Na novo se urejajo povračila stroškov v zvezi z začasno napotitvijo na delo v tujino, in sicer povračila stroškov prehrane, prevoza ter prenočišča.

Spremembe v zvezi z davčno obravnavo povračil stroškov pri začasni napotitvi na delo v tujino (2. člen ZDoh-2S)

Z dopolnitvijo 4.a točke prvega odstavka 44. člena ZDoh-2 se določa, da se pravila glede nevštevanja v davčno osnovo dohodka iz delovnega razmerja za povračila stroškov delojemalcu za plačane premije za individualno zdravstveno zavarovanje z medicinsko asistenco v tujini, kadar gre za zavarovanje, ki velja v vseh državah sveta (ter pod ostalimi določenimi pogoji), nanašajo tako na službena potovanja v tujino kot na začasne napotitve na delov v tujino.

Z novo 4.b točko prvega odstavka 44. člena ZDoh-2 se na novo urejajo povračila stroškov v zvezi z začasno napotitvijo na delo v tujino, in sicer povračila stroškov:

• prehrane,
• prevoza ter
• za prenočišče.

A) Povračila stroškov prehrane v zvezi z začasno napotitvijo na delo v tujino

Z dodano 4.b točko prvega odstavka 44. člena ZDoh-2 se na novo določa znesek povračila stroškov prehrane za vsak delovni dan v času napotitve, ki se ne všteva v davčno osnovo dohodka iz delovnega razmerja, in sicer:

a) za napotitev, ki traja neprekinjeno do največ 30 dni ali neprekinjeno do največ 90 dni za napotene, ki opravljajo poklic voznika v mednarodnem cestnem prometu, do višine in pod pogoji, določenimi v skladu s 4. točko prvega odstavka tega člena za povračilo stroškov prehrane na službeni poti (v višini dnevnic),

b) za napotitev, ki traja neprekinjeno nad 30 dni ali neprekinjeno nad 90 dni za napotene, ki opravljajo poklic voznika v mednarodnem cestnem prometu, do višine in pod pogoji, določenimi v skladu s 3. točko prvega odstavka tega člena za povračilo stroškov prehrane med delom, povečane za 80 % glede na višino, ki jo določi vlada.

Z navedeno dopolnitvijo se tako za davčne namene oziroma za namene določanja neobdavčenega dela povračil stroškov prehrane pri začasni napotitvi na delo v tujino, ločeno obravnava krajše začasne napotitve na delo v tujino in daljše tovrstne napotitve. Določeno je, da se povračilo stroškov prehrane za vsak delovni dan v času napotitve, ki traja neprekinjeno do največ 30 dni, ne všteva v davčno osnovo do višine in pod pogoji, kot veljajo za povračilo stroškov prehrane na službeni poti (v višini dnevnic), medtem ko se za daljše napotitve ne všteva do višine in pod pogoji, določenimi za povračilo stroškov prehrane med delom, povečane za 80 % glede na višino, ki jo določi vlada (glede na trenutno veljavno višino tega povračila znesek znaša 6,12 * 1,80 = 11,02 eur).

Za napotene, ki opravljajo poklic voznika v mednarodnem cestnem prometu, pa se časovna razmejitev določa za neprekinjene napotitve do 90 in nad 90 dni. V novem petem odstavku 44. člena ZDoh-2 je določeno, da se za napotene, ki opravljajo poklic voznika v mednarodnem cestnem prometu, za posamezno napotitev šteje opravljanje delovnih nalog voznika v mednarodnem cestnem prometu v okviru ene odsotnosti s sedeža delodajalca oziroma drugega mesta delodajalca, na katerem se vozniki pri delodajalcu običajno vključijo v organiziran delovni proces delodajalca.

Za davčne namene se načeloma stroški, povezani z doseganjem dohodka, obravnavajo drugače kot stroški, ki imajo privatno naravo. Navedeno je treba upoštevati tudi pri določanju davčne obravnave povračil stroškov v zvezi z delom. Upoštevaje navedeno izhodišče se pri določitvi davčne obravnave povračil stroškov prehrane pri napotitvah daljših od 30 dni (oz. za voznike v mednarodnem prometu daljših od 90 dni) predpostavlja, da si načeloma pri daljših napotitvah delavec v kraju začasne napotitve že oblikuje drugi dom oziroma gospodinjstvo, saj ni ekonomsko smiselno, da bi si obroke za čas, ko ne dela (načeloma zajtrk in večerja) zagotavljal pri komercialnih ponudnikih tovrstnih storitev (hotel, restavracije). Poleg navedenega je pri daljših napotitvah treba vzeti v obzir tudi približno enako obravnavo z delavci, ki niso napoteni na delo, saj se njegovi stroški prehrane izven delovnega časa posebej davčno ne priznavajo. Pri daljših napotitvah na delo se torej položaj napotenega delavca z vidika obravnave stroškov približuje položaju delavca, ki od svojega doma odhaja na delo in se mu njegovi stroški prehrane izven časa dela obravnavajo kot privatni stroški in se posebej davčno ne priznavajo (samo v okviru splošne davčne olajšave).

B) Povračilo stroškov prevoza v zvezi z začasno napotitvijo na delo v tujino

Za povračilo stroškov prevoza, vključno s povračilom stroškov za uporabo delojemalčevega osebnega vozila za službene namene (kilometrina), je na novo določeno, da se v davčno osnovo dohodka iz delovnega razmerja ne všteva povračilo stroškov:

a) za prevoz med običajnim prebivališčem v času napotitve in mestom opravljanja dela v kraju napotitve do višine in pod pogojim, določenimi v skladu s 3. točko prvega odstavka 44. člena ZDoh-2 za povračilo stroškov prevoza na delo in z dela,

b) za prevoz v kraj napotitve ob začetku napotitve in za prevoz iz kraja napotitve ob koncu napotitve do višine in pod pogoji, določenimi v skladu s 4. točko prvega odstavka 44.  člena ZDoh-2 za povračilo stroškov prevoza na službenem potovanju.

C) Povračilo stroškov za prenočišče v zvezi z začasno napotitvijo na delo v tujino

V dodani 4. b točki prvega odstavka 44. člena ZDoh-2 je na novo za davčne namene urejeno tudi povračilo stroškov za prenočišče na začasni napotitvi, ki traja neprekinjeno do največ 90 dni. Povračilo stroškov za prenočišče se v tem primeru ne všteva v davčno osnovo dohodka iz delovnega razmerja do višine in pod pogoji, določenimi v skladu s 4. točko prvega odstavka 44. člena ZDoh-2 za povračilo stroškov za prenočišče na službeni poti. Pri tem se izključuje uporaba 3. točke prvega odstavka 44. člena ZDoh-2 v zvezi s povračilom stroškov za prenočišče. Pri začasnih napotitvah, ki trajajo neprekinjeno več kot 90 dni, pa bo v primeru zagotovljene nastanitve treba obračunati boniteto.

Vir: FURS