Kako so obdavčeni dohodki napotenih delavcev po ZDoh-2?

Ker delodajalec napotuje delavce na delo v tujino na podlagi pogodbe o zaposlitvi (gre torej za delavce v delovnem razmerju[1]) je potrebno dohodke, ki jih delavec prejme na podlagi te pogodbe o zaposlitvi, obravnavati v okviru pravil obdavčitve dohodkov iz zaposlitve, ožje gledano pa na podlagi pravil obdavčitve dohodkov iz delovnega razmerja. Med dohodke iz delovnega razmerja za namen dohodninske obravnave sodijo vsi dohodki, ki jih delodajalec nudi delavcem in/ali njihovim družinskim članom in zanje ZDoh-2 ne določa izjeme od obdavčitve z dohodnino oziroma zanje ne določa, da se pod določenimi pogoji in v določeni višini ne vštevajo v delavčevo davčno osnovo.

Med obdavčljive dohodke napotenih delavcev tako npr. sodijo: 

• plača (osnovna plača, dodatki k plači, nagrajevanja …),
• nadomestila plače,
• regres za letni dopust,
• dohodki v naravi oziroma bonitete …

Pri pripravi obračuna plače napotenega delavca mora delodajalec izhajati iz bruto plače napotenega delavca, ki je (običajno) sestavljena (vsaj) iz osnovne plače, kot je določena v pogodbi zaposlitvi, dodatka za delovno dobo ter dodatka za delo v tujini[2]. Pri tem je zelo pomembno, da bo tuji nadzorni organ, na podlagi plačilne liste delavca, znal preveriti bruto urno postavko delavca – torej, da bo iz plačilne liste delavca lahko ugotovil, da delavec za opravljeno delo v tujini (v času, ko šteje za napotenega delavca) prejema urno postavko, ki se zahteva v državi napotitve za delo, ki ga tam opravlja konkretni delavec. Sestavni del plače napotenega delavca pa je seveda lahko tudi del plače iz naslova delovne uspešnosti in / ali poslovne uspešnosti.

S 1. 1. 2018 so glede dohodninske obravnave sestavnih delov plače delavca, ki je napoten na delo v tujino, stopila v uporabo nova pravila, ki jih je v dohodninsko zakonodajo vnesla novela ZDoh-2S. Nova pravila se nanašajo na posebno davčno osnovo, ki jo je novela ZDoh-2S uzakonila za določene skupine delavcev, ki so napoteni na delo v tujino. Delodajalci pa morajo biti v tem delu pazljivi – posebna davčna osnova se lahko uporabi le v primerih, ko so zanjo izpolnjeni vsi pogoji, ki jih določa zakon. Če pa ti pogoji niso izpolnjeni, pravil posebne davčne osnove za napotene delavce ni mogoče uporabiti, kar pomeni, da morajo delodajalci tudi v tem primeru (torej tudi po 1. 1. 2018) še naprej spoštovati popolnoma enaka pravila kot za sestavne dele plače delavcev, ki svoje delo opravljajo npr. na sedežu delodajalca in ne štejejo za napotene delavce. V primerih, ko ni mogoče uporabiti pravil za določitev posebne davčne osnove za delavce, ki so napoteni na delo v tujino,  vsi deli izplačane plače (osnovna, dodatki, dodatek za napotitve …) še naprej predstavljajo delavčev bruto dohodek za namen obdavčitve z dohodnino, ki se nato najprej zniža za obračunane in plačane prispevke za socialno varnost, ki bremenijo delavca ter za olajšave, do katerih ima konkretni delavec, napoten na delo v tujino, pravico. 

[11] Delavci so lahko napoteni na delo v tujino, če so pri delodajalcu zaposleni na podlagi pogodbe o zaposlitvi. O napotitvi na delo v tujino lahko govorimo tudi v primeru samozaposlenih oseb (npr. nosilec s. p.), vendar v tem prispevku napotitve samozaposlenih oseb niso obravnavane.

[12] Za dodatek za delo v tujini se v praksi uporabljajo tudi drugi izrazi, kot sta npr. dodatek za napotitev ali detašma.

Iz gradiva Davčna obravnava izplačil napotenim delavcem