Vpisano: 3.12.2008 13:29:54

OSEBNO VROČANJE – obvestilo o prispelem pismu

JEDRO: Le dosledno v skladu s 3. odstavkom 87. člena ZUP opravljena vročitev pisanja, ki se mora obvezno osebno vročiti, ima lahko v primeru, če naslovnik spisa ne prevzame, takšne pravne posledice, kot jih določa ZUP v 4. odstavku 87. člena; da namreč po izteku 15-dnevnega roka za prevzem velja vročitev spisa za opravljeno, če naslovnik spisa ne bo dvignil. Sodišče je tožbi delno ugodilo, ker je ugotovilo, da niso podani pogoji za odločanje po določbi 61. člena ZUS, saj se znesek terjatve, ki ga tožnik zahteva s tožbenim zahtevkom, ne sklada z zneskom terjatve iz izvršilnega naslova oziroma iz sklepa o prisilni izterjavi dolga, temveč izhaja iz listine, ki jo je tožnik priložil tožbi, zato podatki iz upravnih spisov ne dajejo zadostne podlage za meritorno odločitev in je sodišče v tej zadevi odločalo o le zakonitosti posamičnega akta.

ZADEVA:

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo pritožbo zoper sklep št. .... z dne ... o prisilni izterjavi dolga iz osebnih prejemkov iz naslova neplačanega RTV prispevka. V obrazložitvi navaja, da je bilo tožniku naloženo plačilo neplačanih prispevkov za programe RTV Slovenije od junija 2000 do aprila 2001 s pripadajočimi obrestmi v skupnem znesku ... SIT z odločbo z dne ..., ki je postala izvršljiva dne .... Ker dolg v predpisanem roku ni bil poravnan, je RTV Slovenija dne ... izdala sklep o prisilni izterjavi dolga iz osebnih prejemkov v skupni višini ... SIT. Tožena stranka se v zvezi z ugovorom zastaranja sklicuje na 2. in 5. odstavek 96. člena tedaj veljavnega Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 18/96, 78/96-odločba US, 87/97, 35/98-odločba US, 82/98, 91/98, 108/99, 37/2001-odločba US in 97/2001, v nadaljevanju ZDavP), ki določata relativni in absolutni zastaralni rok. V zvezi z ugovorom nepravilne vročitve se tožena stranka sklicuje na 4. odstavek 87. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 8/99 in 70/00, v nadaljevanju ZUP), ki določa, da vročitev velja za opravljeno z dnem preteka 15-dnevnega roka od datuma, ko je bilo obvestilo o prispeli pošiljki puščeno naslovniku, pa le-ta spisa ni prejel. Obvestilo o poslani odločbi je bilo tožniku puščeno dne 23. 4. 2001, rok za prevzem spisa pa je iztekel dne 8. 5. 2002 (pravilno 8. 5. 2001). Ob ugotovitvi, da tožnik v pritožbi zoper slep o prisilni izterjavi izpodbija pravilnost odločbe, ki se izvršuje (1. odstavek 46. člena ZDavP), je tožena stranka zavrnila pritožbo.

Tožnik tožbo vlaga zaradi napačne uporabe materialnega prava, kršitev pravil postopka in napačno ugotovljenega dejanskega stanja. V tožbi navaja, da je tožena stranka nepravilno uporabila ZDavP in njegove zastaralne roke kot materialni predpis za presojo obligacijskega razmerja, saj se ZDavP uporablja le kot procesni in ne kot materialni predpis in bi morala tožena stranka uporabiti Zakon o obligacijskih razmerjih, ki je določal enoletni zastaralni rok za periodične terjatve. Tožena stranka je po njegovem mnenju zlorabila pravo s tem, ko je odločila, da mu je bila odločba vročena v skladu s 4. odstavkom 87. člena ZUP, saj je že v pritožbi zatrjeval, da ni prejel odločbe, ki bi bila podlaga za izvršbo. Izpodbijana odločba je tudi nerazumljiva, saj naj bi bila vročitev opravljena po preteku 15-dnevnega roka, obvestilo pa naj bi bilo tožniku puščeno dne 23. 4. 2001. Meni, da bi morala tožena stranka v skladu s 3. odstavkom 87. člena ZUP ugotavljati, da tožnik v času, ko naj bi prejel odločbo, ni bil odsoten, čeprav na naslovu stalnega prebivališča nihče ni niti mogel prebivati, saj so se v stanovanju opravljala obširna gradbena dela, kar lahko dokaže z računi. Tožena stranka tega dokazovanja ni dopustila, ampak je tožnikove navedbe štela za poskus izpodbijanja pravilnosti same odločbe, ki naj bi bila podlaga za izvršbo. Če bi tožena stranka opravila dokazni postopek, bi ugotovila, da je takratni vročevalec vedel, da v stanovanju ne biva nihče, ker je bilo tam gradbišče. Dejstva, s katerimi tožnik izpodbija terjatev, se nanašajo na okoliščino, da v zatrjevanem času ni prejel odločbe, v kateri bi bila ugotovljena podlaga za obveznost plačevanja RTV naročnine. Zoper tožnika je bila opravljena prisilna izterjava domnevnega dolga v višini ... SIT, kar izhaja iz plačilne liste za marec 2003. Glede na vse navedeno tožnik predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo v celoti odpravi in s sodbo odloči o stvari tako, da razveljavi nezakonito izvršbo in naloži toženi stranki povrnitev zneska neupravičene prisilne izterjave v višini ... SIT in stroškov postopka v višini ... SIT upravne takse za pritožbo, ... SIT sodne takse, stroške poštnine v višini ... SIT, vse z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva plačila.

Tožena stranka je poslala upravne spise, odgovora na tožbo pa ni podala.

Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa ni prijavilo udeležbe v tem upravnem sporu.

K 1. točki izreka:
Tožba je delno utemeljena.

Glede obračunavanja in plačevanja RTV prispevka, zamudnih obresti, prisilne izterjave in drugih vprašanj postopka so se po določbi 15. i člena tedaj veljavnega Zakona o Radioteleviziji Slovenija (Uradni list RS, št. 18/94, 29/94, 73/94-odločba US, 88/99, 102/99-odločba US, v nadaljevanju ZRTVS) uporabljale določbe ZDavP. V skladu z določbo 223. c člena ZDavP izda javni zavod fizični osebi, za katero ugotovi, da je zavezanec za prispevek in da prispevka ni plačala, odločbo o obveznosti plačila prispevka, s katero ji naloži, da neplačane prispevke plača v 15 dneh od vročitve odločbe. Postopek prisilne izterjave se uvede zoper dolžnika, ki zapadlega davka ni plačal v predpisanem roku (40. člen ZDavP). Prisilna izterjava pa se uvede z izdajo sklepa o prisilni izterjavi (42. člen ZDvP), ki mora vsebovati taksativno določene ter druge potrebne podatke, da se prisilna izterjava lahko opravi (43. člen ZDavP); med drugim mora vsebovati izvršilni naslov z navedbo, kdaj je nastopila izvršljivost.

V obravnavni zadevi je izvršilni naslov odločba o obveznosti plačila prispevka za programe RTV Slovenija, pri čemer je sporno vprašanje pravilnosti vročitve odločbe tožniku, ki je bila po navedbah tožene stranke opravljena po določbi 87. člena ZUP. Tožnik je že v pritožbi zatrjeval, da mu odločba ni bila vročena, tožena stranka pa je v izpodbijani odloči kot odgovor navedla, da je bila po njenem mnenju vročitev opravljena v skladu s 4. odstavkom 87. člena ZUP, pri čemer ni sporno, da tožnik odločbe ni prejel. Tožnik lahko v pritožbi zoper sklep o prisilni izterjavi uveljavlja ugovor pravilne vročitve odločbe, s katero se mu nalaga plačilo dolga, saj kolikor mu odločba ni bila pravilno vročena, tudi nima pravnih posledic in izvršljivost ni nastopila. Iz podatkov upravnih spisov izhaja, da je bil poskus vročitve odločbe tožniku opravljen dne 23. 4. 2001, ni pa iz fotokopije vročilnice razvidno, da bi bil tožnik ob tem tudi opozorjen, da se bo v primeru, če spisa ne bo dvignil v roku 15 dni, štelo, da je bila vročitev z dnem poteka 15-dnevnega roka opravljena, kot to določa 4. odstavek 87. člena ZUP. Le dosledno v skladu s 3. odstavkom 87. člena ZUP opravljena vročitev pisanja, ki se mora obvezno osebno vročiti, ima lahko v primeru, če naslovnik spisa ne prevzame, takšne pravne posledice, kot jih določa ZUP v 4. odstavku 87. člena; da namreč po izteku 15-dnevnega roka za prevzem velja vročitev spisa za opravljeno, če naslovnik spisa ne bo dvignil (tako imenovana fikcija vročitve). To pomeni, da se mora pisanje, ki ga naslovniku ni mogoče osebno vročiti (če ni ugotovljeno, da bi bil odsoten), vrniti na pošto njegovega prebivališča, v poštnem predalčniku, na vratih stanovanja oziroma na drugem primernem mestu, pa mu je treba pustiti sporočilo o tem, da se spis nahaja na pošti, ter da ga mora tam prevzeti v 15-tih dneh, tudi z opozorilom na pravne posledice iz 4. odstavka 87. člena ZUP. Čeprav ZUP, ki je veljal v času izdaje izvršilnega naslova (drugače kot sedaj veljavni ZUP po noveli iz leta 2004 (ZUP-C) in v primerjavi z drugimi procesnimi zakoni), v 87. členu navedenega opozorila izrecno ni predpisoval, je treba po presoji sodišča zakonski določi 3. in 4. odstavka 87. člena ZUP razlagati z uporabo temeljnega načela upravnega postopka o varstvu pravic strank iz 7. člena ZUP. Pravice naslovnika so ustrezno varovane le tedaj, če je na pravne posledice, ki nastopijo po samem zakonu, ustrezno vnaprej opozorjen in le na ta način je ustrezno zagotovljeno, da njegova neukost in nevednost nista v škodo njegovih pravic. Namen temeljnih načel je prav v tem, da so vodilo in pomoč pri uporabi pravil postopka. To pa pomeni, da mora biti naslovnik obveščen, da bo po preteku 15-dnevnega roka za prevzem spisa vročitev veljala za opravljeno. Po presoji sodišča se le tako opravljena vročitev pisanja, ki ga naslovnik ne prevzame v odrejenem roku, lahko šteje za opravljeno po samem zakonu (tako tudi v pravnomočnih sodbah Upravnega sodišča št. U 2207/2002 z dne 2. 2. 2004 in U 934/2003 z dne 12. 12. 2005). Listine v upravnem spisu ne izkazujejo, da bi bila vročitev odločbe o naložitvi obveznosti plačila RTV prispevka tožniku tako opravljena, saj iz fotokopije vročilnice izhaja le datum, kdaj je bil tožnik obveščen o prispelem pismu (23. 4. 2001). Zato vročitve, ki je bila opravljena s pisemsko pošiljko, ki ni vsebovala navedene klavzule, po presoji sodišča ni mogoče šteti kot fikcije vročitve po 4. odstavku 87. člena ZUP. Ker je tožena stranka sklep o prisilni izterjavi potrdila kot zakonit, čeprav ob tožnikovem ugovoru ni pravilno preizkusila vročitve izvršilnega naslova, in s tem ni ugotovila okoliščine, bistvene za njeno odločitev, je njena odločitev nezakonita. Zato je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo zaradi bistvene kršitve določb postopka na podlagi 3. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 - popravek, 70/2000 in 92/2005 ter 45/2006 - odločbi US) ter zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek v smislu 2. in 3. odstavka istega člena, v katerem bo morala tožena stranka upoštevati pravno mnenje sodišča in stališča, ki se tičejo postopka in odločbo izdati v 30-tih dneh od pravnomočnosti te sodbe.

V zvezi s fikcijo vročitve in tožnikovega razumevanja ugotovitve naslovnikove odsotnosti iz 3. odstavka 87. člena ZUP sodišče tožniku še pojasnjuje, da je tožnik tako v pritožbi kot sedaj v tožbi kot svoj naslov navedel naslov, na katerem mu je tudi bila poskušana osebna vročitev. Tožnik svoje odsotnosti ni dokazoval in ni predlagal vrnitve v prejšnje stanje (5. odstavek 87. člen ZUP). Prav tako ni zatrjeval odsotnosti več kot 30 dni, ko bi tudi sicer moral po tedaj veljavni ureditvi pri pošti svojega stalnega prebivališča deponirati naslov svojega pooblaščenca za vročitev (6. odstavek 87. člena ZUP). Glede na navedeno zakonsko ureditev je torej naslovnik tisti, ki dokazuje odsotnost iz 3. odstavka 87. člena ZUP, če je bila vročitev opravljena kljub njegovi odsotnosti. V upravnem sporu ima sodišče različna pooblastila glede preizkusa izpodbijanega akta in odločanja o njem; ZUS pozna spor o zakonitosti posamičnega akta in spor polne jurisdikcije. Ustavno sodišče Republike Slovenije je že v svoji odločbi št. U-I-146/98 z dne 24. 6. 1998 (Uradni list RS, št. 51/98) poudarilo, da iz 157. člena Ustave Republike Slovenije izhaja, da je upravni spor praviloma spor o zakonitosti posamičnega upravnega akta. Iz načela delitve oblasti izhaja, da mora sodna oblast izvrševati svojo funkcijo sodne kontrole nad delovanjem izvršilne veje oblasti, ne pa izvajati upravnoizvršilne funkcije. Če bi sodna veja oblasti vedno meritorno odločala, potem ne bi šlo več za sodno kontrolo, ampak za prevzem upravnega odločanja.

Sodišče ima torej pod pogoji, določenimi v 61. členu ZUS, v sporu polne jurisdikcije pooblastilo, da ob ugotovljeni nezakoniti presojanega posamičnega upravnega akta nezakoniti upravni akt odpravi in samo odloči o zadevi. Temeljni pogoj za odločanje v sporu polne jurisdikcije v obravnavani zadevi je, da to dopušča narava stvari in da dajejo podatki za to zanesljivo podlago ali če je sodišče na glavni obravnavani samo ugotovilo dejansko stanje (1. točka 1. odstavka 61. člena ZUS). Tožnik opravo glavne obravnave ni predlagal, sodišče pa je tožbi delno ugodilo, ker je ugotovilo, da niso podani pogoji za odločanje po citirani določbi 61. člena ZUS, saj se znesek terjatve, ki ga tožnik zahteva s tožbenim zahtevkom, ne sklada z zneskom terjatve iz izvršilnega naslova oziroma iz sklepa o prisilni izterjavi dolga, temveč izhaja iz listine, ki jo je tožnik priložil tožbi, zato podatki iz upravnih spisov ne dajejo zadostne podlage za meritorno odločitev. Iz navedenih razlogov je sodišče v tej zadevi odločalo o le zakonitosti posamičnega akta, tožbi delno ugodilo in izpodbijano odločbo kot nezakonito odpravilo ter zadevo vrnilo toženi stranki, da v ponovnem postopku odloči o upravni zadevi ob upoštevanju stališč sodišča.

K 2. točki izreka:
Glede na odločitev sodišča tožnik ni uspel samo s sorazmerno majhnim delom svojega zahtevka, zato mu je treba glede na odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije št. U-I-68/04-14 z dne 6. 4. 2006 (Uradni list RS, št. 45/2006) odmeriti stroške upravnega spora v skladu s 1. odstavkom 23. člena ZUS in 3. odstavkom 154. člena ter 155. člena Zakona o pravdnem postopku ( Uradni list RS, št. 36/2004 in 69/2005-odločba US, v nadaljevanju ZPP-UPB2), ki določa, da se stranki povrnejo le tisti stroški, ki so potrebni za pravdo. Zato je sodišče tožniku priznalo takso za tožbo v višini ... SIT in stroške za poštnino v višini ... SIT, ki jih je tožnik izkazal s potrdilom o oddaji poštne pošiljke. Stroške poštnine v presežku in stroške upravne takse, ki se nanašajo na upravni postopek, sodišče ni priznalo, saj sodišče odloča le o potrebnih in izkazanih stroških tega upravnega spora.

Zadnja sprememba: 19.5.2008

VIR:http://www.sodnapraksa.si