Vpisano: 9.2.2008 14:26:30

Zamenjava blaga kot obdavčljiva transakcija dobave blaga

Opravilna številka: sodba U 2058/2002
Datum: 07.11.2005

JEDRO: Z blagovno kartico oziroma z vknjižbo ali razknjižbo na blagovni kartici pa tožnik ne more dokazovati, da se ta vknjižba oziroma razknjižba nanaša na blago, ki je bilo pri njemu nabavljeno in nato vrnjeno oziroma zamenjano za drugo blago. Na blagovne kartice se vnašajo tudi druge nabave, ne zgolj vračila pri njemu kupljenega blaga, tako, da tudi po presoji sodišča s takimi vknjižbami tožnik ne dokazuje, da je opravil menjavo na podlagi 5. člena Pravilnika. Tudi z na koncu leta računalniško izpisanimi računi tožnik ne dokazuje, da je med letom po teh računih kupljeno blago dejansko zgolj zamenjal, zato je po presoji sodišča tožena stranka ravnala pravilno, ko je nepravilno knjigovodsko izkazane menjave obravnavala kot menjave po 8. točki 2. odstavka 4. člena ZDDV, torej kot tiste, pri katerih se blago plača z drugim blagom. Neutemeljene so zato trditve tožnika, da dejansko stanje ni bilo pravilno ugotovljeno, saj na glavni obravnavi ni povedal ničesar, kar ne bi že izhajalo iz listin in ugotovitev inšpekcije. Res pa je, da je zaključek na podlagi tako ugotovljenih dejstev drugačen, kot ga želi prikazati tožnik, vendar se to ne nanaša na ugotovitev dejstev, temveč že na presojo v postopku ugotavljanja dejanskega stanja predloženih listin. Drugačna presoja predloženih listin, kot je tožnikova, pa ne pomeni nepravilne ugotovitve dejanskega stanja.

ZADEVA:

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo kot neutemeljeno zavrnila pritožbo tožnika zoper odločbo Davčnega urada B, s katero je prvostopni organ tožniku zaradi ugotovljenih nepravilnosti pri obračunavanju in plačevanju davka na dodano vrednost (DDV) naložil plačati razliko DDV za davčna obdobja januar 2000 in maj 2000 do december 2000 v skupnem znesku 3.369.824,00 SIT (točka I/1 izreka); plačati pripadajoče zamudne obresti od premalo plačanega DDV iz prejšnje točke do 20. 5. 2002 v znesku 1.559.880,00 SIT (točka I/2 izreka); obračunati in plačati pripadajoče zamudne obresti od premalo plačanega DDV od 21. 5. 2002 do dneva plačila (točka I/3 izreka) in tožniku naložil plačati obveznost iz prejšnje točke v roku 30 dni od prejema, sicer bo prisilno izvršena. Davčni organ v obrazložitvi navaja, da je bilo pri inšpiciranju pravilnosti in pravočasnosti obračunavanja DDV za leto 2000 ugotovljeno, da tožnik ni obračunaval DDV od prometa zamenjave blaga neznanih dobaviteljev za svoje trgovsko blago od maloprodajne vrednosti lastnega blaga v višini 13.531.354,00 SIT. Davčni zavezanec je v obdobju od maja do decembra 2000 izdajal računalniško izpisane interne račune za zamenjavo blaga, od zap. št. 17 do 62, ki jih je v dnevne zbirnike prometa evidentiral z internimi številkami izdanih računov in z vrednostjo prometa 0. Tako prometa blaga od zamenjave blaga ni zajel v knjige izdanih računov in od tega blaga ni obračunal izstopnega DDV. Davčni zavezanec je na izdanih internih računih za zamenjavo blaga evidentiral nabavo blaga od neznanih dobaviteljev (verodostojne dokumentacije o menjavi tega blaga nima), po maloprodajni vrednosti z DDV s predznakom minus, svoje izdano blago (prodajo), za katerega je ob nabavi odbil vstopni DDV, pa je v isti protivrednosti evidentiral s pozitivnim predznakom in prikazal na računu vrednost prometa 0. Na osnovi izdanih internih računov je razknjiževal zaloge zamenjanega blaga na blagovnih karticah (blago, ki ga je pridobil z zamenjavo, kot prodajo s predznakom minus; blago, ki ga je zamenjal, pa je na blagovni kartici razknjižil kot normalno prodajo). Po 8. točki 2. odstavka 4. člena Zakona o davku na dodano vrednost (Uradni list RS, št. 89/98 do 82/01, dalje: ZDDV) se za promet blaga šteje tudi zamenjava blaga. 4. člen Pravilnika o zakonu o davku na dodano vrednost (Uradni list RS, št. 4/99 do 106/01, dalje: Pravilnik) določa, da je pri zamenjavi blaga ali storitev promet obdavčljiv pri vsakem dobavitelju. Zamenjavo blaga ureja Zakon o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju: ZOR) v 552. členu, ki opredeljuje zamenjavo blaga kot posebno obliko prometa blaga, pri katerem da pogodbenik za blago, ki mu ga izroči sopogodbenik, namesto plačila v denarju, drugo blago. Pri tovrstni zamenjavi gre za dva prometa blaga, kar pomeni, da je promet obdavčljiv pri vsakem dobavitelju in da se DDV obračuna od dveh davčnih osnov. Zamenjave blaga, od katerih ni treba obračunati DDV, pa so opredeljene v 5. členu Pravilnika. 1. in 2. odstavek 5. člena Pravilnika obravnavata vrnitev blaga oziroma zamenjavo enega blaga za drugo blago v reklamacijskem oziroma drugem roku, določenim s pogodbo; 3. odstavek pa obravnava zamenjavo blaga z drugim blagom iste vrste v garancijskem roku. 4. odstavek navedenega člena obravnava razlike v vrednosti zamenjanega blaga. 1. odstavek 5. člena Pravilnika določa, da se šteje, da promet ni bil opravljen, če kupec v reklamacijskem ali drugem roku, ki je določen v pogodbi, vrne blago dobavitelju. V 2. odstavku pa je določeno, da se v primeru, če dobavitelj v roku iz 1. odstavka navedenega člena zamenja eno blago z drugim šteje, da je bil opravljen prvotno nameravan promet blaga, ki je obdavčljiv. Kot neobdavčljiv promet se na podlagi 5. člena Pravilnika šteje promet oziroma vrnitev pri zavezancu kupljenega blaga. Iz določbe 2. odstavka navedenega člena izhaja, da je pri zamenjavi enega blaga z drugim obdavčen samo prvi promet (torej prvotni nakup blaga), zato zamenjava ni več promet blaga, ker se šteje, da je bil opravljen prvotno nameravan promet. Davčni organ je na podlagi vzorčno pregledanih računov ugotovil, da je davčni zavezanec v letu 2000 opravljal neobdavčljive zamenjave blaga v smislu 5. člena Pravilnika in jih evidentiral tako, da je na dan zamenjave izdal račun z normalno zaporedno številko računa (odrezek traku registrske blagajne), na katerem je razvidno blago, ki se menjuje, s predznakom minus pri vrednosti blaga in blago, za katerega je bilo vrnjeno blago zamenjano, z vrednostjo tega blaga. V primeru enakovredne menjave je v zbirniku prometa pod številko računa, po katerem je bila menjava izvršena, evidentiral promet 0. Na podlagi izdanega računa, iz katerega je razvidna vrsta blaga, ki je bilo predmet menjave in vrednost blaga ter datum menjave, je zavezanec razknjižil zaloge na blagovnih karticah. Vračila kupljenega blaga je zavezanec evidentiral tako, da je vrednost vrnjenega blaga na računu označil s predznakom minus in po tem računu zmanjšal plačila na blagajni, kar je razvidno iz pregledanega računa št. 15441 z dne 9. 8. 2000. Od navedenih zamenjav oziroma vračil blaga v skladu s 5. členom Pravilnika ni obračunal DDV, ker se tovrstne zamenjave in vračila štejejo za prvotno opravljen promet blaga, od katerega je že bil plačan DDV. Poleg navedenih pravilno izvedenih menjav pa je inšpekcija ugotovila, da je davčni zavezanec v obdobju maj - december 2000 opravljal tudi zamenjave lastnega blaga za drugo blago, v maloprodajni vrednosti 13.531.354,00 SIT, ki jih ni izvedel tako, kot prej opisane. Zanje je izdajal na računalnik izpisane "interne račune" z izkazanim prometom 0. Davčni zavezanec v postopku inšpekcijskega pregleda v zvezi s temi menjavami blaga, razen internih računov o menjavi, ni predložil druge dokumentacije, ki bi dokazovala, da gre za zamenjavo pri njem kupljenega blaga v smislu 5. člena Pravilnika. Izjavil je, da drugih dokumentov v zvezi s to menjavo več nima. Prav tako verodostojne dokumentacije o menjavi pri njem kupljenega blaga (računov o prvotni prodaji blaga, na podlagi katerih bi lahko kupci vrnili oziroma zamenjali blago in evidenc o opravljeni menjavi) tudi k pripombam na zapisnik in kasnejšim dopolnitvam ni predložil. Davčni zavezanec je pojasnil, da je bilo blago vrnjeno oziroma zamenjano s strani fizičnih oseb, s katerimi ni imel sklenjenih pogodb o prodaji, ampak je bil rok za vračilo in zamenjavo blaga določen s sklepom direktorja, ki ga je tudi predložil. Davčni organ ugotavlja, da bi ob normalni menjavi blaga v smislu določb 5. člena Pravilnika kupec, ki bi zamenjal vrnjeno blago za drugo blago, le-tega zamenjal na podlagi predloženega računa o nakupu. O zamenjavi bi moral davčni zavezanec na podlagi računa za blago, ki ga menjuje, za vsako posamezno menjavo sestaviti interni dokument, na podlagi katerega bi razknjižil zaloge blaga oziroma bi izdal račun z vrednostjo vrnjenega blaga minus in vrednostjo zamenjanega blaga plus, kot je to pravilno izvrševal pri nekaterih preverjenih menjavah v smislu 5. člena Pravilnika. Ker davčni zavezanec za menjave blaga po računalniško izpisanih internih računih od št. 17 do 62 za menjavo blaga v smislu 5. člena Pravilnika ni predložil verodostojne dokumentacije, je davčni organ ta promet v vrednosti 13.531.354,00 SIT opredelil kot obdavčljiv promet po 8. točki 2. odstavka 4. člena ZDDV, od katerega mora obračunati DDV.

Tožnik je zoper odločitev davčnega organa vložil tožbo, ki jo izpodbija zaradi kršitve pravil postopka, nepopolno in zmotno ugotovljenega dejanskega stanja ter nepravilne uporabe materialnega prava. V tožbi navaja, da je ves čas postopka inšpekcije in pritožbenega postopka dokazoval, da je bil DDV obračunan, vendar davčni organ tega ni upošteval. Že med opravljanjem inšpekcijskega pregleda je davčnemu organu predložil dokaze, ki jih v postopku preverjanja ta ni upošteval. Na tej osnovi sprejete odločitve so zato napačne in temeljijo na nepravilno uporabljenem materialnem pravu. Davčni organ je vse blago, ki je bilo vrnjeno v trgovino, opredelil kot zamenjavo blaga, ne da bi pri tem upošteval dejansko vsebino in namen zamenjanega blaga. Po 1. odstavku 5. člena Pravilnika se šteje, da promet ni bil opravljen, če je bilo blago vrnjeno dobavitelju v reklamacijskem ali drugem roku, ki je določen v pogodbi. Ves promet, pri katerem je bilo blago vrnjeno ali zamenjano, je bil opravljen s fizičnimi osebami, ki po ZDDV niso davčni zavezanci. Iz tega izhaja, da s posameznimi kupci niso bile sklenjene pogodbe o prodaji, ampak se je opravljala prodaja v skladu s sprejetimi pogoji, ki jih je sprejel direktor družbe. Takšni pogoji pa so bili določeni s sklepom direktorja z dne 30. 11. 1998, v katerem so opredeljeni pogoji za sprejem vrnjenega blaga s strani kupcev. Z logično razlago 5. člena Pravilnika lahko ugotovimo, da je davčna osnova v primeru, če je vrednost predmetov, ki so se zamenjali, enaka prvotno kupljenemu predmetu, enaka 0 oziroma, da je bil opravljen prvotno nameravani promet. To hkrati tudi pomeni, da v tem primeru tudi ni potrebno izstavljati novih računov, saj se v primeru zamenjave šteje, da je bil opravljen prvotni promet. Tožnik je kljub temu izdajal račune z vsemi elementi, ki jih zahteva ZDDV. Davčni zavezanec je že v postopku pripomb na zapisnik davčnemu organu kot dokaz za zamenjavo blaga predložil dokumentacijo, iz katere so razvidni datumi prvega nakupa ter datumi vračila in zamenjave blaga ter količine in nazivi kupljenega in zamenjanega blaga. Vse predložene dokaze je prvostopni organ, nato pa še tožena stranka, zavrnila s pavšalno obrazložitvijo, da niso verodostojni dokumenti v smislu Slovenskih računovodskih standardov (SRS), da iz predložene dokumentacije ni razvidna narava in obseg poslovnega dogodka, s tem pa se tožnik ne strinja. Glede predloženih listovnih dokazov predlaga, da če davčni organ dvomi v verodostojnost računalniško izpisanih računov, naj se v smislu načela ugotavljanja materialne resnice ta dejstva preverijo na sedežu podjetja, kjer se hranijo kopije v role zavitih blagajniških računov, tega pa davčni organ ni izvedel. Tožnik je že v pritožbenem postopku predložil listovne dokaze, ki nedvomno izkazujejo obstoj poslovnega dogodka po 1. odstavku 5. člena Pravilnika. Predložil je računalniško izpisan račun št. 15565 z dne 31. 12. 2000, na katerega je davčni zavezanec v desni kot pripisal z roko datum poslovnega dogodka 17. 8. 2000, iz tega izhaja, da je bilo pri njem med drugim kupljeno blago, ki je navedeno na računu in za katerega se je nato izkazalo, da je stranka nabavila napačen kabel, zato se je zaradi zamenjave blaga oglasila v trgovini, kjer ji je tožnik to blago zamenjal, kar izhaja iz kopije v role zavitega blagajniškega računa in ga tožnik prilaga kot dokaz št. 1. Ta menjava je bila s strani tožnika zavedena tudi na blagovni kartici in tudi ta je bila predložena davčnemu organu. Do tega dokaza se je pritožbeni organ izrekel pavšalno, in sicer da ne spreminja ugotovljenega dejanskega stanja, s tem pa se tožnik ne strinja, saj ni moč razbrati, zakaj predloženi dokument ne dokazuje poslovnega dogodka. Kot dokaz št. 2 pa je predložil še sklep o pogojih za sprejem vrnjenega blaga s strani kupcev v maloprodaji in listine o zamenjavi blaga. Tožnik predlaga, da sodišče tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi ter samo odloči o stvari oziroma podrejeno, da izpodbijani akt odpravi in vrne zadevo organu v ponovni postopek. Prosi tudi za povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih izpodbijane odločbe in sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Državno pravobranilstvo Republike Slovenije je kot zastopnik javnega interesa svojo udeležbo v tem postopku prijavilo z vlogo, št. ... z dne 18. 11. 2002.

Glavne obravnave sta se udeležila tožnik in pooblaščenki tožene stranke, državni pravobranilec pa je svojo odsotnost opravičil. Tožnik je v celoti vztrajal pri svoji tožbi, ne strinja se, da je od menjav blaga dolžan plačati DDV, saj je po njegovem menjave opravil v skladu z zakonom. Predlaga vpogled v vse račune, na podlagi katerih je zamenjano blago prodano naprej, s čimer dokazuje, da je DDV plačan. Po potrebi pa predlaga tudi zaslišanje izvedenca. Tožnik na posebno vprašanje, v čem je bilo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno v zvezi s konkretnim internim računom št. 27 pove, da so račune, na podlagi katerih so zamenjavali blago, tiskali na koncu leta oziroma takrat, ko je prišla inšpektorica. Menjave niso knjižili posamezno takrat, ko so bile izvršene, ampak skupinsko in to takrat, kot je navedla inšpektorica v zapisniku. Na vprašanje, kaj dokazuje z dokazom št. 1, kot ga je poimenoval v pritožbi, pojasni, da dokazuje le to, da se v njegovem izpisu računa z datumom 31. 12. pokaže, kaj je bilo dejansko kupljeno 17. 8. 2000. Ne izkazuje pa, da je bilo kupljeno blago res zamenjano. Glede vprašanja, kako se je zamenjava pri njemu kupljenega blaga odrazila v njegovem knjigovodstvu, pojasni, da samo na materialni kartici. Tožnik pojasni, da posebne evidence o zamenjanem blagu ni vodil, ker tudi ni nikjer predpisana, enkrat mesečno pa je sam na zbirnem dokumentu prikazal menjavo na blagovni kartici. Glede dopolnitve tožbe dne 28. 4. 2004 je pojasnil, da se dodatno priznanih 30 % reklamacij ne nanaša na sporno obdobje, temveč na leto 2001. V zvezi z izjavami tožnika pooblaščenka tožene stranke pojasni, da je tožnik izvajal dve vrsti menjav, in sicer ene menjave je izvajal pravilno in tako, kot je predpisano s Pravilnikom, ter je na traku registrske blagajne blago, ki je bilo vrnjeno, označeno z vrednostjo minus oziroma predznakom minus, istočasno pa zabeleženo nazaj vzeto blago s predznakom plus, če je šlo za enakovredno menjavo, in je bil izkazani promet 0. Menjava je razvidna na traku registrske blagajne. Tožnik pa je izvajal tudi druge menjave, katere pa mu v postopku niso bile priznane kot menjave, saj jih je izvajal tako, da je vrnjeno blago vnašal na materialno kartico, za to blago ni predložil nobene verodostojne listine, kar bi bil lahko originalni račun. Na materialno kartico se vnašajo vse nabave blaga, tako se samo iz tega ne da ugotoviti, da gre za blago, ki je bilo pri tožniku nabavljeno in nato vrnjeno ter zamenjano. Res je, da je tožnik v inšpekcijskem postopku predložil različno dokumentacijo, vendar pa med njo ni nikoli bilo originalnih računov, ki bi edino lahko bili podlaga za priznanje takih menjav. Tožnik je pojasnil, da vseh menjav ni izvajal pravilno predvsem zato, ker je strankam želel ustreči in če je na primer nekdo hotel zamenjati hladilnik, ki ga je dobil za darilo, ga je vzel nazaj brez originalnega računa, čeprav ga je stranka prinesla s seboj in nato nabavil blago, ki ga je stranka želela zamenjati.

Tožba je delno utemeljena.

OBRAZLOŽITEV:

Med upravnim sporom je Ustavno sodišče Republike Slovenije sprejelo odločbo, št. U-I-356/02-14 z dne 23. 9. 2004 (Uradni list RS, št. 109/2004). Z njo je odločilo, da: je bil Zakon o davčnem postopku (ZDavP, Uradni list RS, št. 18/96 do 97/01) v neskladju z ustavo iz razlogov, navedenih v obrazložitvi te odločbe; 2. da v zadevah iz 406. člena Zakona o davčnem postopku (ZDavP-1, Uradni list RS, št. 54/04) začnejo zamudne obresti teči z dnem izvršljivosti davčne odločbe. Ustavno sodišče je določilo način izvršitve svoje odločbe (2. točka izreka odločbe). V 11. točki obrazložitve odločbe je pojasnilo, da je treba na tej podlagi odpraviti posledice neustavne določbe ZDavP v postopkih, ki do uveljavitve ZDavP-1 še niso bili pravnomočno končani, saj se te zadeve na podlagi 406. člena ZDavP-1 končajo po določbah ZDavP. V takih primerih davčnega zavezanca ne bremenijo posledice zamude v obliki zamudnih obresti za tisti čas, ko njegova davčna obveznost sploh še ni bila ugotovljena (za tisti čas bi lahko bilo predpisano ohranjanje realne vrednosti obveznosti), temveč ga bodo bremenile šele z dnem izvršljivosti odločbe o odmeri davka, to je po izteku z zakonom določenega roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti. Glede začetka teka zamudnih obresti je sodišče tožbi ugodilo in odločbo tožene stranke in prvostopno odločbo v delu, ki se nanaša na odmero in plačilo zamudnih obresti odpravilo na podlagi 61. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 70/00, dalje: ZUS) v skladu z odločbo Ustavnega sodišča RS in odločilo, da zamudne obresti tečejo od izvršljivosti odločbe do plačila.

V preostalem delu je tožba neutemeljena.

Iz upravnih spisov kot tudi iz ugotavljanja dejanskega stanja na sami glavni obravnavi sodišče kot nesporno ugotavlja, da je tožnik za določeno število zamenjav ravnal v skladu s 5. členom Pravilnika in je te zamenjave opravil tako, da je nedvomno in jasno, da je opravil menjavo pri njemu kupljenega blaga za drugo blago, kar je podrobno opisano v inšpekcijskem zapisniku in prvostopni odločbi (stran 4, 3. odstavek), zato mu za pravilno izvedene zamenjave ni bilo naloženo plačilo DDV. Drug sklop menjav pa je tožnik izvedel drugače, in sicer je za določeno število zamenjanega blaga izpisal t.i. interne račune od št. 17 do 62, te menjave pa ni izvedel tako, da bi na podlagi listin, ki jih je v postopku predložil, izhajalo, da gre dejansko za zamenjavo pri njemu kupljenega blaga za drugo blago. Davčni postopek je poseben upravni postopek in predvsem omogoča ugotavljanje dejanskega stanja ter s tem dokazovanja poslovnih dogodkov z verodostojnimi listinami in tudi drugimi dokaznimi sredstvi, vendar pa je dokazno breme vedno na strani davčnega zavezanca, ki mora po določbi 15. člena ZDavP za svoje trditve v davčnem postopku predložiti verodostojne dokaze. Čeprav ZDavP vrste dokaznih sredstev ne omejuje, jih v določenem obsegu omejuje sama narava davčnega postopka oziroma določbe materialnih predpisov, ki posamezne poslovne dogodke priznajo le, če temeljijo na pravilnih in verodostojnih knjigovodskih listinah. Obstoj in vsebina poslovnih dogodkov se po navedenem ugotavlja na podlagi knjigovodskih listin, zato pravno relevantnih dejstev v nasprotju s temi listinami ali tistih, ki iz knjigovodskih listin ne izhajajo, v davčnem postopku ni mogoče uspešno dokazovati z drugimi dokaznimi sredstvi. Sodišče zato tudi ni sprejelo dokaznega predloga tožnika, naj v tem sporu za ugotovitev dejanskega stanja postavi izvedenca. Tožnik sam priznava, da menjav, za katere mu je davčni organ naložil plačilo DDV, ni izvajal sproti in posamično na podlagi listin, temveč je enkrat mesečno na zbirnem dokumentu prikazal menjavo blaga na blagovni kartici. Z blagovno kartico oziroma z vknjižbo ali razknjižbo na blagovni kartici pa tožnik ne more dokazovati, da se ta vknjižba oziroma razknjižba nanaša na blago, ki je bilo pri njemu nabavljeno in nato vrnjeno oziroma zamenjano za drugo blago. Na blagovne kartice se vnašajo tudi druge nabave, ne zgolj vračila pri njemu kupljenega blaga, tako, da tudi po presoji sodišča s takimi vknjižbami tožnik ne dokazuje, da je opravil menjavo na podlagi 5. člena Pravilnika. Tudi z na koncu leta računalniško izpisanimi računi tožnik ne dokazuje, da je med letom po teh računih kupljeno blago dejansko zgolj zamenjal, zato je po presoji sodišča tožena stranka ravnala pravilno, ko je nepravilno knjigovodsko izkazane menjave obravnavala kot menjave po 8. točki 2. odstavka 4. člena ZDDV, torej kot tiste, pri katerih se blago plača z drugim blagom. Neutemeljene so zato trditve tožnika, da dejansko stanje ni bilo pravilno ugotovljeno, saj na glavni obravnavi ni povedal ničesar, kar ne bi že izhajalo iz listin in ugotovitev inšpekcije. Res pa je, da je zaključek na podlagi tako ugotovljenih dejstev drugačen, kot ga želi prikazati tožnik, vendar se to ne nanaša na ugotovitev dejstev, temveč že na presojo v postopku ugotavljanja dejanskega stanja predloženih listin. Drugačna presoja predloženih listin, kot je tožnikova, pa ne pomeni nepravilne ugotovitve dejanskega stanja. Tudi iz na glavni obravnavi predloženih računov ne izhaja, da se ti nanašajo na blago, ki je bilo najprej pri tožniku kupljeno in nato pri tožniku zamenjano za drugo blago. Po presoji sodišča je bilo torej dejansko stanje pravilno ugotovljeno, v posledici tega pa tudi pravilno uporabljeno materialno pravo (8. točka 2. odstavka 4. člena ZDDV), saj tožnik ni uspel dokazati, da je v spornih primerih res šlo za menjavo pri njemu kupljenega blaga, zato je tožena stranka utemeljeno navedene menjave obravnavala kot prodajo blaga, ki je bilo plačano z drugim blagom. Odločba tožene stranke, izdana na podlagi vložene pritožbe, je sicer delno sama s sabo v nasprotju (2. odstavek, stran 12), vendar to ne pomeni take kršitve postopka, da bi bila zato odločitev napačna. Sodišče je svojo presojo oprlo predvsem na prvostopno odločbo davčnega organa in zapisnik ter glavno obravnavo, na podlagi tega pa je ugotovilo, da je odločitev pravilna. Zato je tožbo v delu, ki se nanaša na naložitev plačila DDV zavrnilo na podlagi 2. odstavka 59. člena ZUS.

Ker je sodišče v obravnavanem primeru odločalo o zakonitosti upravnega akta, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka (3. odstavek 23. člena ZUS).

Zadnja sprememba: 10.5.2007

VIR:http://www.sodnapraksa.si