da bi verodostojno izpovedale (V.P., B.Ž.). Naivno je pričakovati, da bi bili takšni bianko podpisani listi v personalnih mapah zaposlenih. Sodišče je zapisalo, da je bila prepričljiva izjava takratnega direktorja B.Ž., ki si je prizadeval pred prodajo družbe urediti vsa razmerja, kar kaže na to, da je imel pravni interes, da pred prodajo družbe uredi razmerje tožnice. To bi bilo lahko prepričljivo, če bi se sodišče seznanilo tudi z dejstvi, da B.Ž. obenem ni poravnal obveznosti do upnikov, izplačal odpravnine C.N., ni izplačeval vseh plač, ni zahteval povrnitve stroška 8.687,07 EUR, da je B.K. navedel, da ni imel od B.Ž. nobene bianko menice, ki bi jo unovčil. Tako ni logično, da bi B.Ž. izplačal odpravnino tožnici. B.Ž. in B.K. naj bi se bala tožnice, da bi slednja odpeljala stranke, kar bi lahko povzročilo propad podjetja. Tožnica je dejansko obiskala cca. 20 strank od 500-ih, torej le 4 % celotnega portfelja. Ni logično, da bi B.Ž. izplačal denar kljub temu, da je imel denar pripravljen za zdravljenje v tujini. Sodišče tudi ni vzpostavilo prave distance do izpovedbe priče B.P.. Tožnica je tudi povedala, da je prazne liste podpisala, ker je po ovinkih razumela, da gre za varnost direktorja in firme, da bi se uporabili za kakšno odpoved. Takšna praksa določenih delodajalcev v preteklosti vsekakor ni bila neznana. Sodišče je sicer poskušalo raziskati kakšne liste se je pri toženi stranki uporabljalo za izpisovanje kadrovske komunikacije, ali takšne s predtiskano ali kasneje natiskano glavo ali nogo ali pa takšne, ki bi bili sploh brez vsakršne glave. Pri tem je sodišče sicer zmotno ocenilo, da so se uporabljale takšne in drugačne listine. Res je, da so se uporabljali različni listi, a vendarle je vsem skupno nekaj, česar sporna izjava nima. To pa je predvsem zapis na listini, da listino izdaja tožena stranka in žig tožene stranke. Tega sporni list nima. Nekdo je imel interes, da po prejemu tožbe uporabi bianko podpisan list papirja in nanj pripiše izjavo o prejemu odpravnine. V zvezi s stroški tožnica navaja, da je sodišče napačno obračunalo uspeh v pravdi. Tožnica je sicer uspela z 49 % zahtevanega zneska, sodišče pa pri obračunu uspeha v pravdi tega upoštevalo, da je tožnica uspela glede plačila 8.008,53 EUR iz naslova dodatka pri plači. Prav tako pa je tožnica že pred razveljavitvijo sodbe uspela z zneskom 710,96 EUR iz naslova jubilejne nagrade. Glede na to, da je zahtevala 17.755,51 EUR, je uspela v višini 49 %. Po medsebojnem pobotu bi bila tako tožena stranka dolžna tožnici plačati 101,38 EUR. Tožnica priglaša pritožbene stroške postopka.

Tožena stranka podaja odgovor na pritožbo in v celoti prereka pritožbenem navedbe tožnice ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Glede predložene listine tožena stranka navaja, da je sodišče pravilno dokazno ocenilo glede na podano mnenje izvedenca, izpovedb zaslišanih prič – zlasti B.Ž., C.N. in V.P., pa tudi izjave tožnice same, da ni dvoma, da sodišče ne bi verjelo izpovedbam prič. Priča B.P. res ni bila zaposlena pri toženi stranki v času, ko naj bi tožnica po njenih lastnih trditvah podpisala prazen list papirja, bila pa je zaposlena pri toženi stranki 13. 11. 2007, ko je tudi zapisala tekst izjave z dne 13. 11. 2007 in izjavo izročila B.Ž., vedela pa je tudi, da ga je tega dne tožnica obiskala. Dejstvo, da so se pri toženi stranki uporabljali poleg listov z logom tipom družbe tudi prazni listi papirja, so potrdile tudi priče. Njihovo verodostojnost potrjuje tudi pribavljeno izvedensko mnenje. Nesporno je, da konec leta 2007 niso bile poravnave obveznosti tožene stranke do upnikov. Ni mogoče enačiti položaja delavcev v posameznem podjetju. Njihova vloga oziroma vpliv, ki ga imajo zaradi svojega dela, poslovnih povezav ali osebnih okoliščinah poslovanje podjetja, je namreč zelo različen. B.K. je izpovedal, da je od B.Ž. zahteval, da poravna vse obveznosti do tožnice, B.Ž. je zatrdil, da je to storil, to pa je tudi potrdila izjava tožnice same. Razumljivo je, da je bilo pričo B.Ž. strah za usodo podjetja, saj je bil od te usode odvisen tudi obstoj njegovega osebnega premoženja. Na podlagi menic, ki jih je podpisal kot fizična oseba in izročil v zavarovanje obveznosti tožene stranke upnikom tožene stranke, bi namreč lahko ti upniki posegli v njegovo osebno premoženje. Logično in življenjsko je, da se je B.Ž. odločil primarno rešiti toženo stranko in svojo osebno premoženje. Res je, da C.N. odpravnina ni bila izplačana, tega pa tudi priča ni nikoli zahtevala in to po prepričanju tožene stranke zato, ker je kot vodja finančne službe se počutila soodgovorna za takratno slabo finančno situacijo družbe. Tožnica je med postopkom spreminjala svoje izjave in prihajala sama s sabo v nasprotje. Tako je v prvi pripravljalni vloga navedla, da naj bi bilo običajno, da so delavci pri toženi stranki podpisovali prazne listine papirja in naj bi tudi sama podpisala nekaj izvodov praznih listov papirja zaradi grožnje, da ji bo prekinjeno delovno razmerje. Ko je bila prvič zaslišana pred sodiščem je povedala, da je podpisala dve prazni listini, vendar ji ni bilo obrazloženo s kakšnim namenom in zakaj. Ob drugem zaslišanju dne 25. 11. 2010 pa je spet spremenila svojo izpovedbo in povedala, da ji je bil ponujen v podpis list papirja, z navedbo, da je to zaradi varnosti direktorja in firme, pojasnjeno pa ji je bilo, da bo uporabljen za primer kakšne odpovedi. Ni nelogično, da B.Ž. ni zahteval povračila izplačanega zneska. Tožena stranka priglaša pritožbene stroške postopka.

Tožena stranka podaja pritožbo zoper 1., 2. in 4. točko izreka ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožnice v celoti zavrne in ji naloži v plačilo tudi vse pravdne stroške. Navaja, da vlaga pritožbo iz pritožbenega razloga bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava po določilih 338. člena ZPP v zvezi s 341. členom ZPP, vse v povezavi z 19. členom ZDSS-1. Navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno odločilo, da je tožena stranka dolžna tožnici plačati znesek 8.008,53 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznih zneskov dalje do plačila ter plačati predpisane davke in prispevke. Navaja, da je tožnica vtoževala dodatek za delovno dobo za čas od 18. 11. 2003 dalje do prenehanja delovnega razmerja. Pogodbo o zaposlitvi sta pravdni stranki sklenili 1996, torej še v času veljavnega starega ZDR in Splošne kolektivne pogodbe za gospodarske dejavnosti, na podlagi katerih so se lahko s poslovodnimi delavci in vodilnimi delavci sklepale individualne pogodbe o zaposlitvi, za katere pa določila kolektivnih pogodb praviloma niso veljala. Tožena stranka je imela v splošnih aktih določeno, da se za delo na delovnem mestu tožnice sklene individualna pogodba, kar je bilo tudi storjeno. Položaj vodilnega delavca je tožnici dajalo njeno delovno mesto, ne glede na to, da ta ni samostojno sklepala pogodb. Naslovno sodišče je pri presoji sklenjene pogodbe o zaposlitvi spregledalo tudi pravo voljo pogodbenih strank ob sklepanju pogodbe o zaposlitvi. V kolikor bi šlo za t.i. navadno pogodbo o zaposlitvi, tožena stranka pogodbe, ki bi opredeljevala osnovno plačo v znesku plače, kot je bila ta govorjena v konkretnem primeru, s tožnico nikoli ne bi sklenila takšne pogodbe. Takšna plača namreč tožnici glede na splošne akte tožene stranke sploh ne bi pripadala. Po določilih pravilnika o plačah tožene stranke so bile osnovne plače za delavce tožene stranke, ki niso imeli sklenjenih individualnih pogodb določene v višini izhodiščnih bruto plač, ki jih je določala kolektivna pogodba za grafično dejavnost, torej v bistveno nižjih zneskih. Določila tega pravilnika je naslovno sodišče spregledalo in se do njih ni opredelilo. Odločitev sodišča ni pravilna niti v primeru, če bi šteli, da je sklenjena pogodba o zaposlitvi zaradi spremenjene zakonodaje in splošne kolektivne pogodbe za gospodarske dejavnosti prenehala veljati kot individualna pogodba. Po določilih pravilnika o plačah bi bila tožnica upravičena do osnovne plače v višini izhodišče plače za V. tarifni razred kolektivne pogodbe za grafično dejavnost. Dejstvo je, da je bila tožnici izplačevana plača, ki je presegala vsakokratno izhodiščno bruto plačo za V. tarifni razred kolektivne pogodbe za grafično dejavnost povečano za 0,8 dodatka za vsako leto delovne dobe pri delodajalcu. Sodišče ni upoštevalo vseh predloženih dokazov oziroma le-teh ni dovolj vestno in skrbno presodilo. Obstaja nasprotje v utemeljitvi odločitve sodišča in izrekom sodbe. Sodišče v obrazložitvi po eni stranki ugotavlja, da je bilo tožnici minulo delo obračunano za zadnje tri mesece, kljub temu pa je toženi stranki naložilo plačilo zahtevanega dodatka za minulo delo tudi za to obdobje. Tožena stranka priglaša pritožbene stroške postopka.

Pritožba tožnice je delno utemeljena, pritožba tožene stranke pa ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni bistveno kršilo določb postopka, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo razen v delu glede odločitve o stroških postopka.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ni podana zatrjevana bistvena kršitev pravil postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ki določa, da je kršitev podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe, ali če sodba sploh nima razlogov, ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da iz obrazložitve sodišča jasno izhaja, zakaj je presodilo tako, kot izhaja iz izreka in obrazložitve sodbe, prav tako pa razlogi iz obrazložitve sodbe ne nasprotujejo sami sebi in tudi niso nejasni, prav tako pa ni podano nasprotje med razlogi in izrekom sodbe. Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da sodišče prve stopnje tudi ni bilo dolžno izvajati vseh predlaganih dokazov, pač pa le tiste, za katere oceni, da so potrebni, da se ugotovi dejansko stanje in pravno razmerje, ki je pomembno za odločbo, ko to izhaja iz določbe 285. člena ZPP. Sodišče prve stopnje se je opredelilo do vseh relevantnih dejstev in izvedlo tudi vse bistvene dokaze. Obveznost sodišča je, da dokazne predloge strank oceni, pretehta njihovo relevantnost glede na zatrjevana dejstva, ki jih želi stranka s temi dokazi dokazati ter izvede in se opredeli le do tistih dokazov, ki so bistvenega pomena za odločitev. ZPP v 8. členu določa, da katera dejstva štejejo za dokazana, odloči sodišče po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka. Načelo kontradiktornosti tudi ne zavezuje sodišča k izvajanju vseh predlaganih dokazov. Sodišče je pri odločitvi glede izplačila odpravnine izvedlo vrsto dokazov in pri tem zaslišalo predlagane priče ter bivšega in sedanjega direktorja tožene stranke, zaslišalo tožnico in izvedlo tudi soočenje ter tudi pridobilo tudi izvedeniško mnenje D.K., sodnega izvedenca za preiskave pisav in dokumentov in na podlagi vseh izvedenih dokazov vsakega posebej in vseh dokazov skupaj tudi po oceni pritožbenega sodišča pravilno ocenilo, da je tožnica prejela vtoževano odpravnino. Glede izplačila dodatka za delovno dobo – minulo delo pa je sodišče tudi ni storilo bistvene kršitve iz 14. točke 339. člena ZPP, saj sodišče jasno in nedvoumno obrazloži, da je bil tožnici za zadnje tri mesece obračunan dodatek, vendar ga tožnica ni prejela, torej je sodišče tudi v tem delu tožnici utemeljeno priznalo vtoževano razliko v plači iz naslova dodatka za delovno dobo. Prav tako ni podana smiselno zatrjevana bistvena kršitev iz 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ki določa, da je le-ta podana, če je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe, v vsebini listin ali zapisniku o izpovedbah v postopku in med samimi temi listinami oziroma zapisniki. V sodbi so navedeni razlogi o odločilnih dejstvih in ti razlogi so jasni in niso med seboj v nasprotju.

Sodišče je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 8.687,07 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 1. 2008 do plačila iz naslova odpravnine ob odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov po določilih 109. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002 – 103/2007 – ZDR), ki določa, da je delodajalec, ki odpove pogodbo o zaposlitvi iz poslovnih razlogov ali iz razloga nesposobnosti dolžan delavcu plačati odpravnino, pri čemer je osnova za izračun odpravnine povprečna mesečna plača, ki jo je prejel delavec, ali bi jo prejel če bi delal v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo. Med strankama v postopku ni bilo sporno, da je tožnici sicer pripadala odpravnina, prav tako ni bila sporna višina odpravnine, ki izhaja iz 4. točke redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 8. 11. 2007 v višini 8.687,07 EUR, pri čemer pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v obrazložitvi zmotno navedlo 3. točko odpovedi, vendar gre pri tem za očitno pisno pomoto, pa tudi sicer navedeno v ničemer ne vpliva na pravilnost odločitve. Tožnica je v postopku navajala, da ji odpravnina dejansko ni bila izplačana, sodišče prve stopnje je glede izplačila odpravnine zaslišalo pričo C.N., B.Ž., sedanjega direktorja tožene stranke B.K., B.P.. Priča B.Ž., ki je bil takrat direktor tožene stranke do dne 15. 1. 2007 je tudi po soočanju s tožnico vztrajal, da je dne 13. 11. 2007 izročil denar, tožnica pa je nato podpisala pisno izjavo o tem, da je odpravnino prejela. Tudi direktor tožene stranke B.K. je pojasnil, da je do njegova prevzema tožene stranke prišlo 15. 11. 2007, ko je prevzel vse obveznosti in menice B.Ž., pri čemer je bila takrat tožena stranka v slabem finančnem stanju in je zamujala s plačilom plač več kot tri mesece, obstajali pa so tudi drugi dolgovi. Pojasnil je, da je od B.Ž. zahteval, da poravna tožnici vse obveznosti, ker je imela le-ta stike s strankami in bi lahko s svojimi ravnanji škodovala ugledu tožene stranke. V času, ko je prevzel družbo, je tožnica še vodila proizvodnjo in mu je takrat tudi rekla, da ima z B.Ž. vse urejeno, pri čemer se je celo spomnil kraja, kjer mu je to povedala. V tožničini mapi se tudi nahaja izjava, da je prejela odpravnino. Tožnica je ob tem v sodnem postopku podajala različne navedbe in izpovedbo glede izplačila odpravnine. Sodišče je glede pisne izjave imenovalo tudi izvedenca D.K., sodnega izvedenca za preiskave pisav in dokumentov, ki je podal izvedeniško mnenje in pojasnil, da ni bilo mogoče z gotovostjo ugotoviti starosti papirja, ker bi bilo to izvedljivo le, če bi imel papir vodni tisk. Tudi starosti podpisa ni bilo mogoče ugotoviti, pri čemer pa je izvedenec ocenil, da je malo verjetno, da bi bil zapis imena natisnjen v drugem času, kot ostali del izjave. Izvedenec je tudi ocenil, da je zelo verjetno, da je bila izjava natisnjena hkrati z imenom, kdaj pa je bila natisnjena, pa ni mogoče ugotoviti. Sodišče je tako svojo dokazno oceno pravilno sprejelo na podlagi izvedbe vestne in skrbne presoje posameznih dokazov in vseh dokazov skupaj in sicer na podlagi določila 8. člena ZPP. V skladu z 2. odstavkom 171. člena Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/2001 s sprem. - OZ) je bila tožnica dolžna sprejeti odpravnino s strani osebe, ki ima za to pravni interes. Pravni interes je imel B.Ž., kar je potrdil tudi B.K., ki je povedal, da je od B.Ž. zahteval, da uredi vse obveznosti do tožnice. Tožnici je odpravnino izplačal B.Ž. takratni lastnik in direktor, iz izjave pa tudi izhaja, da je M.K. od D. d.o.o. prejela v celoti izplačano odpravnino v znesku 8.687,07 EUR. B.Ž. res ni bil kot fizična oseba tožničin dolžnik. Priče so tudi pojasnile, da so pri poslovanju uporabljali listine včasih brez logotipa firme, včasih pa z logotipom. Ob navedenem se pritožbeno sodišče prav tako strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da za rešitev predmetne zadeve ni bistveno, da izplačilo odpravnine ni bilo zavedeno v poslovne listine družbe.

Sodišče prve stopnje je po izvedenih dokazih odločilo, da je tožena stranka dolžna tožnici plačati neto znesek 8.008,53 EUR in sicer za čas od 18. 11. 2003 dalje do plačila pa do 18. 11. 2007 dalje do plačila in sicer iz naslova minulega dela, ki ga tožena stranka tožnici ni izplačevala v spornem obdobju. Pritožba tožene stranke glede plačila dodatka za minulo delo, ni utemeljena. Tožnica je navajala, da je pri pregledu obračunskih listov za plačo ugotovila, da ji je bila v plačilnih listah sicer prikazana postavka za minulo delo, vendar dodatka ni dobila. Tako je tudi izpovedala, da je v zadnjih treh mesecih na obračunskem listu postavke obračunana, vendar ji je bil ta znesek zmanjšan iz naslova dodatka za delovno dobo. Tako ni utemeljena pritožba v tem delu, saj je sodišča jasno navedlo, da je tožnica le navedla, da je bilo v zadnjih treh mesecih obračunan dodatek, tožena stranka pa ji tega ni izplačala. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da sta stranki 1. 4. 1996 sklenili pogodbo o zaposlitvi, kar pomeni, da je bila pogodba o zaposlitvi sklenjena pred uveljavitvijo novega Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002 – ZDR), ki je pričel veljati s 1. 1. 2003 in je uveljavil dodatek za delovno dobo v 129. členu ZDR, ki sicer določa, da delavcu pripada dodatek za delovno dobo, pri čemer se višina dodatka za delovno dobo določi v kolektivni pogodbi na ravni dejavnosti. Tožnica je nesporno prejemala višjo plačo, kot je bila ta določena v panožni kolektivni pogodbi, pri čemer pa sodišče prve stopnje pravilno šteje, da je osnovna plača, delovna uspešnost ter dodatki urejeno v pogodbi o zaposlitvi, pri čemer se osnovna plača določi upoštevaje zahtevnost dela, za kar je delavec sklenil pogodbo o zaposlitvi. Tako ni mogoče slediti pritožbenemu ugovoru, da iz razloga, ker je bila dogovorjena višja osnovna plača tožnici ne pripada dodatek za delovno dobo, saj ZDR ta dodatek obravnava ločeno od osnovne plače. Tako tožnici pripada dodatek za delovno dobo, pri čemer je ugotoviti, da višina tega dodatka ni bila sporna, tako je sodišče toženi stranki naložilo, da ji plača dodatek v skupni višini 8.008,53 EUR, kot je to zahtevala v tožbi. Sodišče je tožnici tudi pravilno odločilo, da je tožena stranka dolžna na neto zneske plačati tudi davke in prispevke, ki se sicer plačujejo od plače. Neutemeljena je tudi pritožbena navedba glede uporabe internih pravil tožene stranke, saj je pravica do plačila dodatka za delovno dobo zakonska pravica določena v 129. členu ZDR pri čemer 127. člen ZDR določa, da je osnovna plača plača, ki se določi upoštevaje zahtevnost dela, za katerega delavec sklene pogodbo o zaposlitvi. Prav tako je neupošteven pritožbeni ugovor glede ugotavljanja volje strank, saj gre za zakonsko pravico izhajajočo iz ZDR, tožena stranka pa bi sicer tožnici lahko določila nižjo plačo na podlagi določil kolektivne pogodbe, pri čemer pa kot navedeno pravico do osnovne plače, delovno uspešnost in dodatke ureja 127. člen ZDR, pravico do dodatka za delovno dobo pa ureja 129. člen ZDR, torej gre nedvomno za dve pravici, ki pripadata delavcu.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je utemeljen pritožbeni ugovor tožnice glede odmere stroškov, ko je sodišče odločilo, da je tožnica dolžna plačati toženi stranki stroške postopka v znesku znesku 202,31 EUR. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je uspeh v pravdi 49 %, kar navaja tudi pritožba, kar pomeni, da je uspeh pravdnih strank v pravdi praktično enak. Tako pritožbeno sodišče ocenjuje, da je potrebno v konkretnem primeru uporabiti določila 2. odstavka 154. člena ZPP, ki določajo, da če stranka deloma zmaga v pravdi, lahko sodišče glede na doseženi uspeh določi, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka. Tako je pritožbeno sodišče odločilo, da stranki sami krijeta vsaka svoje stroške postopka pred sodiščem prve stopnje.

Pritožbeno sodišče je odločilo, da stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka, saj je tožnica uspela v pritožbenem postopku v neznatnem delu. Tožena stranka pa krije svoje stroške odgovora na pritožbo, saj le-ta ni prispeval k rešitvi spora. Odločitev o pritožbenih stroških postopka temelji na določilih 165. člena ZPP.