Vpisano: 5.11.2018 8:56:58

VSK sodba Cpg 299/2015: izključitev družbenika - vračilo vložka - prikrito izplačilo dobička - škodno ravnanje poslovodje družbe, ki je hkrati večinski družbenik družbe - skrbnost vestnega in poštenega gospodarstvenika - odkup poslovnega deleža v drugi družbi - tržna vrednost poslovnega deleža - metoda diskontiranih čistih donosov - metoda neto sredstev - premoženjska škoda - izvedensko mnenje

Za vračilo vložka (prikrito izplačilo dobička) se šteje vsakršna oblika vračila, ki ga družba zagotovi družbenikom. Pravnih poslov, ki jih družbenik sicer sklene z družbo, praviloma ne zadane prepoved vračila vložka. Izjema pa so tisti pravni posli, ki vsebujejo skrito izplačilo dobička. Gre za pravne posle, ki družbeniku zagotavljajo neustrezno protidajatev (če družba od družbenika nekaj kupi nad tržno ceno).

Evidenčna številka: VSK0006475

Datum odločbe: 26.11.2015

Senat, sodnik posameznik: mag. Jana Petrič (preds.) mag. Gorazd Hočevar (poroč.), Nada Škrjanec Milotič

Področje: PRAVO DRUŽB

Institut: izključitev družbenika - vračilo vložka - prikrito izplačilo dobička - škodno ravnanje poslovodje družbe, ki je hkrati večinski družbenik družbe - skrbnost vestnega in poštenega gospodarstvenika - odkup poslovnega deleža v drugi družbi - tržna vrednost poslovnega deleža - metoda diskontiranih čistih donosov - metoda neto sredstev - premoženjska škoda - izvedensko mnenje

Jedro

Za vračilo vložka (prikrito izplačilo dobička) se šteje vsakršna oblika vračila, ki ga družba zagotovi družbenikom. Pravnih poslov, ki jih družbenik sicer sklene z družbo, praviloma ne zadane prepoved vračila vložka. Izjema pa so tisti pravni posli, ki vsebujejo skrito izplačilo dobička. Gre za pravne posle, ki družbeniku zagotavljajo neustrezno protidajatev (če družba od družbenika nekaj kupi nad tržno ceno).

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje. 

Tožena stranka mora v 15-ih dneh povrniti tožeči stranki tudi stroške pritožbenega postopka v znesku 2.058,38 EUR.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da se toženca kot družbenika družbe I., d.o.o. z dnem pravnomočnosti sodbe izključi iz te družbe, izključitev pa se vpiše v sodni register Okrožnega sodišča v Kopru. Poleg tega je sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo tudi odločilo, da mora toženec v 15-ih dneh povrniti tožniku 13.493,99 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka dalje do plačila.

Zoper to sodbo se je iz vseh pritožbenih razlogov pritožila tožena stranka po svojem pooblaščencu in predlagala pritožbenemu sodišču, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. V pritožbi opozarja, da v konkretnem primeru obstoja škode ni potrdil niti dokaz z sodnim izvedencem. Sodni izvedenec dr. B.M. je namreč izpovedal, da je naredil oceno vrednosti podjetja, kar pa ni odškodnina, to ni niti navadna škoda, niti izgubljen dobiček. Obstoj in višina škode se v konkretni pravdi očitno sploh ni izračunavala in škoda se ni potrdila. Nikjer ni predpisano, da bi moral direktor tožene stranke pred prodajo spornega poslovnega deleža pridobiti cenitev tega poslovnega deleža. Direktor tožene stranke je namreč izpovedal, da mu je pred sklenitvijo Pogodbe o prenosu poslovnega deleža bila na razpolago dokumentacija, na podlagi katere je lahko sam kot ekonomist s svojim strokovnim in finančnim znanjem ocenil vrednost predmetnega poslovnega deleža. Tudi glede pisnih opozoril, da naj bi bila vrednost procenta družbe B. d.o.o. neustrezna, je direktor tožene stranke obrazložil, da je ta opozorila štel kot nestrokovna in pavšalna, saj je denimo tudi direktor tožeče stranke v tistem obdobju navajal, da mu je nek nemški partner ponujal 26 mio EUR za družbo. Do teh izpovedb se sodišče v izpodbijani sodbi sploh ni izreklo, kar predstavlja bistveno kršitev postopkovnih pravil po 14. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP). Tudi interni predpisi družbe ne določajo, da bi denimo glede določene vrednosti poslovnega deleža bilo potrebno pred sklenitvijo pogodbe o prenosu poslovnega deleža pridobiti cenitev. Prav tako niso bile predpisane nobene druge aktivnosti, denimo s potrditvijo cene na skupščini družbe. Pravna teorija zahteva, da so za izključitev družbenika potrebne zelo grobe kršitve, zlasti kršitve jasnih predpisov, nikakor pa to ne velja za domnevne kršitve abstraktnih načel. Če direktor, ki dejansko razpolaga z znanjem, katero mu omogoča, da sam oceni vrednost poslovnega deleža, potem nepridobitev cenilnega mnenja že sama po sebi ne pomeni prepovedane predpostavke, potrebne za obstoj škode in odgovornosti zanjo. 

Ugotovitve izvedenca tudi niso enoznačne, zaradi tega so rezultati v izvedenskem mnenju neuporabni za presojo v predmetni zadevi. Izvedensko mnenje je neuporabno že zaradi tega, ker se sploh ne nanaša na dan sklenitve pogodbe, prav tako pa izvedensko mnenje sploh ne obravnava in ne upošteva spisovne dokumentacije, pač pa samo dokumentacijo, ki datira v obdobje po datumu izvedbe spornega posla, ko so se v družbi hkrati pripetile še izredno pomembne spremembe. Datum cenitve je hkrati datum zaključka poslovnega leta, torej gre za izkaze, ki so že po naravi same stvari bili narejeni in pripravljeni v naslednjem poslovnem letu. Sodni izvedenec je pridobil dokumentacijo izključno od tožeče stranke. Zakoniti zastopnik tožeče stranke pa je hkrati redno zaposlen kot prokurist družbe B. d.o.o. Tožeča stranka je torej imela vse možnosti v celoti nadzorovati, kakšna dokumentacija se izvedencu izroča. Pravdni stranki sta se na naroku 1.7.2014 sporazumeli, da bo tožena stranka prisotna tedaj, ko se bo dokumentacija predajala izvedencu, zato da bo imela tudi tožena stranka ustrezno možnost pregleda in nadzora teh listin. Izvedensko mnenje pa temelji dejansko na enostranski in očitno zavajajoči dokumentaciji, ki jo je izvedencu predala tožeča stranka. Ta kršitev nedvomno predstavlja bistveno kršitev pravil pravdnega postopka. Izvedensko mnenje temelji na podatkih na dan 31.12.2010, ko se je stanje obravnavane družbe zaradi ključnih dogodkov, ki so se odrazili po sklenitvi pogodbe, zelo in bistveno spremenilo na slabše. Nezadostna in neprepričljiva je ocena izvedenca, da je na podlagi opravljenih analiz bilo ugotovljeno, da sprememba datuma ocenjevanja za približno dva meseca ni pomembno vplivala na ocenjeno vrednost. Tožena stranka je ves čas opozarjala, da je glede na turbulenten zadnji mesec leta 2010 v konkretni zadevi relevantno edino stanje natančno na datum sklenitve pogodbe. Izvedenec se ni natančno ukvarjal s vprašanjem, kdaj natančno je prišlo do nastanka kritičnega momenta, ki v predmetni zadevi pomeni bistven upad prihodkov družbe B. d.o.o. Ta kritičen moment predstavlja nedvomno ustavitev razvoja za kupca IK.. Temu kupcu je bilo vse do leta 2010 prodano kar ¾ proizvodnje, od konca leta 2010 pa je bila prodaja kupcu IK. bistveno zmanjšana. Sodni izvedenec natančnega datuma o tem, kdaj je bilo prekinjeno poslovno sodelovanje s kupcem IK., ni natančno ugotavljal. Iz izvedenskega mnenja izhaja, da so imele ključno vlogo pri njegovi oceni vrednosti poslovnega deleža v družbi B. d.o.o. ocene prihodkov družbe po datumu cenitve. Izvedenec ni upošteval podatkov, ki so bili na razpolago toženi stranki v času sklepanja pogodbe. Izvedenec je upošteval prihodke za obdobje od leta 2010 do 2016, pri čemer pa se je katastrofalno poslovanje pojavilo po izgubi ključnega kupca IK., ki ga družba B. očitno ni mogla nadomestiti z drugimi kupci. Tudi iz cenitvenega poročila mag. Be. izhaja, da je bil v napovedi prihodkov po datumu cenitve bistveno bolj optimističen kot sodni izvedenec. 

Tožena stranka je v pritožbi opozorila na razlike v upoštevanih napovedih prihodkov za posamezne cenitve, pri čemer je upoštevala realistično in optimistično oceno sodnega izvedenca, cenitev Be. ter strateški poslovni načrt za obdobje 2010 – 2014. Tožena stranka je ocenila vrednost kapitala družbe B. d.o.o. na dan 11.11.2010 na 24 mio EUR, izvedenec Be. ga je na dan 31.12.2010 ocenil na 7,5 mio EUR, izvedenec M. pa ga je ocenil na 2,3 mio EUR. Neprepričljiva je tudi ocena sodnega izvedenca, da je v konkretnem primeru edino primerna metoda ocenjevanja vrednosti podjetja metoda neto donosov. Tudi izvedenec Be . je opozoril, da bi bilo treba uporabiti tudi metodo neto sredstev, vsaj v smislu kontrolne metode. Upoštevati je, da B. d.o.o. kapacitet poslovanja glede ne obseg nepremičnin nikoli ni izkoristil. Tudi vrednost nepremičnin je tožena stranka upoštevala pri sklepanju pogodbe o prodaji 1 % poslovnega deleža v družbi B. d.o.o. Tožeča stranka bi se kot družbenik družbe IK. d.o.o. morala zavedati, kakšno škodo povzroča družbi I. d.o.o. s svojo poslovno politiko, ki jo je tožeča stranka izvajala kot obvladujoči družbenik družbe B. d.o.o. Direktor družbe I. d.o.o. je bil zato prisiljen iskati in upoštevati vse rešitve, tudi v smeri odprodaje ali zamenjave deleža, ki ni prinašal nič. Sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ni upoštevalo sodne prakse, zlasti odločbe RS VS III Ips 23/2007. Izpodbijana sodba tako izzveni na ravni podpori tožničinim zlonamernim in maščevalnim vzgibom, kar je nedopustno z vidika enakega varstva pravic v sodnem postopku.

Tožeča stranka je po svojem pooblaščencu podala obširen odgovor na pritožbo tožene stranke in predlagala pritožbenemu sodišču, da pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Priglasila je tudi stroške pritožbenega postopka. 

Pritožba tožene stranke ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi pravilno in popolno ugotovilo vsa pravno pomembna dejstva, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Pri tem ni zagrešilo nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka; niti take, na katere opozarja obravnavana pritožba, niti take, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. 

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo (česar obravnavana pritožba ne izpodbija), da sta[1] pravdni stranki družbenika v družbi I. d.o.o., pri čemer je tožeča stranka manjšinski družbenik (s poslovnim deležem v višini 38,62 %), tožena stranka (prej D. d.o.o.) pa večinski družbenik (s poslovnim deležem v višini 61,38 %). Nobenega dvoma tudi ni bilo, da sta družba I. d.o.o. in tožena stranka[2]. (ki jo je zastopal zakoniti zastopnik V.T.) 1.7.2007 sklenili Pogodbo o izvajanju poslovodnih storitev (priloga A15), na podlagi katere je bilo dogovorjeno, da bo tožena stranka izvajala vse funkcije poslovodenja družbe I. d.o.o., in sicer tako, da bo V.T. (družbenik in zakoniti zastopnik tožene stranke) pri družbi I. d.o.o. izvajal funkcijo direktorja družbe I. d.o.o.,(na katero je bil nato imenovan na podlagi sklepa družbenikov družbe I. d.o.o. - sklep skupščine družbe I. d.o.o. z dne 1.7.2007 v prilogi A14). Družba I. d.o.o. je 11.11.2010 odkupila od tožene stranke poslovni delež v višini 1 %, v družbi B. d.o.o. (pred tem so bili družbeniki in poslovni deleži v osnovnem kapitalu v družbi B. d.o.o. naslednji: tožeča stranka 79,866 %, I. d.o.o. 4,974 % in tožena stranka 15,16 %) za ceno 240.000,00 EUR. Celotna kupnina je bila toženi stranki s strani družbe I. d.o.o. tudi izplačana.

Ključno načelo kapitalskih družb je načelo ohranitve osnovnega kapitala ali prepoved vračila vložkov (pri d.o.o. - členi 495, 496 Zakona o gospodarskih družbah - ZGD-1). To načelo varuje upnike, da družba ne bo izplačala iz svojega premoženja družbenikom ničesar (razen bilančnega dobička po pokritju eventualne izgube), preden ne bodo poplačani vsi upniki. To načelo pa ne varuje le upnikov, marveč tudi manjšinske družbenike. Za vračilo vložka (prikrito izplačilo dobička) se šteje vsakršna oblika vračila, ki ga družba zagotovi družbenikom. Pravnih poslov, ki jih družbenik sicer sklene z družbo, praviloma ne zadane prepoved vračila vložka. Izjema pa so tisti pravni posli, ki vsebujejo skrito izplačilo dobička. Gre za pravne posle, ki družbeniku zagotavljajo neustrezno protidajatev (če družba od družbenika nekaj kupi nad tržno ceno). 

Škodno ravnanje poslovodje, ki je hkrati tudi večinski družbenik v d.o.o., ne pomeni zgolj kršitev korporacijskega in obligacijskega pravnega razmerja med poslovodjo in družbo, temveč pomeni hkrati tudi izpolnitev dejanske podlage za izključitev takšnega družbenika iz družbe[3]. V obravnavani zadevi je bila tožena stranka (katere družbenik in direktor je bil V.T.) pogodbeni poslovodja družbe I. d.o.o., hkrati pa je bil V.T. tudi formalni direktor družbe I. d.o.o., pri čemer je bila tožena stranka večinski družbenik v družbi I. d.o.o. Zaradi tega je po oceni pritožbenega sodišča obravnavani primer mogoče v celoti podrediti pravkar omenjenemu ustaljenemu pravnemu pravilu, ki ga je oblikovala sodna praksa. V skladu z določbo prvega in drugega odstavka 263. člena ZGD-1 (v povezavi s petim odstavkom 515. člena ZGD-1) mora poslovodja pri opravljanju svojih nalog ravnati v dobro družbe s skrbnostjo vestnega in poštenega gospodarstvenika, pri čemer odgovarja za škodo, ki je nastala kot posledica kršitev njegovih nalog, razen če dokaže, da je pošteno in vestno izpolnjeval svoje dolžnosti. Pri sklepanju pravnih poslov mora torej poslovodja v dobro družbe upoštevati vse rizike in okoliščine, ki so mu znane (ali bi mu morale biti znane), sicer je odškodninsko odgovoren za škodo, ki zaradi takšnih poslov nastane družbi. Takšno škodno ravnanje poslovodje pa lahko pomeni tudi izpolnitev dejanske podlage za izključitev družbenika iz družbe. 

Odločilnega pomena v obravnavani zadevi je bila torej okoliščina, ali je družba I. d.o.o. 11.11.2010 odkupila od tožene stranke 1 % poslovnega deleža v družbi B. d.o.o. za ceno, ki je občutno presegala tedanjo tržno vrednost predmeta prodaje. Tožena stranka je iz tega naslova od družbe I. d.o.o. prejela kupnino v višini 240.000,00 EUR, pri čemer se je v tej zvezi sklicevala na poročilo o cenitvi podjetja B. d.o.o. na dan 31.12.2001, ki ga je v začetku leta 2002 opravil izvajalec C., revizijska družba d.o.o. po vodji projekta D.Ž. (priloga B30). Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bila tudi pri tej cenitvi podjetja uporabljena metoda diskontiranih čistih denarnih tokov[4]. Metodo diskontiranih čistih donosov je pri izračunu tržne vrednosti poslovnega deleža v družbi B. d.o.o. na dan 31.12.2010 uporabil tudi v konkretnem postopku postavljeni sodni izvedenec za ekonomijo-finance, knjigovodstvo, računovodstvo, vrednotenje podjetij in ekonomiko dr. B. M.. Po strokovnem mnenju tega sodnega izvedenca je na dan 31.12.2010 znašala tržna vrednost celotnega lastniškega kapitala v družbi B. d.o.o. 2.279.649,00 EUR, tržna vrednost 1% tega kapitala pa 22.796,00 EUR. To pa pomeni, da je znašal v konkretnem primeru negativni razkorak v ceni kar 217.204,00 EUR, pri čemer je tožeča stranka v tej zvezi trdila (na podlagi upoštevanja poročila mag. A.B. - priloga A63), da je bil predmet kupnine preplačan za najmanj 164.870,00 EUR. Glede na strokovno oceno tržne vrednosti predmeta kupnine, ki jo je opravil postavljeni sodni izvedenec, je povsem brezpredmetna (v pritožbi izpostavljena) izpoved direktorja tožene stranke, da mu je direktor tožeče stranke pred spornim poslom dejal, da mu nekdo za poslovni delež v B. d.o.o. ponuja kar 26 mio EUR, posebej še, ker direktor tožene stranke tega v svoji izpovedbi ni potrdil, prav tako pa to ne izhaja iz dopisov, ki jih je tožeča stranka pred spornim poslom poslala toženi stranki. 

Če je družba nekaj odkupila od družbenika občutno nad tržno ceno, je po oceni pritožbenega sodišča pravilno pravno stališče sodišča prve stopnje, da že to samo po sebi pomeni, da je družbi s tem poslom nastala premoženjska škoda. Zato na tem mestu nikakor ne more vzdržati pritožbena kritika, da se postavljeni sodni izvedenec do te škode ni opredelil, oziroma je ni izračunal. Sodni izvedenec je namreč po nalogu sodišča izračunal, kolikšna je bila tržna vrednost predmeta prodaje (1 % poslovnega deleža v družbi B. d.o.o.) na dan 31.12.2010, upoštevaje ob tem, da se je dokaz z izvedencem izvajal v smeri ugotovitve dejstev, za katera je potrebno strokovno znanje, s katerim sodišče ne razpolaga (243. člen Zakona o pravdnem postopku - ZPP). Odgovore na pravna vprašanja (med katera sodi tudi vprašanje nastanka premoženjske škode) pa mora vedno dati pristojno sodišče. V zvezi s spornim poslom je seveda pomembna tudi okoliščina, ki jo je prav tako pravilno ugotovilo tudi sodišče prve stopnje in katero obravnavana pritožba izrecno ne izpodbija, da je družba I.d.o.o. lahko odkupila sporni poslovni delež, ker je imela v letu 2009 nepričakovan prihodek za takšno transakcijo iz naslova pridobitve sredstev iz stečajne mase družbe E.(izpoved zakonitega zastopnika tožeče stranke). Tudi izgovor tožene stranke, da je bil nakup 1 % poslovnega deleža v družbi B. d.o.o. utemeljen iz razloga, da je družba I. d.o.o. pridobila kvalificiran 5 % delež v družbi B. d.o.o., po oceni pritožbenega sodišča ne vzdrži resne presoje, saj je tožena stranka, ki ima v družbi I. d.o.o. večinski delež (gre torej za povezani osebi), že pred tem imela v družbi B. d.o.o. 15 % poslovni delež, ki je omogočal legitimacijo za vložitev izpodbojne tožbe zoper sprejete skupščinske sklepe (na primer po drugem odstavku 399. člena ZGD-1).

Tudi pritožbeno sodišče ocenjuje, da je postavljeni sodni izvedenec izdelal jasno, razumljivo in strokovno podprto ter argumentirano izvedeniško mnenje, v katerem je strokovno in prepričljivo odgovoril tudi na vse pripombe tožene stranke. Pritožbena izvajanja ocene sodišča prve stopnje v tem delu (ki temelji na omenjenem izvedeniškem mnenju) ne morejo omajati. Sodni izvedenec je namreč pridobil vso potrebno dokumentacijo, iz katere so izhajali vsi kvalitetni in kvantitetni podatki (tudi revidirani računovodski izkazi) za tržno oceno vrednosti poslovnega deleža v družbi B. d.o.o. na dan 31.12.2010. Upoštevaje, da je bil sporni posel sklenjen 11.11.2010, je povsem sprejemljiva strokovna odločitev izvedenca, da izdela oceno vrednosti na dan 31.12.2010, saj omenjena datumska razlika ni mogla bistveno vplivati na ocenjeno vrednost. Analiza dogodkov od 11.11.2010 do 31.12.2010 je namreč pokazala, da ni bilo zaznati pomembnih dejavnikov, ki bi lahko vplivali na vrednost ocenjevanega podjetja v tem času. Tožena stranka je v času sojenja na prvi stopnji razpolagala z vso potrebno dokumentacijo, s katero je razpolagal sodni izvedenec, tudi s tisto, katero je tožnik naknadno ob asistenci sodišča posredoval sodnemu izvedencu (dopis sodišča prve stopnje z dne 12.9.2014 - list.št. 187 spisa). Zato v tem delu nikakor ne drži pritožbena kritika (ki je tudi sicer posplošene narave) v smeri bistvene kršitve določb pravdnega postopka, in sicer da izvedeniško mnenje temelji na dokumentaciji, ki jo je enostransko in očitno zavajajoče tožeča stranka predala sodnemu izvedencu.

Obravnavana pritožba ne more izpodbiti tudi prepričljive strokovne ocene sodnega izvedenca, da je bilo treba pri oceni tržne vrednosti prodanega poslovnega deleža po sporni pogodbi uporabiti metodo diskontiranega čistega denarnega toka, ne pa metode neto sredstev. V obravnavanem primeru je bila namreč podana predpostavka delujočega podjetja, poleg tega pa je šlo tudi za oceno manjšinskega deleža. To pa pomeni (kot je to prepričljivo pojasnil uveljavljeni sodni izvedenec s področja ocenjevanja podjetij), da bi bila uporaba metode neto sredstev v nasprotju z mednarodnimi standardi in pravili ocenjevanja, saj manjšinski družbenik sploh ne more sam doseči, da bi družba odprodala svoja sredstva ali izvedla likvidacijo ali podobno. Iz tega razloga bi bila po mnenju sodnega izvedenca v konkretnem primeru neuporabna tudi kombinacija teh dveh metod, pri čemer pa je treba upoštevati, da je sodni izvedenec v svoji cenitvi upošteval tudi finančne naložbe ter naložbene nepremičnine, na kar prav tako pravilno opozarja sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi. 

Iz izvedeniškega mnenja sodnega izvedenca dr. B. M. jasno izhaja, da se v dejavnosti proizvodnje drugega pohištva (ki je tudi dejavnost družbe B. d.o.o.) že v letu 2008 začne odražati gospodarska kriza, in sicer se začne zmanjševati obseg proizvodnje in prihodki od prodaje. Negativni trend se nadaljuje tudi v letu 2010. Tudi pri družbi B. d.o.o. se že v letu 2009 izkazuje izguba iz poslovanja, v letu 2010 pa je negativna tudi E. (enako izpoveduje tudi direktor tožeče stranka). Prihodki družbe, ki so leta 2007 znašali rekordnih 25 mio EUR, se začnejo hitro in drastično zniževati (v letu 2008 na 20 mio EUR, v letu 2009 na 14 mio EUR, v letu 2010 pa že na 11,5 mio EUR)[5]. V zvezi z IK., ki je v drugi polovici leta 2010 prenehala poslovati z družbo B. d.o.o.) pa je pravno pomembno, da je že v letu 2009 izvedla pritisk na cene, pri čemer je bilo toženi stranki znano, da je IK. že v letu 2009 pri vseh potencialnih dobaviteljih izvedla zbiranje ponudb za izdelavo pohištvenih programov. V tem postopku B. d.o.o. ni bil izbran in je v drugi polovici leta 2010 izgubil posel z IK. (izvedeniško mnenje v Prilogi C1, stran 49). Prav tako je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da toženi stranki ni moglo biti nepoznano, da je bilo že v letnem poročilu za leto 2009 omenjeno večje odstopanje realizacije od plana poslovanja (padec na približno 74 %), prav tako pa je tožena stranka vedela, da so se prihodki družbe B. d.o.o. znižali s 25,6 mio EUR v letu 2007 na 14,7 mio EUR v letu 2009. Zato je po mnenju pritožbenega sodišča pravilno stališče sodišča prve stopnje, da je zakoniti zastopnik tožene stranke kot ekonomist moral vedeti, da se je neugodna gospodarska situacija v letu 2010 le še stopnjevala. V tej zvezi je sodišče prve stopnje tudi pravilno ugotovilo, da je tožeča stranka v dopisih z dne 28.10.2010 in 2.11.2010 (priloge A56 - A58) jasno in nedvoumno obvestila toženo stranko, da je cena 240.000,00 EUR za 1 % poslovnega deleža v družbi B. d.o.o., upoštevaje tržno vrednost in stanje družbe, nerealna in bistveno previsoka. 

Tožena stranka kot pogodbeni poslovodja družba I. d.o.o., oziroma njen direktor T., ki je bil hkrati tudi formalni direktor družbe I. d.o.o., pri sklepanju spornega posla 11.11.2010 z vidika družbe I. d.o.o. pri opravljanju svojih poslovodnih nalog prav gotovo ni ravnala v dobro družbe I. d.o.o. Standard skrbnosti (vesten in pošten gospodarstvenik) v konkretnem primeru brez dvoma (glede na spredaj podano obrazložitev) ni bil dosežen. Škodno ravnanje poslovodje, ki je hkrati tudi večinski družbenik, pa pomeni tudi izpolnitev dejanske podlage za izključitev takšnega družbenika iz družbe. Zaradi tega niti ni pravno pomembno, kdaj natančno v drugi polovici leta 2010 je IK. formalno prenehala poslovati z družbo B. d.o.o.[6].

Ključno je, da bi tožena stranka oziroma njen direktor (ki sta nastopala v poslovodni funkciji družbe I. d.o.o.) ob spornem nakupu 1 % poslovnega deleža družbe B. d.o.o. na to vsekakor predvidljivo in realno možnost (tožencu je bilo znano, da IK. zbira ponudbe za najugodnejšega ponudnika) morala računati in jo (poleg drugih omenjenih okoliščin) v okviru nakupne cene ustrezno upoštevati. Če bi tožena stranka (ki je nastopala v poslovodni funkciji družbe IK. d.o.o.) ravnala v skladu s standardom skrbnosti dobrega in vestnega strokovnjaka, bi se ob sklepanju pogodbe (11.11.2010) pri vrednotenju tržne cene 1 % poslovnega deleža v družbi B. d.o.o. prav tako ne slepo zanašala zgolj na cenitveno poročilo Železnikarjeve iz leta 2002 oziroma na strateški poslovni načrt za obdobje 2010 do 2014 (na katerega se v pritožbi sklicuje tožena stranka). V tej zvezi tudi ne drži pritožbeni očitek, da sodni izvedenec pri cenitvi poslovnega deleža v družbi B. d.o.o. ni upošteval relevantnih podatkov, ki so bili na razpolago toženi stranki v času sklepanja sporne pogodbe. Sodni izvedenec je pri cenitvi upošteval, da se je glede kupca IK. zmanjševala prodaja v letu 2010 iz 10.993,849,00 EUR na 6.545.791,00 EUR, pri čemer je ta kupec že v letu 2009 izvedel pritisk na cene (izveden je bil postopek zbiranja ponudb za izdelavo pohištvenih programov), kar se je odrazilo v zmanjšanju prihodkov od prodaje v letu 2010 ( poleg tega se je zaradi gospodarske krize v dejavnosti proizvodnje drugega pohištva obseg proizvodnje in prihodkov od prodaje zmanjševal, negativni trend pa se je nadaljeval tudi v letu 2010). Glede same izbire metode cenitve podjetja, pa iz izpovedbe sodnega izvedenca jasno izhaja, da podatki o spremembi odnosov z največjim kupcem niso pomembni za samo vrednost podjetja. Uporaba metode diskontiranih čistih denarnih tokov ali dobičkov pa po naravi stvari upošteva bodoče prihodke družbe. Pri tej metodi (pri kateri se najprej ugotovi vrednost celotnega kapitala podjetja, od katerega se odšteje vrednost dolga na dan vrednotenja) se namreč pričakovani bodoči neto denarni donosi diskontirajo na sedanjo vrednost[7].

V konkretni zadevi se je tožena stranka (zastopana po direktorju T.) znašla v dvojni vlogi: po eni strani v vlogi večinskega družbenika v družbi I. d.o.o., po drugi strani pa v vlogi poslovodje v družbi I. d.o.o. Kot družbenik, ki je prodajal 1 % poslovnega deleža v družbi B. d.o.o., je imela seveda tožena stranka interes, da prodajna cena doseže čim višjo vrednost. To pa vsekakor ne velja za vlogo, v kateri je tožena stranka nastopala kot poslovodja družbe I. d.o.o. Sporni nakup je treba zato vsekakor presojati skozi standard skrbnosti (vesten in pošten gospodarstvenik), ki velja za poslovodni organ družbe. Četudi je tožeča stranka kot večinski družbenik v družbi B. d.o.o. izvajala politiko izstradanja manjšinskih družbenikov, to vsekakor ne opravičuje poslovodstva družbe I. d.o.o., da poveča svoj poslovni delež v družbi B. d.o.o. Ravno obratno. Zato ne drži pritožbena kritika, da je bil direktor družbe I. d.o.o. prisiljen iskati vse rešitve, tudi v smeri odprodaje ali zamenjave deleža. S spornim poslom se je namreč poslovni delež družbe I. d.o.o. v družbi B. d.o.o. povečal, in sicer na račun zmanjšanja poslovnega deleža tožene stranke v tej družbi, kar dodatno kaže, da se sporni posel z vidika interesov družbe I. d.o.o ne more šteti za skrbno ravnanje tožene stranke do te družbe. 

Iz teh razlogov bi morala tožena stranka tudi po oceni pritožbenega sodišča pokazati večjo strokovnost in skrbnost pri oblikovanju nakupne cene spornega poslovnega deleža (po potrebi tudi v smeri pridobitve ažuriranih in neodvisnih strokovnih cenitev, upoštevaje ob tem, da na trgu za ceno 240.000,00 EUR 1 % poslovnega deleža v družbi B. d.o.o. ni bilo mogoče prodati). Zaradi opustitve vseh razumnih ukrepov v tej smeri pa je tožena stranka prekršila načelo vestnosti in poštenja ter zvestobe družbi I. d.o.o. S spornim poslom je tej družbi (in posredno tožeči stranki kot manjšinskemu družbeniku) povzročila škodo, saj je dala lastnemu interesu prednost pred interesom družbe I. d.o.o., s čimer je bilo še dodatno omajano medsebojno zaupanje med pravdnima strankama kot družbenikoma v družbi I. d.o.o. Zaradi tega tudi po oceni pritožbenega sodišča opisano ravnanje tožene stranke ustreza zakonskemu dejanskemu stanu iz tretjega odstavka 501. člena ZGD-1. 

Glede na povedano, je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člena ZPP). 

Tožeča stranka je upravičena do povrnitve stroškov pritožbenega postopka v znesku 2.058,38 EUR (nagrada za postopek s pritožbo po Tarifni štev. 3210 Zakona o odvetniški tarifi - ZOdvT v višini 1.667,20 EUR, pavšalni znesek za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev po Tarifni štev. 6002 ZOdvT v višini 20,00 EUR in 22 % DDV na odmerjeno odvetniško nagrado).

Zveza:
ZGD-1 člen 263, 263/1, 263/2, 495, 496, 515, 515/5. ZPP člen 243.

Datum zadnje spremembe: 19.02.2016

Vir: VSK0006475

[1] Enako je bilo tudi 11.11.2010 v času sklenitve obravnavane pogodbe o prodaji 1 % poslovnega deleža družbe B. d.o.o. 
[2] tretji odstavek na 5. strani odgovora na tožbo - list.št. 26 spisa. 
[3] Sklep VS RS III Ips 23/2007, sodba in sklep VSL Cpg 963/2005. 
[4] Neto denarni tok se izračuna tako, da se upošteva čisti dobiček, amortizacija, investicije in odplačila kreditov. Po tej metodi je bila tržna vrednost 100% poslovnega deleža v družbi B. d.o.o. 17.317.000,00 EUR, po metodi neto vrednosti sredstev pa je bila izračunana tržna vrednost 100 % poslovnega deleža v omenjeni družbi celo nižja, saj je znašala 17.186.000,00 EUR.
[5] Iz cenilnega poročila Ž., ki uporabi tudi metodo diskontiranih čistih denarnih tokov, izhaja, da so se prihodki družbe od leta 2002 do 2006 zviševali, od približno 21 mio EUR na približno 25 mio EUR. 
[6] Iz izvedeniškega mnenja dr. B. M. pa tudi izhaja, da se je glede kupca IK. v letu 2010 zmanjšala prodaja iz 10.993.849,00 EUR na 6.545.791,00 EUR. 
[7] Izvedenec je prepričljivo pojasnil, da se pri vrednotenju delujočih podjetij praviloma uporablja metoda diskontiranih čistih denarnih donosov, metoda čiste vrednosti sredstev pa se uporabi predvsem za vrednotenje finančnih holdingov - Izvedensko mnenje v prilogi C1, stran 14 in 15.