Vpisano: 26.3.2009 15:28:53

Odbitek vstopnega DDV - pomanjklivi podatki na računih

Opravilna številka: sodba U 2247/2006
Datum seje senata: 12.02.2008

JEDRO:
Ključni podatek za identifikacijo davčnega zavezanca je njegova davčna številka, ne pa navedba njegove firme oziroma njegovega sedeža.

IZREK:
Tožbi se ugodi in se odločba Ministrstva za finance Republike Slovenije, št. ... z dne 20. 4. 2006 v zavrnilnem delu odpravi in zadeva v tem obsegu vrne toženi stranki v ponovni postopek.

Zahteva tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

OBRAZLOŽITEV:

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo delno ugodila pritožbi tožnika in odločbo Davčne uprave Republike Slovenije, Davčnega urada A., št. ... z dne 29. 5. 2001 spremenila tako, da se točka izreka I.1. v delu, ki se nanaša na zamudne obresti spremeni tako, da se glasi: „ter obračunati in plačati zamudne obresti od zneska DDV 1.418.757,60 SIT od dne 3. 7. 2001 do dneva plačila.“, točka izreka I.2. se odpravi, v preostalem delu pa se pritožba zavrne kot neutemeljena. S prvostopno odločbo je bilo tožniku naloženo plačilo razlike DDV za davčna obdobja september, oktober in november 1999 v znesku 1.418.757,60 SIT, v točki 2 pa obračun in plačilo zamudnih obresti. Tožena stranka svojo odločitev v delu, ki se nanaša na zamudne obresti utemelji z odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije, opr. št. U-I-356/02-14 (Uradni list RS, št. 109/04). Pojasni, da je bila v obravnavanem primeru prvostopna odločba vročena dne 1. 6. 2001 in je postala izvršljiva dne 3. 7. 2001, s tem dnem pa so začele teči tudi zamudne obresti. V nadaljevanju pa se tožena stranka sklicuje na določbe Zakona o davku na dodano vrednost (Uradni list RS, št. 89/98 do 30/01, v nadaljevanju ZDDV) in sicer 40. in 34. člen. Navaja, da je pravilno izdajanje računov med davčnimi zavezanci pomembno tudi za to, ker kupec blaga ali storitev (prejemnik računa) lahko le na podlagi pravilno (z vsemi predpisanimi podatki) izstavljenega računa upošteva zaračunan davek kot vstopni davek. Če račun ni pravilno izstavljen kupec blaga ali storitev ne sme upoštevati izkazanega davka na računu kot vstopnega davka, kar povečuje njegovo davčno obveznost. Tožena stranka zaključuje, da so pogoji glede sestavin delov računa, med drugim tudi označbe firme, kogentne narave in ne poznajo izjem. Na inšpiciranih računih so podatki glede tožnikove firme navedeni pomanjkljivo, kar hkrati pomeni, da se tudi v primeru, kakršen je obravnavani, odbitek DDV lahko prizna le ob doslednem spoštovanju vseh v 40. členu ZDDV predpisanih pogojev, med drugim tudi tistega, da je na računu pravilno navedena firma in njegov sedež. Tožnik nima prav, ko zatrjuje, da je v obravnavanem primeru določljiv, saj se iz podatkov na spornih računih (A.A.A. d.o.o., B.B.B. d.o.o., Združenje skladateljev, avtorjev in založnikov za zaščito avtorskih pravic Slovenije, C.C.C. d.o.o. in D.D.D., s.p.) ne da ugotoviti, da se račun nanaša na tožnika. V sistemu DDV se uporabljajo določbe Zakona o gospodarskih družbah o firmi in sedežu družbe. Določba 73. člena tega zakona določa, da vsebuje firma podjetnika poleg označbe firme, tudi ime in priimek podjetnika ter skrajšano označbo, da gre za samostojnega podjetnika (s.p.). Da na izločenih računih, ki so posebej navedeni v prvostopni odločbi po dobaviteljih, ki jih prvostopni organ ni upošteval pri ugotavljanju vstopnega DDV, niso bili navedeni vsi podatki tako, kot določa ZGD niti ni sporno, saj tožnik priznava, da podatki niso bili zapisani točno tako, vendar pa se je po navedbah tožnika dalo na podlagi zapisanega ugotoviti, da se računi nanašajo nanj. V postopku tudi niso bila kršena pravila upravnega postopka, saj je bil davčni zavezanec v skladu s 1. odstavkom 18. člena Zakona o davčni službi seznanjen, da zastopnik ali pooblaščenec lahko prisostvuje inšpekcijskemu pregledu. Tožnik razen pavšalnih navedb, da se o tem zasliši on sam, njegova mama in računovodkinja, nasprotnega ni dokazal. Prav tako mu je bila pred izdajo odločbe dana možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembna za odločbo (9. člen Zakona o splošnem upravnem postopku), na zapisnik pa je tudi vložil pripombe dne 18. 4. 2001.

Tožeča stranka vlaga tožbo v upravnem sporu zoper izpodbijano odločbo le v delu, v katerem pritožbi tožeče stranke ni bilo ugodeno, zaradi kršitev materialnega prava, bistvenih kršitev določb postopka ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Tožena stranka je sicer spremenila izrek prvostopne davčne odločbe, vendar zgolj glede teka obresti, ki lahko po ustavni odločbi tečejo šele od dneva izvršljivosti davčne odločbe. Tožena stranka pa ni ničesar ukrenila glede teka obresti v času odloga izterjave davčnega dolga, ki ga je na vlogo tožeče stranke odobril prvostopni organ z odločbo št. ... z dne 2. 8. 2001. Tožnik namreč meni, da je potrebno odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije upoštevati tudi v času odloga izterjave davčnega dolga. V nadaljevanju tožba navaja, da je šlo v obravnavanem primeru za inšpekcijo izdanih računov v letu 1999, torej kmalu po tistem, ko je začel veljati sistem DDV. Davčni zavezanci niso bili pripravljeni na nov način obdavčitve. Ministrstvo za finance, Davčna uprava Republike Slovenije pa je celo sprejela obvezo, da v prehodnem obdobju, to je do 31. 12. 1999 davčnih zavezancev, pri katerih bo našla napake, ne bo kaznovala, temveč bo poskrbela za njihovo ustrezno izobraženje na tem področju. Ugotovljeno je bilo, da nekateri prejeti računi tožeče stranke niso imeli navedene pravilne firme tožeče stranke oziroma pravilnega sedeža oziroma stalnega prebivališča prejemnika blaga oziroma storitve. Tožeča stranka s tem ni nikomur povzročila nikakršne škode, predvsem pa s tem ni bil prikrajšan proračun. Gre za manjše napake, ki ne pomenijo nikakršne utaje davkov. Poudarja, da je Davčna uprava Republike Slovenije v uradnem pojasnilu (strokovna priloga DDV Info – november 1999) pojasnila vsebino računa v sistemu DDV. Po tem pojasnilu je firma, ki jo mora izdajatelj navesti na računu, ki je izdan samostojnemu podjetniku tista, ki je navedena v registru samostojnih podjetnikov ali tista, ki je navedena v registru zavezancev za DDV, ki se vodi pri pristojnem davčnem organu. V obravnavanem primeru je imel tožnik več podatkov v navedenih evidencah in bi lahko vse te podatke uporabil, kar bi se štelo za pravilno. To dokazuje, da je tudi sama Davčna uprava Republike Slovenije nedosledna pri uporabi firme, vendar pa davčni zavezanci zato nimajo nikakršnega pravnega sredstva. Sodišču predlaga, da tožbi ugodi in izpodbijane dele odločbe odpravi in samo odloči o stvari oziroma podrejeno, da izpodbijano odločbo odpravi in zadevo v izpodbijanih delih vrne toženi stranki v ponoven postopek in toženi stranki naloži povračilo po sodišču odmerjenih stroških tega postopka z zamudnimi obrestmi od dneva nastanka posameznega stroška do dneva plačila.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih iz izpodbijane odločbe in sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrn

Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa udeležbe v tem postopku ni prijavilo.

Tožba je utemeljena.

Sodišče je na podlagi 2. odstavka 105. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, v nadaljevanju ZUS-1) o tožbi odločalo na podlagi 51. do 72. člena ZUS-1.

V obravnavani zadevi je sporno vprašanje izpolnjevanja pogoja za odbitek vstopnega DDV po 40. členu ZDDV in ob tem za vprašanje, ali je tožnik izpolnil pogoj iz 6. odstavka navedenega člena, po katerem sme davčni zavezanec odbiti vstopni DDV le, če je izkazan na računih iz 34. člena tega zakona. Tožniku se očita pomanjkljivost sprejetih računov po 2. točki 1. odstavka 34. člena ZDDV, po katerem mora račun, ki je izdan davčnemu zavezancu vsebovati firmo oziroma ime in sedež oziroma stalno prebivališče ter davčno številko izdajatelja računa. Vsekakor je pogoj za pravico do odbitka vstopnega DDV izpolnjevanje pogoja glede pravilnosti računov v smislu 34. člena ZDDV, o čemer se je sodišče že večkrat izreklo, saj je njegov namen v identifikaciji davčnih zavezancev kot tudi identifikaciji opravljenega prometa, blaga in storitev. Davčni register se na podlagi 2. odstavka 28. člena Zakona o davčni službi (Uradni list RS, št. 18/96 s spremembami, v nadaljevanju ZDS) vzpostavi na podlagi številke davčnega zavezanca, torej davčne številke, ki je po 30. členu ZDS identifikacijski znak, ki označuje davčnega zavezanca in se uporablja za enotno opredelitev in povezavo podatkov v davčnih evidencah, ki jih vodi davčni organ o davčnem zavezancu. Glede na navedene zakonske določbe je po praksi Vrhovnega sodišča RS (sodbi opr. št. I-Up 1183/03 z dne 30. 5. 2006 ter opr. št. I-Up 12/03 z dne 30. 5. 2006) ključni podatek za identifikacijo davčnega zavezanca njegova davčna številka, ne pa navedba njegove firme oziroma njegovega sedeža. Pri firmi oziroma sedežu gre torej zgolj za kontrolna podatka (tako tudi v sodbi Vrhovno sodišče Republike Slovenije, opr. št. I Up 36/03-4 z dne 29. 11. 2006). V obravnavanem primeru je po mnenju sodišča dejansko stanje glede očitanih pomanjkljivosti računom v smislu nepravilnega podatka o firmi in sedežu prejemnika po 2. točki 1. odstavka 34. člena ZDDV pravilno ugotovljeno, vendar sta po presoji sodišča tožena stranka in pred njo prvostopni organ navedeno pomanjkljivost napačno štela za bistveno pomanjkljivost, na podlagi katere naj bi tožniku ne šla pravica do povračila vstopnega DDV. Iz upravnih spisov nedvomno izhaja, da vsi sporni in izločeni računi (razen enega - račun št. 053404 C.C.C. d.o.o. iz A., za znesek 3750,35 SIT) vsebujejo pravilno številko davčnega zavezanca in s tem tudi njegov identifikacijski znak, po katerem se ga nedvomno lahko opredeli, zato mu njegove pravice do odbitka vstopnega DDV po 40. členu ZDDV ni mogoče odreči.

Zavrniti pa je tožbene ugovore glede teka zamudnih obresti v času odloga izvršitve, saj to ni predmet tega postopka.

Po povedanem je izpodbijana odločba tožene stranke v napadenem delu nezakonita, zato je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijani upravni akt na podlagi 4. točke 1. odstavka 64. člena ZUS-1 odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponovni postopek v smislu 3. in 4. odstavka istega člena.

Odločitev o stroških temelji na 163. členu Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 73/07, v nadaljevanju ZPP-UPB 3), ki se uporablja tudi v sporih o zakonitosti posamičnega akta na podlagi odločbe Ustavnega sodišča RS, št. U-I-68/04-14 (Uradni list RS, št. 45/06), s katerim je bila delno razveljavljena določba 3. odstavka 23. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 do 70/00, v nadaljevanju ZUS) in 16. člena ZUS v povezavi s 104. členom ZUS-1, po katerem se za vprašanja postopka, ki niso urejena s tem zakonom smiselno uporabljajo določbe ZPP. Po 163. členu ZPP – UPB 3 sodišče odloči o povrnitvi stroškov na zahtevo stranke. Stranka mora v zahtevi opredeljeno navesti stroške, za katere zahteva povračilo. Povrnitev mora zahtevati najpozneje do konca obravnave, ki je bila pred odločitvijo o stroških; če pa gre za odločbo brez poprejšnjega obravnavanja, mora stranka zahtevati povrnitev stroškov v predlogu, o katerem naj odloči sodišče. Tožnik je v predlogu sicer navedel, da zahteva povračilo po sodišču odmerjenih stroškov, ki jih ni določno opredelil oziroma opredeljeno sploh ni navedel, za kakšne stroške zahteva povračilo. Zato je sodišče njegovo zahtevo za povrnitev stroškov postopka kot neopredeljeno zavrnilo.

VIR: http://www.sodisce.si/