Opravilna številka: Sodba I Up 1267/2004
Datum: 10.10.2006

JEDRO: Vračilo preveč plačanega DDV ne poteka po prvem odstavku 95. člena ZDavP, če ni izkazano, da je bil davek preveč plačan glede na pravnomočno odmerno odločbo ali glede na davčni obračun, temveč poteka po 42. členu ZDDV, če so za to izpolnjeni pogoji, kar pa v tem primeru niso.

ZADEVA:

Z izpodbijano sodbo je prvostopno sodišče na podlagi 2. in 3. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) ugodilo tožnikovi tožbi in odpravilo odločbo tožene stranke z dne 13.2.2003, ter zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek (1. odstavek izreka sodbe); z 2. odstavkom izreka pa je zavrnilo zahtevek tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka. Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo pritožbo zoper odločbo Davčnega urada Maribor z dne 19.6.2002, s katero je ta zavrnil tožnikovo vlogo z dne 5.6.2002 za popravek obračunov DDV za določene mesece v letu 2000, 2001 in januar 2002 z obrazložitvijo, da so obračuni DDV dokončni in jih ni mogoče spreminjati. Ta odločitev je oprta na 4. odstavek 33. člena Zakona o davku na dodano vrednost (ZDDV, Uradni list RS, št. 89/98 do 103/01), saj ne gre za primer iz 10. odstavka 21. člena ZDDV; na 4. odstavek 12. člena ZDDV; 47. člen ZDDV ter stališče, da se določba 95. člena Zakona o davčnem postopku (ZDavP, Uradni list RS, št. 18/96 do 97/01) za take primere vračila DDV ne uporablja, saj ne gre za preplačilo nad zneskom v odmerni odločbi oziroma v davčnem obračunu. Za DDV velja sistem samoobdavčitve (109. in 209. člen ZDavP). Davek je zavezanec obračunal sam na podlagi 37. in 36. člena ZDDV in obračune v predpisanem roku dal davčnemu organu (38. člen ZDDV). Ker je zavezanec davčni obračun predložil organu, je ta obračun dokončen in ga zavezanec ne more spreminjati, razen v zvezi z določbo 42. člena ZDDV, ki pa v tem primeru ne pride v poštev.

Prvostopno sodišče se z razlago 95. člena ZDavP, kot jo je sprejela tožena stranka, ne strinja, saj v tej določbi ni navedeno, da je mišljen dokončni obračun. Ta določba je splošna in ne izključuje posameznih vrst davkov, ne glede na to, da so po specialnih predpisih lahko predpisani tudi posebni postopki za vračilo davkov, kot na primer 10. odstavek 21. člena ZDDV. Za odločitev v stvari je torej ključno, ali je zavezanec plačal preveč DDV. Do tega pa se niti prvostopni organ niti tožena stranka nista opredelila, s čimer sta kršila pravila postopka, to je določbo 254. člena ZUP. Tožena stranka pa ni odgovorila niti na pritožbene navedbe, da tožnik na računih ni izkazoval DDV in da je bil le ta zajet v ceni, zato je tudi dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno oziroma se ni niti ugotavljalo, za kakšen promet v smislu ZDDV je sploh šlo. To pa so pomembne okoliščine za odločitev, ali je zavezanec plačal več kot bi moral. Ne gre zanemariti okoliščine, da je bil pri tožniku opravljen pregled pravilnosti obračuna DDV za sporna obdobja po predloženih davčnih obračunih, pri čemer iz tega pregleda ni razvidno, ali je pravilno obračunaval DDV. Pojasnilo je, da glavne obravnave kljub tožnikovemu predlogu ni opravilo, ker je bilo treba izpodbijano odločbo odpraviti že zaradi bistvenih kršitev pravil postopka in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, tožnik pa tudi ni predlagal, kateri dokazi naj bi se na obravnavi izvedli.

Zoper prvostopno sodbo se pritožuje tožena stranka, in sicer iz razloga zmotne uporabe materialnega prava, to je določbe 95. člena ZDavP. Sklicuje se na ZDDV, in sicer na 10. in 11. odstavek 21. člena ter 42. člen. V vseh drugih primerih je namreč zavezančev davčni obračun DDV dokončen. V 33. členu ZDDV je posebej določeno, da mora davčni zavezanec, ki na računu za opravljen promet izkaže višji znesek DDV, kot ga je dolžan po zakonu, ta višji znesek tudi plačati, razen v primerih iz 10. odstavka 21. člena ZDDV, kar pa ta primer ni. V 38. členu ZDDV so odločeni roki za predložitev davčnega obračuna. To so materialni prekluzivni roki, tudi po stališču prvostopnega sodišča v sodbi, opr. št. U 87/2002 z dne 23.8.2004. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbo zavrne.

Tožeča stranka se v odgovoru na pritožbo sklicuje na 95. člen ZDavP, ki ne določa, da se ta določba nanaša le na dokončne davčne obračune. Tudi sicer pa se v davčnih inšpekcijskih postopkih spremenijo tudi dokončni davčni obračuni. Navaja, da na njenih računih nikjer ni posebej izkazan DDV, zato za ta primer ne veljajo odločbe 33. člena ZDDV, je pa DDV v skladu s 47. členom ZDDV zajet v ceni. Predlaga zavrnitev pritožbe kot neutemeljene in potrditev prvostopne sodbe.

Pritožba je utemeljena.

OBRAZLOŽITEV:

Pritožbeno sodišče meni, da je prvostopno sodišče v obravnavanem primeru ob tem, da sta dejansko stanje pravilno ugotovila upravna organa, namreč, da je tožnik v rokih iz 38. člena ZDDV davčnemu organu predložil davčni obračun DDV, torej davka, ki ga zavezanec plačuje na podlagi samoobdavčitve, in ga je dolžan plačati po davčnem obračunu in izkazanih računih (33. člen ZDDV), da je tako obračunani davek plačal, nato pa je za določeno obdobje zahteval vračilo po svojih navedbah preveč plačanega DDV, napačno uporabilo določbe 1. odstavka 95. člena ZDavP in prezrlo določbe 10. odstavka 21. člena, 33. člena ter 42. člena ZDDV, ki urejajo pogoje za vračilo DDV, če je bil ta zajet v davčnem obračunu (kot posledica njegovega zaračunavanja v ceni), ki ga je zavezanec v rokih iz 38. člena ZDDV predložil davčnemu organu.

V 95. členu ZDavP je določeno, da se davčnemu zavezancu ali komu drugemu, ki je na račun davka, obresti, denarne kazni in stroškov plačal več, kot je bil dolžan plačati po pravnomočni odločbi ali po davčnem obračunu, preveč plačani znesek vrne v 30 dneh od vročitve odločbe, če ni s tem zakonom drugače določeno. Tudi pritožbeno sodišče meni, da se po tej določbi ZDavP lahko vrne le preveč plačan davek, torej vsota, ki presega vsoto iz pravnomočne odmerne odločbe oziroma iz davčnega obračuna (če gre za samoobdavčitev), oddanega davčnemu organu, če oziroma ko takega obračuna glede na zakon ni več mogoče popraviti, za tak obračun tožena stranka uporablja izraz "dokončni obračun". Ta določba ZDavP pride glede vračanja DDV v poštev le v primerih, ko je po ZDDV mogoče popraviti ali spremeniti davčnemu organu oddan davčni obračun. V davčnem obračunu izkazani DDV zavezanec po tem, ko je davčni obračun v skladu z 38. členom ZDDV oddal davčnemu organu, (pravno naravo DDV kot davka, ki se plačuje na podlagi samoobdavčitve - 109. in 209. člen ZDavP, pravice in obveznosti zavezanca v zvezi s tem - 36., 37. in 38. člen ZDDV; obveznost izkazovanja in plačila DDV, zaračunanega kupcu blaga oziroma storitve - 33. člen ZDDV) popravi le, če gre za primere iz 42. člena ZDDV, kar ta primer ni. Da bi šlo v obravnavnem primeru za primer iz 42. člena ZDDV, tožeča stranka tudi ne zatrjuje.

Ker je torej izpodbijana sodba prvostopnega sodišča nezakonita in jo je treba spremeniti zaradi zmotne uporabe materialnega prava ter iz istih razlogov zavrniti tožbo tožeče stranke, se pritožbeno sodišče ni posebej opredeljevalo do tožbenih navedb in navedb v odgovoru na pritožbo, ki se nanašajo na spreminjanje davčnemu organu oddanega davčnega obračuna v zvezi z inšpekcijskimi ugotovitvami (v takem primeru izda davčni organ po uradni dolžnosti na podlagi zakona odločbo, s katero odmeri premalo obračunani (in premalo plačani davek), izkazan v davčnem obračunu) in tudi ne do navedb o tem, da glede na to, da tožeča stranka na svojih računih obračuna DDV nima posebej izkazanega (kar je v nasprotju z določbo 33. člena ZDDV9, kar naj bi pomenilo, da ga tudi ni dolžna obračunati in plačati, saj te navedbe na drugačno odločitev v tej zadevi ne vplivajo. Tožeča stranka je namreč davčnemu organu oddala davčni obračun DDV (in ga plačala), za katerega tudi sama trdi, da je bil zajet v ceni njenih storitev, ki jo je zaračunala plačnikom teh storitev, čeprav DDV na računih ni posebej izkazan, in tega obračuna ne more popravljati, ker za to ni podana podlaga niti v 1. odstavku 95. člena ZDavP niti v 42. členu ZDDV, niti v katerem drugem predpisu.

Kot izhaja iz zgoraj navedenega, gre v obravnavanem primeru le za problem pravilne uporabe določb ZDavP in ZDDV. Teh pa po presoji pritožbenega sodišča prvostopno sodišče v izpodbijani odločbi ni pravilno uporabilo in iz istega razloga tožba ni utemeljena ter je neutemeljeno odpravljena izpodbijana odločba tožene stranke.

Glede na navedeno očitana kršitev pravil postopka, ker prvostopno sodišče ni opravilo glavne obravnave in je ni opravilo niti pritožbeno sodišče, čeprav jo je tožeča stranka izrecno predlagala, ni podana. Pritožbeno sodišče namreč meni, da tožeča stranka niti v tožbi niti v odgovoru na pritožbo ni navedla, v čem naj bi bilo sporno dejansko stanje, zato tudi ni podan tožbeni razlog zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja; prav tako ni navedla, kateri dokazi naj se na glavni obravnavi izvedejo in kako bi oprava glavne obravnave lahko vplivala na drugačno odločitev v tej zadevi. Kršitev pravil postopka zaradi opustitve oprave glavne obravnave je namreč po 4. odstavku 72. člena ZUS podana le, če je to vplivalo ali bi moglo vplivati na pravilnost in zakonitost odločitve, kar pa po presoji pritožbenega sodišča v tem primeru ni.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 3. točke 2. odstavka 77. člena ZUS pritožbi ugodilo ter izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbo na podlagi 1. odstavka 59. člena ZUS zavrnilo kot neutemeljeno.

Zadnja sprememba: 13.5.2008

VIR:http://www.sodnapraksa.si