V 2. odstavku 15. člena ZPIZ-1 je določeno, da se obvezno zavarujejo družbeniki zasebnih družb in zavodov v Republiki Sloveniji, ki so poslovodne osebe in niso zavarovane na drugi podlagi.

Evidenčna številka: VDS0015220

Datum odločbe: 04.02.2016

Senat: Jože Cepec (preds.), Edo Škrabec (poroč.), Elizabeta Šajn Dolenc

Področje: SOCIALNO ZAVAROVANJE - POKOJNINSKO ZAVAROVANJE

Institut: lastnost zavarovanca - zmotna uporaba materialnega prava - družbenik in poslovodna oseba - vključitev v zavarovanje

Jedro

V 2. odstavku 15. člena ZPIZ-1 je določeno, da se obvezno zavarujejo družbeniki zasebnih družb in zavodov v Republiki Sloveniji, ki so poslovodne osebe in niso zavarovane na drugi podlagi. Tožnik je bil v zavarovanje že vključen po drugi pravni podlagi, in sicer na podlagi delovnega razmerja. Pri tem ni odločilno, da je bil v omenjeno zavarovanje vključen za krajši delovni čas, torej za 20 ur tedensko. Iz 2. odstavka 15. člena ZPIZ-1 ne izhaja, da bi moral biti zavarovanec, ki je vključen v zavarovanje po drugi pravni podlagi za polovični delovni čas, za preostali delovni čas vključen v zavarovanje kot družbenik in poslovodna oseba. Ker je bil torej tožnik že vključen v zavarovanje na drugi podlagi (pa čeprav le za polovični delovni čas), ni nobene pravne podlage, da bi ga tožena stranka vključila v obvezno zavarovanje (za preostali delovni čas) po določbi 2. odstavka 15. člena ZPIZ-1, kot je to zmotno presodilo sodišče prve stopnje. Zato sta odločbi tožene stranke nezakoniti. Pritožbeno sodišče je pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je odločbi tožene stranke odpravilo. Posledično je bilo potrebno odpraviti tudi odločbi tožene stranke, s katerima je bilo odločeno, da tožnik v spornem obdobju nima pravice do izplačila polovice starostne pokojnine. Tožena stranka za ustavitev izplačevanja dela pokojnine v 178. členu ZPIZ-1 ni imela pravne podlage.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se odpravijo odločbe št. ... z dne 14. 2. 2013 in št. ... z dne 2. 4. 2013 ter št. ... z dne 25. 4. 2014 in št. ... z dne 8. 8. 2013.

II. Tožena stranka je dolžna tožniku povrniti stroške postopka v višini 702,47 EUR v roku 8 dni, po poteku paricijskega roka dalje do plačila pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

III. Tožena stranka je dolžna tožniku povrniti stroške pritožbe v višini 299,63 EUR v roku 8 dni, po poteku paricijskega roka dalje do plačila pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi tožene stranke št. ... z dne 14. 2. 2013 in št. ... z dne 2. 4. 2013 ter da se ugotovi, da tožnik nima lastnosti zavarovanca na podlagi družbeništva in poslovodenja zasebne družbe A. d.n.o., v obdobju od 26. 6. 2008 do 22. 6. 2011 za krajši delovni čas 20 ur na teden in da nima lastnosti zavarovanca na podlagi družbeništva in poslovodenja zasebne družbe A. d.o.o., v obdobju od 18. 7. 2011 do 20. 12. 2011 za krajši delovni čas 20 ur na teden ter da se odpravita odločbi tožene stranke št. ... z dne 25. 4. 2014 in št. ... z dne 8. 8. 2013 in da je tožena stranka dolžna tožniku v roku 8 dni povrniti vse njegove stroške postopka, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik iz vseh pritožbenih razlogov. V pritoži navaja, da je sodišče prve stopnje spregledalo vse njegove navedbe oz. se do njegovim navedb in dokazov sploh ni opredelilo. Zaradi tega je dejansko stanje zmotno oz. nepopolno ugotovljeno, hkrati pa je tudi napačno uporabljeno materialno pravo. Sodišče prve stopnje je nekritično v celoti sledilo navedbam tožene stranke, ni pa pojasnilo zakaj ne verjame navedbam in dokazom tožnika. Sodišče tudi ni naredilo dokazne ocene, kar pomeni, da je zagrešilo bistveno kršitev določb postopka, saj sodba nima razlogov oz. so razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Sodišče v obrazložitvi navaja, da je iz matične evidence zavarovancev razvidno, da je bil tožnik vključen v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje od 6. 5. 2005 do 31. 5. 2012 za 20 ur iz naslova delovnega razmerja. Poleg tega sodišče navaja, da je iz Poslovnega registra Slovenije razvidno, da je bil tožnik vpisan kot družbenik in hkrati poslovodna oseba (direktor) v družbi A. d.n.o., v obdobju od 26. 6. 2008 do 22. 6. 2011 ter kot družbenik in poslovodna oseba družbe A. d.o.o. v obdobju od 18. 7. 2011 do 20. 12. 2011. Na podlagi navedenega pa sodišče napačno (enako kot pred tem že tožena stranka) zaključi, da je v skladu z določbo 2. odstavka 15. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami) nastopila podlaga za obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Pri tem pa ni upoštevalo besedila navedenega člena, da se na tak način lahko zavarujejo le družbeniki, ki so poslovodne osebe in niso zavarovane na drugi podlagi. Tožnik pa je bil kot to ugotavlja tudi že samo sodišče, v spornem obdobju že zavarovan in sicer na podlagi delovnega razmerja za krajši delovni čas (20 ur na teden). To pa pomeni, da ni bilo pravne podlage, da bi se ugotovila lastnost zavarovanca po prej omenjeni določbi. V ZPIZ-1 ni podlage za zaključek, da mora biti oseba vključena v zavarovanje izključno le za polni delovni čas, to je za 40 ur na teden. Napačen je torej zaključek sodišča prve stopnje, da bi se moral tožnik do polnega delovnega časa zavarovati iz naslova opravljanja dejavnosti kot družbenik in poslovodna oseba. Napačno je tudi sklicevanje sodišča prve stopnje na določbo 2. odstavka 17. člena ZPIZ-1, ki določa, da zavarovanci opravljajo samostojno dejavnost kot glavni poklic, če so v delovnem razmerju s polovico ali manj kot polovico delovnega časa in niso na šolanju. Navedena določba ima naslov „edini in glavni poklic“ ter govori o samozaposlenih osebah, medtem ko je sodišče kot pravno podlago navedlo družbeništvo in poslovodenje družbe. Tožnik se s tem v zvezi sklicuje tudi na 8. člen ZPIZ-1, kjer je urejeno, kdo se šteje za samozaposleno osebo. Glede omenjenega je svoje stališče zavzelo tudi že Vrhovno sodišče RS v sodbi VIII Ips 317/2010 z dne 3. 4. 2012. Navedeno sodišče ugotavlja, da se opredelitev iz 8. člena ZPIZ-1 nanaša le na osebe iz 1. odstavka 15. člena ZPIZ-1. Tako je v celoti napačno in neutemeljeno sklicevanje sodišča na 2. odstavek 17. člena ZPIZ-1. Določba 16. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2, Ur. l. RS, št. 96/12) pa se je v skladu s 7. odstavkom 430. člena začela uporabljati šele 1. 1. 2014, kar pomeni, da tožena stranka ni imela nobene pravne podlage za izdajo izpodbijanih odločb. Odločitev sodišča prve stopnje, pred njim pa tudi že tožene stranke je torej materialnopravno napačna tudi iz razloga, ker je poskušalo novo določbo ZPIZ-2 razširiti še na čas pred začetkom veljavnosti navedene določbe. Z 429. členom ZPIZ-2 je bila uporaba 2. odstavka 15. člena ZPIZ-1 podaljšana do začetka uporabe 16. člena ZPIZ-2. Hkrati je bilo določeno, da morajo družbeniki, ki ob uveljavitvi tega zakona izpolnjujejo pogoje za zavarovanje po 16. členu tega zakona, do 31. 12. 2013 uskladiti lastnost zavarovanca s 16. členom tega zakona. Če tega ne storijo pa zavod po uradni dolžnosti ugotovi lastnost zavarovanca od 1. 1. 2014 naprej. To pa pomeni, da je ZPIZ-2 določil prehodno obdobje za vse tiste, ki so bili ob uveljavitvi zakona družbeniki in poslovodje hkrati, da uskladijo lastnost zavarovanca v skladu z 2. odstavkom 16. člena ZPIZ-2. Tožnik pa dejansko od 31. 5. 2012 (kot to ugotavlja tudi sodišče) ni bil več v delovnem razmerju, poleg tega pa od 20. 12. 2012 tudi ni bil več vpisan kot družbenik in poslovodja hkrati. To pa pomeni, da se določbe ZPIZ-2 tudi iz tega razloga zanj ne morejo uporabiti. Poleg tega je v 4. odstavku 406. člena ZPIZ-2 še določeno, da uživalec pokojnine, ki ob uveljavitvi tega zakona opravlja delo ali dejavnost na podlagi katere bi ponovno pridobil lastnost zavarovanca iz 14., 15. in 16. člena ZPIZ-2, najpozneje v roku enega leta od uveljavitve tega zakona uskladi svoj status z določbami 116. člena tega zakona. Ponovno lastnost zavarovanca pridobi šele z dnem vložitve prijave v zavarovanje (ne pa za nazaj). Tretji odstavek nadalje še določa, da uživalcu pokojnine, ki v roku določenem v 4. odstavku ne uskladi svojega statusa, se od prvega dne naslednjega meseca po preteku roka, preneha izplačevati pokojnina, zavod pa na način, določen v 3. odstavku tega člena, po uradni dolžnosti ugotovi lastnost zavarovanca od 1. 1. 2014 naprej. Tožena stranka ni izpodbijala navedb tožnika, za katere je tudi predložil dokaze in bi omenjeno sodišče moralo kot nesporno tudi upoštevati in sicer, da je v spornem obdobju v krajšem delovnem času 20 ur na teden hkrati opravljal tudi dela poslovodenja, kar pomeni, da teh del ni opravljal poleg prej navedenega delovnega časa, ampak izključno v okviru 20 urnega tedenskega delovnega časa. Za tako delo je imel tudi sklenjeno pogodbo o zaposlitvi in je bil na tej podlagi tudi že vključen v obvezno zavarovanje. S tem v zvezi je bil sklenjen tudi aneks št. 1 k pogodbi o zaposlitvi z dne 6. 5. 2005. Z aneksom št. 2 k pogodbi o zaposlitvi sta se stranki dogovorili za prenehanje aneksa št. 1 in s tem opravljanja del poslovodenja z 21. 12. 2011. Upoštevati je potrebno tudi določbo 25. člena ZPIZ-1, ki določa, da če oseba istočasno izpolnjuje pogoje za vključitev v obvezno zavarovanje po več podlagah, se obvezno zavaruje po tisti podlagi, ki je v tem zakonu navedena pred drugimi podlagami, po kateri je bila vključena v zavarovanje. Ker je sodišče prve stopnje nepravilno zaključilo, da naj bi imel tožnik lastnost zavarovanca iz naslova družbeništva in poslovodenja zasebne družbe v spornem obdobju, je posledično tudi nepravilno ugotovilo, da za navedeno obdobje nima pravice do izplačila polovice pokojnine. Tožnik je bil namreč v navedenem spornem obdobju vključen v zavarovanje na podlagi delovnega razmerja za krajši delovni čas, zaradi česar je bil upravičen tudi do izplačila polovice pokojnine. Sodišče se je tudi nepravilno sklicevalo na določbo 178. člena ZPIZ-1. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, toženi stranki pa naloži plačilo stroškov postopka ter pritožbenih stroškov, oz. podredno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) pazi po uradni dolžnosti in tudi ne postopkovnih določb, na katere tožnik opozarja v pritožbi. V zadevi tudi ni podana kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, na katero opozarja tožnik. Sodba ima bistvene razloge in se jo tudi da preizkusiti. Razlogi tudi niso sami s seboj v nasprotju. Je pa sodišče prve stopnje ob pravilno ugotovljenem dejanskem stanju, zmotno uporabilo materialno pravo.

5. Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo tožene stranke št. ... z dne 2. 4. 2013, s katero je bila zavrnjena tožnikova pritožba vložena zoper prvostopenjsko odločbo št. … z dne 14. 2. 2013. Z omenjeno odločbo je bilo odločeno, da ima tožnik lastnost zavarovanca na podlagi družbeništva in poslovodenja zasebne družbe A. d.n.o., po 2. odstavku 15. člena ZPIZ-1 v obdobju od 26. 6. 2008 do 22. 6. 2011 za krajši delovni čas 20 ur na teden ter na podlagi družbeništva in poslovodenja zasebne družbe A. d.o.o., po 2. odstavku 15. člena ZPIZ-1 v obdobju od 18. 7. 2011 do 20. 12. 2011 za krajši delovni čas 20 ur na teden.

6. Sodišče je nadalje presojalo tudi dokončno odločbo št. ... z dne 25. 4. 2014, s katero je bila zavrnjena tožnikova pritožba vložena zoper prvostopenjsko odločbo št. ... z dne 8. 8. 2013. Z omenjeno odločbo je tožena stranka odločila, da tožnik v obdobju od 26. 6. 2008 do 22. 6. 2011 in od 18. 7. 2011 do 20. 12. 2011 nima pravice do izplačila polovice starostne pokojnine, ter da bo zavod (tožena stranka) ob ugotovitvi morebitnega preplačila in obveznosti povrnitve preplačila, izdal posebno odločbo.

7. Sodišče prve stopnje je oba postopka združilo v skupno obravnavanje in odločanje.

8. Iz dejstev, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje izhaja, da je bila tožniku z odločbo tožene stranke št. ... z dne 1. 6. 2005 priznana pravica do starostne pokojnine od 1. 5. 2005 dalje. Tožnik se je nato reaktiviral. 6. 5. 2005 je sklenil pogodbo o zaposlitvi za polovični delovni čas za 20 ur tedensko in bil na podlagi delovnega razmerja tudi vključen v zavarovanje v obdobju od 6. 5. 2005 do 31. 5. 2012. Upoštevaje navedeno je bila tožniku 21. 6. 2005 izdana odločba, da se mu starostna pokojnina izplačuje v polovičnem znesku. Iz izpisa sodnega registra izhaja, da je bil tožnik tudi družbenik in direktor v podjetju A. d.n.o. v času od 26. 6. 2008 do 22. 6. 2011 in družbenik in poslovodna oseba v A. d.o.o. v času od 18. 7. 2011 do 20. 12. 2011.

9. V zadevi je sporno, ali bi moral tožnik poleg tega, da je bil že vključen v zavarovanje (za polovični delovni čas) na podlagi delovnega razmerja, v spornem obdobju za preostali čas biti vključen v zavarovanje na podlagi 2. odstavka 15. člena ZPIZ-1.

10. V spornem obdobju je postopek v zvezi z ugotavljanjem lastnosti zavarovanca urejal Zakon o matični evidenci zavarovancev in uživalcev pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja (ZMEPIZ, Ur. l. RS; št. 81/2000 s spremembami).

11. Za presojo sporne zadeve, ali obstaja pravna podlaga za vključitev v zavarovanje ob dejstvu, da je bil tožnik v sodni register vpisan tudi kot družbenik in hkrati poslovodna oseba, je potrebno uporabiti določbo 2. odstavka 15. člena ZPIZ-1. Omenjena določba je veljala v času, ko je bil tožnik vpisan v sodni register kot družbenik in poslovodna oseba, veljavnost navedene določbe pa je bila podaljšana vse do začetka uporabe 16. člena ZPIZ-2. V 15. odstavku 429. člena ZPIZ-2 je namreč določeno, da se ne glede na 1. odstavek tega člena, določba 2. odstavka 15. člena ZPIZ-1 uporablja do začetka uporabe 16. člena tega zakona. Družbeniki, ki ob uveljavitvi tega zakona izpolnjujejo pogoj za zavarovanje po 16. členu tega zakona, morajo do 31. 12. 2013 uskladiti lastnost zavarovanca s 16. členom tega zakona. Zavod na podlagi podatkov Zavoda za zdravstveno zavarovanje in Poslovnega registra za osebe iz prejšnjega stavka, ki v roku iz prejšnjega stavka niso uskladile lastnostni zavarovanca, po uradni dolžnosti ugotovi lastnost zavarovanca od 1. 1. 2014 naprej.

12. V 2. odstavku 15. člena ZPIZ-1 pa je določeno, da se obvezno zavarujejo družbeniki zasebnih družb in zavodov v Republiki Sloveniji, ki so poslovodne osebe in niso zavarovane na drugi podlagi.

13. V predmetni zadevi je bil tožnik v zavarovanje že vključen po drugi pravni podlagi in sicer na podlagi delovnega razmerja. Pri tem ni odločilno, da je bil v omenjeno zavarovanje vključen za krajši delovni čas, torej za 20 ur tedensko. Iz navedene določbe namreč ne izhaja, da bi moral zavarovanec, ki je vključen v zavarovanje po drugi pravni podlagi za polovični delovni čas, za preostali delovni čas biti vključen v zavarovanje kot družbenik in poslovodna oseba. Šele ZPIZ-2 je v 16. členu izrecno določil, da se obvezno zavarujejo osebe, ki so družbenice ali družbeniki oz. delničarji gospodarskih družb, ustanovljenih v skladu s predpisi v Republiki Sloveniji oz. ustanoviteljice ali ustanovitelji zavodov ter zadrug in so poslovodne osebe, če niso zavarovane na drugi podlagi. Navedene osebe pa se zavarujejo za polni zavarovani čas oz. do polnega zavarovalnega časa, če so na drugi podlagi zavarovane za manj kot polni delovni čas oz. zavarovalni čas, če ni z zakonom drugače določeno. Navedena določba pa skladno z že citiranim 15. odstavkom 439. člena v spornem obdobju oz. v času odločanja tožene stranke še ni bila v veljavi. Zakon je celo omogočil zavarovancem, da lastnost zavarovanca skladno o omenjeno določbo uskladijo do 31. 12. 2013.

14. Glede sklicevanja tako tožene stranke kot tudi sodišča na določbo 2. odstavka 17. člena ZPIZ-1, pa pritožbeno sodišče poudarja, da je v omenjeni določbi bilo urejeno, kaj se šteje kot edini ali glavni poklic. V 2. odstavku, ki naj bi predstavljal podlago tudi za odločitev v sporni zadevi, je bilo določeno, da zavarovanci opravljajo samostojno dejavnosti kot glavni poklic, če so v delovnem razmerju s polovico ali manj kot polovico polnega delovnega časa in niso na šolanju. Navedena določba pa se ne nanaša na zavarovanje družbenikov, ki so istočasno tudi poslovodne osebe, temveč se nanaša na samozaposlene osebe, torej osebe iz 1. odstavka 15. člena ZPIZ-1, kot je pritožbeno sodišče že pojasnilo tudi v drugi zadevi(1). Ker je bil torej tožnik že vključen v zavarovanje na drugi podlagi (pa čeprav le za polovični delovni čas), ni nobene pravne podlage, da bi ga tožena stranka vključila v obvezno zavarovanje (za preostali delovni čas) po določbi 2. odstavka 15. člena ZPIZ-1. V tem primeru je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, pred njim pa tudi že tožena stranka. To pa pomeni, da sta obe odločbi tožene stranke št. ... z dne 14. 2. 2013 in št. ... z dne 2. 4. 2013 nezakoniti. Pritožbeno sodišče je zato na podlagi 2. odstavka 81. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004) obe odločbi odpravilo.

15. Posledično pa je bilo potrebno odpraviti tudi obe odločbi tožene stranke št. ... z dne 25. 4. 2014 in št. ... z dne 8. 8. 2013, s katerima je tožena stranka odločila, da tožnik v spornem obdobju nima pravice do izplačila polovice starostne pokojnine. Taka odločitev je namreč temeljila ravno na ugotovitvi tožene stranke, da bi moral biti tožnik za polni delovni čas zavarovan in sicer za polovico delovnega časa na podlagi delovnega razmerja, za polovico delovnega časa pa na podlagi 2. odstavka 15. člena ZPIZ-1. Tožena stranka zato za ustavitev izplačevanja dela pokojnine v 178. členu ZPIZ-1 ni imela pravne podlage. Nenazadnje 178. člen ZPIZ-1, glede na določbo 429. člena ZPIZ-2, v času odločanja tožene stranke niti ni več veljal.

16. Pritožbeno sodišče je zato na podlagi 5 alineje 358. člena ZPP ugodilo pritožbi in izpodbijano sodbo spremenilo tako, kot je to razvidno iz izreka te sodbe.

17. Ker je tožnik uspel z zahtevkom, je pritožbeno sodišče na podlagi 1. odstavka 154. člena ZPP ob uporabi Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT; Ur. l. RS, št. 67/08 s spremembami) priznalo tudi stroške za postopek pred sodiščem prve stopnje in sicer za vložitev dveh tožb, nagrado po tar. št. 3100 v višini 2x 183,30 EUR, 2x 20,00 EUR za materialne stroške po tar. št. 6002, nagrado za narok v višini 169,20 EUR, vse povečano za DDV, tako da znesek odmerjene nagrade znaša 702,47 EUR. Ker je tožnik uspel s pritožbo, je pritožbeno sodišče priznalo tudi stroške pritožbe in sicer po tar. št. 3210 v višini 225,60 EUR ter po tar. št. 6002, 20,00 EUR za materialne stroške, vse povečano za DDV, tako da znesek pritožbenih stroškov znaša 299,63 EUR. Tako odmerjene stroške za postopek pred sodiščem prve stopnje in pa pritožbene stroške, je dolžna tožniku povrniti tožena stranka v 8 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

------

(1) Psp 476/2015 z dne 28. 1. 2016

Zveza:

ZPIZ-1 člen 15, 15/2, 17, 17/2, 178 ZPIZ-2 člen 16, 429, 429/15.

Datum zadnje spremembe: 28.06.2016

Vir: VDS0015220