Vpisano: 3.4.2019 13:18:07

Predlog zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o davku na dodano vrednost - 1. 4. 2019

Predlog DDV sprememb.

Objavljen je Predlog zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o davku na dodano vrednost (EVA 2019-1611-0004) z dne 1. 4. 2019.

Poglavitne rešitve

Predlog zakona zaradi spremembe položaja italijanske občine Campione d'Italia in italijanskih voda Luganskega jezera v razmerju do Unije in posledične spremembe Direktive 2006/112/ES, kot je bila uveljavljena z Direktivo Sveta 2019/XX/EU, s spremembo 1. člena ZDDV-1 v zvezi z opredelitvijo ozemelj oziroma območij, za katera se uporabljajo posamezna pravila o obdavčevanju blaga in storitev z DDV, spreminja definicijo teh ozemelj, ki so po novem del carinskega unije in štejejo za »tretje ozemlje«, to je del državnega ozemlja Italijanske republike, ki pa ni sestavni del njenega davčnega območja, torej območja, na katerem se uporabljajo DDV pravila, določena z Direktivo 2006/112/ES (1. člen predloga zakona).

S predlogom zakona se dopolnjuje 20. člen ZDDV-1 v zvezi z obveznostjo poročanja glede opravljenih dobav blaga na daljavo v druge države članice v primerih, ko davčni zavezanec s prodajami blaga na daljavo preseže vrednosti limit, nad katerim se šteje, da je kraj opravljanja teh dobav v drugi državi članici in v primerih, ko vrednostni limit v drugi državi članici za te dobave ni presežen, pa se davčni zavezanec prostovoljno odloči za identifikacijo in izpolnjevanje davčnih obveznosti v tej drugi državi članici. (4. člen predloga zakona). Za primer kršitev te obveznosti je treba dopolniti kazenske določbe (15. člen predloga zakona).

Posebna ureditev za skladiščenje na odpoklic (3. člen predloga zakona; nov 9.a člen zakona) omogoča, da davčni zavezanec prenese blago iz svoje države članice v drugo državo članico, ne da bi se ta prenos štel za dobavo blaga, vendar le v primeru, če so izpolnjeni predpisani pogoji. Če je prejemnik blaga dobavitelju znan že v trenutku odpreme blaga iz njegove države članice in je prejemnik v svoji državi članici identificiran za namene DDV, hkrati pa so izpolnjeni vsi pogoji glede evidentiranja takšnega prenosa blaga, se bo štelo, da je dobava opravljena šele takrat, ko bo blago dejansko iz skladišča dobavljeno prejemniku blaga. Blago mora biti dobavljeno najpozneje v roku 12 mesecev po tem, ko je bilo odpremljeno iz države članice, kjer je dobavitelj identificiran za namene DDV. Če blago v roku 12 mesecev ni bilo dobavljeno prejemniku, kateremu je bilo namenjeno, in v tem roku tudi ni bilo vrnjeno v državo članico, iz katere je bilo odposlano ali odpeljano, se šteje, da je davčni zavezanec – dobavitelj blaga opravil prenos oziroma dobavo blaga v skladu z 9. členom ZDDV-1. Zakon nadalje opredeljuje še nekatere posebne primere zaključka takšne ureditve, kot je npr. dobava blaga drugi osebi, kot je bil prvotno določen prejemnik ali izvoz blaga iz območja Unije ali uničenje oziroma kraja blaga v času skladiščenja. V vseh teh primerih se uporabijo splošna pravila glede nastanka davčne obveznosti in glede oprostitev plačila davka pri dobavi v drugo državo članico oziroma pri izvozu. Namen te posebne ureditve je omogočiti davčnemu zavezancu – dobavitelju, da ne evidentira dobave blaga v drugo državo članico že v trenutku prenosa blaga v drugo državo članico ampak šele takrat, ko je dobava prejemniku blaga dejansko opravljena. S tem se uskladi čas dobave in čas pridobitve blaga, olajša se nadzor tako v državi članici dobave kot v državi članici pridobitve in odloži morebiten nastanek davčne obveznosti na čas, ko je dobava blaga dejansko opravljena. Z upoštevanjem novih pravil se dobavitelju, ki skladišči blago v drugi državi članici, v tej državi članici ne bo potrebno identificirati za namene DDV, ko bo opravil dobavo blaga iz skladišča prejemniku blaga, kar dodatno zmanjšuje administrativno breme pri čezmejnem poslovanju znotraj Unije.

Tudi v primeru zaporednih dobav (5. člen predloga zakona; nov 20.a člen zakona) gre za poenotenje pravil obdavčevanja prometa blaga med državami članicami v primeru, ko je isto blago predmet več zaporednih dobav, ampak je le enkrat prepeljano iz ene države članice v drugo državo članico. V skladu s sodno prakso EU sodišča1 je v takih primerih treba prevoz blaga v drugo državo članico pripisati zgolj eni od transakcij, z namenom da se določi, katera od transakcij je lahko oproščena plačila DDV kot oproščena dobava v drugo državo članico. Na podlagi takšne sodne prakse so države članice razvile različne prakse v nacionalnih zakonodajah in namen nove ureditve je poenotiti pravila, na podlagi katerih se določi, katera od zaporednih dobav je pravzaprav oproščena dobava v drugo državo članico. V skladu s predlaganim novim pravilom se bo za dobavo s prevozom štela le dobava dobavitelja njegovemu prvemu pogodbenemu partnerju (vmesnemu subjektu), razen če bo vmesni subjekt dobavitelju predložil DDV identifikacijsko številko države, iz katere se blago odpošilja. V tem primeru bo prva dobava obravnavana kot dobava brez prevoza v državi članici, kjer se blago nahaja, ko se pošiljanje začne, druga dobava končnemu prejemniku pa se obravnava kot dobava blaga s prevozom. S tem se zagotovi, da se oprostitev plačila davka za dobavo blaga v drugo državo članico lahko uveljavi le enkrat. Ta določba pa ne velja za tristranske posle, pri katerih gre za verižne posle, v katerih sodelujejo tri osebe, identificirane za namene DDV, vsaka v svoji državi članici. Dobavitelj blaga, identificiran za namene DDV v prvi državi članici, izda račun za dobavo blaga znotraj Unije pridobitelju blaga, identificiranemu za namene DDV v drugi državi članici za blago, ki se neposredno odpošlje oziroma odpelje prejemniku blaga, identificiranemu za namene DDV v tretji državi članici. Kot tristranska dobava v verigi se šteje le dobava, ki jo opravi pridobitelj iz druge države članice prejemniku blaga v tretjo državo članico. Pogoji za oprostitev pridobitve blaga znotraj Unije, ki jo opravi pridobitelj iz druge države članice v Sloveniji z namenom nadaljnje dobave blaga prejemniku iz tretje države članice, so predpisani v drugem odstavku 48. člena ZDDV-1 in se bodo uporabljali še naprej.

V predlog zakona je tudi vključeno preoblikovanje določbe 16. točke prvega odstavka 42. člena ZDDV-1, ki dosledneje sledi opredelitvi iz (q) točke prvega odstavka 132. člena Direktive 2006/112/ES in kot oproščene transakcije opredeljuje dejavnosti, razen tržnih, ki se pod pogoji javne službe zagotavljajo na področju radijske in televizijske dejavnosti (6. člen predloga zakona).

Zaradi omejitve možnosti zlorab pri dobavah blaga v drugo državo članico se podrobneje določa pogoje, pod katerimi se za te dobave lahko uveljavi oprostitev plačila DDV (7. člen predloga zakona; sprememba 46. člena zakona).

Z dopolnitvijo 68. člena ZDDV-1 (8. člen predloga zakona) se doda nov primer, ko zavezancu ni treba opraviti popravka odbitka DDV, to je v primeru dokazane tatvine premoženja. Doslej je moral zavezanec v primeru tatvine blaga (premoženja) popraviti (zmanjšati) prej uveljavljen odbitek DDV in s tem nosi breme plačila DDV od tega blaga. Po spremenjeni določbi tak popravek ne bo več potreben, s tem pa tudi dodatnega finančnega bremena za zavezanca ne bo več.

Upoštevaje vsebinsko posebno ureditev za skladiščenje na odpoklic je potrebno dopolniti tudi določbe, ki urejajo administrativne obveznosti zavezancev (11. in 12. člen predloga zakona) ter kazenske določbe za primer kršitev obveznosti (16. člen predloga zakona).

V zvezi z obveznostjo poročanja pridobitve novih in rabljenih prevoznih sredstev se uvaja nov 93.a člen ZDDV-1, na podlagi katerega je potrebno pridobitev prevoznega sredstva v elektronski obliki prijaviti davčnemu organu v 15 dneh od dneva pridobitve (13. člen predloga zakona). Za primer kršitev te obveznosti je treba dopolniti kazenske določbe (15. člen predloga zakona).

S prenovo kazenskih določb se na novo določajo razponi zagroženih glob za prekrške, ki jih zagrešijo davčni zavezanci – storilci prekrškov in njihove odgovorne osebe(sprememba 140, 141., 142. člena). Razponi zagroženih glob za storilce se določajo glede na pravno organizacijsko obliko zavezanca in njegovo velikost, s čimer so zagrožene globe bolj sorazmerne z ekonomsko močjo posameznega zavezanca. Tej porazdelitvi sledi tudi določitev razpona zagroženih glob za odgovorne osebe storilcev prekrškov. Na novo se določajo globe tudi za posameznike, ki storijo prekršek po tem zakonu, vendar niso registrirani kot osebe, ki opravljajo dejavnost. S tem se razponi glob poenotijo s tistimi, ki so uveljavljene v zakonu, ki ureja davčni postopek, s tem pa je zagotovljena enakopravnejša obravnava davčnih zavezancev pri sankcioniranju davčnih prekrškov, ne glede na to, s katerim zakonom je sankcija predpisana. Podobno velja tudi za določitev kriterijev, kdaj se šteje da je narava prekrška posebno huda (15., 16. in 18. člen predloga zakona).

Predlog zakona jasneje določa kdaj se lahko opusti pregon zaradi prekrška, če zavezanec odpravi kršitev s predložitvijo obračuna ali popravljenega obračuna v okviru samoprijave. Le-ta je možna ali na podlagi ZDDV-1 ali pa na podlagi zakona, ki ureja davčni postopek (17. člen predloga zakona; sprememba 141.a člena).

Predlog zakona jasneje opredeljuje kdaj se lahko globa zaradi prekrška izreče v odstotku od neplačanega DDV in kako se ta odstotek določi za storilca prekrška in za njegovo odgovorno osebo (19. člen predloga zakona; sprememba 143. člena).

Zaradi uskladitve z Zakonom o spremembah in dopolnitvah Zakona o prekrških - ZP-1H (Uradni list RS, št. 21/13) se predlaga črtanje posebnega zastaralnega roka za posebej hude davčne prekrške po tem zakonu. Za vse prekrške po tem zakonu bodo tako veljali splošni zastaralni roki iz zakona, ki ureja prekrške (20. člen predloga zakona).

S predlogom zakona se nadalje v ZDDV-1 uvaja nižja stopnja DDV za elektronsko dobavljene publikacije. V skladu s trenutno ureditvijo po ZDDV-1 so vse elektronsko opravljene storitve obdavčene po splošni stopnji DDV. Da se uvede nižja stopnja DDV za elektronsko dobavljene publikacije in s tem omogoči njihova enaka obravnava z vidika stopenj DDV z obravnavo publikacij na fizičnih nosilcih je v predlog zakona vključena sprememba točke (6) Priloge I k ZDDV-1, v katero se ob dobavah, vključno s knjižnično izposojo, knjig na vseh fizičnih nosilcih, časopisov in periodičnih publikacij, dodatno vključijo tudi publikacije, ki se dobavljajo elektronsko. Nadalje se s predlagano spremembo točke (6) Priloge I k ZDDV-1 uvaja dodatni zakonski pogoj, da med publikacije, za katere se uporablja nižja stopnja DDV, ne glede na to, ali so le-te dobavljene na fizičnih nosilcih ali elektronsko, ne sodijo publikacije, ki jih v celoti ali v pretežnem delu tvorijo video ali avdio glasbene vsebine (20. člen predloga zakona).

V predlog zakona je vključenih tudi nekaj redakcijskih popravkov (2, 9. 10. in 14. člen predloga zakona).

Zakon bo uveljavljen petnajsti dan po objavi v Uradnem listu Republike Slovenije, uporabljati pa se bo začel s 1. januarjem 2020, razen redakcijskih popravkov, ki se bodo začeli uporabljati takoj po uveljavitvi zakona. (22. člen predloga zakona).

OBRAZLOŽITEV

K 1. členu: (1. člen ZDDV-1)

Sprememba prvega odstavka je redakcijske narave. Popravlja se sklicevanje na zakonodajo EU, ki se z ZDDV-1 prenaša v slovensko zakonodajo in sicer se vključi zadnjo objavljeno spremembo Direktive 2006/112, t j. Direktivo Sveta (EU) 2019/475 o spremembi direktiv 2006/112/ES in 2008/118/ES glede vključitve italijanske občine Campione d'Italia in italijanskih voda Luganskega jezera v carinsko območje Unije in v ozemeljsko uporabo Direktive 2008/118/ES.

S spremembo drugega odstavka, v katerem so podane temeljne definicije, ki omogočajo določitev ozemelj oziroma območij, za katera veljajo posamezna pravila o obdavčevanju blaga in storitev z DDV, se opredelitvi ozemelj, ki so del carinskega območja Unije, za katere se Direktiva 2016/112/ES ne uporablja in kot taka štejejo za »tretje ozemlje«, to je del državnega ozemlja posamezne države članice, ki pa ni njen sestavni del, kot je definiran v predpisih Unije, dodata italijanska občina Campione d'Italia in italijanske vode Luganskega jezera, ki do te spremembe nista bili del carinskega območja Unije.

K 2. členu (3. člen ZDDV-1)

S tem členom se prvi odstavek v točki 2.a) redakcijsko popravlja glede na spremenjen 20. člen ZDDV-1 (4. člen predloga zakona).

K 3. členu: (nov 9.a člen ZDDV-1)

S tem členom se v poglavje zakona, ki določa pojem dobav v okviru obdavčljivih transakcij, uvede nova ureditev in sicer dobava blaga v okviru ureditve skladiščenja na odpoklic. Gre za shemo, po kateri zavezanec iz ene države članice odpošlje ali odpremi blago v drugo državo članico znanemu prejemniku blaga z namenom, da to blago tam skladišči in ga v skladu s časovnico, dogovorjeno s prejemnikom blaga, postopno dobavlja prejemniku blaga, ki je zavezanec za DDV v tej državi članici. V skladu s predlagano ureditvijo se sam prenos blaga v drugo državo članico ne šteje za dobavo blaga znotraj Unije; dobava blaga bo opravljena šele, ko bo blago dejansko dobavljeno davčnemu zavezancu v tej državi članici. Za namene izvajanja te sheme se davčnemu zavezancu – dobavitelju ni treba identificirati za namene DDV v državi članici, kjer se blago skladišči na odpoklic, mora pa tovrstne dobave posebej evidentirati in vključiti v rekapitulacijsko poročilo v trenutku, ko dejansko opravi dobavo prejemniku blaga.

Za to, da bi se ta shema lahko uporabila, morajo biti izpolnjeni naslednji pogoji:
že v času, ko se blago prenese v drugo državo članico mora biti dobavitelju znano, kdo bo prejemnik tega blaga,
tako dobavitelj kot prejemnik morata biti vsak v svoji državi članici identificirana kot zavezanca za DDV,
davčni zavezanec – dobavitelj ne sme imeti v državi članici, kjer se blago skladišči na odpoklic, sedeža svoje dejavnosti niti stalne poslovne enote,
dejanska dobava mora biti opravljena v 12 mesecih po tem, ko se je blago preneslo v skladišče v drugo državo članico ter
prenos blaga v drugo državo članico mora biti pri dobavitelju evidentiran v evidenci, ki jo mora dobavitelj voditi za potrebe skladiščenja na odpoklic (četrti odstavek 85. člena zakona); podatke o identifikacijski številki za DDV tistih davčnih zavezancev, ki jim je namenjeno blago v okviru posebne ureditve za skladiščenje na odpoklic pa mora dobavitelj navesti v rekapitulacijskem poročilu (četrti odstavek 90. člena zakona).

Prejemnik blaga mora evidentirati pridobitev blaga takrat, ko mu je dejansko dobavljeno v njegovi državi članici.

Če blago v roku 12 mesecev ni dobavljeno prejemniku blaga, kateremu je bilo prvotno namenjeno in v tem roku tudi ni bilo vrnjeno v Slovenijo, se šteje, da je davčni zavezanec – dobavitelj blaga opravil prenos oziroma dobavo blaga v skladu z 9. členom ZDDV-1.

Če blago v roku 12 mesecev ni dobavljeno prejemniku, kateremu je bilo prvotno namenjeno, dobavitelj pa uspe najti drugega kupca v tej državi članici, ki nadomesti prvotnega prejemnika, se posebna ureditev za skladiščenje na odpoklic uporabi za novega kupca, pri čemer pa morajo biti dobave temu kupcu tudi ustrezno evidentirane v evidencah in poročane v rekapitulacijsko poročilo, saj mora dobavitelj skladno z novim četrtim odstavkom 90. člena zakona predložiti tudi podatke o vseh spremembah predloženih informacij.

Če blago v roku 12 mesecev ni dobavljeno prejemniku blaga, kateremu je bilo prvotno namenjeno, in dobavitelj tudi ni uspel najti drugega kupca v tej državi članici, ki nadomesti prejemnika, ampak se dobavi v povsem drugo državo – državo članico ali tretjo državo, posebna pravila ureditve za skladiščenje na odpoklic, v trenutku ko se blago dobavi, ne veljajo več in se uporabijo splošna pravila obračuna DDV za dobavo blaga v drugo državo članico ali za izvoz blaga, odvisno od konkretnih okoliščin posameznega primera.

V primeru, da se skladišče, iz katerega se blago dobavlja na odpoklic, nahaja v Sloveniji, se določba uporablja smiselno. Slovenski davčni zavezanec, ki je prejemnik blaga, bo evidentiral pridobitev blaga iz druge države članice in obračunal DDV v skladu s splošnimi pravili, ko mu bo blago dobavljeno.

Določba je vsebinsko povezana z 11. in 12. členom predloga zakona (spremembo 85. in 90. člena ZDDV-1).

K 4. členu (20. člen ZDDV-1)

S tem členom se z novim desetim odstavkom 20. člena ZDDV-1 določa obveznost poročanja za davčne zavezance, ki opravljajo dobave blaga na daljavo (t.j. dobave blaga v druge države članice, pri katerih se v skladu z 20. členom ZDDV-1 šteje, da je kraj opravljene dobave tam, kjer se odpošiljanje oziroma prevoz konča) v primerih, ko presežejo vrednosti limit, nad katerim se šteje, da je kraj opravljanja teh dobav v drugi državi članici in v primerih, ko vrednostni limit v drugi državi članici za te dobave ni presežen, pa se davčni zavezanec prostovoljno odloči za identifikacijo in izpolnjevanje davčnih obveznosti v tej drugi državi članici. V obeh primerih mora davčni zavezanec davčnemu organu najpozneje do 31. januarja leta po preteku leta, v katerem so bile dobave opravljene, v elektronski obliki poročati o letnem prometu, ki ga je dosegel v posamezni državi članici, o obdobju poročanja in identifikacijski številki za DDV v namembni državi članici ter o datumu začetka oziroma konca identifikacije za DDV v tej državi članici. Obveznost poročanja ni novost, saj ta obveznost izhaja že iz trenutne določbe 135. člena Pravilnika o izvajanju Zakona o davku na dodano vrednost, bo pa po novem neizpolnjevanje teh obveznosti opredeljeno kot prekršek. Z novim dvanajstim odstavkom pa je določeno pooblastilo ministri, pristojnemu za finance, da predpiše način poročanja o dobavah blaga na daljavo.

K 5. členu: (nov 20.a člen ZDDV-1)

S tem členom se v poglavje zakona, v katerem se urejajo pravila za določitev kraja, kjer se šteje, da je bila izvedena obdavčljiva transakcija vključi posebno pravilo glede obračuna DDV v primeru dobave blaga pri t. im. zaporednih ali verižnih dobavah. Gre za primere, ko je isto blago predmet večih zaporednih dobav, vendar pa je blago le enkrat prepeljano iz ene države članice v drugo državo članico. Upoštevaje novo posebno pravilo, ki sledi tudi odločitvam Sodišča EU, se lahko za to blago le enkrat uveljavi oprostitev plačila DDV zaradi dobave blaga v drugo državo članico, in sicer pri tisti dobavi, pri kateri se upošteva tudi prevoz blaga in le ta dobava šteje za dobavo blaga s prevozom, pri čemer za kraj dobave blaga šteje kraj, kjer se blago nahaja, ko se začne odpošiljanje ali prevoz blaga. Vse druge dobave se za namene določitve kraja nastanka davčne obveznosti štejejo kot dobave brez prevoza, pri čemer je kraj dobave blaga kraj, kjer se blago nahaja, ko se opravi dobava blaga.

V skladu s posebnim pravilom novega 20.a člena ZDDV-1 se bo prevoz blaga in s tem pravica do oprostitve plačila DDV zaradi dobave blaga v drugo državo članico upošteval praviloma pri transakciji, ki jo dobavitelj opravi prvemu vmesnemu subjektu (torej njegovi pogodbeni stranki). Vmesni subjekt organizira prevoz in pomeni dobavitelja v verigi, ki ni niti prva niti zadnja oseba v verigi dobav, kar nadalje pomeni, da je dejansko vključen v dve dobavi znotraj verige in sicer prvič kot kupec blaga in drugič kot dobavitelj blaga. Če imamo v verigi npr. pet strank, imamo potencialno tri vmesne subjekte, vendar pa se po novih pravilih kot vmesni subjekt šteje le tisti, ki tudi organizira prevoz. Če nobeden v verigi ne organizira prevoza, ne gre za verižne dobave. Samo v primeru, če ta vmesni subjekt predloži dobavitelju DDV identifikacijsko številko, ki jo je izdala država, v kateri se začne odpošiljanje blaga, se lahko prevoz blaga in s tem pravica do oprostitve plačila DDV zaradi dobave blaga v drugo državo članico pripiše transakciji med vmesnim subjektom in končnim prejemnikom blaga. Navedeno pomeni, da bo obdavčitev odvisna od tega, katero identifikacijsko številko za DDV predloži vmesni subjekt, pri čemer pa ni pomembno kdaj in kje se je prenesla pravica do razpolaganja z blagom kot lastnik. Določbe za zaporedne dobave pa se ne uporabijo, če prevoz organizira prva oseba v verigi, saj je v tem primeru jasno, da je prva dobava tista, ki se ji pripiše prevoz in se uporabi splošno pravilo.

K 6. členu: (42. člen ZDDV-1)

S tem členom se dosledno sledi določbi (q) točke prvega odstavka 132. člena Direktive 2006/112/ES, po kateri je oprostitev DDV predpisana za dejavnosti, razen komercialnih, ki jih opravijo javne radijske in televizijske ustanove. V skladu s spremenjeno 16. točko prvega odstavka 42. člena ZDDV-1, po kateri so plačila DDV oproščene dejavnosti, razen tržnih, ki se opravljajo kot javna služba na področju radijske in televizijske dejavnosti, se tako DDV ne obračunava in ne plačuje od dobav blaga in storitev, ki jih davčni zavezanec opravi v okviru opravljanja javne službe na področju radijske in televizijske dejavnosti za plačilo, razen tržnih.

Prispevek za opravljanje RTV dejavnosti, kot javne službe, s katerim se trenutno financira radijska in televizijska dejavnost in ga plačujejo imetniki radijskega ali televizijskega sprejemnika oziroma druge naprave, ki omogoča sprejem radijskih oziroma televizijskih programov na območju Republike Slovenije in, ki po dosedanji ureditvi predstavlja obdavčljivo oproščeno transakcijo, na podlagi sodbe Sodišča EU v zadevi C-11/15 v zvezi z razlago določbe (q) točke prvega odstavka 132. člena Direktive 2006/112/ES, ne predstavlja plačila za opravljeno storitev in ni predmet DDV.

V skladu s spremenjeno 16. točko prvega odstavka 42. člena ZDDV-1 so tako plačila DDV oproščene vse tiste storitve (programi in projekti), ki se zagotavljajo v okviru javne službe na področju radijske oziroma televizijske dejavnosti, razen v delih, ko se te storitve financirajo iz RTV prispevka (DDV oprostitev se tako npr. uporablja za del radijskih oziroma televizijskih programov italijanske in madžarske skupnosti ter del teh programov za slovenske narodne manjšine v skladu z zakonom, ki ureja RTV Slovenija, v deležu, ki se ne financirajo iz prispevka ter za druge radijske oziroma televizijske programe, ki jih izdajatelji radijskega ali televizijskega programa še zagotavljajo v okviru javne službe s sredstvi državnega proračuna). Tudi vnaprej se DDV od RTV prispevka ne bo obračunaval, vendar ne zaradi tega, ker bi bilo plačevanje RTV prispevka oproščeno plačila DDV ampak ker gre za plačilo, ki ni plačilo za opravljen promet blaga ali storitev in je zato izven obsega uporabe ZDDV-1.

K 7. členu: (46. člen ZDDV-1)

S tem členom se dopolnjuje določba 1. točke 46. člena, ki določa primere, v katerih je mogoče uveljaviti oprostitev plačila DDV pri dobavi blaga v drugo državo članico. S spremembo določbe se jasneje določijo pogoji za uveljavitev oprostitve, predvsem pa se eksplicitno kot vsebinski pogoj določi, da mora prejemnik blaga dobavitelju predložiti DDV ID številko, ki jo je izdala država članica, ki ni država, v kateri se začne odpošiljanje blaga, dobavitelj pa mora podatke o prejemniku vključiti v svoje rekapitulacijsko poročilo. Če dobavitelj teh podatkov ni vključil v rekapitulacijsko poročilo, uveljavljanje oprostitve ni mogoče, razen če dobavitelj predloži opravičljive razloge za svojo napako in hkrati tudi napako odpravi.

K 8. členu: (68. člen ZDDV-1)

S tem členom se dopolnjuje tretji odstavek 68. člena ZDDV-1 po katerem ni potrebno popraviti prvotnega odbitka v primeru uradno dokazanega uničenja ali izgube ter v primeru dajanja daril manjših vrednosti ali dajanja vzorcev iz 7. člena ZDDV-1, in sicer še na primere tatvine premoženja, če je le-ta tudi uradno dokazana. V vseh ostalih primerih pa je potrebno prvotni odbitek popraviti.

K 9. členu: (74. člen ZDDV-1)

S tem členom se redakcijsko popravlja prva alineja b) točke prvega odstavka, v kateri je sklic na 13. točko 50. člena, ki pa je z Zakonom o spremembah in dopolnitvah Zakona o davku na dodano vrednost (Uradni list RS, št. 85/10) postala 12. točka, zato se temu ustrezno popravlja sklicevanje.

K 10. členu: (74.i člen ZDDV-1)

S tem členom se redakcijsko popravlja prva alineja a) točke drugega odstavka, v kateri je sklic na 13. točko 50. člena, ki pa je z Zakonom o spremembah in dopolnitvah Zakona o davku na dodano vrednost (Uradni list RS, št. 85/10) postala 12. točka, zato se temu ustrezno popravlja sklicevanje.

K 11. členu: (85. člen ZDDV-1)

S predlagano določbo se dopolni 85. člen ZDDV-1, ki v splošnem ureja obveznost davčnega zavezanca, da vodi evidence, ki so potrebne za izvajanje nadzora nad pravilnostjo obračunavanja DDV. Zaradi uvedbe nove ureditve skladiščenja na odpoklic (3. člen predloga zakona; predlog za nov 9.a člen) se določba dopolnjuje in zavezancu nalaga tudi zagotavljanje ustreznih evidenc za izvajanje te ureditve. Obveznost vodenja evidenc velja tako za dobavitelja kot tudi za prejemnika blaga v okviru posebne ureditve skladiščenja na odpoklic. Podrobneje je vsebina evidenc določena v 54.a členu Izvedbene uredbe Sveta (EU) 2018/1912, ki se uporablja neposredno in v prvem odstavku določa informacije, ki jih mora v evidenci za potrebe skladiščenja na odpoklic zagotoviti dobavitelj blaga. V drugem odstavku 54.a člena navedene izvedbene uredbe pa so določene informacije, ki jih mora v evidencah zagotoviti prejemnik blaga.

Predlagana dopolnitev 85. člena ZDDV-1 je povezana s predlogom za nov 9.a člen ZDDV-1.

K 12. členu (90. člen ZDDV-1)

Zaradi uveljavitve nove ureditve skladiščenja na odpoklic (nov 9.a člen ZDDV-1) je potrebno dopolniti tudi določbo 90. člena ZDDV-1, ki se nanaša na podatke, ki jih mora vsebovati rekapitulacijsko poročilo. V to poročilo mora zavezanec, ki dobavlja blago v okviru posebne ureditve skladiščenja na odpoklic, vključiti tudi podatke, ki so pomembni za izvajanje nadzora nad pravilnostjo izvajanja te ureditve. Dobavitelj bo moral v obdobju, ko je bila opravljena odprema oziroma odpošiljanja blaga v drugo državo članico poročati podatke o identifikacijski številki za DDV davčnih zavezancev, ki jim je namenjeno blago, ko pa dejansko pride do dobave blaga in se pravica do razpolaganja z blagom kot lastnik prenese na prejemnika blaga in pride do dobave blaga znotraj Unije, bo moral dobavitelj o tej dobavi poročati v rekapitulacijsko poročilo v obdobju, ko je bila dobava opravljena. V primeru, da blago v roku 12 mesecev ne bo dobavljeno prvotnemu prejemniku blaga, ampak bo le ta nadomeščen z drugim davčnim zavezancem, je potrebno tudi to spremembo ustrezno poročati v rekapitulacijsko poročilo. Predloženi podatki bodo omogočili davčnemu organu tudi, da bo lahko pri pridobitelju blaga preveril, ali je pridobljeno blago ustrezno vključil v svoj obračun DDV.

K 13. členu (nov 93.a člen ZDDV-1)

Z novim 93.a členom se predpisuje obveznost za davčne zavezance, ki pridobijo novo ali rabljeno prevozno sredstvo iz druge države članice, da pridobitev prevoznega sredstva v elektronski obliki prijavijo davčnemu organu v 15 dneh od dneva pridobitve. Rok 15 dni velja že po trenutni ureditvi za prijavo novega prevoznega sredstva. Pri pridobitvi rabljenega prevoznega sredstva mora davčni zavezanec po trenutni ureditvi prijavo opraviti ob pridobitvi, po novem pa bo rok za prijavo pridobitve izenačen z rokom prijave novega prevoznega sredstva.

Prijava pridobitve novega prevoznega sredstva je obvezna v primeru, ko novo prevozno sredstvo pridobi davčni zavezanec v okviru svoje ekonomske dejavnosti, če je prodajalec davčni zavezanec v drugi državi članici, ki v skladu z zakonodajo te države članice ni oproščen obračunavanja DDV kot mali davčni zavezanec in ne gre za prodajo blaga na daljavo ter bo takšno vozilo registriral. Tudi v primeru, ko novo prevozno sredstvo priložnostno dobavi katera koli druga oseba, je treba pridobitev novega prevoznega sredstva prijaviti davčnemu organu v 15 dneh od pridobitve. Davčni zavezanci lahko pri svojem poslovanju nova prevozna sredstva kljub temu, da so namenjena nadaljnji prodaji, le-ta registrirajo za udeležbo v prometu iz različnih vzrokov (promocijske aktivnosti, testna vozila...). Tudi v tem primeru mora davčni zavezanec prijaviti pridobitev novega prevoznega sredstva v elektronski obliki v 15 dneh od dneva pridobitve.

Prijava pridobitve novega prevoznega sredstva je obvezna tudi v primeru, ko novo prevozno sredstvo pridobi davčni zavezanec ali pravna oseba, ki ni davčni zavezanec, katerih druge pridobitve niso predmet DDV v skladu s točko d) prvega odstavka 4. člena ZDDV-1, ali katera koli druga oseba, ki ni davčni zavezanec. V teh primerih mora davčni zavezanec ali druga oseba prijaviti pridobitev v elektronski obliki v 15 dneh od dneva pridobitve, DDV pa v teh primerih odmeri davčni organ. Če novo prevozno sredstvo, ki ni namenjeno nadaljnji prodaji, pridobi davčni zavezanec, identificiran za namene DDV, organ, pristojen za registracijo oziroma pooblaščena organizacija pri registraciji vozil brez dokazila o prijavi pridobitve prevoznega sredstva davčnemu organu le-tega ne sme registrirati. Če pa novo prevozno sredstvo pridobi katerakoli druga oseba (davčni zavezanec, ki ni identificiran za namene DDV; pravna oseba, ki ni davčni zavezanec, katerih druge pridobitve niso predmet DDV v skladu s točko d) prvega odstavka 4. člena ZDDV-1; ali katera koli druga oseba, ki ni davčni zavezanec) organ, pristojen za registracijo oziroma pooblaščena organizacija pri registraciji vozil prevoznega sredstva brez dokazila o plačilu DDV ne sme registrirati.

Prijava rabljenega prevoznega sredstva je obvezna v primeru, ko davčni zavezanec, ki je identificiran za namene DDV v Sloveniji, pridobi rabljeno prevozno sredstvo od prodajalca, ki je identificiran za namene DDV v drugi državi članici, pri čemer je ta prodajalec v državi članici, kjer je bila opravljena dobava, uveljavljal oprostitev plačila DDV od dobave rabljenega prevoznega sredstva pod pogoji, ki so enaki pogojem iz 1. točke 46. člena ZDDV-1, prevozno sredstvo pa, se bo registriralo za uporabo v Sloveniji. Brez dokazila o prijavi pridobitve rabljenega prevoznega sredstva davčnemu organu organ, pristojen za registracijo oziroma pooblaščena organizacija pri registraciji vozil le-tega ne sme registrirati. Podana je še definicija rabljenega prevoznega sredstva, in sicer je to prevozno sredstvo, ki ne šteje za novo prevozno sredstvo v skladu s tretjim odstavkom 3. člena ZDDV-1.

S tretjim odstavkom je dano pooblastilo ministru za finance, da predpiše natančnejše pogoje in način prijave pridobitve prevoznega sredstva.

Obveznost prijave za davčne zavezance ni novost, saj ta obveznost že izhaja iz trenutne določbe 23. in 24. člena Pravilnika o izvajanju zakona o davku na dodano vrednost (Uradni list RS, št. 141/06, 52/07, 120/07, 21/08, 123/08, 105/09, 27/10, 104/10, 110/10, 82/11, 106/11, 108/11, 102/12, 54/13, 85/14, 95/14, 39/16, 45/16, 86/16, 50/17 in 84/18). Bo pa po novem neizpolnjevanje teh obveznosti opredeljeno kot prekršek. Dodatno je prijava pridobitve novega prevoznega sredstva predvidena v elektronski obliki v vseh zgoraj navedenih primerih, torej tudi v primerih ko oseba, ki pridobi prevozno sredstvo, ni identificirana za namene DDV, saj je obrazec za prijavo prevoznega sredstva dostopen na odprtem portalu, brez obvezne uporabe kvalificiranega potrdila.

K 14. členu (126. člen ZDDV-1)

Predlagana sprememba je redakcijske narave. Določba 126. člena zakona določa primere, ko davčni organ lahko zavezanca izključi iz posebne evidence zavezancev, ki v EU nimajo sedeža, opravljajo pa na območju Unije telekomunikacijske storitve, storitve oddajanja ali elektronske storitve osebam, ki niso zavezanci za DDV in so vključeni v posebno shemo, ki poenostavlja obračun DDV v tovrstnih primerih. V decembru 2018 je bila v paketu sprememb EU zakonodaje s področja DDV sprejeta tudi novela Izvedbene uredbe Sveta št. 282/2011 in to dejstvo je treba upoštevati tudi v besedilu 126. člena zakona. Izvedbena uredba Sveta je sicer neposredno uporabljiva na celotnem območju Evropske unije, nacionalni zakon določa zgolj pravne posledice, ki nastanejo v primeru kršitev pravil posebne ureditve.

K 15. členu (140. člen ZDDV-1)

S predlaganimi spremembami 140. člena se razmejijo minimalne in maksimalne višine glob za davčne prekrške po tem členu glede na velikost in organizacijsko obliko davčnega zavezanca (samostojni podjetniki, posamezniki, ki opravljajo dejavnost, male in srednje gospodarske družbe ter velike gospodarske družbe). S tem se višina zagrožene globe prilagodi ocenjeni ekonomski moči storilca prekrška. Hkrati se tako minimalna kot maksimalna zagrožena globa za storilca prekrška zniža glede na trenutno veljavno, medtem ko se minimalne zagrožene globe za odgovorne osebe nekoliko zvišajo, maksimalne zagrožene globe zanje pa nekoliko znižajo. Višina zagrožene kazni za davčne prekrške iz tega člena za kršitelje in odgovorne osebe kršitelja se glede višine zagroženih glob uskladi z globami za davčne prekrške po zakonu, ki ureja davčni postopek. S tem se zasleduje enakopravna obravnava davčnih zavezancev – storilcev prekrškov po različnih davčnih zakonih.

Prekrški, ki zaradi teže kršitve sodijo med hujše prekrške, kot so nepredložitve obračunov po 127. in 130.e členu zakona ali neplačilo DDV po 128. in 130.f členu, so združeni in preneseni med hujše prekrške, določene v 141. členu.

Na novo se predpiše prekršek za registrski organ, ki registrira prevozno sredstvo v nasprotju s 3.členom zakona.

Na novo se določijo globe tudi za posameznike, ki kot fizične osebe (ne kot nosilci dejavnosti) storijo prekršek po tem členu ali specifičen prekršek po 75. členu zakona (uveljavljanje oprostitve plačila DDV za izvoz blaga v potniškem prometu).

Sankcije za specifične prekrške, ki jih storijo osebe iz petega odstavka 95. člena ostanejo nespremenjene.

Glede na določbe v materialnem delu zakona se nabor prekrškov dopolni z novimi dejanskimi stanji in odpravijo pomanjkljivosti pri navedbi doslej veljavnih dejanskih stanj prekrškov. Glede na resnost možnih posledic za javne finance v primeru nepravilnega določanja davčne osnove se ta prekršek prekvalificira v hujši davčni prekršek.

K 16. členu (141. člen ZDDV-1)

Podobno kot pri spremembah 140. člena, se tudi s predlaganimi spremembami 141. člena razmejijo minimalne in maksimalne višine glob za davčne prekrške po tem členu glede na velikost in organizacijsko obliko davčnega zavezanca (samostojni podjetniki, posamezniki, ki opravljajo dejavnost, male in srednje gospodarske družbe ter velike gospodarske družbe). S tem se višina zagrožene globe prilagodi ocenjeni ekonomski moči storilca prekrška, zneski maksimalnih in minimalnih glob tako za storilce kot tudi za odgovorne osebe storilcev pa se uskladijo z že veljavnimi globami za hujše prekrške po zakonu, ki ureja davčni postopek. Istočasno se opisi dejanskih stanj pri posameznih prekrških redakcijsko uredijo in njihova opredelitev poenoti. Posamezni prekrški se premestijo med prekrške po 140. členu zakona, drugi se iz 140. člena prenesejo med hujše prekrške. S temi spremembami se zasleduje enakopravna obravnava davčnih zavezancev – storilcev prekrškov po različnih davčnih zakonih.

Na novo se določijo globe za posameznike, ki kot fizične osebe storijo hujši davčni prekršek po tem členu.

K 17. členu (141.a člen ZDDV-1)

Veljavni 141.a člen omogoča, da zavezanec kljub kršitvi določb tega zakona ne odgovarja za prekršek, če na podlagi samoprijave obračun odda naknadno oziroma samoiniciativno popravi napake v oddanem obračunu. Predlagatelj ocenjuje, da veljavna določba 141.a člena ni dovolj določna glede tega, odgovornosti za katere prekrške se lahko zavezanec izogne, saj vseh kršitev, ki so določene v zakonu, ni mogoče sanirati z naknadno predložitvijo novega obračuna ali z odpravo napak. Upoštevaje navedeno se predlaga podrobnejša opredelitev prekrškov, za katere zavezanec ne odgovarja, če na podlagi samoprijave odda davčni obračun po izteku roka ali naknadno popravi napake v že oddanem obračunu. Možnosti oddaje davčnega obračuna na podlagi samoprijave so opredeljene v 88.b in 88.c členu tega zakona, pa tudi v 140.a členu Zakona o davčnem postopku.

K 18. členu (142. člen ZDDV-1)

S predlagano spremembo in dopolnitvijo se sistem izrekanja glob v primeru posebej hudih posledic prekrškov usklajuje z ureditvijo po zakonu o davčnem postopku. S tem se zagotavlja enakopravnejša obravnava davčnih zavezancev – storilcev davčnih prekrškov in njihovih odgovornih oseb pri sankcioniranju njihovih nedovoljenih ravnanj. Poenoteno se urejajo tako razponi zagroženih sankcij kot tudi na novo določeni kriteriji za določitev, kdaj se šteje, da je narava prekrškov posebej huda.

K 19. členu (143. člen ZDDV-1)

Veljavni 143. člen omogoča, da davčni organ v hitrem postopku zaradi davčnega prekrška po tem zakonu izreče globo, ki je višja od minimalno zagrožene globe in pri tem globo določi v višini neplačanega DDV. Ta ureditev sproža dvome v pravilno določanje globe v hitrih postopkih zaradi prekrškov in je zato redko uporabljena. Namreč, pri vseh prekrških ne pride nujno do neplačila DDV. S spremembo besedila člena se predlaga, da davčni organ lahko vedno v hitrem postopku izreče globo v znesku, ki je višji od minimalno zagrožene globe po tem zakonu. Hkrati pa se jasneje določi kriterije, po katerih lahko davčni organ določi globo v odstotku od neplačanega DDV, če gre za prekrške, pri katerih dejansko pride do neplačila DDV. Globa v odstotku od neplačanega DDV se določi tako za storilca prekrška kot tudi za njegovo odgovorno osebo. V skladu z omejitvami, ki jih določa zakon, ki ureja prekrške pa se mora tudi pri takšnem načinu izrekanja globe upoštevati nominalno minimalno in maksimalno zagroženo globo za prekrške po tem zakonu.

K 20. členu (144. člen ZDDV-1)

Veljavni 144. člen določa posebne zastaralne roke za posebej hude prekrške iz 141. člena zakona v povezavi s 142. členom zakona. Upoštevaje sistemsko ureditev zastaranja, kot je določena z Zakonom o spremembah in dopolnitvah Zakona o prekrških - ZP-1H (Uradni list RS, št. 21/13) predlagatelj ocenjuje, da posebno urejanje zastaralnih rokov ni več potrebno niti primerno. Za vse prekrške po tem zakonu bi tako veljali splošni in posebni zastaralni roki iz 42. člena Zakona o prekrških (Uradni list RS, št. 29/11-UPB, 21/13, 111/13, 74/14 –Odl.US, 92/14-Odl.US, 32/16 in 15/17-Odl.US)

K 21. členu (6. točka Priloge I k ZDDV-1)

S tem členom se med dobave blaga in storitev iz 6. točke Priloge I k ZDDV-1, za katere se uporablja nižja stopnja DDV, dodatno vključijo knjige, časopisi in periodične publikacije, ki se dobavljajo elektronsko (vključno njihove posebne oblike, tj. brošure, letaki in podobni materiali, otroške slikanice, knjige za risanje ali pobarvanke, glasbena dela, zemljevidi in hidrografske ali podobne karte).

V 6. točko Priloge I k ZDDV-1 je dodatno vključena omejitev uporabe nižje stopnje DDV za publikacije oziroma njihove posebne oblike, bodisi na fizičnih nosilcih, bodisi dobavljene elektronsko ali oboje, ki jih v celoti ali v pretežnem delu tvorijo video vsebine ali avdio glasbene vsebine. Dobava teh vsebin je tako obdavčena po splošni stopnji DDV.

K 22. členu (Končna določba)

Končna določba predvideva, da bo zakon začel veljati petnajsti dan po objavi v Uradnem listu Republike Slovenije, uporabljati pa se bo začel 1. januarja 2020. Dodano je sklicevanje na tiste (le redakcijske popravke ZDDV-1, ki se bodo začeli uporabljati že z uveljavitvijo tega zakona, torej pred uporabo drugih določb. V drugem odstavku je zaradi preprečitve pravne praznine, do vključno 31. decembra 2019, predvideno podaljšanje uporabe določb ZDDV-1, ki se s tem predlogom zakona spreminjajo.