Računovodja.com : trgovina | pridružite se! | članki | pomoč | forum  Preklopi na starejšo različico
PrijavaUstvarite nov uporabniški račun

Dodaj vsebino na seznam priljubljenih vsebin Večje črke Manjše črke
Razširi 

Odpravnina ob upokojitvi – javna dela

odpravnina ob upokojitvi – javna dela

Odločba: VDSS sodba Pdp 1370/2010

Oddelek: Oddelek za individualne in kolektivne delovne spore

Datum seje senata: 16.12.2010

Področje: DELOVNO PRAVO

Institut: odpravnina ob upokojitvi – javna dela

Zveza: ZDR člen 132, 132/1. ZZZPB člen 53, 53.a.

JEDRO:
Tožnici gre odpravnina ob upokojitvi, četudi je pred upokojitvijo s toženo stranko sklenila posebno pogodbo o zaposlitvi za opravljanje javnih del, saj za takšno pogodbo o zaposlitvi veljajo vse določbe ZDR, tudi določba o odpravnini ob upokojitvi.

IZREK:
Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (1. točka in prvi stavek 2. točke izreka) potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

OBRAZLOŽITEV:
Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo, da tožnici plača odpravnino ob upokojitvi v znesku 4.200,63 EUR bruto z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 10. 2008 dalje do plačila ter odvede pripadajoče davke in prispevke (1. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožnici povrne stroške postopka v višini 922,68 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti dalje (prvi stavek 2. točke izreka). Višji zahtevek je sodišče prve stopnje zavrnilo (drugi stavek 2. točke izreka).

Zoper takšno sodbo se tožena stranka pritožuje iz vseh treh pritožbenih razlogov, navedenih v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999, 96/2002, 52/2007, 45/2008). Bistvena kršitev določb pravdnega postopka naj bi bila podana, ker se izrek izpodbijane sodbe „ne da preizkusiti z obrazložitvijo in ker je izrek sodbe v nasprotju s predloženimi listinami“. Tožnici delovno razmerje oziroma posebna pogodba o zaposlitvi ni prenehala na podlagi samega zakona, kot zmotno navaja sodišče prve stopnje, temveč zato, ker je pogodbo odpovedala tožnica. Tožena stranka je to lahko zgolj ugotovila z obvestilom, ki je bilo podlaga za uveljavitev pravic tožnice na Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Sodišče prve stopnje ni obrazložilo, v čem naj bi bila upokojitev tožnice zakonsko prenehanje pogodbe o zaposlitvi. Tožnica je imela sklenjeno posebno pogodbo o zaposlitvi in v tej posebni pogodbi upokojitev ni bila navedena kot razlog za prenehanje pogodbe. Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo določbo tretjega odstavka 53. člena Zakona o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti (ZZZPB, Ur. l. RS, št. 5/91 s spremembami), ko je štelo, da ta določba predstavlja tudi zakonski razlog za prenehanje vključitve v program aktivne politike zaposlovanja. V tej določbi ni ničesar navedenega glede prenehanja pogodbe na podlagi samega zakona, ampak je določena samo dolžina trajanja sklenjene pogodbe o zaposlitvi, ki je maksimalno eno leto z izjemo glede oseb, starejših od 53 oziroma 55 let, ki so v program lahko vključene do izpolnitve pogojev za upokojitev. Izrek sodbe, ki se nanaša na višino odpravnine, se ne da preizkusiti z obrazložitvijo, ker je ta v nasprotju s predloženimi dokazi. Sodišče prve stopnje je odločilo, da tožnici pripada odpravnina po Kolektivni pogodbi za dejavnost zdravstva in socialnega varstva Slovenije (Ur. l. RS, št. 15/1994 s spremembami, v nadaljevanju panožna kolektivna pogodba). Sodišče prve stopnje je pri tem spregledalo, da je po posebni pogodbi o zaposlitvi urejen poseben način plačila in tudi določitve višine plače. Sodišče prve stopnje je ravnalo nepravilno tudi, ko je uporabilo določbe panožne kolektivne pogodbe, saj bi odpravnino moralo določiti zgolj na podlagi 132. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002, 103/2007), ki določa odpravnino v višini dveh plač delavcev oziroma v višini dveh povprečnih plač v Republiki Sloveniji. Tožnica je s toženo stranko sklenila posebno pogodbo o zaposlitvi, še pred tem pa je z Zavodom RS za zaposlovanje sklenila pogodbo o vključitvi v program javnih del. V slednji je bilo določeno, da bo tožnica v času vključitve v aktivnosti javnih del imela izključno pravice, ki bodo določene v posebni pogodbi o zaposlitvi. Tožnica je 5. 10. 2008 obvestila toženo stranko, da se bo 15. 10. 2008 upokojila, zato toženi stranki ni preostalo nič drugega, kot da je ugotovila odpoved pogodbe o zaposlitvi. Tožena stranka je obvestilo tožnice upoštevala kot odpoved posebne pogodbe o zaposlitvi, to je kot enostranski odstop od izvajanja pogodbe. V posebni pogodbi o zaposlitvi kot razlog za njeno prenehanje ni določena upokojitev, kar pomeni, da tega razloga posebna pogodba o zaposlitvi ne pozna in se zato ne more smiselno uporabljati ZDR. Sodišče prve stopnje se zmotno sklicuje na določbo tretjega odstavka 53. člena ZZZPB, saj se ta nanaša izključno na dolžino sklenitve pogodbe o zaposlitvi. V skladu s trenutno veljavno zakonodajo je upokojitev v izključni domeni delavca. Tožnica se je sama odločila za upokojitev in se o tem tožena stranka ni mogla odločati, ampak je lahko le ugotovila odpoved pogodbe o zaposlitvi. V kolikor bi držale navedbe sodišča prve stopnje o prenehanju pogodbe o zaposlitvi po samem zakonu, potem tožnici ne bi bilo potrebno obveščati tožene stranke o odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ampak bi tožena stranka sprejela samo ugotovitveni sklep, da tožnici preneha pogodba o zaposlitvi na podlagi izpolnjevanja minimalnih pogojev glede starostne upokojitve. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo dokaznega predloga tožene stranke za zaslišanje prič, ki bi lahko izpovedale o tem, kako so se sklepale pogodbe o zaposlitvi z brezposelnimi osebami v okviru izvajanja javnih del. Brezposelna oseba, ki je vključena v javna dela, ima delovni čas, ki je krajši od delovnega časa ostalih delavcev, saj traja samo 30 ur tedensko. Tožnici ne pripada pravica do odpravnine ob upokojitvi, saj je sama podala odpoved in ji pogodba o zaposlitvi ni prenehala na podlagi samega zakona. Pravica do odpravnine ni vezana na delo v okviru posebne pogodbe o zaposlitvi, ampak na celotno zavarovalno dobo tožnice. Posebna pogodbo o zaposlitvi ne predvideva načina prenehanja po samem zakonu. V 119. členu ZDR so določeni primeri prenehanja pogodbe o zaposlitvi po samem zakonu, med njimi pa ni starostne upokojitve. Sodišče prve stopnje je tako zmotno uporabilo materialno pravo, to je določbe tretjega odstavka 53. člena ZDR ter 132. in 119. člena ZDR. Tožnica z vključitvijo v javna dela ter sklenitvijo posebne pogodbe o zaposlitvi ni sklenila pogodbe o zaposlitvi za javne uslužbence, ampak je še vedno udeleženka v aktivni politiki zaposlovanja, zato ji gredo pravice na podlagi tega statusa, ne pa v obsegu, ki velja za javne uslužbence, zaposlene pri toženi stranki. Sodišče prve stopnje je napačno določilo osnovo za določitev višine odpravnine in sicer tako osnovo, ki se nanaša na plačo tožnice, napačno pa je določilo tudi število plač, ki tožnici pripadajo. Višina plače je bila tožnici določena glede na sklenjeno posebno pogodbo o zaposlitvi, kakor tudi glede na pogodbo o vključitvi v program javnih del, kar pomeni, da je tožnica vedela, da bodo njene pravice iz sklenjenih pogodb drugačne kot za ostale redno zaposlene delavce pri toženi stranki. Odločitev sodišča prve stopnje glede višine in števila plač, ki bi jih morala tožnica prejeti iz naslova odpravnine ob upokojitvi, je v nasprotju s specialnimi določbami posebne pogodbe o zaposlitvi. V kolikor bi obveljala odločitev sodišča prve stopnje, nihče od izvajalcev ne bi v javna dela vključeval oseb, starejših od 53 oziroma 55 let, saj bi se zavedal, da bi tem delavcem ob odhodu v pokoj moral izplačati odpravnino, teh sredstev pa ne bo dobil povrnjenih. Tožnici bi lahko šla odpravnina kvečjemu v višini njenih dveh plač. Tožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožničin zahtevek zavrne kot neutemeljen, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožnica je v odgovoru na pritožbo navedla, da je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo določbo tretjega odstavka 53. člena ZZZPB, saj je v njej trenutek prenehanja posebne pogodbe o zaposlitvi določen že s samim zakonom. V skladu s prvim odstavkom 63. člena ZDR je položaj tožene stranke potrebno obravnavati kot položaj delodajalca. Zmotno je stališče pritožbe, da izpodbijane sodbe v delu, ki se nanaša na višino odpravnine, ni možno preizkusiti. Sodišče prve stopnje je tožnici dosodilo odpravnino v višini treh povprečnih bruto plač zaposlenega v RS v kritičnem obdobju, kar je tožnica tudi zahtevala. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da je za tožnico potrebno uporabiti določbo citirane panožne kolektivne pogodbe in ne ZDR. S posebno pogodbo o zaposlitvi so urejene le posebnosti, ki se tičejo plačila za delo, trajanje dopusta, polnega delovnega časa in razlogov za prenehanje pogodbe, ne pa tudi glede drugih vprašanj, zato je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da je potrebno uporabiti določbe ZDR in kolektivnih pogodb. Sodišče prve stopnje je pri tem upoštevalo načelo in favorem labaratoris, ki je bistvenega pomena v delovnopravni zakonodaji. Neutemeljeno je stališče tožene stranke, da naj bi tožnica z obvestilom z dne 9. 10. 2008 enostransko odstopila od izvajanja posebne pogodbe o zaposlitvi. S tem dopisom je tožnica toženo stranko zgolj obvestila, da so pri njej 15. 10. 2008 nastopili pogoji za starostno upokojitev. To pa ne pomeni ničesar drugega kot prenehanje posebne pogodbe o zaposlitvi po samem zakonu (tretji odstavek 53. člena ZZZPB v zvezi s 6. alineo 75. člena ZDR), saj po navedenem členu ta pogodba ne more trajati dlje od izpolnitve pogojev za upokojitev. Tožnica tako v programu izvajanja javne zaposlitve niti ne bi mogla sodelovati dlje, kot pa je dejansko sodelovala. Pravilna je tudi odločitev sodišča prve stopnje, da odpravnino odmeri ob upoštevanju določb panožne kolektivne pogodbe. Tožnica predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Tožena stranka formalno sicer izpodbija celotno sodbo sodišča prve stopnje, vendar je očitno, da za izpodbijanje zavrnilnega dela ne more imeti pravnega interesa. Pritožbeno sodišče je zaradi navedenega v skladu s prvim odstavkom 350. člena ZPP izpodbijano sodbo preizkusilo le v njenem ugodilnem delu, to je glede odločitve, vsebovane v 1. točki in prvem stavku 2. točke izreka izpodbijane sodbe.

Na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka tožena stranka uveljavlja sicer na nekoliko nenavaden način, saj je z navedbo, da je izrek sodbe v nasprotju s predloženimi listinami, iz dveh različnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka (po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP) ustvarila novo kršitev, kakršne ZPP ne pozna. Ne glede na navedeno pa je potrebno ugotoviti, da izrek izpodbijane sodbe ne nasprotuje njenim razlogom (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP) in da glede odločilnih dejstev tudi ni nikakršnega nasprotja med tem, kar se v razlogih izpodbijane sodbe navaja v vsebini listin in med samimi temi listinami.

Tako pritožba kot sodišče prve stopnje povsem zmotno domnevata, da je za utemeljenost tožbenega zahtevka bistveno, ali je tožnici posebna pogodba o zaposlitvi prenehala na podlagi samega zakona ali pa na podlagi tožničine odpovedi. Vendar pa navedeno sploh ne more biti odločilno dejstvo v tem sporu. Prvi odstavek 132. člena ZDR namreč določa, da če se delavec upokoji, mu ob prenehanju pogodbe o zaposlitvi pripada odpravnina v višini dveh povprečnih mesečnih plač v Republiki Sloveniji za pretekle tri mesece oziroma višini dveh povprečnih mesečnih plač delavcev za pretekle tri mesece, če je to za delavca ugodneje. Citirana določba pomeni, da je pogoj za pridobitev odpravnine prenehanje pogodbe o zaposlitvi in pridobitev statusa upokojenca, ne glede na to, na kakšni podlagi se delavec upokoji in na kakšni podlagi je prišlo do prenehanja pogodbe o zaposlitvi.

Zaradi navedenega dejansko stanje ni ostalo nepopolno ugotovljeno, ker sodišče prve stopnje ni zaslišalo prič, ki bi lahko izpovedale o tem, kako so se sklepale pogodbe o zaposlitvi z brezposelnimi osebami v okviru izvajanja javnih del. Od načina sklenitve in načina prenehanja posebne pogodbe o zaposlitvi namreč ni odvisno, ali tožnici gre pravica do odpravnine ob upokojitvi. Izpolnjena morata biti zgolj oba v citirani določbi prvega odstavka 132. člena ZDR navedena pogoja. To je prenehanje pogodbe o zaposlitvi in upokojitev. Nobenega razloga ni, da bi domnevali, da določba prvega odstavka 132. člena ZDR ne velja za posebne pogodbe o zaposlitvi, ker se sicer sklepajo na podlagi določb ZZZPB.

Pritožba ima sicer prav, ko opozarja, da je posebna pogodba o zaposlitvi, ki sta jo sklenili stranki, dejansko prenehala na podlagi odpovedi tožnice, saj se drugače ne da razlagati njenega obvestila z dne 9. 10. 2008 (priloga A/3). V tem obvestilu tožnica toženo stranko obvešča, da 15. 10. 2008 nastopi upokojitev. Na podlagi takšnega obvestila je tožena stranka povsem utemeljeno izdala obvestilo o prenehanju posebne pogodbe o zaposlitvi (priloga A/4). Vendar zaradi takšnega načina prenehanja posebne pogodbe o zaposlitvi tožnica ni izgubila pravice do odpravnine ob upokojitvi, kakor to zmotno domneva tožena stranka.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sta tako 15. 10. 2008 bila kumulativno izpolnjena oba po prvem odstavku 132. členu ZDR določena pogoja za pridobitev pravice do odpravnine ob upokojitvi.

Ob takšnem stališču tudi ni bistveno, da sodišče prve stopnje in tožnica povsem zgrešeno razlagata določbo tretjega odstavka 53. člena ZZZPB. Ta ne določa nikakršne obvezne upokojitve in tudi nikakršnega prenehanja posebne pogodbe o zaposlitvi na podlagi samega zakona za ženske, starejše od 53 let oziroma moške, starejše od 55 let. Citirana določba pomeni zgolj to, da so te osebe v program javnega dela lahko vključene dlje časa, kot največ eno leto, kar sicer velja za ostale brezposelne osebe in sicer se jim ta vključitev lahko podaljša do izpolnitve pogojev za upokojitev.

Zmotno je pritožbeno stališče, da tožnici ne gre odpravnina ob upokojitvi zgolj zaradi tega, ker je tožnica sklenil posebno pogodbo o zaposlitvi z izvajalcem javnih del, kakršna je predvidena v 53. in 53. a členu ZZZPB. Res je sicer, da se v skladu s prvim odstavkom 53. člena ZZZPB pogodba o zaposlitvi sklene ob upoštevanju posebnosti glede plačila za delo, trajanja dopusta, polnega delovnega časa in razlogov za njeno prenehanje, kakor so določeni v tem zakonu. Vendar pa to ne pomeni, da je brezposelna oseba, ki je sklenila takšno pogodbo in ji je ta pogodba prenehala, obenem pa se je tudi upokojila, brez pravice do odpravnine ob upokojitvi, zgolj zato, ker ta pravica ni predvidena v posebni pogodbi o zaposlitvi. Takšno razlogovanje je neutemeljeno. Nenazadnje niti v pogodbah o zaposlitvi, ki se jih sklepa na podlagi določb ZDR in ne na podlagi posebnih določb ZZZPB, ni določbe, da delavcu ob upokojitvi pripada odpravnina. Res je sicer, da bi to vprašanje lahko bilo urejeno tudi v ZZZPB tako, da bi bilo predvideno, da gre odpravnina v breme Zavoda za zaposlovanje ali pa naročnika javnih del, vendar pa opustitev takšne ureditve, ne pomeni, da tožnici ta pravica ne gre.

Glede na to, da sta izpolnjena oba pogoja za pridobitev pravice do odpravnine, kakor sta določena prvem odstavku 132. člena ZDR, je delodajalec to odpravnino dolžan izplačati. Na podlagi posebne pogodbe o zaposlitvi ima v tem primeru vlogo delodajalca izvajalec javnega dela, to je tožena stranka, zato je tožnica odpravnino utemeljeno terjala od nje.

Okoliščina, da je tožnica po posebni pogodbi o zaposlitvi imela 30 urno tedensko delovno obveznost, ne vpliva niti na pravico do odpravnine niti na njeno višino. V tej pogodbi je namreč izrecno določeno, da se pogodba sklepa za poln delovni čas petih dni na teden in da se kot polni delovni čas šteje 20-urna tedenska delovna obveznost.

Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo, ko je odpravnino ob upokojitvi dosodilo na podlagi določbe prvega odstavka 100. člena panožne kolektivne pogodbe in ne na podlagi določbe 1. odstavka 122. člena ZDR, za kar se podrejeno zavzema pritožba. V kolikor je s panožno kolektivno pogodbo določen večji obseg pravic delavca, potem je potrebno uporabiti določbo panožna kolektivne pogodbe. Zgolj zato, ker je tožnica pri toženi stranki delala na podlagi posebne pogodbe o zaposlitvi v okviru programa javnih del, ni mogoče sprejeti stališča, da ji gre odpravnina kvečjemu na podlagi določb zakona, ne pa tudi na podlagi določb panožne kolektivne pogodbe. V skladu s prvim odstavkom 100. člena panožne kolektivne pogodbe odpravnina ob upokojitvi znaša tri povprečne plače na zaposlenega v Republiki Sloveniji oziroma zadnje tri plače delavca, če je to zanj ugodneje. Sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da je povprečna bruto plača v Republiki Sloveniji v septembru 2008 znašala 1.421,00 EUR, zato gre tožnici odpravnina v višini 4.263,00 EUR, kar je zanjo ugodneje, kot če bi izračunali odpravnino na podlagi treh njenih povprečnih plač. Sodišče prve stopnje je tožnici zakonske zamudne obresti utemeljeno dosodilo od dneva upokojitve dalje.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato v skladu z načelom odgovornosti za uspeh, kot ga določa 154. člen ZPP, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka. Do povrnitve pritožbenih stroškov pa ni upravičena niti tožnica, saj odgovora na pritožbo ni mogoče šteti za strošek, ki bi bil potreben za ta spor, v smislu določbe prvega odstavka 153. člena ZPP.