Vpisano: 30.1.2008 16:26:19

OCENA DAVČNE OSNOVE - izdaja dvojnih računov

Opravilna številka: sodba U 2246/2002
Datum: 02.02.2004

JEDRO:
Zaradi ugotovitve, da je tožnik izdajal dvojne račune in v njih prikazoval različne prodajne cene ter na ta način v svojih poslovnih knjigah izkazal popuste oz. nižjo ceno vozil in s tem posledično nižje prihodke od prodaje vozil, njegove poslovne knjige ne odražajo dejanskega stanja in gre za upravičen sum glede vsebinske pravilnosti poslovnih knjig (4. alinea 1. odstavka 39. člena ZDavP). Zato je tožena stranka višino njegovih prihodkov upravičeno ugotavljala z oceno, pri tem pa upoštevala razpoložljive podatke, ki jih je zbrala v ugotovitvenem postopku (vhodni in izhodni računi ekskluzivnega prodajalca vozil s primerjavo nabavne vrednosti vozil s prodajno ceno vozil brez prometnega davka) ter ob ugotovitvi razlike med nabavno vrednostjo vozil z odvisnimi stroški od prodajne vrednosti (brez prometnega davka) ocenila, da so za to razliko prenizko izkazani prihodki od prodaje vozil, saj bi prihodki od prodaje vozil morali biti enaki nabavni vrednosti vozil skupaj z odvisnimi stroški.

ZADEVA:

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper odločbo Davčne uprave Republike Slovenije, Davčnega urada A, št. ... z dne 2. 11. 1998, s katero je po opravljenem postopku inšpekcijskega pregleda pravilnosti in zakonitosti obračunavanja in plačevanja davka od dobička pravnih oseb za leti 1996 in 1997 tožeči stranki naloženo (v točki I/1. izreka) plačilo davka od dobička pravnih oseb za leto 1996 v znesku 4.027.498,70 SIT, (v točki I/2. izreka) plačilo zamudnih obresti od premalo plačanih akontacij davka od dobička v letu 1997 v znesku 770.730,20 SIT, (v točki I/3. izreka) plačilo davka od dobička za leto 1997 v znesku 213.725,00 SIT, (v točki I/4. izreka) plačilo prometnega davka po tarifni števili 3 Tarife davka od prometa proizvodov Zakona o prometnem davku po stopnji 5 % od osnove 1.020.000,00 SIT v znesku 51.000,00 SIT, vse s pripadajočimi zamudnimi obrestmi in v predpisanem roku za izvršitev, pritožba ne zadrži izvršitve (1. odstavek 20. člena Zakona o davčnem postopku, Uradni list RS, št. 18/96, 87/97, 35/98, 82/98, dalje: ZDavP in 5. odstavek 8. člena Zakona o prometnem davku, Uradni list RS, št. 4/92 do 57/97, dalje ZPD) in (v točki II. izreka) določen 30 dnevni izvršilni rok, v nasprotnem bo prisilna izterjava. V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožeča stranka odločbo organa prve stopnje potrjuje kot pravilno in zakonito, pritožbo tožeče stranke pa v celoti zavrne kot neutemeljeno. Pod I/1 in 2 Prodaja novih avtomobilov znamke Hyundai v letu 1996. Tožena stranka povzema ugotovitve prvostopnega organa glede pogodbe in aneksa št. 1, 2 in 4 o prodaji vozil znamke Hyundai med tožnikom in AAA d.o.o. B (AAA d.o.o.) kot ekskluzivnim zastopnikom, po kateri tožnik prodaja vozila v količinah in asortimentu po planu; prodajne cene vnaprej določa AAA d.o.o. (3. člen); določeno je nadomestilo stroškov v prometu (provizija) od konsignacijske cene (4. člen) in dogovora glede pretoka dokumentacije za leto 1996. HAT d.o.o. izstavlja račun za vsako vozilo posebej (na računu navede tudi končnega kupca), prodajno ceno, znesek rabata, nabavno ceno in carino z opombo glede davčne osnove, stopnje in zneska prometnega davka, ki ga tožnik zaračuna na izdanem računu končnemu kupcu. Račun za manipulativne stroške zajema stroške v zvezi z dekondenzacijo vozil, nulti servis, razkladanje skladiščenje, špediterske stroške in stroške prevoza do Ljubljane. Od aprila 1996 so manipulativni stroški vključeni v osnovni račun. Cene vozil Hyundai iz uradnega cenika veljajo za vso Slovenijo, popuste daje izključno AAA d.o.o. in so zajeti že v ceni vozila, ki jo le ta fakturira. Podagent ne sme dajati popustov, ker morajo vozila na kateremkoli prodajnem mestu imeti enako ceno. Prvostopni davčni organ je primerjal izdane račune tožnika z arhiviranimi računi za registrirana vozila na C Upravni enoti in ugotovil, da je tožnik izdajal dvojne račune (tako je ugotovil pri 4 računih za leto 1996), da je v svojih poslovnih knjigah izkazal popuste oz. nižjo ceno vozil, ter s tem nižje prihodke od prodaje vozil, ob tem pa obračunal pravilno prometni davek, neupoštevaje popuste oz. prikazane nižje cene vozil. Zato je prvostopni davčni organ pristopil k oceni prihodkov po 4. alinei 1. odstavka 39. člena ZDavP, ki predvideva ugotavljanje davčne osnove z oceno, če davčni zavezanec na zahtevo davčnega organa ne predloži poslovnih knjig in evidenc, ki jih je dolžan voditi ali so knjige in evidence vsebinsko napačne ali če kažejo take bistvene formalne pomanjkljivosti, ki opravičujejo sum glede njihove vsebinske pravilnosti. Tudi po prepričanju tožene stranke je ta odločitev prvostopnega organa pravilna, sprejema pa tudi metodo, po kateri naj bi prihodki od prodaje vozil morali biti enaki nabavni vrednosti vozil skupaj z odvisnimi stroški, medtem ko predstavljajo rabati, knjiženi na prihodke financiranja, zaslužek (pri)tožnika. Dopis AAA d.o.o., ki ga priloži (pri)tožnik z obrazložitvijo prodaje po vhodnem računu št. ... z dne 11. 11. 1996 in izhodnem računu za isto vozilo št. ... z dne 11. 11. 1996 ne dokazuje, da je kupec dobil istovetni račun in da je bil tudi deležen navedenega popusta, računi za manipulativne stroške, ki naj bi jih po pritožbenih navedbah moral upoštevati davčni organ pri oceni (le ta jih je upošteval le v višini 105.000,00 SIT po vozilu), pa se ne ujemajo niti v številkah niti v datumih niti v zneskih, zato jih prvostopni organ pravilno ni upošteval.

Glede opredmetenih osnovnih sredstev tožena stranka povzema ugotovitve prvostopnega organa, da je (pri)tožnik med stroške poslovanja knjižil med drugimi tudi račune za sestavne dele za osebni računalnik, osnutek za poslovni objekt in tehnično dokumentacijo, katere bi moral knjižiti med osnovnimi sredstvi in stroški poslovanja (enako velja za montažo reklamnih tabel), zato so le ti previsoko izkazani za 1.97.986,00 SIT, ob tem, da je upošteval amortizacijo (16. in 17. člen Zakona o davku od dobička pravnih oseb, Uradni list RS, št. 72/93 do 34/96, v nadaljevanju ZDDPO) in revalorizacijo, ni pa upošteval olajšave po 39. členu ZDDPO zaradi poteka roka za vložitev davčnega obračuna (202. člen ZDavP). Premalo obračunan in plačan davek od dobička pravnih oseb za leto 1996 zaradi povečanja prihodkov poslovanja na podlagi ocene prihodkov od prodaje vozil za 15.884.85,00 SIT in zmanjšanja odhodkov za 163.771,65 SIT iz naslova revalorizirane odpisane vrednosti ter povečanja prihodkov od financiranja iz naslova revalorizacijskega presežka za 34.542,70 SIT znaša 4.027.498,70 SIT, osnova za obračun akontacij za leto 1997 pa 1.488,726,90 SIT (mesečna akontacija 372.181,70 SIT), obračunane pa so tudi zamudne obresti (203. člen ZDavP) od premalo plačanega davka v letu 1996 in akontacij davka od dobička v letu 1997 v skladu z Zakonom o predpisani obrestni meri zamudnih obresti in temeljni obrestni meri (Uradni list RS, št. 45/95, dalje ZPOMZO). Pod I/3 V zvezi s stroški zavarovanja, tožeča stranka povzema ugotovitve prvostopnega organa glede stroškov poslovanja za leto 1997 v zvezi z računi Zavarovalnice Triglav (avtomobilsko zavarovanje, zavarovanje na osnovi zavarovalne police) in Zavarovalnice Tilia (po zavarovalni polici za zavarovanje avtomobilske odgovornosti in avtomobilskega kaska), kjer zavarovalno leto ni bilo enako poslovnemu letu (od 14. 4. 1997 do 14. 4. 1989), ter zato neupravičena bremenitev stroškov poslovanja za leto 1997 za celoten znesek namesto le sorazmernega dela (1.404.168,80 SIT), kar je v nasprotju s temeljno računovodsko predpostavko iz Uvoda v SRS, to je strogega upoštevanja nastanka poslovnega dogodka. Glede opredmetenih osnovnih sredstvih in neopredmetenih dolgoročnih sredstvih, je (pri)tožnik knjižil med stroške poslovanja (računa dobavitelja AA, gradbena mehanizacija in zidarska dela - dobava in vgradnja tampona 68 m3 in Telekoma PE C za zgraditev telefona), ki bi jih po ugotovitvah organa prve stopnje, s čimer se strinja tudi drugostopni organ, moral (pri)tožnik knjižiti med osnovnimi sredstvi ob upoštevanju amortizacije, s tem, da davčni organ ni priznal olajšave po 39. členu ZDDPO. Prvostopni organ je na novo obračunal premalo obračunani davek od dobička pravnih oseb za leto 1997 (z zmanjšanjem odhodkov za 1.281.734,00 SIT iz naslova neupravičenih stroškov zavarovanja in vlaganj v opredmetena osnovna sredstva in povečanjem odhodkov za 334.269,96 SIT iz naslova amortizacije) v višini 231.725 SIT in novo osnovo za obračun akontacij za leto 1998 v višini 77.241,00 SIT ter zamudne obresti od 1. 5. 1998 do 29. 5. 1998 v višini 4.407,40 SIT. Pod 1/4 Ob ugotovitvi prvostopnega organa, da tožnik pri prometu rabljenih motornih vozil - prodaji vozil staro za staro, ni obračunal davek od prometa proizvodov po stopnji 5 % tarifne številke 3 Tarife davka od prometa proizvodov od pravilne osnove - vrednosti vozila po predračunu v višini 1.760.000,00 SIT (tožnik je obračunal prometni davek od osnove 740.000,00 SIT), ga je pravilno obračunal organ prve stopnje in od nepravočasno plačanega prometnega davka obračunal tudi zamudne obresti (46. člen ZPD) v skladu z Zakonom o predpisani obrestni meri zamudnih obresti.

V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka potrjuje odločbo organa prve stopnje kot pravilno in zakonito, pritožbene ugovore, da bi davčni organ moral razjasniti dejansko stanje na podlagi listin in s pričami (kupci avtomobilov) ter upoštevati račune, ki jih ima (pri)tožnik knjižene v svojih knjigah, kar je razvidno iz izpiska prometa Agencije za plačilni promet, pa v celoti kot neutemeljene zavrača, z obrazložitvijo, da je iz izpiska razviden le brezgotovinski promet (pretok finančnih sredstev), (pri)tožnik pa je več kot polovico prometa (341.394.441,89 SIT) opravil preko blagajne na podlagi neverodostojnih knjigovodskih listin (blagajniška knjiga ne vsebuje podpisa vplačnika gotovine). Zavrača (pri)tožnikove razloge o neupoštevanju aneksov. V zvezi z ugotavljanjem davčne osnove z oceno po 4. alinei 1. odstavka 39. člena ZDavP, da ni obračunan davek od dejanske osnove, pa se tako glede pravne podlage kot metode ocene pridružuje razlogom organa prve stopnje, kot pravilnim. Okoliščine, ki so zadostna podlaga za pristop k cenitvi, so po prepričanju tožeče stranke izkazane zaradi izdajanja dvojnih računov v zvezi z nabavo novih avtomobilov, tako je na treh, ki jih je evidentiral v svojih poslovnih knjigah izkazal popuste in s tem zmanjšal prihodke od prodaje vozil (enaki računi pri Upravni enoti Novo mesto niso imeli izkazanih popustov), na enem pa izkazal nižjo ceno vozila. Po prepričanju tožene stranke je uporabljeni način ocenjevanja davčne osnove (skupna nabava vrednost vozil z odvisnimi stroški) z upoštevanjem, da prodajalec ni mogel sam kreirati politike cen, temveč je prodajal vozila po uradnem ceniku AAA, d.o.o., daje zadostno podlago za preizkus, zato zavrača vse očitke (pri)tožnika tako glede pravne podlage, kot vsebine ocene oz. (ne)realnosti ocene in postopanja prvostopnega organa glede (ne)upoštevanja faktur, ki jih (pri)tožnik ni posebej priložil pripombam (da s tem ni izvedel teh dokazov ter da je v tej zvezi nepopolno in pomanjkljivo ugotovljeno dejansko stanje) z razlago, da je dokazno breme na strani davčnega zavezanca (15. člen ZDavP). Prvostopni organ je upošteval vsa dokazila, ki jih je (pri)tožnik predložil, kjer je dokazal, da je davčna osnova nižja od ocenjene (4. odstavek 39. člena ZDavP), tožena stranka se strinja tudi s pravilno oceno listin s strani prvostopnega organa, tako po formalni kot vsebinski strani. (Pri)tožnik pa tudi posebej ne navaja nobene listine, ki naj bi jo prvostopni organ ne ocenil. Tožena stranka zavrača (pri)tožnikove ugovore, da so vsi računi knjiženi v poslovne knjige in da je prvostopni organ razpolagal z vso dokumentacijo ki je potrebna za pravilno in popolno ugotovitev dejanskega stanja ter da ocena ni bila potrebna in njegov predlog preverjanja vknjižbe tudi z zaslišanjem kupcev vozil, zavrača. Sklicuje se na 198. člen ZDavP, po katerem podatke o poslovanju, ki so podlaga za ugotovitev davčne obveznosti zagotavlja davčni zavezanec na način in v obsegu, kot določa ZDavP, Zakon o davku od dobička pravnih oseb in računovodski standardi, ter obrazloži, da dokazni predlog o zaslišanju poljubno izbranih kupcev ne more nadomestiti verodostojnih knjigovodskih listin, ki so podlaga za vpis v poslovne knjige, ki edine lahko izpričujejo poslovni dogodek ob času njihovega nastanka, drugačne vrste dokazil (zaslišanje) pa tudi ne morejo biti podlaga za knjiženje, (pri)tožnik pa drugih pisnih dokazil ni predložil niti v pritožbenem postopku. Predlog o upoštevanju računov s popusti zavrača, saj ne obstajajo razlike med nabavno vrednostjo in prodajno ceno (brez PD) in zato tudi niso zajeti v oceni ustvarjenih prihodkov (v višini 15.884.484,98 SIT). Izpodbijano odločbo je mogoče preizkusiti, ima podlago v zapisniku o inšpiciranju za leto 1996 in 1997 z dne 9. 6. 1998 ter dodatku z dne 14. 8. 1998, prvostopni organ se je opredelil do pripomb, navedene so vse predložene knjigovodske listine, izjave in vsi podatki, na podlagi katerih je bil opravljen obračun dajatev, zato zavrača tudi (pri)tožnikove navedbe glede izreka, ki daje jasen in nedvoumen, tudi je razvidno kaj je prvostopni organ upošteval po pripombah (znižanje ocenjenih prihodkov iz 15.906.350,78 SIT na 15.884.484,98 SIT). Zavrača očitke glede nemožnosti preizkusa zamudnih obresti, da je razvidna osnovo za obračun, prvi dan zamude, čas obračuna zamudnih obresti in znesek obračunanih zamudnih obresti ter pravna podlaga za obračun (100. člen ZDavP in ZPOMZO), tudi glede plačila razlike med plačano akontacijo in odmerjenim davkom (203. člen ZDavP). Sklicuje se na določbe 7., 8. in 9. člena ZDDPO.

Tožeča stranka izpodbija odločbo zaradi bistvene kršitve določb postopka, nepravilno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, nepravilne uporabe materialnega prava in kršitve določil Ustave Republike Slovenije in se v tožbi sklicuje tudi na svoje pritožbene navedbe. Tožnik vztraja in navaja tako kot v pritožbi, da je osnova za obračun davka od dobička za leto 1996 in 1997 kot tudi osnova za obračun obresti nepravilna. Predlaga, da sodišče odpravi izpodbijano odločbo in zadevo vrne toženi stranki v ponovno obravnavanje in odločanje. Vztraja, da ni podlage za pristop k oceni prihodkov po 4. alinei 1. odstavka 39. člena ZDavP, davčni organ bi moral razjasniti dejansko stanje na podlagi listin (promet preko žiro računa in preko blagajne) in z zaslišanjem prič (kupcev vozil), koliko so zares plačali za vozila. Tudi če na blagajniškem prejemku ni podpisa vplačnika, to ne pomeni, da vplačila ni bilo oz. da ne gre za verodostojno knjigovodsko listino. Prvostopni organ se ni izjavil glede dokazov, ki jih je tožnik predlagal v pripombah (neupoštevanje faktur s popustom, ki jih v pripombah ni posebej priložil), kar kaže na nepopolno ugotovljeno dejansko stanje. Vztraja, da popusti niso njegovi zaslužki, da kupec plača novo prodajno ceno, ki je dejansko znižana za popust. Izpostavlja kot dokaz vhodni račun št. 2362/965310 z dne 11. 11. 1996 in izhodni račun št. z dne 11. 11. 1996, po katerem naj bi bilo to razvidno. Za manipulativne stroške je izstavljal račune v višini dejanskih manipulativnih stroškov, knjiženi so v glavni knjigi in ni razloga, da se ne upoštevajo. Napačna je ocena prvostopnega organ, da naj bi bili prihodki od prodaje vozil enaki nabavni vrednosti vozil skupaj z odvisnimi stroški, rabati pa dohodek tožnika. Tožeča stranka ni upoštevala dejstva, da je AAA d.o.o. tožniku izstavljal račune, v katerih je bil rabat, ki je vseboval tudi popust končnemu kupcu, celotni rabat ni v celoti dohodek tožnika. Predlaga, da davčni organ ponovno zasliši direktorja AAA d.o.o., direktorja tožnika in 10 poljubno izbranih kupcev, le na ta način se bo dejansko stanje lahko popolno in pravilno ugotovilo. Razlika pri računih od 965216 do 965326 (ki jih prilaga tožbi) dejansko predstavlja popuste za vozila, ki so jih prejeli končni kupci, o njih pa se ni izjavil prvostopni organ niti jih ni upoštevala tožena stranka. Vztraja, da iz knjigovodske dokumentacije izhajajo vsi prihodki od prodaje vozil, davčni organ bi moral upoštevati koliko so kupci dejansko plačali za vozila, kar pa izhaja iz izpiska Agencije za plačilni promet, blagajne in računov glavne knjige tožnika. Po prepričanju tožnika znesek 15.884.484,98 SIT dejansko ne predstavlja njegovih prihodkov, temveč predstavlja popuste končnim kupcem, kolikor pa bi prvostopni organ upošteval še vse fakture za manipulativne stroške, sploh ne bi prišlo do razlike. Tudi izrek in obrazložitev sta sama s seboj v nasprotju - iz tabele in priloge ni razvidno, kaj je prvostopni organ upošteval, tudi znesek obresti 1.218.442,70 SIT ne vsebuje obračuna obresti, zato se ga ne preizkusiti.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih iz izpodbijane odločbe in sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa je prijavilo udeležbo v tem postopku z vlogo št. ... z dne 10. 1. 2003.

OBRAZLOŽITEV:

Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi ni sporno, da je tožeča stranka v letu 1996 in 1997 pridobivala dohodke s prodajo na drobno in sicer novih avtomobilov znamke Hyundai (85,88 % od vseh ostalih prodaj, kot so Maruti, Lada in Mitshubishi), fizičnim osebam za njihovo končno potrošnjo, pa tudi pravnim osebam in zasebnikom in da je bila kot davčni zavezanec za davčne potrebe dolžna voditi poslovne knjige, izdelati letna poročila, davčne obračune ter voditi druge predpisane evidence (27. člen ZDavP, Uradni list RS, št. 18/96 do 35/98, veljaven v času upravnega odločanja na prvi stopnji). Sporna pa je v postopku inšpiciranja zakonitosti in pravilnosti obračunavanja in plačevanja davka od dobička pravnih oseb za leto 1996 na podlagi cenitve ugotovljena njihova višina oziroma ugotovitev, da je tožnik v svojih poslovnih knjigah za leto 1996 izkazoval za 15.884.485,00 SIT (prvotno po zapisniku 15.906.350,00 SIT ) višjo nabavno vrednost vozil z odvisnimi stroški (konto 560-01 in konto 561-01) od prodajne vrednosti vozil brez prometnega davka in s tem za ta znesek tudi prenizke prihodke od prodaje vozil oz. je posledično s tem ugotovljena višja davčna osnova za obračun davka od dobička za leto 1996.

Sicer ugotovitev dejanskega stanja, ki je bil povod za pristop k oceni, med strankama ni sporna. Tožena stranka je v postopku pravilnosti obračunavanja in plačevanja davka od dobička pravnih oseb za leto 1996 ugotovila, da tožeča stranka v svojih poslovnih knjigah izkazuje dokumente, ki niso identični dokumentom, arhiviranim pri Upravni enoti B in sicer račune št. 362/96-V, 346/96-V, 192/96-V in 332/96-V, da je torej v svojem računovodstvu arhivirala fakture, z enako številko in datumom, vendar pa z različnimi zneski in sicer ali z različnimi prodajnimi cenami, ali z izkazanim zneskom popusta. Temu dejstvu tožena stranka ne ugovarja, le obrazloži ga z izjavo, da je zaradi računalniške obdelave prišlo do napake in da je le to takoj popravila. Navedeno dejstvo pa tožena stranka ocenjuje kot podlago za pristop k ocenitvi prihodkov tožnika, s tem pa se strinja tudi sodišče, saj navedeni računi izkazujejo, da je tožnik poslovne spremembe v svojih poslovnih knjigah, ki se nanašajo na prihodke v zvezi s prodajno vrednostjo oziroma na popuste pri prodanih avtomobilov Hyundai knjižil na podlagi neverodostojnih knjigovodskih listin, torej v nasprotju s SRS 22. 1., po katerem morajo vsi vpisi v poslovne knjige biti opravljeni na podlagi verodostojnih knjigovodskih listin, poslovne knjige pa morajo kazati opravljene posle in finančni položaj podjetja. Vpisi v poslovne knjige pa morajo biti časovno zaporedni, popolni, pravilni in ažurni. Gotovinski prejemki in izdatki morajo biti vpisani takoj sproti. Knjigovodska listina pa je po SRS 21.9. verodostojna, če se pri njenem kontroliranju pokaže, da strokovna oseba, ki ni sodelovala v poslovnem dogodku, lahko na njeni podlagi popolnoma jasno in brez kakih dvomov spozna naravo in obseg poslovnega dogodka, s tem, da se izvirna knjigovodska listina po SRS 21.5. sestavi v enem izvodu ali v več izvodih-izvirniku in potrebnem številu kopij. Glede na zgornje ugotovitve tudi po oceni sodišča tožnikove poslovne knjige ne odražajo dejanskega stanja, saj je izkazal nižje prodajne cene oz. popuste in s tem vplival na nižjo vrednost prihodkov v poslovnih knjigah za leto 1996, to pa je nedvomno dokazano z ugotovitvijo, da je izdajal dvojne račune (v katerih je prikazoval različne prodajne cene s tem, da je v svojih poslovnih knjigah izkazal popuste oz. nižjo ceno vozil ter s tem posledično nižje prihodke od prodaje vozil), ob tem pa obračunal prometni davek od pravilne osnove, torej tiste, ki jo je določil ekskluzivni prodajalec AAA d.o.o. Ljubljana na vhodnih računih, brez upoštevanja popustov oz. prikazane nižje vrednosti.

Opisane nepravilnosti, ki jih je ugotovila tožena stranka, tudi po presoji sodišča opravičujejo sum glede vsebinske pravilnosti vodenja poslovnih knjig, zato je v posledici tega tožena stranka upravičeno ugotavljala na pravni podlagi 4. alinee 1. odstavka 39. člena ZDavP višino teh prihodkov z oceno, pri tem pa pravilno upoštevala podatke, ki jih je zbrala v ugotovitvenem postopku (2. odstavek 39. člena ZDavP). Tudi po oceni sodišča je tožeča stranka cenitev pravilno oprla na razpoložljive podatke, ki jih v konkretnem primeru predstavljajo vhodni in izhodni računi za vozila Hyundai, s primerjavo nabavne vrednosti vozil Hyundai s prodajno ceno vozil brez prometnega davka v letu 1996 (tabela priloga št. 1 izpodbijane odločbe), ter ob ugotovitvi razlike za 15.906.350 SIT med nabavno vrednosti vozil z odvisnimi stroški od prodajne vrednosti (brez PD) ter oceno, da so za to razliko prenizko izkazani prihodki od prodaje vozil in v posledici tega utemeljeno zvišala davčno osnovo za davek od dobička pravnih oseb za leto 1996 iz naslova prenizko izkazanih prihodkov od prodaje vozil Hyundai, ker naj bi po oceni tožeče stranke oz. prvostopnega organa, s katero se strinja kot pravilno tudi sodišče, prihodki od prodaje vozil morali biti enaki nabavni vrednosti vozil skupaj z odvisnimi stroški.

Po določbi 4. odstavka 39. člena ZDavP se z oceno določena davčna osnova zniža le, če zavezanec dokaže, da je osnova nižja. Tožnik je v postopku na prvi stopnji predložil dokazila (račune pod zap. št. 154,173,181, 257 iz tabele št. 1 priloge k zapisniku), ki jih je prvostopni organ upošteval in znižal davčno osnovo, zato zatrjevanje v pritožbenem postopku kot tudi v tožbi, da davčni organ ni upošteval vse dokumentacije, s katero je razpolagal oz. da je upošteval le tisto, ki mu jo je predložil tožnik, moral pa bi upoštevati vso in izvesti dokaze z zaslišanjem prič - kupcev vozil o tem, koliko so plačali, po oceni sodišča ni utemeljena, saj drugih pisnih dokazil, ki bi izkazovali, da je z oceno davčna osnova nižja (4. odstavek 39. člena ZDavP), ni predložil, zato jih tudi tožeča stranka ni mogla upoštevati. Zato tudi ne gre pritrditi tožniku, da je dokazal, da so bili (razen v primernih, ki jih je tožena stranka upoštevala na podlagi dokazila "sporočila o odobritvi"), da so bili kupci deležni popustov oz. da so v rabatih, ki jih je AAA d.o.o. priznaval tožniku, bili vsebovani tudi popusti končnemu kupcu. Sodišče pa se v celoti strinja tudi z razlogi, ki jih je glede neupoštevanja računov za manipulativne stroške navedla tožena stranka, in jih skladno z 2. odstavkom 67. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list št. 50/97 in 70/00, v nadaljevanju ZUS) sodišče posebej ne ponavlja. Tožnik namreč s predloženimi računi za manipulativne stroške tudi po oceni sodišča ni izkazal, da je davčna osnova nižja.

Tudi nima prav tožnik, ko zatrjuje, da bi tožena stranka lahko ugotovila prihodke na podlagi blagajniških prejemkov (in ob upoštevanju izpiskov Agencije za plačilni promet), za katere prvostopni organ ugotavlja in tožeča stranka potrjuje kot pravilno, da le ti nimajo lastnosti verodostojne knjigovodske listine po SRS 21.9, ker na spornih blagajniških prejemkih ni podpisa vplačnika gotovine, kar tudi po mnenju sodišča ni zadostna podlaga za knjiženje v poslovne knjige na podlagi verodostojnih knjigovodskih listin po SRS 22, po katerem morajo biti poslovni dogodki, nastali v zvezi s poslovanjem, izpričani z verodostojnimi knjigovodskimi listinami (SRS 22.3.), izvirna knjigovodska listina o poslovnem dogodku, ki jo sestavijo na kraju in ob času njenega nastanka, osebe, ki sodelujejo pri poslovnem dogodku, pa mora imeti vsebino po SRS 21.5., ki med drugim tudi določa ime in naslov osebe, ki je izdala listino, imena oseb, ki sodelujejo pri poslovnem dogodku, podlago za poslovni dogodke, opis poslovnega dogodka z natančno predstavitvijo njegove vsebine, podpis oseb, pooblaščenih za podpis take listine. Sodišče tudi zavrača tožnikov ugovor glede neobrazložitve obračuna obresti in neskladnosti izreka in obrazložitve, saj se strinja z razlogi, ki jih je navedla tožeča stranka kot pravilnimi, ter posebej razlogov ne navaja (2. odstavek 67. člena ZUS), glede zamudnih obresti pa še dodaja, da so v izpodbijani odloči navedeni vsi podatki glede glavnice, prvega dne zamude obveznosti, čas obračuna, znesek obračunanih zamudnih obresti kot tudi pravna podlaga za njihov obračun, tako da je preizkus tudi po oceni sodišča mogoč.

Sodišče je potem, ko je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen, da je odločitev pravilna in na zakonu utemeljena, tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 1. odstavka 59. člena ZUS.

Zadnja sprememba: 10.5.2007