Vpisano: 3.8.2008 14:08:59

Dokup zavarovalne dobe

Opravilna številka: sodba U 2821/2006
Datum: 10.03.2008

JEDRO: Dokup zavarovalne dobe ne predstavlja prejemka, ki bi se nanašal na tožnikovo delo v smislu pridobivanja dohodkov. Zato niso izpolnjeni pogoji za obdavčitev, ki jo mogoča 13. člena ZDoh.

ZADEVA:

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila kot neutemeljeno pritožbo tožnika zoper odločbo prve stopnje, s katero se tožniku odmeri dohodnina za leto 2004. V obrazložitvi izpodbijane odločbe se tožena stranka sklicuje na določbe Zakona o dohodnini (Uradni list RS, št. 71/93, 7/95, 44/96 - v nadaljevanju: ZDoh), konkretno na 13. člen tega zakona, po katerem se dohodki za dela, ki jih je zavezanec ustvarjal dlje kot eno leto in dohodki, ki izvirajo iz preteklih let ali jih je zavezanec prejel za več let vnaprej, vštejejo v celoti v osnovo za dohodnino leta, v katerem jih je zavezanec prejel in obdavčijo po povprečni stopnji dohodnine enoletnih prejemkov. V dejanskem pogledu pa tožena stranka ugotavlja, da je tožnik v napovedi za odmero dohodnine za leto 2004 izpolnil rubriko A) III ter navedel prejemke v višini 22 891 193 SIT ter plačane prispevke za socialno varnost v višini 5 058 953 SIT. Iz dopisa A.A.A. d.d. kot tožnikove bivše delodajalke sledi, da gre pri navedenem znesku za dokup zavarovalne dobe. Po odločbi ZPIZ je namreč A.A.A. tožniku plačala prispevek za dokup zavarovalne dobe v neto znesku 9 907 753,14 SIT. Tožnik je predložil potrdilo A.A.A., da njegovo delo ni več potrebno zaradi nujnih operativnih razlogov. ZPIZ pa je v odločbi ugotovil, da tožniku do uveljavitve pravice do starostne pokojnine na dan 31. 12. 2004 manjkata še 2 leti in 1 mesec pokojninske dobe ter na tej podlagi izračunal prispevek. Tožnikova trditev, da se sporni prejemek v bruto višini 22 894 193 SIT zato nanaša na prihodnji dve leti in en mesec, da se zato ti dohodki nanašajo na obdobje, daljše od leta dni ter da je zato treba upoštevati razmejitev in dohodek obdavčiti s povprečno stopnjo enoletnih prejemkov, po presoji tožene stranke ne drži. V 13. členu ZDoh je določena davčna ugodnost za dohodke za dela, ki jih je zavezanec ustvarjal dlje kot eno leto in za dohodke, ki jih je prejel za svoje delo za več let vnaprej. Dokup zavarovalne dobe s strani delodajalca pa ne pomeni dohodka za takšno delo oziroma ni prejemek, ki bi bil neposredno plačilo za delo. V konkretnem primeru je tožnik v letu 2004 delal v okviru redne zaposlitve pri A.A.A., za kar je prejemal plačo. Ko je postalo njegovo delo nepotrebno, mu delodajalec ni mogel odpovedati pogodbe o zaposlitvi, dokler ni izpolnil minimalnih pogojev za upokojitev. Da je to lahko storil, mu je dokupil delovno dobo. Takoj po prenehanju delovnega razmerja pa je tožnik dobil pravico do pokojnine. Dokup delovne dobe je enkratna obveznost delodajalca, ki se ne nanaša na prihodnja obdobja, ampak zgolj na trenutno situacijo, ko postane delavec presežen. Višina zneska za dokup zavarovalne dobe se sicer izračuna na podlagi podatkov o tem, koliko časa zavarovancu še ne pripada pravica do starostne pokojnine, vendar pa se ta prispevek ne nanaša na prihodnja obdobja v smislu 13. člena ZDoh. Zato tožena stranka meni, da je bila tožniku dohodnina pravilno odmerjena na način, da mu davčna ugodnost povprečenja za napovedani dohodek ne pripada.

Tožnik je najprej vložil tožbo zaradi molka tožene stranke o pritožbi, ki jo nato, po njeni izdaji, razširil na izpodbijano odločbo. V tožbi vztraja, da je davčno napoved izpolnil pravilno ter pri tem pravilno uveljavljal razmejitev dohodkov na podlagi 13. člena ZDoh. Prejemek se nanaša na dokup zavarovalne dobe za dve leti in en mesec, zato bi moral davčni organ upoštevati razmejitev dohodkov, saj se le-ti nanašajo na obdobje daljše od leta dni. S tem ko davčna organa nista priznala pri odmeri dohodnine omenjene davčne olajšave, sta nepravilno uporabila materialno pravo. Obenem pa je s takšno določitvijo kršeno ustavno načelo pravne države, načelo zakonitosti in pravne varnosti. Davčni predpisi bi morali biti jasni in nedvoumni, nejasnih določb pa ni dopustno razlagati v škodo davčnega zavezanca, kot je bilo to storjeno v konkretnem primeru. Če so predpisi nejasni, jih je treba razlagati ozko. Če obveznosti niso znane vnaprej, davčni zavezanci ne morejo predvideti posledic svojega ravnanja in jim zato lahko nastaja škoda. To pa se je zgodilo tudi zaradi izpodbijane odločbe. S tem, ko tožena stranka tožniku odreka pravico uveljavljati posebno olajšavo, mu nalaga obveznost in ga obenem spravlja v neenakopraven položaj na trgu, zaradi česar mu je kršena ustavna pravica do svobodne gospodarske pobude. Kršeno je načelo davčne določnosti. Tožena stranka s svojim ravnanjem brez zakonske podlage in s tem nepooblaščeno širi davčno normo na način, ki je v nasprotju z dosedanjo prakso davčnih organov, ko se je v podobnih primerih upoštevala razmejitev dohodkov. Nepravilen pa je tudi izrek o stroških postopka ter v nasprotju z listinami, ki so v spisih. Tožeča stranka je priglasila stroške in pri njih vztraja. Kot dokaz tožeča stranka predlaga zaslišanje tožnika in predstavnika delodajalca ter vpogled v upravne spise prve in druge stopnje. Sodišču pa iz navedenih razlogov predlaga, da tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi ter zadevo vrne toženi stranki v ponovni postopek. Zahteva tudi, da se ji povrnejo stroški postopka z zakonitimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri odločitvi v 1. točki izreka in pri razlogih. Sodišču predlaga, da tožbo zoper ta del odločitve kot neutemeljeno zavrne. Ponovno poudari, da sporni prejemek (dokup zavarovalne dobe) ne pomeni dohodka za dela, ki jih je tožnik ustvarjal dlje kot eno leto. Prispevek za dokup delovne dobe namreč ni prejemek, ki bi bil neposredno plačilo za delo. Niti ni mogoče šteti, da je bil dohodek prejet za več let vnaprej. V tem primeru bi šlo za enkratno plačilo za neko delo, ki se bo opravljalo še v prihodnjih obdobjih. Določba 13. člena ZDoh je pomensko odprta, zato je za njeno uporabo nujno potrebna razlaga. Z drugačno prakso davčnih organov tožena stranka ni seznanjena, praksa tožene stranke v tej zvezi pa je bila vedno enaka. Res pa je napačna 2. točka izreka. Ker se je postopek s pravnim sredstvom končal za tožečo stranko neugodno, nosi zavezanec sam svoje stroške, zato bi bilo treba skladno z določbami ZUP njegovo zahtevo za povračilo stroškov zavrniti kot neutemeljeno.

Državno pravobranilstvo kot zastopnik javnega interesa udeležbe v postopku ni priglasilo.

Tožba je delno utemeljena.

OBRAZLOŽITEV:

V zadevi ni sporno, da gre pri obravnavanem dokupu zavarovalne dobe za prejemek iz delovnega razmerja, ki je obdavčen. Sporne tudi niso dejanske okoliščine v zvezi z omenjenim dokupom. Tako med strankama ni spora o tem, da je A.A.A. kot delodajalec tožniku ob prenehanju delovnega razmerja kot presežnemu delavcu dokupila dve leti in en mesec delovne dobe. Nesporna je tudi višina nakazanega zneska. Sporno je, ali je dokup delovne dobe šteti za dohodek, ki ga je tožnik prejel za več let vnaprej, kot ga je tožnik opredeli v davčni napovedi, in posledično, ali je mogoče v konkretnem primeru uporabiti ugodnejši način obdavčitve, ki ga omogoča 13. člen Zakona o dohodnini.

V tem pogledu pa iz zbranih podatkov sledi, da gre pri obravnavanem dokupu zavarovalne dobe sicer za prejemek iz delovnega razmerja, in s tem za prejemek tožnika, ki je povezan z delom pri A.A.A, ni pa ta prejemek plačilo za delo in še manj plačilo za delo, ki bi ga tožnik ustvarjal dalj kot eno leto. Z delom oziroma zaposlitvijo tožnika je prejemek povezan zgolj toliko, kolikor je zaposlitev oziroma prenehanje le-te razlog za dokup zavarovalne dobe. Pri dokupu gre torej, kot pravilno poudari že tožena stranka, za enkratno izplačilo s strani delodajalca, ki omogoča po eni strani (delodajalcu) odpoved pogodbe o zaposlitvi in po drugi strani tožnikovo takojšnjo upokojitev. To pa pomeni, da v konkretnem primeru ne gre za prejemek, ki bi se nanašal na tožnikovo bodoče delovanje v smislu pridobivanja dohodkov in s tem za situacijo iz 13. člena ZDoh. Posledično pa to pomeni, da v konkretnem primeru niso izpolnjeni pogoji za napovedani ugodnejši način obdavčitve. Zatrjevana kršitev materialnega prava z izpodbijano odločitvijo zato ni podana. Podane pa tudi niso zatrjevane kršitve Ustave. Zakonska določba je po presoji sodišča dovolj jasna, da omogoča razlago, ki je skladna z Ustavo in na kakršni temelji tudi izpodbijana odločitev. Razlaga v konkretnem primeru je, ker gre za davčno ugodnost, zožujoča in pomena zakonske norme ne širi, kot to trdi tožeča stranka v tožbi. Neutemeljena pa je tudi tožbena trditev o tožnikovem neenakopravnem položaju in še posebej o neenakopravnem položaju tožnika na trgu, ki naj bi ga povzročila izpodbijan odločitev.

Pač pa tožeča stranka utemeljeno ugovarja odločitvi tožene stranke o stroških upravnega postopka iz razlogov, ki jih navaja v tožbi in ki jim pritrjuje tudi tožena stranka v odgovoru na tožbo.

Sodišče je zato tožbi delno ugodilo in na podlagi 2. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št.105/06) v zvezi s prehodnimi določbami 104. in 105. člena istega zakona izpodbijano odločbo v točki 2 odpravilo ter zadevo v tem delu vrnilo toženi stranki, da ponovno odloči. V ostalem je sodišče tožbo, na podlagi določb prvega odstavka 63. člena ZUS-1 v zvezi s prehodnimi določbami 104. in 105. člena istega zakona, kot neutemeljeno zavrnilo.

Ker je tožeča stranka s tožbo uspela zgolj glede odločitve o stroških, je sodišče ob smiselni uporabi določb ZPP njen zahtevek za povračilo stroškov sodnega postopka zavrnilo.

Sodišče je, glede na nesporno dejansko podlago, odločilo brez glavne obravnave na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1 v zvezi s prehodnimi določbami 104. in 105. člena istega zakona.

Pouk o pravnem sredstvu temelji na določbah 73. člena ZUS-1 v zvezi s prehodnimi določbami 104. in 107. člena istega zakona.

Zadnja sprememba: 19.5.2008

VIR:http://www.sodnapraksa.si