Vpisano: 18.6.2008 23:50:18

Odbitek vstopnega DDV - naknadni popravek

Opravilna številka: sodba U 993/2001
Datum: 19.09.2002

JEDRO: Na podlagi določbe 1. točke 1. odstavka 42. člena ZDDV ni mogoč naknadni popravek odbitka vstopnega DDV v primeru pomotnega neuveljavljanja odbitka vstopnega DDV v rednem obračunu DDV.

ZADEVA:

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožnika zoper odločbo Davčnega urada A z dne 23. 3. 2001, s katero je le-ta zavrnila tožnikov zahtevek za povečanje odbitka vstopnega davka na dodano vrednost (DDV) za obdobje od 1. 9. do 30. 9. 2000, predložen v obliki popravka obračuna, ter mu za isto obdobje naložila plačilo DDV v znesku 180.686 SIT z zamudnimi obrestmi od 1. 11. 2000 dalje. Tožena stranka v razlogih navaja, da prvostopni davčni organ tožniku pravilno ni priznal v popravku obračuna dodatno uveljavljanega vstopnega DDV (v znesku 233.724 SIT), ker v tožnikovem primeru ni šlo za nobenega od razlogov iz 42. člena Zakona o davku na dodano vrednost (ZDDV), zaradi katerih je mogoč popravek odbitka vstopnega DDV, saj je tožnik sporne račune, po katerih je dodatni vstopni DDV uveljavljal, prejel v septembru 2000 ter bi po določbi sedmega odstavka 40. člena ZDDV lahko uveljavil odbitek vstopnega DDV le pri (rednem) obračunu DDV za ta mesec, to je do 31. 10. 2000, ne pa več naknadno s popravkom obračuna, ki ga je tožnik predložil šele 22. 11. 2000, kajti pravica uveljavljanja vstopnega DDV je pravica, ki s potekom roka za predložitev obračuna davčne obveznosti preneha. Po mnenju tožene stranke pa je prvostopni organ tožniku tudi pravilno naložil plačilo DDV, potem ko je po preveritvi popravka obračuna v inšpekcijskem pregledu ugotovil, da z rednim predloženim obračunom davčna obveznost ni bila pravilno obračunana, saj je za tako postopanje imel pravno podlago v določbi 112. člena Zakona o davčnem postopku (ZDavP). Tožena stranka kot neutemeljen zavrne tudi tožnikov ugovor neenotne obravnave popravka obračuna DDV, ko naknadno uveljavljanega zneska vstopnega DDV davčni organ ne prizna, upošteva pa naknadno sporočeni dodatni znesek obračunanega DDV, z utemeljitvijo, da je plačilo davka obveznost, odbitek vstopnega davka pa pravica, ki jo pod pogoji zakona davčni zavezanec sme izkoristiti, zato je različna obravnava vstopnega in obračunanega DDV upravičena.

Tožnik v tožbi navaja, da vztraja pri stališčih v pritožbi. Meni, da določbe 7. člena ZDDV ni mogoče razlagati na način, kot jo razlaga tožena stranka, da je namreč pravica uveljavljanja odbitka vstopnega DDV omejena s potekom roka za predložitev obračuna davčne obveznosti. Če naj bi prekoračitev tega roka pomenila izgubo pravice uveljavljati vstopni DDV, bi prekluzijo zakon moral določiti z opredelitvijo roka kot prekluzivnega in določitvijo pravnih posledic, ki nastopijo po prekoračitvi roka, česar pa ZDDV ne določa. Zato je po njegovem mnenju naknadno uveljavljanje odbitka vstopnega DDV možno. Ker tožena stranka ni ugotovila napak računov, ki so podlaga za odbijanje vstopnega DDV, bi tožnik ob pravilni razlagi določbe sedmega odstavka 40. člena ZDDV bil upravičen do odbitka zneska naknadno uveljavljanega vstopnega DDV. Ker mu tožena stranka tega ni priznala, je njena odločba nezakonita, zato tožnik sodišču predlaga, naj jo odpravi ter zadevo vrne v ponovno odločanje toženi stranki.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi in razlogih zanjo ter sodišču predlaga, naj tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa ni prijavilo udeležbe v tem postopku.

Tožba ni utemeljena.

OBRAZLOŽITEV:

Odločba tožene stranke je po presoji sodišča pravilna, tožena stranka pa je za svojo odločitev navedla tudi pravilne razloge, na katere se sodišče, v izogib ponavljanju, v celoti sklicuje (2. odstavek 67. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00, ZUS) ter še dodaja:

Tudi po presoji sodišča na podlagi določbe 1. točke 1. odstavka 42. člena ZDDV (Uradni list RS, št. 89/98, 17/00 odl. US) ni mogoč naknadni popravek odbitka vstopnega DDV v primeru pomotnega neuveljavljanja odbitka vstopnega DDV v rednem obračunu DDV. Glede na zakonsko dikcijo je popravek odbitka po tej določbi mogoč le v primeru, če davčni zavezanec naknadno ugotovi, da je bil odbitek v rednem obračunu DDV obračunan v višjem ali nižjem znesku, kot je to upravičeno, to pa pomeni, da se je na to določbo mogoče opreti le v primeru, če je davčni zavezanec vstopni DDV (po posameznem računu) že prej uveljavljal v rednem obračunu DDV, naknadno pa je ugotovil napako v obračunu (npr. uveljavljal je nepravilni odbitni delež v smislu 41. člena ZDDV), nikakor pa ne tudi v primeru, ko vstopnega DDV (po posameznem računu) davčni zavezanec sploh še ni uveljavljal, saj v takem primeru ne gre za popravek odbitka, ampak za uveljavljanje novega vstopnega DDV kot odbitka.

Če pa ne gre za nobenega od razlogov iz 42. člena ZZDV, ko ZDDV dopušča naknadne popravke v rednih obračunih uveljavljanega odbitka vstopnega DDV, potem naknadno uveljavljanje odbitka vstopnega DDV po izteku davčnega obdobja, v katerem je davčni zavezanec pridobil pravico do odbitka, ni več mogoče (7. odstavek 40. člena ZDDV). Po določbi 40. člena ZDDV je odbijanje vstopnega DDV pri izračunu davčne obveznosti pravica davčnega zavezanca, ki jo le-ta lahko uveljavi, če izpolni zakonske pogoje. Glede na njeno dikcijo je določbo 7. odstavka 40. člena ZZDV, da sme davčni zavezanec vstopni DDV odbiti v davčnem obdobju, v katerem je prejel račune za opravljen promet blaga in storitev, mogoče razlagati le tako, da je pravica uveljavljanja odbitka vstopnega DDV časovno omejeno prav na davčno obdobje, v katerem je davčni zavezanec prejel račun oziroma pridobil pravico do uveljavljanja odbitka ter da ima, ker je rok eden od pogojev za uveljavitev pravice, neuveljavljanje pravice do odbitka DDV v tem davčnem obdobju za posledico izgubo pravice. Neutemeljen je tožnikov ugovor, da bi moral zakon, če bi neuveljavljanje pravice v navedenem davčnem obdobju imelo za posledico prekluzijo, tako posledico izrecno predvideti, kajti gre za rok za uveljavitev pravice, torej rok materialnega prava, ti roki pa so prekluzivni, to so taki, da pravica preneha s potekom časa po samem zakonu. Da je pravilna navedena restriktivna razlaga zakonske določbe ter ne ekstenzivna, kot to meni tožnik, in po kateri naj bi z iztekom davčnega obdobja, v katerem je davčni zavezanec pravico do uveljavljanja odbitka DDV pridobil, ta pravica ne ugasnila, izhaja tudi iz dopolnitve navedene določbe z novelo ZDDV-B (Uradni list RS, št. 67/2002), ki je sicer za obravnavano zadevo ni mogoče uporabiti, saj bo v uporabi šele od 1. 10. 2002, ki prav tako ne dopušča časovno neomejenega uveljavljanja odbitka, čeprav je sicer strogost veljavne zakonske določbe delno omilila ter pravico uveljavljanja odbitka sicer ponovno časovno omejila, vendar pa čas možnega uveljavljanja podaljšala do zadnjega davčnega obdobja koledarskega leta po letu, v katerem je davčni zavezanec pravico do odbitka vstopnega DDV pridobil (27. člen ZDDV-B).

Ker je sodišče ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen ter da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena, je na podlagi 1. odstavka 59. člena ZUS tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

VIR:http://www.sodnapraksa.si

Zadnja sprememba: 19.5.2008