Vpisano: 31.1.2008 11:46:13

Opravljanje storitev - poslani račun

Opravilna številka: sodba U 803/2002
Datum: 23.05.2005

JEDRO: Za ugotovitev tožnikove davčne obveznosti je v primeru, da računov dejansko ni poslal stranki, pomembno, ali je za to stranko v mesecu juliju 2000 opravil kakšno storitev, saj bi v primeru, da jo je, ne glede na to, da računa ne bi poslal stranki, zavezan plačilu DDV (19. člen ZDDV). Tožena stranka pa, kot izhaja iz upravnih spisov, pri stranki IMP Klima montaža ni opravila poizvedb, ali je tožnik v mesecu juliju 2000 pri njih opravil kakšne storitve oz. ali jim je poslal račun.

ZADEVA:

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo delno ugodila pritožbi tožnika in odločbo Davčnega urada B, št. ...z dne ... spremenila tako, da je tožniku naložila: plačilo davka na dodano vrednost (DDV) za davčno obdobje februar v znesku 3.953,00 SIT (I); plačilo DDV za davčno obdobje marec 2000 v znesku 22.292,00 SIT (II); plačilo premalo obračunanega DDV za davčno obdobje april 2000 v znesku 4.838,00 SIT z zamudnimi obrestmi (III); plačilo DDV za davčno obdobje maj 2000 v znesku 2.679,00 SIT (IV); plačilo premalo obračunanega DDV za davčno obdobje julij 2000 v znesku 296.849,00 SIT s pripadajočimi zamudnimi obrestmi (V); plačilo DDV za obdobje avgust 2000 v znesku 3.203,00 SIT (VI); plačilo DDV za davčno obdobje september 2000 v znesku 9.905,00 SIT (VII); plačilo premalo obračunanega DDV za davčno obdobje oktober 2000 v znesku 5.109,00 SIT s pripadajočimi zamudnimi obrestmi (VIII); plačilo DDV za davčno obdobje november 2000 v znesku 36.481,00 SIT (IX) in plačilo premalo obračunanega DDV za davčno obdobje december 2000 v znesku 213.900,00 SIT s pripadajočimi zamudnimi obrestmi (X); v ostalem pa pritožbo zavrnila. V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka ugotavlja, da je prvostopni organ v inšpekcijskem postopku ugotovil nepravilnosti pri uveljavljanju odbitka vstopnega DDV, za katerega tožnik ni izpolnjeval vseh zakonsko določenih pogojev, pri izdanih računih za opravljene storitve pa tudi dodatno obveznost plačila DDV. Ugotovila je, da iz dokumentacije v spisu izhaja, da je prvostopni davčni organ tožniku za obračunska obdobja februar, marec, april, maj, avgust, september, oktober, november in december 2000 ugotovil manjše zneske odbitkov vstopnega DDV, v obračunskih obdobjih juliju in decembru 2000 pa je ugotovil povečano pritožnikovo obveznost obračunanega DDV. Ker je prvostopni organ zaradi ugotovljenih nepravilnosti v obračunu za posamezno davčno obdobje naložil plačilo DDV, ki ga je kot vstopni DDV neupravičeno prenesel v naslednje davčno obdobje, bi moral pri preverjanju pravilnosti in zakonitosti obračuna v naslednjem davčnem obdobju ta popravek upoštevati. Drugostopni organ je zato v skladu z 21. členom Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 18/96, 87/97, 82/98, 91/98, 1/99, 108/99, dalje: ZDavP) odpravil omenjeno pomanjkljivost. Glede ostalih ugotovitev prvostopnega davčnega organa pa se tožena stranka strinja z razlogi, ki jih je v izpodbijani odločbi navedel prvostopni organ. Glede povečanja davčne obveznosti v obračunskem obdobju julij 2000 tožniku pojasnjuje, da je način vodenja poslovnih knjig predpisan s Pravilnikom o vodenju poslovnih knjig in sestavljanju letnega poročila za samostojnega podjetnika posameznika (Uradni list RS, št. 5/95 do 86/98), ki predpisuje obvezna splošna merila računovodskih informacij za potrebe lastnika in poslovnega okolja. Vse vknjižbe v poslovnih knjigah morajo temeljiti na verodostojnih knjigovodskih listinah, listina pa je verodostojna, če se pri njenem kontroliranju pokaže, da strokovna oseba, ki ni sodelovala v poslovnem dogodku, lahko na njeni podlagi popolnoma jasno in brez kakih dvomov spozna naravo in obseg poslovnega dogodka. Kot ugotavlja že prvostopni davčni organ, tožnik ne razpolaga z verodostojno knjigovodsko listino, na podlagi katere bi temeljil vpis storno.

Tožnik s tožbo izpodbija zavrnilni del odločbe tožene stranke, in pove, da ker pritožba ni bila v zakonskem roku obravnavana, so mu s tem v zvezi nastali določeni stroški. V prvostopni odločbi davčnega organa so bile računske napake, ki jih je tožena stranka v svoji odločbi sicer popravila, ni pa ugodila njegovi zahtevi, da davka na dodano vrednost za mesec julij 2000 ni zavezan plačati, ker ni opravil storitve. Inšpektorica je sicer med njegovimi listinami našla račun, ki je bil obojestransko izpisan, ni imel niti podpisa niti žiga oz. njuna faksimila, zato ni predstavljal listine. Inšpektorica pa ga je kljub temu upoštevala pri ugotavljanju njegove davčne obveznosti za julij 2000. Sodišču predlaga, da ugotovi, da za mesec julij 2000 ne dolguje davka in se njegova davčna obveznost zmanjša za znesek 296.849,00 SIT ter zamudne, zahteva da mu tožena stranka plača stroške pritožbe, da mu povrne ugotovljeno škodo, ki mu je nastala zaradi neupravičene izvršbe in napak v upravnem postopku ter da poravna vse stroške tega postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih, ki jih je za svojo odločitev navedla v izpodbijani odločbi in predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

Na naroku za glavno obravnavo pooblaščenec tožeče stranke glede računa, upoštevanega v davčnem obdobju julij 2000 pove, da je inšpektorica po lastni presoji pregledovala dokumentacijo in je račun, čeprav ni bil poslan stranki CCC, ampak je bil storniran, upoštevala kot prihodek. Tožnik naj bi opravil dobavo dveh kosov prezračevalnih naprav in njuno montažo, vendar pa ta storitev ni bila opravljena, ker je bil tožnik seznanjen s slabo finančno situacijo stranke CCC. Čudno pa se mu zdi, da inšpektorica pri stranki ni preverila, ali so račun dobili oz. ali je bila storitev opravljena.

Državni pravobranilec Republike Slovenije v tem upravnem sporu svoje udeležbe ni priglasil.

Tožba je utemeljena.

OBRAZLOŽITEV:

Kot izhaja iz upravnih spisov, odločitev tožene stranke o tem, da je tožnik dolžan za obračunsko obdobje julij 2000 plačati 296.849,40 SIT DDV, temelji na nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju. Iz zapisnika prvostopne ter izpodbijane odločbe izhaja, da je davčna inšpektorica pri tožniku ob inšpekcijskem pregledu našla list z dvostranskim tiskom, na katerih je bilo izpisano račun št. 6-00 kupcu CCC, z dne 25. 7. 2000, pri čemer je bilo na eni strani zapisano, da znaša znesek 424.818,40 SIT, na drugi strani pa 1.353.680,75 SIT. Inšpektorica je oba zneska seštela in upoštevala kot dva izdana računa, od katerih je naložila plačilo DDV tožniku. Tožnik pa zatrjuje, da izpis na listu papirja z dvostranskim tiskom ne predstavlja verodostojne knjigovodske listine, tega papirja ni poslal kupcu CCC, za tega kupca tudi ni opravil takrat nobene storitve, poleg tega ta "račun" ne vsebuje njegovega podpisa in žiga. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe in obrazložitve prvostopne davčne odločbe pa ni razvidno, zakaj je davčni organ prve stopnje navedeni list papirja štel kot izdan račun. Zakon sicer ne predpisuje oblike računa niti imena računa, temveč le minimalne podatke, ki morajo biti navedeni na računu. To je vsak dokument, ki ga izda davčni zavezanec ali druga oseba po njegovem nalogu, na katerem je zaračunan promet blaga ali storitev, ki ga za namene davka izda davčni zavezanec v dveh izvodih, od katerih original izroči oz. posreduje kupcu blaga oz. storitev, sam pa obdrži kopijo računa. Navedeno pomeni, da mora biti račun posredovan kupcu blaga oz. opravljene storitve, kar pa v obravnavanem primeru ni izkazano. Tožnik namreč ves čas zatrjuje, da računa ni poslal, tožena stranka pa ne pojasni, zakaj omenjen račun šteje kot izdan, torej kot poslan kupcu. Za ugotovitev tožnikove davčne obveznosti je v primeru, da računov dejansko ni poslal stranki, pomembno, ali je za to stranko v mesecu juliju 2000 opravil kakšno storitev, saj bi v primeru, da jo je, ne glede na to, da računa ne bi poslal stranki, zavezan plačilu DDV (19. člen ZDDV). Tožena stranka pa, kot izhaja iz upravnih spisov, pri stranki CCC ni opravila poizvedb, ali je tožnik v mesecu juliju 2000 pri njih opravil kakšne storitve oz. ali jim je poslal račun. Glede na obrazloženo je po presoji sodišča dejansko stanje v bistvenih točkah nepopolno ugotovljeno. Zaradi tako nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja pa tudi ni mogoče preizkusiti, ali je bil materialni predpis - ZDDV pravilno uporabljen.

Med upravnim sporom je Ustavno sodišče RS sprejelo odločbo št. U-I-356/02-14 z dne 23. 9. 2004 (Uradni list RS, št. 109/04). Z njo je odločilo, da: 1. je bil ZDavP v neskladju z Ustavo iz razlogov, navedenih v obrazložitvi te odločbe; 2. da v zadevah iz 406. člena Zakona o davčnem postopku (ZDavP-1, Uradni list RS, št. 54/04) začnejo zamudne obresti teči z dnem izvršljivosti davčne odločbe (2. točka izreka odločbe). V 11. točki obrazložitve odločbe je pojasnilo, da je treba na tej podlagi odpraviti posledice neustavne določbe ZDavP v postopkih, ki do uveljavitve ZDavP-1 še niso bili pravnomočno končani, saj se te zadeve na podlagi 406. člena ZDavP-1 končajo po določbah ZDavP. V takih primerih davčnega zavezanca ne bremenijo posledice zamude za tisti čas, ko njegova davčna obveznost sploh še ni bila ugotovljena, temveč ga bodo bremenile šele z dnem izvršljivosti odločbe o odmeri davka, to je po izteku z zakonom določenega roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti.

Iz obrazloženega je razvidno, da je sodišče pri odločanju glede obresti upoštevalo odločbo Ustavnega sodišča RS in v delu, ki se nanaša na plačilo zamudnih obresti odločilo, kot izhaja iz izreka te sodbe na podlagi 61. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00, dalje: ZUS). Sodišče pa je tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo v delu, ki jo tožnik izpodbija (točka V izreka) odpravilo na podlagi 2. točke 1. odstavka 60. člena ZUS ter jo v tem delu na podlagi 2. odstavka istega člena vrnilo toženi stranki v ponoven postopek.

V zvezi z zahtevkom tožnika za vrnitev škode sodišče ugotavlja, da je ta zahtevek preuranjen, kolikor pa tožnik s škodo misli vrnitev neupravičeno plačanega davka in zamudnih obresti, sodišče opozarja na to, da slednje lahko zahteva v upravnem postopku na podlagi pravnomočne odločbe v skladu s 95. členom ZDavP. Ker je sodišče odločanje o ugotovitvi tožnikove davčne obveznosti za mesec julij 2000 vrnilo toženi stranki v ponoven postopek, bo tožnik stroške upravnega postopka, ki jih uveljavlja v tem sporu, lahko uveljavljal v upravnem postopku, torej v postopku pred toženo stranko.

Izrek o stroških postopka temelji na 3. odstavku 23. člena ZUS, po katerem takrat, ko sodišče odloča o zakonitosti upravnega akta, kot je to v obravnavanem primeru, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka .

Zadnja sprememba: 10.5.2007