Vpisano: 10.2.2008 18:33:45

Odbitek vstopnega DDV - račun z vsemi predpisanimi sestavinami (nepopolna navedba firme in davčne številke)

Opravilna številka: sodba U 88/2005
Datum: 03.05.2005

JEDRO: V zvezi s priznavanjem pravice do odbitka DDV je potrebno upoštevati pogoje, ki so določeni v 40. členu ZDDV, ki veljajo za odbitek vstopnega DDV domačim davčnim zavezancem. Ti pogoji so kogentne narave in ne poznajo izjem. Med temi podatki pa so tudi tisti, ki se nanašajo na firmo oziroma ime in sedež oziroma stalno prebivališče ter davčno številko prejemnika blaga oziroma storitve, ki se zahtevajo po 3. točki 1. odstavka 34. člena ZDDV. Ti podatki pa so bili, kot je bilo v postopku ugotovljeno in čemur tožnik tudi ne ugovarja, navedeni pomanjkljivo, to pa hkrati pomeni, da se tudi v primeru, kakršen je obravnavani, odbitek davka lahko prizna le ob doslednem spoštovanju vseh, v 40. členu ZDDV predpisanih pogojev, med drugim tudi tistega, da mora biti vstopni DDV izkazan na računu, ki ga je izdal davčni zavezanec in na katerem so navedeni vsi podatki iz 34. člena ZDDV. Nima prav tožnik, ko meni, da gre v obravnavanem primeru zgolj za nepomembne pomanjkljivosti, saj je bistven element računa pravilna oznaka davčne številke, ki omogoča identifikacijo davčnega zavezanca. Po 34. členu ZDDV izpolnjen račun je pogoj za vračilo DDV po 40. členu ZDDV, zato mora biti firma davčnega zavezanca pravilno izpisana.

Tožbi se delno ugodi. Odločba Davčne uprave Republike Slovenije, Glavni urad, A, št. 415-237/01 z dne 21. 5. 2002 se v zavrnilnem delu glede obračuna zamudnih obresti odpravi. Odločba Davčne uprave Republike Slovenije, Davčni urad B, št. 48411-20/01-5-51-89/16,26 z dne 2. 3. 2001 se v delih, s katerimi je odločeno o zamudnih obrestih (izrek pod točkami I/1 do I/12) odpravi in odloči tako, da zamudne obresti tečejo od dneva izvršljivosti te odločbe do plačila. V ostalem se tožba zavrne.

ZADEVA:

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka kot neutemeljeno zavrnila pritožbo tožnika zoper odločbo Davčne uprave Republike Slovenije, Davčnega urada B, št. 48411-20/01-5-51-89/16,26 z dne 2. 3. 2001, s katero je bilo tožniku zaradi odprave nepravilnosti pri obračunavanju in plačevanju davka na dodano vrednost (DDV), za davčna obdobja od januarja do decembra 2000 naloženo plačilo DDV v skupnem znesku 4.322.314,40 SIT s pripadajočimi zamudnimi obrestmi od v izreku prvostopne odločbe navedenih dnevov zapadlosti do plačila. Svojo odločitev je tožena stranka utemeljila z določbo 1. točke 6. odstavka 40. člena Zakona o davku na dodano vrednost (Uradni list RS, št. 89/98, 17/00, 19/00, 27/00, 66/00, dalje: ZDDV) in določbo 34. člena istega zakona. Po določbi 78. člena Pravilnika o izvajanju zakona o davku na dodano vrednost (Uradni list RS, št. 4/99, 45/99, 59/99, 110/99, 17/00, 19/00, 27/00, 42/00, 66/00, dalje: Pravilnik) se pravica do odbitka vstopnega DDV davčnemu zavezancu prizna pod pogojem, da račun za prejeto blago ali opravljeno storitev vsebuje vse podatke, predpisane v 1. odstavku 34. člena ZDDV. Vsebino posameznih računov za uveljavitev vstopnega DDV določa 34. člen, kjer je v 3. točki 1. odstavka 34. člena določeno, da mora račun poleg ostalih podatkov vsebovati tudi podatke o firmi. Ker ZDDV ne opredeljuje vsebine firme, se smiselno uporabljajo določbe Zakona o gospodarskih družbah (Uradni list RS, št. 30/93 do 36/00, dalje: ZGD). V 19. členu ZGD je določeno, da mora družba pri svojem poslovanju uporabljati firmo v obliki, v kakršni je vpisana v register. Družba lahko uporablja tudi skrajšano firmo, ki vsebuje vsaj sestavino, po kateri se firma družbe razlikuje od firm drugih družb in mora biti vpisana v register. Iz ugotovljenega dejanskega stanja, ki ga je obširno opisal prvostopni organ izhaja, da je tožnikova firma na prejetih računih napačna. Nepravilnosti so razdeljene v tri sklope, in sicer: AAA d.o.o., Trgovina na veliko in malo, C, kar je nepravilno, saj se pravilna firma davčnega zavezanca glasi: AAA, Trgovina na veliko in malo, C d.o.o.; dalje: AAA d.o.o., C, pravilna skrajšana firma tožnika pa se glasi: AAA, C d.o.o.; ter: AAA, Podjetje za gradbeništvo in trgovino d.o.o., D, ki se lahko uporablja od 26. 9. 2000 dalje (ko je bil sprejet sklep Okrožnega sodišča), medtem ko je na računih tožnika ta firma uporabljena že pred tem datumom. Tožena stranka je zavrnila tudi pritožbene navedbe tožnika glede nepravilne uporabe 40. člena ZDDV in 78. člena Pravilnika. Po 1. točki 6. odstavka 40. člena ZDDV sme davčni zavezanec odbiti vstopni DDV le, če je izkazan na računih iz 34. člena ZDDV, po določbi 78. člena Pravilnika pa se pravica do odbitka vstopnega DDV davčnemu zavezancu prizna le, če vsebuje račun za prejeto blago ali opravljeno storitev vse podatke, predpisane v 1. odstavku 34. člena ZDDV, kamor sodi tudi pravilna označba firme.

Tožnik je najprej vložil tožbo zaradi molka tožene stranke po 26. členu Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 70/00, dalje: ZUS), ki jo je po prejemu izpodbijane odločbe razširil z dopisom z dne 18. 7. 2002. Odločbo tožene stranke izpodbija iz razlogov po 1., 2. in 3. točki 1. odstavka 25. člena ZUS. Sodišču predlaga, naj preuči navedbe državnega sekretarja na Ministrstvu za finance, ki so objavljene v tedniku Mladina in katere do dneva vložitve njegove tožbe niso bile s strani navedenega sekretarja nikoli demantirane, v njih pa državni sekretar navaja, da bo v primerih, kakršen je njegov, ministrstvo pritožbam davčnih zavezancev ugodilo, kolikor ni bila ugotovljena davčna utaja. V dopolnitvi tožbe tožnik zatrjuje, da se tožena stranka ni opredelila do vseh njegovih, v razširitvi pritožbe zoper prvostopno odločbo zatrjevanih dejstev. Tako se ni opredelila do trditve, da davčni organ ni stvarno pristojen za ugotavljanje kršitev po ZGD, prav tako pa ne pove, kateri predpis mu tako pravico daje. Tožnik vztraja, da do kršitve 34. člena ZDDV ni prišlo. Po njegovem mnenju je najbolj pomembna sestavina računa zaradi ugotovitve identifikacije davčnih zavezancev navedba davčne številke izdajatelja in prejemnika računa, na podlagi tega se namreč lahko opravi zanesljiva identifikacija. V računih, za katere tožena stranka meni, da so glede na 34. člen ZDDV pomanjkljivi, pa so pravilno izpisane davčne številke. Tožena stranka se tudi ni opredelila do pritožbene navedbe, da tožnik ni kršil javne koristi ter da davčni organ s takšnim načinom inšpekcijskega nadzora, kjer nalaga davčne obveznosti samo prejemnikom računov, neenako obravnava davčne zavezance in hkrati prihaja do dvojnega plačevanja istega davka, to pa ni v skladu s samim bistvom tega davka. Pavšalno je tožena stranka zavrnila njegovo navedbo, da 78. člen Pravilnika dodatno pogojuje uveljavljanje odbitka vstopnega davka, to pa glede na spoštovanje hierarhije predpisov ni pravilno. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi in samo odloči o zadevi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih izpodbijane odločbe in sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa svoje udeležbe v tem sporu ni prijavilo.

Tožba je delno utemeljena.

OBRAZLOŽITEV:

Med upravnim sporom je Ustavno sodišče Republike Slovenije sprejelo odločbo, št. U-I-356/02-14 z dne 23. 9. 2004 (Uradni list RS, št. 109/2004). Z njo je odločilo, da: 1. je bil Zakon o davčnem postopku (ZDavP, Uradni list RS, št. 18/96, 87/97, 82/98, 91/98, 108/99 in 97/01) v neskladju z ustavo iz razlogov, navedenih v obrazložitvi te odločbe; 2. da v zadevah iz 406. člena Zakona o davčnem postopku (ZDavP-1, Uradni list RS, št. 54/04) začnejo zamudne obresti teči z dnem izvršljivosti davčne odločbe (2. točka izreka odločbe). V 11. točki obrazložitve odločbe je pojasnilo, da je treba na tej podlagi odpraviti posledice neustavne določbe ZDavP v postopkih, ki do uveljavitve ZDavP-1 še niso bili pravnomočno končani, saj se te zadeve na podlagi 406. člena ZDavP-1 končajo po določbah ZDavP. V takih primerih davčnega zavezanca ne bremenijo posledice zamude za tisti čas, ko njegova davčna obveznost sploh še ni bila ugotovljena, temveč ga bodo bremenile šele z dnem izvršljivosti odločbe o odmeri davka, to je po izteku z zakonom določenega roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti.

V preostalem delu je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

Pogoj za odbitek DDV je račun, ki mora vsebovati vse podatke iz 34. člena ZDDV. Ker je na računih, navedenih v zapisniku o inšpekcijskem pregledu, nepravilno označena firma prejemnika (tožnika), račun ne vsebuje vseh podatkov, kot so predpisani v 34. členu ZDDV ter zato niso izpolnjeni vsi pogoji za odbitek DDV. Zahtevani podatki morajo biti razvidni iz računa, kot tiste listine, ki v postopku odbijanja DDV predstavlja enega izmed pogojev za odbitek vstopnega DDV. V zvezi s priznavanjem pravice do odbitka DDV je potrebno upoštevati pogoje, ki so določeni v 40. členu ZDDV, ki veljajo za odbitek vstopnega DDV domačim davčnim zavezancem. Ti pogoji so kogentne narave in ne poznajo izjem. Med temi podatki pa so tudi tisti, ki se nanašajo na firmo oziroma ime in sedež oziroma stalno prebivališče ter davčno številko prejemnika blaga oziroma storitve, ki se zahtevajo po 3. točki 1. odstavka 34. člena ZDDV. Ti podatki pa so bili, kot je bilo v postopku ugotovljeno in čemur tožnik tudi ne ugovarja, navedeni pomanjkljivo, to pa hkrati pomeni, da se tudi v primeru, kakršen je obravnavani, odbitek davka lahko prizna le ob doslednem spoštovanju vseh, v 40. členu ZDDV predpisanih pogojev, med drugim tudi tistega, da mora biti vstopni DDV izkazan na računu, ki ga je izdal davčni zavezanec in na katerem so navedeni vsi podatki iz 34. člena ZDDV. Nima prav tožnik, ko meni, da gre v obravnavanem primeru zgolj za nepomembne pomanjkljivosti, saj je bistven element računa pravilna oznaka davčne številke, ki omogoča identifikacijo davčnega zavezanca. Po 34. členu ZDDV izpolnjen račun je pogoj za vračilo DDV po 40. členu ZDDV, zato mora biti firma davčnega zavezanca pravilno izpisana. Davčni organ se je pravilno skliceval na določbe ZGD v delu, ki se nanašajo na firmo pravne osebe, navedene določbe pa veljajo za pravno osebo tudi v davčnem postopku. Po določbi 58. člena ZDDV se je davčni zavezanec dolžan prijaviti davčnemu organu, ki vodi davčni register. Po 31. členu Zakona o davčni službi (Uradni list RS, št. 18/96 do 100/00 - odl. US) pa se v davčni register vpiše subjekt vpisa v sodni register. Po povedanem se tudi v sistemu DDV uporabljajo določbe ZGD o firmi, zato tožnik ne more zatrjevati, da je davčni organ neutemeljeno uporabil določbe ZGD. V obravnavanem primeru je bila navedena firma, ki ni skladna z v sodnem registru vpisano firmo tožeče stranke, kar pa pravzaprav v luči določb ZGD pomeni, da firma sploh ni bila navedena, zato tožena stranka pravilno ugotavlja, da identifikacija pravne osebe ni možna, ne glede na to, da je navedena davčna številka pravilna, saj gre za kontrolne podatke, ki se morajo medsebojno ujemati. Neutemeljen je zato očitek tožeče stranke, da mu tožena stranka ni pojasnila, zakaj je uporabila pri presoji pravilnosti označbe firme določbe ZGD. Po mnenju sodišča pa so neutemeljeni tudi tožbeni ugovori, da tožena stranka ni odgovorila na vse trditve tožnika, dane v razširitvi pritožbe. Tožena stranka je pravilno in popolno odgovorila na vse tiste pritožbene trditve, ki so v obravnavani zadevi za presojo pravilnosti odločitve prvostopnega organa pomembne. Pri tem sodišče še dodaja, da tožnik ne zatrjuje, da bi bila njegova firma na računih napisana pravilno, ampak meni, da pravilen izpis firme ni pomemben, saj je odločilno, da je pravilno vpisana davčna številka. Tako stališče, kot je že pojasnjeno zgoraj, pa ni pravilno. Sodišče tudi ni moglo upoštevati predloga tožnika glede obljub državnega sekretarja tožene stranke, saj je pri svojem odločanju vezano na ustavo in zakon. Tožnik se tudi moti, ko meni, da Pravilnik dodatno predpisuje pogoje za priznanje odbitka vstopnega DDV. Pogoje določa ZDDV, zato je njegov ugovor, da glede na hierarhijo pravnih aktov Pravilnik ne sme predpisati strožjih pogojev kot zakon, neutemeljen.

Iz obrazloženega je razvidno, da je sodišče pri odločanju glede obresti upoštevalo odločbo Ustavnega sodišča RS in v delu, ki se nanaša na plačilo zamudnih obresti odločilo, kot izhaja iz izreka te sodbe na podlagi 61. člena ZUS, v ostalem pa je tožbo na podlagi 1. odstavka 59. člena ZUS kot neutemeljeno zavrnilo.

Zadnja sprememba: 10.5.2007

VIR:http://www.sodnapraksa.si