Vpisano: 6.4.2008 14:28:24

Zastaranje pravice do odmere davka

Opravilna številka: Sodba I Up 1496/2003
Datum: 4.4.2006

JEDRO: Zakon o davčnem postopku povezuje odmero davka z izdajo odločbe, katere izrek ima navedbe o davčni osnovi, stopnji davka, zneskov odmerjenega davka in roku plačila (za posamezne vrste davka pa tudi druge navedbe). Izdaja odmerne odločbe je vezana na zastaralni rok, ki velja za pravico do odmere davka.

ZADEVA:

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper odločbo z dne 27.2.2002, s katero je tožena stranka zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper odločbo Agencije Republike Slovenije za plačilni promet, nadziranje in informiranje, Podružnica NG z dne 27.7.1995. S to odločbo je prvostopni organ po opravljenem inšpekcijskem pregledu z odločbo naložil tožeči stranki plačilo davka na dobiček za leto 1994 v znesku 441.000,00 SIT (točka I./1.) in premalo plačanih akontacij davka na dobiček v znesku 213.500,00 SIT (točka I./2.), v točkah II./1. in II./2. pa odločil, da mora tožeča stranka obračunati in vplačati na ustrezen vplačilni račun zakonske zamudne obresti od premalo obračunanega in plačanega davka na dobiček in od premalo obračunanih in plačanih akontacij davka. V inšpekcijskem pregledu je bilo ugotovljeno, da je tožeča stranka obračunala in izplačala brez verodostojne podlage za 1.765.127,40 SIT kilometrin, dnevnic, stroškov za spanje, predujmov (konto 130-3) in regresa za prehrano, v davčni obračun pa brez podlage vključila 22.000,00 SIT kot davčno olajšavo iz poslovanja oziroma ustanovitve na demografsko ogroženem območju.

Sodišče prve stopnje navaja, da je odločitev tožene stranke pravilna in na zakonu utemeljena. Prvostopna odločba, ki ima datum 27.7.1995, je bila tožeči stranki vročena 28.8.1995. O pritožbi zoper navedeno prvostopno odločbo pa je tožena stranka odločila z odločbo, ki ima datum 27.2.2002. Davek od dobička pravnih oseb je bil odmerjen s prvostopno odločbo, saj je tožena stranka s svojo odločbo odločila samo o pritožbi. Ker Zakon o davčnem postopku (ZDavP) ne določa, da bi morala biti odmerna odločba dokončna ali celo pravnomočna, dejstvo, da je tožena stranka odločila po več kot petih letih, nima nikakršnega vpliva na zastaranje že realizirane pravice do odmere davka. Zato ni utemeljen tožbeni ugovor zastaranja. Zastaranje bi bilo upoštevno le, če bi tožena stranka, s svojo odločbo davek od dobička tudi odmerila. Tudi ni nejasna I./2. točka izreka prvostopne odločbe. Po 48., 49. in 52. členu Zakona o davku na dobiček pravnih oseb (ZDDPO, Uradni list RS, št. 72/93 in 30/95) se je davek izplačeval v obliki mesečnih akontacij sorazmerno z višino davčne osnove po zadnjem obračunu; davčni zavezanec je moral plačati razliko med plačanimi akontacijami in obračunanim davkom v petih dneh po predložitvi obračuna davka; davčna obveznost, ugotovljena v davčnem izkazu, se je štela za dokončno, razen če je davčni organ z odločbo ugotovil, da davčna obveznost ni pravilno obračunana in davčnemu zavezancu naložil, da v 30 dneh od prejema odločbe plača davek s pripadajočimi obrestmi (od dneva, ko je nastala obveznost za obračun plačilo davka). Ker je bil v obravnavani zadevi davek ugotovljen z odločbo, izdano v letu 1995, je tožena stranka pravilno pritrdila stališču, da je zaradi nove davčne osnove za leto 1994 treba na novo izračunati tudi akontacije, ki se plačujejo v letu 1995. Pravilno je tudi stališče, da tožeča stranka ni upravičena do olajšav za novoustanovljena podjetja na demografsko ogroženem območju, saj je bilo v postopku ugotovljeno, da je bila tožeča stranka ustanovljena že 14.3.1990, 8.4.1992 pa je na demografsko območje prenesla le sedež. Stališče, da je za knjiženje izplačil potrebna verodostojna podlaga oziroma da morajo knjigovodske listine izkazovati izvedbo poslovnega dogodka, ima podlago v Slovenskih računovodskih standardih (št. 21). Zato tudi po presoji sodišča prve stopnje ni mogoče upoštevati potnih nalogov za potovanja v tujino, ker ni dokumentacije o izvedenih potovanjih (računov o nočitvah, cestnini, parkirnini, vstopnic) niti sklenjene pogodbe s tujim partnerjem za leto 1994 niti podatkov, ki bi kazali na poslovanje s tujim partnerjem.

V pritožbi uveljavlja tožeča stranka pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in razveljavi izpodbijano sodbo in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje oziroma, da izpodbijano sodbo spremeni in ugodi tožbi. Davek na dobiček je bil napačno odmerjen, napačno je tudi stališče, da ZDavP nima zahteve, da bi odmera morala biti dokončna oziroma pravnomočna. Do zastaranja pravice do odmere davka je v obravnavani zadevi prišlo v pritožbenem postopku, kar bi morala tožena stranka upoštevati. Trajanje pritožbenega postopka je pomembno, saj je zastaranje institut, ki povečuje pravno varnost davčnih zavezancev in predstavlja temeljno vrednoto pravne države. V obravnavani zadevi pa je bil pritožbeni postopek tudi nesorazmerno dolg, zato posledic tega, to je zamudnih obresti, ne gre naprtiti davčnemu zavezancu.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

OBRAZLOŽITEV:

Pritožbeno sodišče se strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da v obravnavani zadevi ni nastopilo zastaranje pravice do odmere davka, ker je bila prvostopna odločba, ki ima datum 27.7.1995 in je bila tožeči stranki vročena 28.8.1995, izdana znotraj relativnega zastaralnega roka iz 1. odstavka 96. člena ZDavP, to je pred potekom petih let po preteku roka, v katerem bi bilo treba odmeriti davek.

Sodišče prve stopnje je svojo presojo pravilno oprlo na ZDavP, ki je že veljal v času odločanja tožene stranke in je bil sprejet prav z namenom poenotenja postopkovnih določb na davčnem področju. ZDavP je tudi zakon, ki določa rok za zastaranje pravice do odmere davka. Za ugotovitev, ali je nastopilo zastaranje, pa so pomembne tudi določbe, ki urejajo obveznost plačevanja posameznega davka, saj nastopi zastaranje po 1. odstavku 96. člena ZDavP (relativno zastaranje) po poteku petih let po preteku leta, v katerem bi bilo treba odmeriti davek. Obveznost plačevanja davka od dobička pravnih oseb je za leto 1994 bila urejena z ZDDPO. Davek se je plačeval po davčnem obračunu, ki ga je predložil davčni zavezanec do 31. marca tekočega leta za preteklo leto, podlaga za izdajo odločbe pa je bila ugotovitev davčnega organa, da davek ni bil pravilno obračunan. Davek na dobiček bi bilo torej v obravnavani zadevi treba odmeriti v letu 1995.

Vsebine pravice do odmere davka pa ZDavP ne ureja. Zato je sodišče prve stopnje uporabilo razlago, ki je po presoji pritožbenega sodišča prepričljiva in logična izpeljava vsebine določb ZDavP, ki se nanašajo na odmero davka, ki je po presoji pritožbenega sodišča dejanje v postopku odločanja o davčni obveznosti. Z odmero davka se namreč ne konča postopek odločanja o davčni obveznosti. Kot je pravilno navedlo že sodišče prve stopnje, ZDavP odmere davka ne povezuje z dokončnostjo niti s pravnomočnostjo, pač pa z izdajo odločbe, katere izrek ima sestavine, določene v 16. členu ZDavP. Izrek odmerne odločbe mora imeti navedbe o davčni osnovi, stopnji davka, znesku odmerjenega davka in roku plačila, če ZDavP ne določa drugače. Odmera davka se opravi z odločbo, ki ima sestavine, potrebne za njeno izvršitev, kajti po določbi 1. odstavka 20. člena ZDavP pritožba ne zadrži izvršitve odmerne odločbe. Pritožba pa je redno pravno sredstvo, ki ga ZDavP zagotavlja zoper vsako prvostopno odločbo, zato obveznost odločanja o pritožbi ne more ugasniti z zastaranjem.

Tožena stranka je v obravnavani zadevi res nesorazmerno dolgo odločala o pritožbi. Vendar ZDavP ne določa roka za odločbo o pritožbi, v zakonu o splošnem upravnem postopku, ki se v davčnem postopku subsidiarno uporablja, pa je za odločitev določen rok dveh mesecev. Z iztekom roka za odločanje o pritožbi dolžnost odločanja o pritožbi ne ugasne, pritožnik pa ima možnost, da zahteva vročitev odločitve o pritožbi v nadaljnjih sedmih dneh oziroma sproži upravni spor zaradi molka organa druge stopnje. Tudi po presoji pritožbenega sodišča rok, v katerem je bila izdana odločba tožene stranke ni povezan z zastaranjem pravice do odmere davka, saj odločba tožene stranke nima sestavin odmerne odločbe, kar pomeni, da z njo davek ni bil odmerjen. Da bi rok, v katerem je bila izdana odločba tožene stranke, povzročil škodo tožniku oziroma, da bi zaradi odločanja tožene stranke tekle zamudne obresti v škodo tožnika, pa iz upravnih spisov ne izhaja.

Pritožbeno sodišče se strinja tudi s stališči, s katerimi je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbene ugovore, ki se nanašajo na odločitve o akontacijah davka za leto 1995, o davčni olajšavi za poslovanje oziroma ustanovitev na demografsko ogroženem območju in o izplačilih, za katere je bilo v upravnem postopku ugotovljeno, da niso podprta z verodostojnimi knjigovodskimi listinami. Pritožba pa niti ne pojasnjuje, v čem naj bi v tem delu bilo materialno pravo ( ZDDPO in SRS 21) napačno uporabljeno.

Glede na navedeno ni podan uveljavljani pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava niti pritožbeni razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno na podlagi 73. člena ZUS in potrdilo izpodbijano sodbo.

Zadnja sprememba: 21.5.2007

VIR:http://www.sodnapraksa.si