Vpisano: 29.12.2008 23:26:51

Neverodostojna poslovna dokumentacija in poslovni potrebi odhodki ter ugodnosti zaposlenim (DDPO, dohodnina)

Opravilna številka: Sodba I Up 276/2001
Datum: 11.2.2005

JEDRO: Zamudne obresti začnejo teči z dnem izvršljivosti odločbe. Poslovno potrebne stroške je treba presojati glede na odločbo USRS in novelo 12. člena ZDDPO. Na dopolnilni zapisnik davčnega inšpektorja ni mogoč ugovor, temveč je možna pritožba na odmerno odločbo, ki je izdana tudi na podlagi dopolnilnega zapisnika. Ni dopustno uveljavljati pritožbenega razloga zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, če tega ni ugotavljalo prvostopno sodišče. Verodostojna je tista listina, ki je po vsebinski, računski in formalni plati popolna in neoporečna tako, da lahko iz nje strokovna oseba, ki ni sodelovala pri poslovnem dogodku, jasno in brez dvoma spozna naravo in obseg poslovnega dogodka. Če zavezanec ne izkaže z verodostojno listino narave izdatkov, določi njihovo naravo glede na namen porabe sredstev in prejemnika davčni organ. Vplačila pravne osebe pri zakupu avtomobilov, ki so jih s plačilom dveh obrokov odkupili delavci, se štejejo za osebni prejemek delavcev. Za osebne prejemke delavcev se štejejo tudi izplačila tem delavcem za gostinske storitve in nakup blaga po izbiri, če ni z verodostojno listino izkazano, da je šlo za stroške reprezentance.

IZREK: Pritožbi se delno ugodi, sodba prvostopnega sodišča se v izpodbijanem delu delno spremeni tako, da se tožbi ugodi in se odločba Davčne uprave Republike Slovenije, Glavnega urada L. z dne 29.6.1998, odpravi v delu, ki se nanaša na zamudne obresti v točkah I/2, I/3, I/5 in I/6 izreka odločbe Davčne uprave Republike Slovenije, Posebnega davčnega urada L. z dne 22.12.1997, ter v delu, ki se nanaša na provizijo družbi I. d.o.o., L., v višini 15,181.182,90 SIT v točki I/1 prej navedene prvostopne odločbe, ter se zadeva v tem obsegu vrne Ministrstvu za finance Republike Slovenije, da opravi nov postopek. V prostalem delu pa se pritožba zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

OBRAZLOŽITEV:

Z izpodbijano sodbo je prvostopno sodišče delno ugodilo tožbi in na podlagi 3. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000) odpravilo odločbo tožene stranke z dne 29.6.1998, v delu, ki se nanaša na točko I/1 izreka prvostopne odločbe glede zneska 1.866.469,80 tolarjev (nepriznani strošek nakupa letalskih kart) s pripadajočimi zamudnimi obrestmi (iz točke I/2 izreka odločbe prve stopnje) ter v tem obsegu zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek in odločanje, v preostalem delu pa je tožbo zavrnilo. Z izpodbijano odločbo je tožena stranka kot neutemeljeno zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper odločbo Davčne uprave Republike Slovenije, Posebnega davčnega urada L. z dne 22.12.1997. S to odločbo je prvostopni organ odločil, da mora tožeča stranka plačati davek od dobička pravnih oseb za leto 1996 v višini 52.683.164,20 tolarjev in akontacijo davka od dobička pravnih oseb za leto 1997 v višini 48.292.900,60 tolarjev na določen žiro račun (točka I/1); plačati pripadajoče predpisane zamudne obresti od neplačanega davka od dobička pravnih oseb leta 1996 v višini 8.044.041,50 tolarjev in zaradi prenizkih akontacij davka od dobička pravnih oseb v letu 1997 v višini 4.624.458,50 tolarjev, obračunane od prvega dne zamude do 30.11.1997, ter obračunati in plačati zamudne obresti od 1.12.1997 do dneva plačila na določen žiro račun (točka I/2); plačati predpisane zamudne obresti od davka od osebnih prejemkov, ki ni bil akontiran leta 1996, obračunane od prvega dne zamude do 31.12.1996, v višini 33.202,00 tolarjev na določen račun (točka I/3); plačati akontacije davka od osebnih prejemkov, ki niso bile plačane leta 1997, v znesku 53.471,50 tolarjev na račun (točka I/4); plačati pripadajoče predpisane zamudne obresti od davka od osebnih prejemkov, obračunane od prvega dne zamude do 30.9.1997 v višini 9.647,00 tolarjev ter obračunati in plačati zamudne obresti od 1.10.1997 do dneva plačila na določen račun (točka I/5); plačati predpisane zamudne obresti od davka od osebnih prejemkov, ki ni bil akontiran leta 1996, obračunane od prvega dne zamude do 31.12.1996 v višini 7.238,00 tolarjev na poseben račun (točka I/6). Odločil je, da pritožba ne zadrži izvršitve izreka navedene odločbe. V točki II je odločil, da mora tožeča stranka izvršiti to odločbo ter odpraviti ugotovljene nepravilnosti in nezakonitosti v 30-ih dneh od dneva, ko postane prvostopna odločba izvršljiva in o tem v roku treh dni po preteku navedenega roka pisno obvestiti prvostopni upravni organ, ki bo v primeru neizvršitve v roku to odločbo prisilno izvršil.

Sodišče prve stopnje je tožbi glede nepriznanih stroškov nakupa letalskih kart v znesku 1.866.469,80 tolarjev in glede pripadajočih zamudnih obresti v zvezi s tem zneskom ugodilo in v tem delu, točki I/1 in I/2 izreka prvostopne odločbe vrnilo zadevo v nov postopek toženi stranki. V preostalem delu pa je tožbo zavrnilo. Odločbo tožene stranke je v preostalem delu štelo za pravilno in zakonito ter temelječo na pravilno ugotovljenem dejanskem stanju. Zato se je glede razlogov sodbe sklicevalo na razloge v izpodbijani odločbi tožene stranke (2. odstavek 67. člena ZUS). K posameznim tožbenim ugovorom pa je prvostopno sodišče navedlo razloge za njihovo zavrnitev. Sodišče prve stopnje kljub izrecnemu predlogu tožeče stranke svoje odločitve ni sprejelo po opravljeni glavni obravnavi. Ta predlog je zavrnilo z utemeljitvijo, da je odločalo na podlagi dejanskega stanja, ki je bilo popolno in pravilno ugotovljeno v upravnem postopku. Tožeča stranka pa dejanskih ugotovitev niti ni prerekala, temveč je v okviru tožbenih ugovorov prerekala zgolj pravno presojo v postopku ugotavljenih dejstev.

Tožeča stranka vlaga pritožbo zoper tisti del sodbe, glede katerega s tožbo ni uspela, pritožbo pa vlaga iz vseh pritožbenih razlogov po 72. členu ZUS, in predlaga, da vrhovno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje, podrejeno pa, da prvostopno sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi in izpodbijano odločbo tožene stranke odpravi. Navaja, da je z izpodbijano sodbo in z odločbo tožene stranke kršena njena ustavna pravica do enakega varstva pravic (22. člen Ustave RS) in pravica do pravnega sredstva (25. člen Ustave RS). Meni, da se niti tožena stranka niti prvostopno sodišče nista vsebinsko opredelila do njenih navedb. Ker torej te opredelitve ni, tožeči stranki tudi ni zagotovljena učinkovita pravica do pravnega sredstva. Meni, da je tožena stranka kršila tudi načelo zaslišanja stranke, saj ji ni bila dana možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo. Izpodbijana sodba pavšalno povzema ugotovitve in sklepe tožene stranke ter obsežno citira določbe Slovenskih računovodskih standardov (SRS), ne opredeli pa se do konkretnega dejanskega stanja in do konkretnih navedb tožeče stranke. S takim postopkom je prvostopno sodišče bistveno kršilo določbe postopka v upravnem sporu, saj o zadevi ni vsebinsko odločalo v okviru tožbenih navedb, kot je to določeno v 1. odstavku 14. člena ZUS, kršen pa je tudi 58. člen ZUS. Že zato je treba po njenem mnenju izpodbijano sodbo razveljaviti in zadevo vrniti sodišču v nov postopek. Poleg tega pa je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, kar tožeča stranka ves čas upravnega postopka in upravnega spora neuspešno opozarja. Glede tega vztraja pri svojih tožbenih navedbah. Zaradi kršitev določb postopka predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne prvostopnemu sodišču v novo sojenje, če pa bo ocenilo, da je odločitev sodišča prve stopnje le posledica zmotne uporabe materialnega prava, pa naj sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku tožeče stranke ugodi.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Na podlagi 88. člena Zakona o davku od dohodka pravnih oseb (ZDDPO-1, Uradni list RS, št. 40/2004, 54/2004, 70/2004 - popravek in 139/2004) je z dnem uveljavitve tega zakona, to je 21.4.2004, prenehal veljati Zakon o davku od dobička pravnih oseb (Uradni list RS, št. 14/03 - UPB) in predpisi, izdani na njegovi podlagi, uporabljali pa so se do 31. decembra 2004. Ne glede na to, da ZDDPO-1 nima posebnih določb o tem, kako se končajo začeti upravni postopki, se glede na določbo 406. člena Zakona o davčnem postopku (ZadvP-1, Uradni list RS, št. 54/04, 57/04-ZDS, 109/04-odlUS in 139/04) upravni postopki, začeti pred uveljavitvijo ZDavP-1 končajo po prej veljavnih predpisih, pri čemer zamudne obresti začnejo teči z dnem izvršljivosti odločbe. Ker se v upravnem sporu presoja zakonitost dokončnega upravnega akta, se praviloma odloča na podlagi predpisov, ki so veljali v času odločanja upravnega organa, ki je odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi stranke.

Med tem upravnim sporom je Ustavno sodišče Republike Slovenije sprejelo odločbo, št. U-I-356/02-14 z dne 23.9.2004 (Uradni list RS, št. 109/2004). Z njo je odločilo, da: 1. je bil Zakon o davčnem postopku (ZDavP, Uradni list RS, št. 18/96, 87/97, 82/98, 91/98, 108/99 in 97/01) v neskladju z Ustavo Republike Slovenije iz razlogov iz obrazložitve navedene odločbe; 2. da v zadevah iz 406. člena Zakona o davčnem postopku (ZDavP-1, Uradni list RS, št. 54/2004) začnejo zamudne obresti teči z dnem izvršljivosti davčne odločbe.

Ustavno sodišče je določilo način izvršitve navedene odločbe (2. točka izreka odločbe). V 11. točki obrazložitve navedene odločbe je pojasnilo, da je treba na tej podlagi odpraviti posledice neustavne določbe ZDavP v postopkih, ki do uveljavitve ZDavP-1 še niso bili pravnomočno končani, saj se te zadeve na podlagi 406. člena ZDavP-1 končajo po določbah ZDavP. V takih primerih davčnega zavezanca ne bremenijo posledice zamude v obliki zamudnih obresti za tisti čas, ko njegova davčna obveznost sploh še ni bila ugotovljena (nedvomno bi bilo lahko za tisti čas predpisano ohranjanje realne vrednosti obveznosti), temveč ga bodo bremenile šele z dnem izvršljivosti odločbe o odmeri davka, to je po izteku z zakonom določenega roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti (4. odstavek 15.a člena ZDavP).

Ker so bile v obravnavanem primeru tožeči stranki obračunane zamudne obresti v nasprotju z navedeno odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije, je bilo v tem primeru materialno pravo napačno uporabljeno. Zato je pritožbeno sodišče, saj postopek v tej zadevi še ni pravnomočno končan, na podlagi 3. točke 2. odstavka 77. člena ZUS tožnikovi pritožbi delno ugodilo in spremenilo prvostopno sodbo tako, da je tožbi delno ugodilo in izpodbijano odločbo tožene stranke na podlagi 4. točke 1. odstavka 60. člena ZUS odpravilo v delu, ki se nanaša na odmero zamudnih obresti v točkah I/2, I/3, I/5 in I/6 izreka prvostopne upravne odločbe, ter v tem delu zadevo vrnilo toženi stranki v nov postopek, v katerem naj pri odločanju upošteva tudi navedeno odločbo ustavnega sodišča oziroma 406. člen ZDavP-1. Ta odločitev pa ne vpliva na odločitev prvostopnega sodišča v izpodbijani sobi, ki v tem delu ni bila izpodbijana, je pa delno že odpravila odločbo tožene stranke v obsegu zamudnih obresti v točki I/2 izreka prvostopne odločbe glede zneska 1,866.469,80 SIT (nepriznani strošek nakupa letalskih kart, vsebovan v znesku iz točke I/1 izreka prvostopne upravne odločbe), ampak jo le dopolnjuje.

Med upravnim sporom je Ustavno sodišče Republike Slovenije sprejelo tudi odločbo, št. U-I-251/00-17 z dne 23.5.2002 (Uradni list RS, št. 50/02), s katero je v 3. točki izreka razveljavilo 1. odstavek 12. člena ZDDPO, katerega razveljavitev je začela učinkovati 31.12.2002. Pred potekom tega obdobja pa je bila sprejeta novela ZDDPO-C (Uradni list RS, št. 108/02), s katero je zakonodajalec na novo uredil razmerja iz 12. člena ZDDPO. Ker je v obravnavanem primeru uporabljena določba 12. člena ZDDPO pred razveljavitvijo s strani Ustavnega sodišča Republike Slovenije in torej pred novelo ZDDPO-C, je v tem primeru po presoji pritožbenega sodišča materialno pravo napačno uporabljeno. Zato je pritožbeno sodišče na podlagi 3. točke 2. odstavka 77. člena ZUS ugodilo tožnikovi pritožbi in spremenilo prvostopno sodbo tako, da je tožbi delno ugodilo, in sicer v obsegu 15,181.182,90 SIT, ki se nanaša na provizijo družbi I. d.o.o., kar je zajeto v točki I/1 izreka prvostopne upravne odločbe. Tudi v tem obsegu je zadeva na podlagi 4. točke 1. odstavka 60. člena ZUS odpravljena in vrnjena v ponovno odločanje toženi stranki.

V preostalem obsegu pa je po presoji pritožbenega sodišča odločitev prvostopnega sodišča v obravnavanem primeru pravilna in zakonita. Zanjo je prvostopno sodišče navedlo utemeljene razloge, tudi s sklicevanjem na razloge, ki jih je v svoji odločbi navedla tožena stranka. Zato se pritožbeno sodišče nanje v celoti sklicuje, da se izogne ponavljanju. Glede pritožbenih navedb pa še dodaja:

Tudi po presoji pritožbenega sodišča v obravnavanem primeru nista kršeni ustavni pravici do enakega varstva pravic in do pravnega sredstva. V obravnavanem primeru se je postopek pregleda poslovanja tožeče stranke začel še po Zakonu o Agenciji Republike Slovenije za revidiranje lastninskega preoblikovanja podjetij in Agencije Republike Slovenije za plačilni promet, nadziranje in informiranje (ZAPPNI, Uradni list RS, št. 48/94, 18/95 - odl. US in 58/95). Po določbi 50. člena ZAPPNI se o ugotovitvah inšpiciranja sestavi zapisnik in se ga v osmih dneh po končanem postopku pošlje pravni osebi. Pravna oseba lahko da pripombe na zapisnik v osmih dneh po vročitvi zapisnika. Po 51. členu ZAPPNI mora pooblaščena oseba pripombe na zapisnik preveriti in o tem sestaviti dopolnilni zapisnik, zoper katerega niso dopustne pripombe. Glede na to, da zoper nov zapisnik tožeča stranka po ZAPPNI ni imela pravice do pripomb, na odločitev v stvari ne vpliva dejstvo, da je drugi zapisnik prejela po vročitvi odločbe prvostopnega organa v tej zadevi. Prvotni zapisnik je bil tožeči stranki vročen in je nanj tudi dala pripombe, na katere je prvostopni davčni organ v prvostopni odločbi tudi odgovoril. Zato pritožbeno sodišče tudi meni, da niso bila kršena pravila postopka v upravnem postopku.

Prav tako pritožbeno sodišče meni, da niso bila kršena pravila postopka v upravnem sporu. Ne drži namreč pritožbena navedba, da prvostopno sodišče ni odločalo v okviru tožbenih navedb in da nanje v izpodbijani sodbi tudi ni odgovorilo. Prvostopno sodišče se je namreč v prvem delu navajanja razlogov, zaradi katerih je tožbi le delno ugodilo, jasno opredelilo, da šteje odločitev tožene stranke v delu, v katerem je tožbo zavrnilo, za pravilno in na zakonu utemeljeno, da temelji na pravilno ugotovljenem dejanskem stanju in da je tudi pravilno uporabljen materialni zakon. Za ta del odločbe je po mnenju prvostopnega sodišča tožena stranka navedla pravilne razloge, zato se prvostopno sodišče, opirajoč se na 2. odstavek 67. člena ZUS, na te razloge v svoji sodbi tudi sklicuje, da se izogne njihovemu ponavljanju.

Poleg tega je po presoji pritožbenega sodišča prvostopno sodišče proučilo vse tožbene navedbe in se glede razlogov za njihovo zavrnitev delno sklicevalo na razloge, ki jih je v svoji odločbi navedla tožena stranka, delno pa je te razloge dopolnilo tudi s svojimi stališči. Prvostopno sodišče je glede na navedeno štelo, da je tožena stranka ravnala pravilno, ko je svojo odločitev oprla na dejansko stanje, ki ga je ugotovil že prvostopni upravni organ, in sicer na podlagi zapisnika o inšpekcijskem pregledu z dne 10.10.1997, in dopolnilnega zapisnika pod isto številko z dne 18.12.1997. To dejansko stanje je prvostopni organ tudi obširno povzel v svoji odločbi in pojasnil tudi razloge za svojo odločitev.

Prvostopno sodišče torej samo ni ugotavljalo dejanskega stanja, temveč je svojo odločitev oprlo na dejansko stanje, ugotovljeno v upravnem postopku, in ga je štelo za pravilno in popolno ugotovljeno. V 5. odstavku 72. člena ZUS je določeno, da se pritožbeni razlog iz 3. točke 1. odstavka tega člena, to je zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja, lahko uveljavlja, kadar oziroma kolikor sodba temelji na dejanskem stanju, ki je bilo ugotovljeno v sodnem postopku. Ker torej prvostopno sodišče dejanskega stanja samo ni ugotavljalo, temveč je svojo odločitev oprlo na dejansko stanje, ugotovljeno v upravnem postopku, je bilo treba pritožbeni razlog nepravilno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja zavrniti kot nedopusten.

Po presoji pritožbenega sodišča tudi ni bila storjena bistvena kršitev pravil postopka s tem, ko prvostopno sodišče ni opravilo glavne obravnave, čeprav jo je tožeča stranka v tožbi izrecno zahtevala, ne uveljavlja pa tega v pritožbi. Tožeča stranka, kot je ugotovilo že prvostopno sodišče, tudi po presoji pritožbenega sodišča v tožbi in tudi sedaj v pritožbi ne izpodbijala dejanskih ugotovitev, temveč zgolj sklepanje upravnih organov in prvostopnega sodišča na podlagi teh ugotovitev. Tožeča stranka v tožbi ni navedla nobenih dejstev in dokazov, ki bi jih bilo treba na tej obravnavi izvesti in ki bi lahko vplivali na drugačno odločitev v obravnavanem primeru.

Prvostopno sodišče pa je utemeljeno delno ugodilo tožbi in v delu odpravilo odločbo tožene stranke, ker tožena stranka za ta del svoje odločitve v svoji odločbi ni navedla razlogov.

Po presoji pritožbenega sodišča niso utemeljene niti pritožbene navedbe, ki se nanašajo na materialno pravo, razen v delu, kolikor je v ZDDPO poseglo Ustavno sodišče Republike Slovenije in je navedeno zgoraj v tej sodbi.

Po določbi 11. člena ZDDPO se med odhodke davčnega zavezanca vštevajo odhodki, obračunani na podlagi predpisov ali računovodskih standardov, razen odhodkov, za katere je z ZDDPO predpisan drugačen način ugotavljanja. Ker je tožeča stranka gospodarska družba, mora svoje računovodske izkaze voditi na podlagi Slovenskih računovodskih standardov (SRS). Ti pa določajo strokovna pravila za pravilno vodenje knjigovodskih evidenc in med drugim v SRS 21 določajo tudi, kaj so verodostojne listine. Knjigovodska listina je po SRS 21.3 listina, ki izpričuje poslovni dogodek, sestavi se praviloma na kraju in ob času njegovega nastanka. Knjigovodske listine so verodostojne le, če so po vsebinski, računski in formalni plati popolne in neoporečne. Ker tožeča stranka takšnih listin za "stroške reprezentance za posamezne njene delavce" ni predložila, tudi z naknadno predloženim seznamom ni mogla nadomestiti pomanjkljivosti, ki so v listinah bile. Zato je neutemeljeno njeno sklicevanje na to, da bi se z upoštevanjem njenega seznama odpravile pomanjkljivosti v listinah, ki jih je pri pregledu ugotovil davčni inšpektor.

Ker se po 24. členu ZDDPO reprezentančni stroški priznajo kot davčni odhodek v višini 70 % obračunanih zneskov, je torej davčni inšpektor odločil pravilno, ko "reprezentančnih izdatkov", ki niso temeljili na verodostojnih listinah, ni upošteval kot reprezentančnih, temveč jih je upravičeno štel za osebne prejemke delavcev, ki so jih prejeli. Enako velja tudi za stroške materiala na kontu 4090.

Ni utemeljena niti pritožbena navedba, da naj bi davčni organi posegali v poslovne odločitve tožeče stranke. Poslovne odločitve tožeče stranke je treba pregledovati in presojati z vidika predpisov o davkih ter njene prihodke in odhodke presojati z vidika davčnih predpisov. Zato je tudi po presoji pritožbenega sodišča pravilna odločitev glede naknadnega obračuna davkov v zvezi z nakupom 9 avtomobilov, ki so jih s plačilom 2 mesečnih obrokov od 36 pridobili v last delavci tožeče stranke, medtem ko je vse ostale obroke plačala tožeča stranka. Ta odločitev je pravilno oprta na SRS 1.7 in 1.21. Ker so po določbah teh standardov osnovna sredstva, ki jih podjetje pridobi na podlagi finančnega najema, del opredmetenih osnovnih sredstev skupine, ki ji tako osnovno sredstvo pripada, so bili torej sporni avtomobili opredmetena osnovna sredstva tožeče stranke, ki jih za ceno dveh mesečnih obrokov od 36 odstopila svojim delavcem. Zato je pravilno sklenil že prvostopni upravni organ, da mora tožeča stranka za ocenjeno vrednost vozil, kolikor jih je neodplačno odstopila delavcem, povečati davčno osnovo za davek od dobička.

Z vidika uporabe materialnega prava je pravilna in zakonita tudi odločitev prvostopnega sodišča in prej obeh upravnih organov glede dolgoročnih rezervacij na kontu 9640. Znesek, ki ga je za dolgoročne rezervacije na tem kontu v višini 174.692.920,60 SIT oblikovala tožeča stranka, ni utemeljen. Pri tem je odločitev pravilno oprta na SRS 10.16, 10.15 in 10.10.

Glede na to, da izplačila zaposlenim delavcem iz blagajne za stroške po računih, ki niso verodostojne knjigovodske listine, niso bila šteta kot stroški reprezentance oziroma drugi materialni stroški in ker tudi ocenjena vrednost vozil, ki jih je tožeča stranka prepustila v last zaposlenim delavcem z vstopom v zakupne pogodbe, s tem da so plačali dva od 36 obrokov zakupnine, kar se tudi ni vštelo v odbitek od davčne osnove, je po presoji pritožbenega sodišča v obravnavanem primeru pravilno uporabljeno materialno pravo, ko se takšna izplačila iz blagajne oziroma na ta način pridobljena vozila vštevajo v osebne prejemke po 15. členu ZDoh. Od takšnih prejemkov pa je treba plačati davek od osebnih prejemkov, plača pa ga tista fizična oseba, ki tako plačilo prejme. Kot osnova za davek od osebnih prejemkov se vštevajo tudi drugi prejemki iz delovnega razmerja. Med te pa se uvrščajo vsi prejemki, ki zaposlenim pripadajo na podlagi sklenjene pogodbe o zaposlitvi ali na podlagi delodajalčevih internih predpisov in se ne morejo opredeliti kot stimulacija in boniteta v skladu s 17. členom ZDoh. Po 107. členu ZDoh pa mora domača pravna oseba kot izplačevalka osebnih prejemkov in drugih dohodkov, od katerih se plačuje davek od vsakega posameznega prejemka, kar so tudi prej navedeni prejemki, zavezancu obračunati in plačati davek v v rokih, določenih s posebnim zakonom.

Glede na navedeno je torej pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo in razveljavilo prvostopno sodbo ter ugodilo tožbi v obsegu zamudnih obresti in provizije družbi I. d.o.o. (3. točka 2. odstavka 77. člena ZUS v zvezi s 4. točko 1. odstavka 60. člena ZUS), v preostalem delu pa je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v tem delu potrdilo izpodbijano sodbo (73. člen ZUS).

Zadnja sprememba: 13.5.2008

VIR: http://www.sodnapraksa.si