Vpisano: 2.8.2011 13:40:52

Uporaba blaga za neposlovne namene - uničenje vozila v prometni nesreči

Odločba: sodba U 182/2008

Datum seje senata: 28.09.2009

JEDRO:
Pojem višje sile po ZDDV oz. Pravilniku je treba razumeti tako, kot ga opredeljuje ZOR v 177. členu. Ker v obravnavanem primeru uničenja vozila v prometni nesreči ne gre za primanjkljaj in izgubo blaga, nastalo zaradi višje sile (1. točka 14. člena Pravilnika), gre za uporabo blaga davčnega zavezanca za neposlovne namene (7. točka 2. odstavka 4. člena ZDDV) in s tem za obdavčljiv promet po ZDDV.

IZREK:
Tožba se zavrne.

Zahtevek tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

OBRAZLOŽITEV:
Z izpodbijano odločbo prvostopni organ ni ugodil vlogi tožnika za vračilo DDV. Glede na napotilo pritožbenega organa prvostopnemu organu z dne 23. 7. 2004, na podlagi sodbe Upravnega sodišča RS, opr. št. U 1820/2001-18 z dne 18. 5. 2004, je prvostopni organ z namenom ugotovitve dejanskega stanja in presoje, ali gre v primeri uničenega prevoznega sredstva tožnika v prometni nesreči za obdavčen promet na podlagi dokumentov, ki jih je predložil tožnik: prevode listin v zvezi z uničenjem prevoznega sredstva v prometni nesreči, fotokopijo zavarovalne police A., zavarovalna družba d.d., pri kateri je bilo vozilo zavarovano, in razpoložljivih podatkov navedene družbe, med katerimi je tudi prijava tožnika o poškodbi vozila, ugotovil, da ne gre za višjo silo, ki jo kot podlago za vračilo DDV, tožnik navaja. Pri tem se sklicuje na opredelitev višje sile po 1. odstavku 153. člena Obligacijskega zakonika (Uradni list RS, št. 83/01), po katerem je višja sila naravni dogodek, katerega bistvena značilnost je moč, ki se ji človek ne more uspešno zoperstaviti in ki mora biti zunanji, to je zunaj okvira dejavnosti, ki jo opravlja objektivno odgovorna oseba, kamor v tej zadevi obravnavana prometna nesreča ne sodi. Zato se uničenje tovornega vozila šteje za promet blaga v skladu s 5. členom Zakona o davku na dodano vrednost (Uradni list RS, št. 89/98 do 17/2000, dalje ZDDV), in sicer za situacijo iz 7. točke 2. odstavka 4. člena, ki določa, da se za promet blaga šteje tudi uporaba blaga davčnega zavezanca za neposlovne namene. Sem sodi uporaba blaga, ki je del poslovnih sredstev davčnega zavezanca, uporaba blaga za zasebne namene ali za zasebne namene njegovih zaposlenih, brezplačna odtujitev tega blaga ali odtujitev blaga za zmanjšano plačilo, ali kakršnakoli uporaba blaga za druge namene, kot za namene opravljanja dejavnosti, če je bil od tega blaga v celoti ali deloma odbit vstopni DDV. Taka uporaba blaga se šteje za promet blaga, ki je opravljen za plačilo, ter je davčni zavezanec v teh primerih dolžan obračunati DDV, kot da bi ta sredstva prodal na trgu. Neposlovna uporaba blaga, ki je del poslovnih sredstev davčnega zavezanca, kot tudi izguba, uničenje in primanjkljaj, razen primanjkljaj iz 14. člena Pravilnika o izvajanju Zakona o davku na dodano vrednost (Uradni list RS, št. 4/99 do 27/2000, dalje Pravilnik), nastalih zaradi višje sile (1. točka), se šteje za uporabo blaga za neposlovne namene v skladu s 1. odstavkom 5. člena ZDDV. V obravnavanem primeru je tožnik v nesreči uničil opredmeteno osnovno sredstvo – tovorno vozilo, za katerega je ob nabavi uveljavil in odbil vstopni DDV. Vsled tega iz obračuna za davčno obdobje 2000 izhaja pravilno izkazan manjši znesek obveznosti od zneska vstopnega DDV, ki ga je uveljavljal kot odbitek. V obračunu DDV za mesec december 2000 je v postavki 11 zajeta vrednost karamboliranega vozila v višini 15.189.566,00 SIT, od katerega znaša DDV 2.886.017,00 SIT, presežek DDV za obračunsko obdobje pa znaša 1.982.149,00 SIT, katerega vrnitev je zahteval tožnik in mu je bil presežek vstopnega DDV vrnjen. Navedeno vračilo je bilo izvršeno na podlagi 95. člena Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 18/96 do 108/99, dalje ZDavP). Ker je bilo v postopku ugotovljeno, da je v obrazcu Obračun DDV v postavki 11 pravilno navedena davčna osnova, tožnik ni plačal več, kot je bil dolžan, zato ne izpolnjuje zakonskih pogojev za vračilo preveč plačanega davka. Po ugotovitvah prvostopnega organa gre v primeru uničenja prevoznega sredstva v prometni nesreči za obdavčljiv promet v smislu določb ZDDV v povezavi z določbami Pravilnika, saj je prišlo do izgube opreme iz razlogov, kot so opisani v 14. členu Pravilnika.

Pritožbeni organ se strinja z ugotovitvami in razlogi prvostopnega organa ter se nanj sklicuje (254. člen Zakona o splošnem upravnem postopku - Uradni list RS, št. 24/06, dalje ZUP). Navaja določbe 209. in 210. člena ZDavP glede obračuna DDV ter očitke tožnika, da ga je davčni organ spravil v zmoto, kot neutemeljene zavrača. Prvostopni organ se je sicer napačno skliceval na OZ, ki v spornem obdobju še ni bil v veljavi, vendar je enako določilo vseboval 177. člen Zakona o obligacijskih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 29/78, dalje ZOR). Po mnenju pritožbenega organa je prvostopni organ pravilno opredelil pojem višje sile. Iz spisne dokumentacije je razvidno, da je tožnik opravljal dejavnost prevoza blaga v cestnem prometu, opravljanje take dejavnosti pa pomeni povečano nevarnost prometnih nesreč oz. nastanka škode, torej je opravljal nevarno dejavnost in je njegova odgovornost za nastalo škodo objektivna. Po 173. členu ZOR se za škodo, nastalo v zvezi z naravno stvarjo oz. nevarno dejavnostjo, šteje, da izvira iz te stvari oz. te dejavnosti, razen če se dokaže, da ta ni bila vzrok. Tožnik je moral računati s tem, da se lahko zgodi prometna nesreča. Tožnik bi se objektivne odgovornosti razbremenil le v primeru, če bi dokazal, da izvira škoda iz kakšnega vzroka, ki ga ni bilo mogoče pričakovati, se mu izogniti, ali ga odvrniti (177. člen ZOR). Kot pravilno navaja že prvostopni organ se glede na 14. člen Pravilnika primanjkljaj blaga šteje za jemanje blaga za neposlovne namene, torej za promet blaga, opravljen za plačilo glede na 5. člen ZDDV, razen primanjkljaja ali izgub, nastalih zaradi višje sile. Ker je v spornem primeru ugotovljeno, da ne gre za višjo silo, se od v prometni nesreči uničenega vozila plačuje DDV, če je davčni zavezanec za to blago uveljavljal odbitek vstopnega DDV.

Tožnik v tožbi ponovno poudarja, da je dne 31. 1. 2001 zgolj in izključno na podlagi izrecnih navodil davčnega organa ob izvajanju davčne kontrole sestavil obračun DDV za december 2000 ter se s tovrstnim obračunom ni strinjal in je to svoje nestrinjanje izrazil jasno na samem obrazcu za obračun DDV, ko je navedel, da se ne strinja, da je v postavki upoštevan tudi preračun za uničeno osnovno sredstvo, saj je bilo le-to uničeno zaradi višje sile, zato davčni organ ni imel nobene podlage za uporabo sistema samoobdavčitve, saj je tožnika sam s svojim prikazovanjem neresničnih okoliščin spravil v zmoto in ga pripeljal do tega, da je vložil obračun DDV, s katerim se ni strinjal. Vztraja pri svojih zatrjevanjih, da se uničeno tovorno vozilo ne more šteti kot promet blaga, ker niso izpolnjene predpostavke, ki so določene z ZDDV. Ne strinja se z zaključkom upravnega organa, da naj bi uničenje tovornega vozila v konkretnem primeru predstavljalo promet blaga v neposlovne namene, ter se sklicuje na 5. člen ZDDV, katerih okoliščine v obravnavanem primeru niso podane. Predmetno vozilo je bilo dne 9. 8. 2000 v celoti uničeno pri opravljanju prevoza, ki izvira iz dejavnosti tožnika, česar ni mogoče opredeliti kot uporabo blaga v neposlovne namene. Napotuje uporabi 14. člena Pravilnika z navajanjem, da tožnik že ves čas zatrjuje, da je bilo tovorno vozilo uničeno zaradi višje sile, kar je upravni organ, po mnenju tožnika, neutemeljeno zavrnil z utemeljitvijo, da so prometne nesreče pogost pojav v prometu, ter bi se tožnik moral možnosti nastanka nesreče zavedati in iz tega razloga bi to tudi preprečil. Tožnik prometne nesreče dne 9. 8. 2000 ni mogel predvideti ter se ji tako tudi ne izogniti, saj na njen nastanek ni imel nobenega vpliva, ter mu ni jasno, na kakšen način bi lahko njen nastanek preprečil. Glede na dokumentacijo izhaja, da je do nesreče prišlo iz neznanega razloga, ter tudi kolikor bi držale ugotovitve, da je šofer zaspal, ne gre za okoliščino, na katero bi tožnik imel vpliv, ter je jasno, da je konkretna prometna nesreča bila nedvomno posledica višje sile. Povsem irelevantno pa je sklicevanje pritožbenega organa na elemente objektivne odgovornosti, ki naj bi bili podani, ker naj bi se tožnik ukvarjal z nevarno dejavnostjo, kljub dejstvu, da Pravilnik v 14. členu govori o pravnem standardu višje sile, ki pa ga podrobneje ne določa. Toženi stranki očita, da ni upoštevala navodil, ki jih je s sodbo z dne 18. 5. 2004 pod opr. št. U 1820/2001 naložilo Upravno sodišče RS, da mora ugotoviti dejansko stanje v zvezi s pritožbenimi navedbami tožnika, ki se nanaša na uničenje vozila. Po mnenju tožnika bi moral upravni organ glede na načelo materialne resnice po uradni dolžnosti zaslišati tudi voznika ali pa pozvati tožnika, naj predloži njegovo izjavo. Sodišču predlaga, da naj izvede predlagane dokaze ter tožbi ugodi in odpravi prvostopno odločbo, ter ugodi tožnikovi vlogi za vračilo DDV s pripadajočimi obrestmi.

V odgovoru na tožbo tožena stranka predlaga zavrnitev tožbenega zahtevka iz razlogov, razvidnih iz drugostopne odločbe.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi je sporno, ali uničenje vozila v prometni nesreči predstavlja uporabo blaga za neposlovne namene (5. člen ZDDV) in s tem obdavčljiv promet blaga po določilih ZDDV, saj je od tega odvisno vprašanje vračila davka, ki ga je zahteval tožnik na podlagi 95. člena ZDavP, po katerem se davčnemu zavezancu ali komu drugemu, ki je na račun davka, obresti, denarne kazni ali stroškov plačal več, kot je bil dolžan plačati po pravnomočni odločbi ali po davčnem obračunu, preveč plačani znesek vrne v 30 dneh od vročitve odločbe oz. od vložitve zahtevka za vračilo po davčnem obračunu, če z zakonom ni drugače določeno. O tožnikovem zahtevku za vračilo davka z dne 13. 3. 2001 je v obravnavanem primeru prvostopni organ odločal v ponovljenem postopku, v katerem naj bi se po napotilih pritožbenega organa, ki ga je le-ta izdal v skladu z napotki iz sodbe tega sodišča, moral opredeliti do tožnikovega zatrjevanja na obračunu DDV-O za december 2000, da gre za uničenje blaga zaradi višje sile ter da ne soglaša s plačilom DDV (ki ga je sicer vključil v obračun DDV-O v postavki 11). Prvostopni organ je v ponovnem postopku ugotovil, da v obravnavanem primeru ne gre za višjo silo, s tem pa se strinja tudi sodišče. Pri tem je prvostopni organ upošteval podatke, ki jih je pridobil s strani pristojne zavarovalnice A., zavarovalna družba d.d. in dokumentacije, ki mu jo je v ugotovitvenem postopku predložil tožnik, in iz katerih izhaja, da je voznik med vožnjo zaspal. Razloge da ne gre za višjo silo pa je pojasnil z uporabo določb ZOR-a, ki jih je po mnenju sodišča tudi pravilno uporabil. Tudi po mnenju sodišča je treba pojem višje sile po ZDDV oz. Pravilnika razumeti tako, kot ga opredeljuje v 177. člen ZOR. Ker v obravnavanem primeru torej ne gre za primanjkljaj in izgubo blaga, nastalih zaradi višje sile (1. točka 14. člena PZDDV), gre za uporabo blaga davčnega zavezanca za neposlovne namene (7. točka 2. odstavka 4. člena ZDDV) in s tem za obdavčljiv promet po ZDDV. Ob takem stanju stvari pa ni podlage za vračilo DDV po 95. členu ZDavP. Irelevantni pa so očitki tožene stranke glede tožnikove objektivne odgovornosti iz dejavnosti, saj v obravnavanem primeru ne gre za odškodninsko odgovornost tožnika. Sodišče zavrača kot neutemeljene tožnikove očitke, da dejansko stanje ni popolno ugotovljeno, saj iz upravnih spisov izhaja, da je prvostopni organ opravil ugotovitveni postopek, kjer je razjasnil vse okoliščine, ki so relevantne za odločitev, tako tudi s strani zavarovalnice glede škodnega dogodka, zapisnike, prijavo o nezgodi, s katerimi je bil seznanjen tudi tožnik, zato tudi izvedba dokaza z zaslišanjem voznika ne bi vplivala na drugačno odločitev, tožniku pa je bila dana možnost, da sodeluje v postopku in da se izjavi o vseh bistvenih okoliščinah.

Ker je po povedanem izpodbijana odločba pravilna in zakonita, tožbeni ugovori pa neutemeljeni, je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 1. odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, dalje ZUS-1). Ob takem stanju stvari sodišče ni našlo podlage za odločanje v sporu polne jurisdikcije.

Izrek o stroških temelji na 25. členu ZUS-1.

Vir: http://www.sodisce.si/