Vpisano: 29.1.2009 14:17:43

Dodatna davčna obremenitev - nastanek težko popravljive škode

Opravilna številka: sklep U 601/2007
Datum: 03.04.2007

JEDRO:
Po mnenju sodišča bi glede na prevladujoč javni interes v davčnih postopkih, da se obvezna javna dajatev čimprej izterja, morala tožeča stranka za odložitev izvršbe izpodbijane odločbe izkazati okoliščine, ki bi bile močnejše od podanega javnega interesa, ob tem da bi tudi konkretno morala navesti okoliščine o nastanku težko popravljive škode.

IZREK:
Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrne.

OBRAZLOŽITEV:

Tožeča stranka je dne 2. 4. 2007 vložila tožbo zaradi odprave v uvodu navedene odločbe, v zvezi z odločbo RS, Ministrstva za finance, št. ...z dne 19. 2. 2007, s katero je tožniku naložena obveznost plačila razlike DDV v višini 82.434.867,00 SIT za obdobje od maja 2000 do novembra 2001 in hkrati predlagala odlog njene izvršitve, do izdaje pravnomočne odločbe na podlagi 2. odstavka 32. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, dalje ZUS-1). V predlogu navaja, da bi z izvršitvijo izpodbijanih odločb tožnika prizadela težko popravljiva škoda, saj bi prišlo do takojšnjih in praktično neprenosljivih motenj v poslovanju družbe, ki zaposluje več delavcev. Znesek dodatne davčne obremenitve znaša praktično toliko, kot celotni letni dohodek tožeče stranke, zato v kolikor bo prišlo do prisilne izterjave, tega ne bo mogla rešiti na noben ekonomsko sprejemljiv način. Navaja, da je ob tem potrebno upoštevati tudi, da javna korist oz. korist nasprotne stranke zaradi odloga izvršitve v konkretnem primeru ne bo v ničemer prizadeta. Navaja, da je bilo predlogu za odlog (s strani davčnega organa) ugodeno, tako da je s tem izkazano, da je tudi tožena stranka ocenila, da so podani razlogi za odlog izvršitve. V dokazilo svojih trditev prilaga bilanco stanja za leti 2004 in 2005.

Sodišče je zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrnilo iz naslednjih razlogov:

Po določbi 2. odstavka 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta prizadela tožniku težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank. Po mnenju sodišča v obravnavanem primeru zakonski pogoji za izdajo začasne odredbe niso izpolnjeni, ker tožeča stranka ni izkazala verjetnosti nastanka težko popravljive škode. Zatrjevanje tožnika, da bi z izvršitvijo izpodbijane odločbe prišlo do takojšnjih in nepremostljivih motenj v poslovanju družbe, ki zaposluje več delavcev, glede na celoletni prihodek tožnika, po mnenju sodišča ne izkazuje verjetnosti nastanka težko popravljive škode, ker njegove splošne trditve o negativnih posledicah prisilne izterjave, ki jih ne bo mogel rešiti na ekonomsko sprejemljiv način brez navedb konkretnih okoliščin, ne omogoča presoje o tem, da mu bo povzročena škoda, ki bi jo moral tudi opredeljeno navesti in izkazati, da jo bo težko popraviti. Zato tudi z listinami, ki jih je tožnik predložil, in sicer nepodpisano bilanco stanja in bilanco uspeha za leti 2004 in 2005, iz katere sicer ne izhaja slabo finančno stanje tožnika, tožeča stranka ni dokazala, da so izpolnjeni zakonski pogoji za izdajo začasne odredbe. Pri tem je sodišče upoštevalo tudi prizadetost javne koristi skladno z načelom sorazmernosti. Po presoji sodišča je v primeru izvršbe davčnih obveznosti tehtanje javnega interesa in interesov davčnih zavezancev opravil že zakonodajalec s tem, ko je v 20. členu Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 18/96 s spremembami, dalje ZDavP) oz. 122. členu ZDavP (Uradni list RS, št. 25/05-1-UPB1) predpisal, da pritožba zoper odločbo prve stopnje ne zadrži izvršitve, kar pomeni, da so odločbe davčnega organa (praviloma) izvršljive takoj. Po stališču, ki ga je zavzelo že Vrhovno sodišče (npr. v sklepu opr. št. I Up 341/2002 z dne 20. 3. 2002), to pomeni, da je odložitev izvršitve odločbe v teh zadevah načeloma v nasprotju z javnim interesom. Zato je po mnenju sodišča plačilo davčnega dolga splošna družbena obveznost in je v javnem interesu, da se čimprej izterja. Okoliščin, ki bi bile močnejše od javnega interesa in bi utemeljeno opravičevale odložitev izvršbe odločbe, tožnik tudi po presoji sodišča ni izkazal, zato bi po mnenju sodišča izdaja začasne odredbe nesorazmerno posegla tudi v javno korist (javni interes). Ob tem sodišče dodaja, da navedbe tožnika, da je bilo predlogu za odlog ugodeno in da je tožena stranka ocenila, da so podani razlogi za odlog izvršitve, ne vpliva na drugačno odločitev.

Po povedanem zgolj sklicevanje na pravne posledice na strani tožnika, ki bodo nastale zaradi dodatne davčne obremenitve, glede na celoletni letni prihodek tožnika, ne izkazuje verjetnosti nastanka težko popravljive škode, ki je izpolnitev davčnih obveznosti na podlagi izvršljivih odločb sama po sebi ne predstavlja. Zato bi po mnenju sodišča glede na prevladujoč javni interes v davčnih postopkih, da se obvezna javna dajatev čimprej izterja, morala tožeča stranka za odložitev izvršbe izpodbijane odločbe izkazati okoliščine, ki bi bile močnejše od podanega javnega interesa, ob tem da bi tudi konkretno morala navesti okoliščine o nastanku težko popravljive škode, česar pa ni izkazala.

Ker pogoji za izdajo začasne odredbe niso izkazani, je sodišče zahtevo kot neutemeljeno zavrnilo.

Zadnja sprememba: 19.5.2008

VIR: http://www.sodnapraksa.si