Vpisano: 9.2.2008 14:20:20

Pravica do odbitka DDV - prejet račun z obračunanim višjim zneskom DDV, kot bi moral biti po zakonu

Opravilna številka: sodba U 2209/2002
Datum: 10.10.2005

JEDRO: Sodišče se strinja s stališčem tožene stranke, da si tožnik za del stroškov, ki se nanašajo na izgradnjo stanovanjskega dela, ne sme odbiti 19 % vstopnega DDV, ne glede na to, da je davek v navedeni višini tudi plačal, saj ZDDV za stanovanjsko gradnjo dovoljuje le 8 % stopnjo. S tem v zvezi je pravilno tudi pojasnilo tožene stranke, da v primeru, če davčni zavezanec prejme račun, v katerem je izkazan višji znesek DDV, kot bi po zakonu moral biti, tega višjega zneska ne sme odbiti kot vstopni DDV, ne glede na to, da je bil DDV plačan (9. odstavek 40. člena ZDDV).

ZADEVA:

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo delno ugodila pritožbi tožnice in odločbo Davčnega urada A, št. .. z dne 21. 6. 2001 spremenila tako, da zamudne obresti od glavnic iz 3., 4., 5. in 7. točke izreka prvostopne odločbe tečejo od dneva izvršljivosti te odločbe, to je od 24. 7. 2001 do plačila, v ostalem pa pritožbo kot neutemeljeno zavrnila. Prvostopni davčni organ je odločil, da mora tožnica plačati davek na dodano vrednost (DDV) za mesec januar 2000 v znesku 27.850,00 SIT z obrestmi (točka 3); plačati preveč refundiran DDV za mesec oktober 2000 v znesku 216.435,00 SIT z obrestmi (točka 4); plačati DDV za mesec november 2000 v znesku 118.942,00 SIT z obrestmi (točka 5); zmanjšati presežek DDV za december za 298.273,00 SIT tako, da znaša presežek 517.935,00 SIT (točka 6); plačati DDV za januar 2001 v znesku 174.315,00 SIT z obrestmi (točka 7) in zmanjšati presežek DDV za mesec februar 2001 za 222.240,00 SIT tako, da znaša 582.769,00 SIT (točka 8). V obrazložitvi tožena stranka navaja, da je prvostopni organ pri tožnici opravil pregled pravilnosti in pravočasnosti obračunavanja in plačevanja davkov in drugih dajatev za leto 2000 ter o tem sestavil zapisnik z dne 23. 4. 2001. Pri inšpekcijskem pregledu je bilo med drugim ugotovljeno, da je tožnica za potrebe poslovanja kupila star objekt v k.o. Ž in ji je Upravna enota B dne 22. 6. 2000 izdala gradbeno dovoljenje za izgradnjo poslovno-stanovanjskega objekta. Izvajalec gradbenih del je tožnici izstavljal gradbene situacije, na katerih je zaračunaval DDV po stopnji 19 %, tega pa je tožnica upoštevala kot vstopni DDV. Na podlagi dejstev, da se investicijska vlaganja nanašajo na stanovanjsko-poslovni objekt v gradnji, je prvostopni davčni organ glede na predloženo razmejitev kvadrature posameznih delov prostorov v pritličju in nadstropju stavbe ter v mansardi razmejil tudi stroške, povezane z gradbenimi deli ter ugotovil delež, ki se nanaša na stanovanjski del in znaša 29,79 % ter delež, ki se nanaša na poslovni del. Pri tem je prvostopni davčni organ tožnici upošteval kot odbitek vstopnega DDV za stanovanjski del objekta le 8 % stopnjo, višji uveljavljeni vstopni DDV iz tega naslova pa ni upošteval. Pri odločanju o pritožbi tožnice je tožena stranka ugotovila, da prvostopni davčni organ ni bil upravičen priznati vstopnega DDV niti v višini 8 % za stanovanjski del, ker po njenem mnenju povezava med tožničino dejavnostjo in gradnjo stanovanjskega dela ni izkazana, vendar, ker je odločil prvostopni organ v korist tožnice in ji priznal odbitek za stanovanjski del v višini 8 %, je to odločitev tožena stranka upoštevala in vanjo ni posegala. Tožena stranka ugotavlja, da je bil tožnici s strani izvajalca gradbenih del za stanovanjski del stavbe obračunan DDV po previsoki stopnji 19 %, saj bi po 10. točki 1. odstavka 25. člena Zakona o davku na dodano vrednost (Uradni list RS, št. 89/98, dalje: ZDDV) bil lahko ta davek za graditev stanovanjskih prostorov obračunan po stopnji 8 %. V primeru, če davčni zavezanec prejme račun, v katerem je izkazan višji znesek DDV, kot bi moral biti po zakonu, tega višjega zneska ne sme odbiti kot vstopni DDV, ne glede na to, da je bil DDV plačan (9. odstavek 40. člena ZDDV). Če je bil tožnici zaračunan DDV v višjem znesku, kot je to po ZDDV potrebno, presežka po izrecni zakonski določbi ni mogoče uveljavljati kot vstopni DDV. Tožena stranka je zavrnila pritožbene navedbe, da se obe stanovanjski enoti v mansardnem delu objekta v tej fazi izgradnje nista finalizirali, saj to ne vpliva na odločitev. Iz ugotovitev prvostopnega davčnega organa izhaja, da zaključna dela na spornem objektu in izgradnja inštalacij do konca februarja 2001 še niso bila realizirana, zato tudi niso mogla vplivati na drugačno razdelitev tožnici zaračunanih gradbenih del in upoštevanja vstopnega DDV. Po mnenju tožene stranke je prvostopni organ glede na realizirana gradbena dela v inšpiciranih davčnih obdobjih pravilno ugotovil delež zaračunanih gradbenih del, ki se nanaša na stanovanjske prostore. Tožena stranka pa je pritožbi tožnice ugodila glede obračuna zamudnih obresti v skladu z odločbo Ustavnega sodišča, št. U-I-356/02 z dne 23. 9. 2004, po kateri začnejo zamudne obresti teči z dnem izvršljivosti davčne odločbe, zato je odločbo prvostopnega davčnega organa spremenila v točkah, v katerih je prvostopni davčni organ odločal o zamudnih obresti in odločila tako, da obresti tečejo od izvršljivosti prvostopne odločbe do plačila.

Tožeča stranka je naprej vložila tožbo zaradi molka tožene stranke po 2. odstavku 26. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 70/00, dalje: ZUS), ki jo je po izdaji izpodbijane odločbe razširila tudi na slednjo. V tožbi zaradi molka ponavlja pritožbene navedbe zoper prvostopno odločbo davčnega organa. Ne strinja se s tem, da je davčni organ glede na razmerje med površino stanovanjskega in poslovnega dela objekta razdelil v istem razmerju stroške gradnje in posledično tudi stopnjo DDV, pri čemer za stanovanjski del ni priznal vstopnega DDV v višini 19 %, temveč zgolj 8 %. Po njenem mnenju se stroški gradnje do trenutka pregleda inšpekcije ne morejo niti v najmanjšem procentu upoštevati kot stroški izgradnje stanovanjskega dela objekta, saj ta del ni bil finaliziran. Meni, da bi morali vse račune in obračunan DDV upoštevati kot investicijsko vlaganje v izgradnjo poslovnega objekta. V razširitvi tožbe zoper drugostopno odločbo pa navaja, da ni nikoli trdila, da bo morda mansardne prostore uporabljala za poslovno dejavnost, kot zmotno meni tožena stranka in na to trditev opira svojo odločitev, temveč je vseskozi zatrjevala, da bo te prostore takoj, ko bo prebrodila začetno investicijsko krizo, uporabljala za poslovno dejavnost. ZDDV določa, da si sme subjekt odbiti DDV, če storitev uporabi oziroma bi jo uporabil za opravljanje dejavnosti od katere se plačuje DDV. Takšen namen pa je tožeča stranka nedvomno izkazala. V konkretnem primeru tožena stranka ni imela pravne podlage za drugačno razlago 1. odstavka 40. člena ZDDV, kot ga je sedaj pojasnila tožeča stranka. Pomeni, da je odločila po prostem preudarku, ki bi ga morala v odločbi obrazložiti, česar pa ni storila, zato je po njenem mnenju ravnala samovoljno, tako ravnanje pa je prepovedano. Predlaga, da se izpodbijana odločba razveljavi (pravilno: odpravi) ter da je tožena stranka dolžna tožeči stranki vrniti neutemeljeno zmanjšan DDV v višini 1.056.476,00 SIT z obrestmi, ter da ji povrne stroške postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo predlaga zavrnitev tožbenega zahtevka iz razlogov, razvidnih iz izpodbijane odločbe.

Državni pravobranilec Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa udeležbe v tem sporu ni priglasil.

Tožba ni utemeljena.

OBRAZLOŽITEV:

Kot izhaja iz upravnih spisov, je med strankama nesporno, da je Upravna enota B tožniku dne 22. 6. 2000 izdala gradbeno dovoljenje za gradnjo poslovno-stanovanjskega objekta, ter da je bil inšpekcijski pregled obračuna DDV opravljen za leto 2000 do vključno februar 2001. Sporno pa je, ali ima tožnik, glede na naravo investicije (gradnja poslovno stanovanjskega objekta), pravico do odbitka vstopnega DDV v višini 19 % za vsa do februarja 2001 izvršena gradbena dela, saj ZDDV za gradnjo stanovanj določa 8 % stopnjo DDV (10. točka 1. odstavka 25. člena ZDDV). Po presoji sodišča je ugotovitev prvostopnega davčnega organa, ki je razmejil stroške gradnje glede na površino v projektni dokumentaciji prikazanih površin poslovnega in stanovanjskega dela objekta in v takem razmerju upošteval tudi vstopni DDV, pravilna. Stroški gradnje glede na to, da tožnik sam izjavlja, da zaključna dela na spornem objektu in izgradnja inštalacij do konca februarja 2001 še niso bila realizirana, predstavljajo vlaganja v skupne dele stavbe, zato je razdelitev stroškov, in posledično uveljavljanje vstopnega DDV, kot jo je ugotovil prvostopni davčni organ, pravilna. Po presoji sodišča je prvostopni davčni organ s sklicevanjem na gradbeno dovoljenje pravilno zavrnil tožnikove pripombe na zapisnik, da je upravičen do uveljavljanja vstopnega DDV tudi za mansardo v višini 19 % (ne pa 8 %), ker ni gotovo, da bosta tam res zgrajeni stanovanji. Pravilno pa je prvostopni davčni organ tožniku za del objekta, ki bo po gradbenem dovoljenju odpadel na stanovanjski del, priznal uveljavljanje vstopnega DDV v višini 8 %, saj je v zapisniku o inšpekcijskem pregledu z dne 23. 4. 2001 (stran 10), ugotovljeno, da bo tožnik stanovanji uporabljal v poslovne namene za poslovne partnerje, zaposlene delavce in podobno. Tožena stranka podlage za svojo ugotovitev, da ni izkazana povezava med tožnikovo dejavnostjo in gradnjo stanovanjskega dela stavbe, glede na že citirano ugotovitev v zapisniku z dne 23. 4. 2001, ni imela in je zato neutemeljena ter v nasprotju s podatki spisov. Strinja pa se sodišče s stališčem tožene stranke, da si tožnik za del stroškov, ki se nanašajo na izgradnjo stanovanjskega dela, ne sme odbiti 19 % vstopnega DDV, ne glede na to, da je davek v navedeni višini tudi plačal, saj ZDDV za stanovanjsko gradnjo dovoljuje le 8 % stopnjo. S tem v zvezi je pravilno tudi pojasnilo tožene stranke, da v primeru, če davčni zavezanec prejme račun, v katerem je izkazan višji znesek DDV, kot bi po zakonu moral biti, tega višjega zneska ne sme odbiti kot vstopni DDV, ne glede na to, da je bil DDV plačan (9. odstavek 40. člena ZDDV). Po obrazloženem sodišče kot neutemeljeno zavrača tožbeno navedbo, da je tožena stranka odločala arbitrarno, torej samovoljno, ker naj njena odločitev ne bi bila obrazložena. Odločitev prvostopnega organa, ki je po presoji sodišča pravilna, je v celoti obrazložena, stališče tožene stranke, da stanovanjski del ne bo uporabljen za poslovno dejavnost, pa, kot je že obrazloženo, nima podlage v upravnih spisih.

Glede na obrazloženo je sodišče tožbo zavrnilo kot neutemeljeno na podlagi 1. odstavka 59. člena ZUS.

Kadar presoja sodišče zakonitost upravnega akta, kot je to v obravnavanem primeru, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka (3. odstavek 23. člena ZUS).

Zadnja sprememba: 10.5.2007

VIR:http://www.sodnapraksa.si