Vpisano: 30.1.2008 15:52:06

OCENA DAVČNE OSNOVE - primerjanje enega računa s podatkom iz kontrolnega traku registrske blagajne

Opravilna številka: sodba U 685/2001
Datum: 10.07.2003

OCENA DAVČNE OSNOVE - primerjanje enega računa s podatkom iz kontrolnega traku registrske blagajne

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila pritožbo tožnika zoper odločbo Davčne uprave RS, Davčnega urada A z dne 10. 1. 2001, s katero je prvostopni organ tožniku za leto 1999 od opravljanja gostinske dejavnosti ugotovil davčno osnovo v višini 13.610.828 SIT in odmeril davek iz dejavnosti v znesku 3.962.775 SIT ter naložil plačilo prometnega davka v višini 551.847 SIT z zamudnimi obrestmi. V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka navaja, da je prvostopni organ pri tožniku opravil inšpekcijski pregled, o čemer je bil sestavljen zapisnik z dne 11. 12. 2000. Iz ugotovitev prvostopnega organa izhaja, da je bilo v zvezi z akcijo "vzemite račun" ugotovljeno, da ima tožnik prirejeno registrsko blagajno oziroma da se zneski po izdanih računih in zneski na kontrolnem traku ne ujemajo. Ugotovljeno je bilo, da evidentirani promet na dan 4. 8. 1999 izpisuje računalniški program na dan 5. 8. 1999. Prvostopni organ je kontroliral izdani račun št. 96 z dne 4. 8. 1999, pri čemer je ugotovil, da znaša skupni znesek računa 2.400 SIT, na kontrolnem traku, ki je podlaga za izpis oziroma knjiženje prihodkov, pa je pod zaporedno št. 96 z dne 4. 8. 1999 evidentiran promet v skupnem znesku 1.170 SIT, kar je le 48,75 % od dejansko doseženega prometa. Ta račun in del kontrolnega traku, ki se nanaša nanj, je bil zadržan za potrebe inšpekcijskega pregleda in posredovan Policijski upravi v A. Ker tožnik ni evidentiral celotnega doseženega prometa, je davčni organ po 3. in 5. alinei 39. člena Zakona o davčnem postopku (ZDavP, Uradni list RS, št. 18/96, 87/97, 82/98, 91/98 in 108/99) ugotovil davčno osnovo z oceno. Po presoji tožene stranke je bila odločitev prvostopnega organa, da bo davčno osnovo ugotovil z oceno, pravilna in utemeljena. Pri tem citira 18. člen Pravilnika o vodenju poslovnih knjig in sestavljanju letnega poročila za samostojnega podjetnika posameznika (Pravilnik, Uradni list RS, št. 5/95, 76/97 in 86/98) in zaključuje, da morata biti znesek na odrezku blagajniškega traku - računu, ki ga dobi stranka, in znesek na kontrolnem traku, identična. Ker pa je prvostopni organ ugotovil, da tožnik ni evidentiral vsega prometa, je podana podlaga za cenitev. Prvostopni organ se je pri oceni po mnenju tožene stranke pravilno oprl na ugotovljene podatke pri tožniku, in sicer na ugotovljeno razmerje med zneskom na računu in zneskom na kontrolnem traku, in ugotovil, da je 51,25 % dejansko doseženega prometa ostalo neevidentiranega, zato je za ta del povečal prihodek. Upoštevajoč ocenjeno višino prihodkov je na podlagi ugotovljenega razmerja glede na izkazane prihodke ocenil tudi višino stroškov porabe materiala in blaga, ki znašajo 41 % od izkazanih prihodkov, čemur tožnik ne ugovarja. Tožena stranka še navaja, da je prvostopni organ glede na povečanje prihodkov utemeljeno obračunal tudi prometni davek in razliko tožniku naložil v plačilo.

Tožnik je vložil tožbo na podlagi drugega odstavka 26. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) zaradi molka organa, ker pa je tožena stranka med sodnim postopkom odločila o njegovi pritožbi zoper prvostopno odločbo, je tožbo z vlogo z dne 19. 11. 2002 razširil na izpodbijano odločbo. Navaja, da mu je davčni organ neupravičeno cenil davčno osnovo, saj za cenitev ni bilo dejanske in pravne podlage. Ne strinja se z ugotovitvijo davčnega organa, da je 51,25 % dejansko doseženega prometa ostalo neevidentiranega. Obdavčitev temelji na primerjanju enega samega računa in na nobeni drugi ugotovitvi. Poleg tega je prvostopni organ primerjal specificiran račun stranke št. 96 z dne 4. 8. 1999 z zbirnikom št. 96 za mizo 30 z istega dne. Moral pa bi primerjati zaračunano vrednost posameznih pijač in jedi na računu in njihovo vrednost na kontrolnem traku. Šele, če bi se pri taki primerjavi ugotovile razlike, bi bil utemeljen sum, da je stranki bilo zaračunano drugače kot je prikazano v davčnem obračunu. Pravi, da mu je davčni organ zasegel kontrolni blagajniški trak za čas od 31. 7. do 6. 8. 1999, s katerim je bilo mogoče preveriti vse njegove trditve. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponovno odločanje.

Tožena stranka odgovora na tožbo ni podala, je pa sodišču poslala upravne spise zadeve.

Državno pravobranilstvo kot zastopnik javnega interesa udeležbe v postopku ni priglasilo.

OBRAZLOŽITEV:

Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi je spor o tem, ali je davčni organ tožniku upravičeno ugotovil davčno osnovo z oceno. Sporen pa je tudi način cenitve. Po določbi prvega odstavka 39. člena ZDavP davčni organ ugotovi davčno osnovo z oceno, če ugotovi, da temelji davčna napoved na neresničnih ali nepravilnih podatkih (3. alinea) ali če so knjige in evidence vsebinsko napačne ali če kažejo take bistvene formalne pomanjkljivosti, ki opravičujejo sum glede njihove vsebinske pravilnosti (5. alinea).

Ker je davčni organ, kot izhaja iz podatkov upravnih spisov, pri tožniku, ki opravlja dejavnost gostinstva, po opravljenem inšpekcijskem pregledu ugotovil, da se znesek na računu št. 96 z dne 4. 8. 1999 (2.400 SIT), ki ga je prejela stranka, ne ujema z zneskom na tožnikovem kontrolnem traku z isto številko in datumom (1.170 SIT), je tudi po presoji sodišča glede na citirano določbo 3. in 5. alinee prvega odstavka 39. člena ZDavP utemeljeno ugotovil davčno osnovo z oceno njegovih prihodkov in odhodkov. Pri tem je treba upoštevati tudi določbo 18. člena Pravilnika, po kateri je podjetnik, ki evidentira prihodke prek registrske blagajne, dolžan evidentirati vse prejemke v gotovini na kontrolnem traku registrske blagajne. Del traku, ki nadomešča račun, mora zavezanec izročiti stranki. Odrezek blagajniškega traku mora vsebovati najmanj zaporedno številko, ime in sedež podjetnika ter kraj in datum izdaje in vrednost prodanih proizvodov ali blaga oziroma opravljenih storitev. Na koncu delovnega dne podjetnik sestavi zbirnik dnevnega prometa preko registrske blagajne, ki je temeljnica za knjiženje dnevnega prometa v knjigo prihodkov in odhodkov. Tako bi se skupni znesek na računu, ki ga je prejela stranka, moral ujemati s skupnim zneskom na tožnikovem kontrolnem traku, ki ima isto številko in datum kot račun, ki ga je prejela stranka. To pomeni, da bi tudi na kontroliranem zbirniku št. 96 z dne 4. 8. 1999 moral biti naveden skupni znesek 2.400 SIT, torej toliko, kot je skupni znesek na računu št. 96 z dne 4. 8. 1999, ki ga je prejela stranka. Ker pa je na tem zbirniku naveden znesek 1.170 SIT, kar je za 51,25 % manj kot na računu, ki ga je prejela stranka, je davčni organ ravnal pravilno in v skladu s citirano določbo prvega odstavka 39. člena ZDavP, ko je davčno osnovo ugotovil z oceno. Po povedanem tožnik ne more uspešno uveljavljati ugovora, da se kontrolirani zbirnik (št. 96 z dne 4. 8. 1999) ne nanaša na račun št. 96 z dne 4. 8. 1999 in iz enakega razloga tudi ugovori glede zasežene dokumentacije ne morejo vplivati na odločitev.

Sodišče pa se strinja tudi z načinom ocene davčne osnove. Davčni organ je sicer res izhajal iz enega samega računa, vendar pa se je glede na to, da se podatek iz tožnikove evidence ni ujemal s tem računom, pri oceni utemeljeno oprl na podatek iz računa in na podatek iz kontroliranega zbirnika, ter za odstotek razlike (51,25 %) povečal njegove prihodke. Pri tem je poudariti, da je ustrezno povečal tudi odhodke.

Ker je po povedanem izpodbijana odločba pravilna in zakonita, je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS.

Zadnja sprememba: 10.5.2007