Vpisano: 2.2.2009 13:42:21

Pravica do odbitka DDV - nepravilna navedba imena in sedeža firme na računu

Opravilna številka: sodba U 2549/2005
Datum: 12.02.2007

JEDRO:
Ključni podatek za identifikacijo davčnega zavezanca je njegova davčna številka, ne pa navedba njegove firme oziroma njegovega sedeža. V obravnavanem primeru je po mnenju sodišča dejansko stanje glede očitanih pomanjkljivosti računom, v smislu nepravilnega podatka o firmi in sedežu prejemnika po 2. točki 34. člena ZDDV, pravilno ugotovljeno, vendar sta tožena stranka in pred njo prvostopni organ navedeno pomanjkljivost štela za bistveno pomanjkljivost, na podlagi katere naj bi tožniku ne šla pravica do povračila vstopnega DDV.

IZREK:
Tožbi se ugodi in se odločba Ministrstva za finance RS, št. ... z dne 30. 9. 2005, odpravi in vrne toženi stranki v ponovni postopek.
Zahteva tožeče stranke za vrnitev stroškov postopka se zavrne.

OBRAZLOŽITEV:

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka delno ugodila pritožbi tožnika in odločbo Davčnega urada A., št. ... z dne 29. 5. 2001, v delu, s katerim je odločeno o zamudnih obrestih (izrek pod točko II/2) odpravila in ga v tem delu spremenila tako, da zamudne obresti tečejo od dneva izvršljivosti odločbe do plačila, v preostalem pa pritožbo zavrnila. Stroški postopka niso bili priglašeni. Prvostopni organ je z izpodbijano odločbo pri tožniku ugotovil davčno osnovo in davek iz dejavnosti (v višini 0 SIT - točka I izreka prvostopne odločbe) in naložil tožniku plačilo razlike DDV za davčna obdobja september, oktober in november 2000 (točka I/1 izreka prvostopne odločbe) z zamudnimi obrestmi (točka II/2 izreka prvostopne odločbe), pod točko III in IV določil rok 30 dni za izpolnitev obveznosti in v primeru neizvršitve napovedal prisilno izterjavo, pritožba pa ne zadrži izvršitve. Tožena stranka povzema ugotovitve prvostopnega organa, ki je pri tožniku opravil inšpekcijski pregled poslovnih knjig za leto 2000 in sestavil zapisnik z dne 29. 3. 2001 ter po pripombah tudi dopolnilni zapisnik. Iz ugotovitev prvostopnega organa izhaja, da prejeti računi, po katerih je tožnik uveljavljal odbitek vstopnega DDV, ne vsebujejo pravilne firme oz. imena in sedeža oz. stalnega bivališča prejemnika blaga oz. storitev, kot to določa 3. točka 1. odstavka 34. člena Zakona o davku na dodano vrednost (Uradni list RS, št. 89/98 do 66/00, v nadaljevanju ZDDV) in 78. člena Pravilnika o izvajanju zakona o davku na dodano vrednost (Uradni list RS, št. 4/99 do 66/00, dalje Pravilnik). Pri tem se sklicuje tudi na določbe 1. odstavka 12. člena in 29. člena Zakona o gospodarskih družbah glede uporabe firme in sedeža družbe ter 73. člena istega zakona glede firme samostojnega podjetnika posameznika. Po 1. točki 6. odstavka 40. člena ZDDV sme davčni zavezanec odbiti vstopni DDV, če je izkazan na računih iz 34. člena ZDDV, po 78. členu Pravilnika pa se pravica do odbitka vstopnega DDV prizna pod pogojem, da račun za prejeto blago ali opravljeno storitev vsebuje vse podatke, predpisane v 1. odstavku 34. člena ZDDV. 3. točka 1. odstavka 34. člena ZDDV v povezavi s 3. točko 1. odstavka 63. člena Pravilnika določa, da mora račun, izdan davčnim zavezancem, med drugim vsebovati tudi firmo oz. ime in sedež oz. stalno prebivališče prejemnika blaga oz. storitve. Za samostojne podjetnike so to podatki o firmi, vpisani v registru samostojnih podjetnikov in registru za DDV pri Davčni upravi RS. Tožena stranka se z ugotovitvami prvostopnega organa glede nepravilnosti prejetih računih glede firme in sedeža oz. imena in stalnega prebivališče prejemnika blaga oz. storitve (računi na strani 13 do 15 prvostopne odločbe) strinja, kar pomeni, da na računih niso pravilno izkazani vsi obvezni elementi iz 34. člena ZDDV (kot je razvidno iz preglednice na str. 16 in 17 prvostopne odločbe), zato tožnik za mesece februar, marec, oktober in december 2000 ne more odbiti vstopnega DDV (kot izhaja iz preglednic), ker niso izpolnjeni pogoji iz 6. odstavka 40. člena ZDDV v povezavi s 34. členom ZDDV. Tožena stranka ni našla očitanih bistvenih kršitev pravil postopka in kršitev materialnega prava, na katere je dolžna paziti po uradni dolžnosti, v smislu 2. odstavka 247. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/99 do 22/05, dalje ZUP). Ker je po mnenju tožene stranke v postopku nesporno ugotovljeno, da na spornih računih ni bila pravilno navedena firma, kot izhaja iz potrdila o registraciji za DDV oz. priglasitvenega lista, tožniku utemeljeno ni bila priznana pravica do odbitka vstopnega DDV. Odločitev glede zamudnih obresti tožena stranka utemelji z odločbo Ustavnega sodišča RS, št. U-I-356/02 -14 z dne 23. 9. 2004, po kateri zamudne obresti iz davčnih obveznosti, ki so strankam naložene z odločbo davčnega organa v zadevah iz 406. člena Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 54/04) tečejo šele od dneva izvršljivosti prvostopne odločbe.

Tožnik vlaga tožbo v upravnem sporu iz razloga kršitve materialnega prava, bistvenih kršitev določb postopka in zmotne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Tožena stranka je spremenila izrek prvostopne odločbe v smislu teka obresti, ni pa ničesar uredila glede teka obresti v času odloga izterjave davčnega dolga, ki je bil tožniku odobren z odločbo prvostopnega organa z dne 2. 8. 2001. Pri tem se sklicuje na drugi stavek 2. odstavka 20. člena Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 18/97 s spremembami, dalje ZDavP), ki je bil z odločbo Ustavnega sodišča RS, št. U-I-233/01-14, razveljavljen. Po mnenju tožeče stranke bi morala tožena stranka v izpodbijani odločbi odločiti, da v času odloga davčne izvršbe do izdaje drugostopne odločbe obresti niso tekle. Sklicuje se na pritožbene razloge glede kršitev procesnih pravil in izpostavlja kršitev načela materialne resnice. Pri tožniku je bil opravljen celovit inšpekcijski pregled poslovnih knjig za leto 2000, pri čemer poleg očitkov v zvezi z DDV prvostopni organ ni našel. V zvezi z računi po 34. členu ZDDV v povezavi s 63. členom Pravilnika navaja pojasnilo Ministrstva za finance v strokovni prilogi DDV INFO (november 1999) glede vsebine računa v sistemu DDV, po katerem je firma, ki jo mora izdajatelj navesti na računu, tista, ki je navedena v registru samostojnih podjetnikov ali tista, ki je navedena v registru zavezancev za DDV, ki se vodi pri pristojnem davčnem organu ter v nadaljevanju navaja podatke, ki izhajajo iz potrdila o registraciji za DDV. Glede na to, da potrdilo o registraciji za DDV in priglasitveni list ne vsebujeta enakih podatkov, je bilo po mnenju tožnika mogoče pravilno uporabiti oba naziva in sedeža A.A. s.p. - trgovina B. shop in A.A. s.p. - trgovina B., ter meni, da so bili vsi računi v inšpiciranem obdobju pravilno izstavljeni, saj vsebujejo navedbo firme in sedeža, kot izhaja iz priglasitvenega lista ali iz potrdila o registraciji ZDDV. Predlaga, da sodišče po opravljeni glavni obravnavi izpodbijano odločbo odpravi in samo odloči o stvari oz. podrejeno zadevo vrne toženi stranki v ponoven postopek ter ji naloži povračilo po sodišču odmerjenih stroškov tega postopka.

V odgovoru na tožbo tožena stranka predlaga zavrnitev tožbe iz razlogov, razvidnih iz izpodbijane odločbe.

Državno pravobranilstvo Republike Slovenije je kot zastopnik javnega interesa prijavilo udeležbo v tem postopku z dopisom št. ... z dne 12. 12. 2005.

Tožba je utemeljena.

V obravnavani zadevi gre za vprašanje izpolnjevanje pogoja za odbitek vstopnega DDV po 40. členu ZDDV in ob tem vprašanje, ali je tožnik izpolnil pogoj iz 6. odstavka navedenega člena, po katerem sme davčni zavezanec odbiti vstopni DDV le, če je izkazan na računih iz 34. člena tega zakona. Tožniku se očita pomanjkljivost prejetih računov po 2. točki 1. odstavka 34. člena ZDDV po katerem mora račun, ki je izdan davčnemu zavezancu vsebovati firmo oz. ime in sedež oz. stalno prebivališče ter davčno številko izdajatelja računa. Vsekakor je pogoj za pravico do odbitka vstopnega DDV izpolnjevanje pogoja glede pravilnosti računov v smislu 34. člena ZDDV, o čemer se je sodišče že večkrat izreklo, saj je njegov namen v identifikaciji davčnih zavezancev kot tudi identifikaciji opravljenega prometa blaga in storitev. Davčni register se na podlagi 2. odstavka 28. člena Zakona o davčni službi (Uradni list RS, št. 18/96 s spremembami, dalje ZDS) vzpostavi na podlagi številke davčnega zavezanca, torej davčne številke, ki je po 30. členu ZDS identifikacijski znak, ki označuje davčnega zavezanca in se uporablja za enotno opredelitev in povezavo podatkov v davčnih evidencah, ki jih vodi davčni organ o davčnem zavezancu. Glede na navedene zakonske določbe je po ustaljeni praksi Vrhovnega sodišča RS (sodbi I Up 1183/03 z dne 30. 5. 2006 ter I Up 12/03 z dne 30. 5. 2006) ključni podatek za identifikacijo davčnega zavezanca njegova davčna številka, ne pa navedba njegove firme oz. njegovega sedeža. Pri firmi oz. sedežu gre torej zgolj za kontrolna podatka (tako tudi v sodbi Vrhovnega sodišča št. I Up 36/2003-4 z dne 29. 11. 2006). V obravnavanem primeru je po mnenju sodišča dejansko stanje glede očitanih pomanjkljivosti računom v smislu nepravilnega podatka o firmi in sedežu prejemnika po 2. točki 34. člena ZDDV, pravilno ugotovljeno, vendar sta po mnenju sodišča tožena stranka in pred njo prvostopni organ, navedeno pomanjkljivost štelo za bistveno pomanjkljivost, na podlagi katere naj bi tožniku ne šla pravica do povračila vstopnega DDV. Navedeno stališče je v nasprotju tudi s 6. Direktivo Evropske skupnosti ter sodno prakso sodišča Evropskih skupnosti (zadeva C-454/98, sodba z dne 19. 9. 2000, Poročila Evropskega sodišča 2000, str. I-06973). Iz upravnih spisov nedvomno izhaja, da vsi navedeni izločeni računi vsebujejo pravilno številko davčnega zavezanca in s tem tudi njegov identifikacijski znak, po katerem se ga nedvomno lahko opredeli, zato mu njegove pravice do odbitka vstopnega DDV po 40. členu ZDDV ni mogoče odreči.

Zavrniti pa je tožbene ugovore glede teka zamudnih obresti v času odloga izvršitve, saj to ni predmet tega postopka.

Po povedanem je izpodbijana odločba in odločba tožene stranke nezakonita, zato je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijani upravni akt na podlagi 4. točke 1. odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/2006, dalje ZUS-1) odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponovni postopek v smislu 3. in 4. odstavka istega člena v povezavi z 2. odstavkom 105. člena istega zakona.

Sodišče je odločilo brez glavne obravnave na podlagi 1. alinee 2. odstavka 59. člena ZUS-1.

Odločitev o stroških temelji na 163. členu Zakon o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 36/2004-uradno prečiščeno besedilo, dalje ZPP-UPB2), ki se uporablja tudi v sporih o zakonitosti posamičnega akta na podlagi odločbe Ustavnega sodišča RS št. U-I-68/04-14 (Uradni list RS, št. 45/2006), s katerim je bila delno razveljavljena določba 3. odstavka 23. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 do 45/06 - odl. US, dalje ZUS) in 16. člena ZUS v povezavi s 104. členom ZUS-1, po katerem se za vprašanja postopka, ki niso urejena s tem zakonom, smiselno uporabljajo določbe ZPP. Po 163. členu ZPP-UPB2 sodišče odloči o povrnitvi stroškov na zahtevo stranke. Stranka mora v zahtevi opredeljeno navesti stroške, za katere zahteva povračilo. Povrnitev mora zahtevati najpozneje do konca obravnave, ki je bila pred odločitvijo o stroških; če pa gre za odločbo brez poprejšnjega obravnavanja, mora stranka zahtevati povrnitev stroškov v predlogu, o katerem naj odloči sodišče. Tožnik je v predlogu sicer navedel, da zahteva povračilo po sodišču odmerjenih stroškov, ki jih ni določno opredelil oziroma opredeljeno sploh ni navedel, za kakšne stroške zahteva povračilo. Zato je sodišče njegovo zahtevo za povrnitev stroškov postopka kot neopredeljeno zavrnilo.

Pravni pouk temelji na določbi 73. člena ZUS-1 v povezavi 1. odstavka 107. člena ZUS-1.

Zadnja sprememba: 19.5.2008

VIR: http://www.sodnapraksa.si