Vpisano: 29.12.2008 22:28:10

Uveljavljanje davčne olajšave za vnuka in polnoletnega otroka kot vzdrževanega družinskega člana

Opravilna številka: Sodba I Up 141/2000
Datum: 8.6.2004

JEDRO: Davčno olajšavo za polnoletne otroke, ki se ne šolajo in so za delo sposobni, lahko davčni zavezanec uveljavlja le, če so prijavljeni pri Zavodu za zaposlovanje in živijo z njim v skupnem gospodinjstvu, nimajo pa svojih sredstev ali so ta manjša kot olajšava. Skupno gospodinjstvo pa ni le ekonomska, temveč tudi življenjska skupnost, torej morajo člani skupnega gospodinjstva živeti skupaj in skupaj zadovoljevati življenjske potrebe. Zavezanec lahko uveljavlja davčno olajšavo za vnuka le, če ta nima staršev ali če uveljavi olajšavo tudi za enega od vnukovih staršev.

IZREK: Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije, Oddelka v Celju, št. U 19/98-8 z dne 30.11.1999.

OBRAZLOŽITEV:

Z izpodbijano sodbo je prvostopno sodišče na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 22.12.1997, s katero je ta zavrnila tožnikovo pritožbo zoper odločbo Republiške uprave za javne prihodke, Izpostava V. z dne 26.6.1996. S to odločbo je bila tožniku odmerjena dohodnina za leto 1995 v znesku 354.893,00 SIT z upoštevanjem olajšave za dva družinska člana. Ni pa mu bila upoštevana davčna olajšava pri odmeri dohodnine za hčerko N., rojeno 1973, ki je začasno prebivala v kraju D.-Z., za hčerko N., rojeno 1975, ki je začasno nastanjena v kraju K. - T., in za sina N., rojenega 1971, z ženo in sinom oziroma zavezančevim vnukom S., ki začasno bivajo v J., občina T.

Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijane sodbe povzelo vsebino 11. člena Zakona o dohodnini (ZDoh, Uradni list RS, št. 71/93, 2/94 in 7/95), in sicer glede tega, kdo se šteje za vzdrževane družinske člane. Na podlagi te določbe je pritrdilo odločitvi tožene stranke in prvostopnega organa, da tožnik za otroke N., N. in N. ne more uveljavljati davčne olajšave, saj z njim ne živijo v skupnem gospodinjstvu. Tožniku je pojasnilo, da morata biti za uveljavljanje davčne olajšave za otroka, starejšega od 18 let, ki se ne izobražuje in je za delo sposoben, izpolnjena oba pogoja, to je, da mora biti prijavljen pri službi za zaposlovanje in živeti s starši oziroma posvojitelji v skupnem gospodinjstvu. Skupno gospodinjstvo je namreč podano takrat, kadar gre za ekonomsko skupnost staršev in otrok, ki so prijavljeni na istem naslovu in skupaj zadovoljujejo življenjske potrebe. Da bi tožnikovi otroci N., N. in N. živeli s tožnikom v skupnem gospodinjstvu ne zatrjuje niti tožnik. Na odločitev v stvari ne vpliva niti potrdila Zavoda za zaposlovanje Bosne in Hercegovine, da sta tožnikovi hčerki N. in N. prijavljeni pri tem zavodu kot brezposelni osebi in da tožnik vzdržuje tudi sina N. z njegovo družino. Sodišče je pritrdilo tudi o odločitvi glede tožnikovega vnuka. Po 5 alinei 1. odstavka 11. člena ZDoh se prizna olajšava za vnuka le v primeru, če ima zavezanec pravico do posebne olajšave za enega od njegovih staršev ali če vnuk nima staršev. Ta pogoj pa v tem primeru ni izpolnjen, saj tožnik nima olajšave niti za svojega sina, vnuk pa ima svoje starše.

Tožnik vlaga pritožbo zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Sklicuje se na potrdila, iz katerih izhaja, da je v letu 1995 vzdrževal otroke in da sta bili obe hčerki prijavljeni na Zavodu za zaposlovanje Bosne in Hercegovine. Meni, da sodišče preozko pojmuje pojem skupnega gospodinjstva. To sicer je ekonomska skupnost, pri čemer pa ni bistveno, da živijo družinski člani ves čas skupaj na istem naslovu oziroma istem stanovanju. V njegovem primeru gre za ekonomsko skupnost, saj je svoje otroke vzdrževal. Zaradi vojnih razmer pa ti otroci niso mogli živeti na istem naslovu s tožnikom. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo tako spremeni, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v nov postopek.

Tožena stranka se v odgovoru na pritožbo sklicuje na obrazložitev svoje odločbe. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne iz razlogov, ki sta jih navedla že prvostopno sodišče in tožena stranka.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev prvostopnega sodišča v obravnavanem primeru pravilna in zakonita, zanjo je prvostopno sodišče navedlo utemeljene razloge, na katere se pritožbeno sodišče, da se izogne ponavljanju, v celoti sklicuje.

Kot so tožniku pravilno navedli že prvostopni organ, tožena stranka in prvostopno sodišče, se po 10. členu ZDoh zavezancu, ki vzdržuje družinske člane, prizna posebna davčna olajšava. Po 3. alinei 11. člena ZDoh so vzdrževani družinski člani poleg ostalih tudi otroci oziroma posvojenci do 18. leta starosti; če nadaljujejo šolanje na srednji, višji ali visoki stopnji in niso v delovnem razmerju, pa največ do 26. leta starosti; po 26. letu starosti pa, če imajo status rednega študenta; za delo nezmožni otroci ali posvojenci pa ne glede na starost. Izjemoma se šteje za vzdrževanega otroka tudi otrok oziroma posvojenec, starejši od 18 let, ki se ne izobražuje in je za delo sposoben, če je prijavljen pri službi za zaposlovanje in živi s starši oziroma posvojitelji v skupnem gospodinjstvu ter nima lastnih sredstev za preživljanje oziroma so ta manjša od višine posebne olajšave. Vnuk se šteje za vzdrževanega družinskega člana, če ima zavezanec pravico do posebne olajšave za enega od njegovih staršev ali če vnuk nima staršev (5. alinea 11. člena ZDoh).

Tožnik pa s svojimi otroci, ki se ne šolajo N., N. in N. ne živi v skupnem gospodinjstvu. Tožnik prebiva v Velenju, njegovi navedeni otroci pa v Bosni in Hercegovini. Skupno gospodinjstvo pa tudi po presoji pritožbenega sodišča ni le ekonomska, temveč tudi življenjska skupnost, torej morajo člani skupnega gospodinjstva živeti skupaj in skupaj zadovoljevati življenjske potrebe. Zato v tem primeru tudi po presoji pritožbenega sodišča niso izpolnjeni pogoji za uveljavitev davčne olajšave, kot jo zahteva tožnik. Ker ima tožnikov vnuk svoje starše, torej tožnikovega sina in svojo mater, in ker tožnik ne more imeti davčne olajšave za svojega sina - vnukovega očeta, tudi ni upravičen uveljavljati davčne olajšave za svojega vnuka.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS tožnikovo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zadnja sprememba: 13.5.2008

VIR: http://www.sodnapraksa.si