V primeru, ko delodajalec od zaposlenih zahteva, da odprejo s.p. se z vidika ZDR postavlja kar nekaj vprašanj o zakonitosti take zahteve.

Delodajalci se za tak korak odločajo predvsem zaradi zmanjševanja stroškov dela, delavci ( v večini primerov imajo sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za določen čas, katero jim delodajalec podaljšuje ) pa na to pristajajo, saj si s tem zagotavljajo delo in minimalno eksistenco.

Z odprtjem s.p.-ja dobi delavec plačilo za opravljeno delo, vendar si mora sam plačevati prispevke za socialno in zdravstveno zavarovanje, ter pokojninsko in invalidsko zavarovanje, saj gre v takem primeru za razmerje med dvema pravnima subjektoma in ne več za razmerje med pravnim subjektom in fizično osebo, kot to velja v rednem delovnem razmerju.

Večkrat sem se že soočila s primeri, ko je delodajalec od zaposlenih zahteval da odprejo s.p., vendar naj bi delavci tudi po odprtju s.p.–ja, opravljali isto delo – dejavnost na sedežu, delovni opremi, z materialom in delovnimi sredstvi delodajalca, po urni postavki nepretrgoma po 8 ur ali več na dan in po navodilih, ki jih določi nekdanji delodajalec. V tem primeru gre za popolnoma odvisno razmerje.

V pogodbi, ki jo s.p. sklepa z naročnikom – nekdanjim delodajalcem je določeno plačilo in čas do katerega mora s.p. opraviti delo po pogodbi. V taki pogodbi ne more biti določen letni dopust, regres, malica, prevoz, božičnica ali kakršna koli socialna varnost ( predvsem to je zanimalo delavce v primerih s katerimi so se obračali name), saj naročnik v takem razmerju tega ni dolžan zagotoviti.

Pri vsem tem pa je zelo pomembno vprašanje, ali ne gre pri takem opravljanju dela za delovno razmerje in ne za kakšno drugo pogodbo civilnega prava. ZDR določa domnevo obstoja delovnega razmerja, kar pomeni, da se v primeru spora o obstoju delovnega razmerja med delavcem in delodajalcem domneva, da delovno razmerje obstaja, če obstajajo elementi delovnega razmerja. Le ti so podani vedno, ko se delavec prostovoljno vključi v organiziran delaven proces in v njem nepretrgoma za plačilo opravlja delo po navodilih in pod nadzorom delodajalca.

Menim, da bi v primeru sprožitve delovnega spora pred delovnim in socialnim sodiščem delavci lahko dokazali, da gre za delovno razmerje in ne za kakšno drugo razmerje.

Delodajalec, ki potrebuje delo delavca le za določen čas, bi moral v takem primeru z delavcem skleniti pogodbo o zaposlitvi za določen čas, ne pa zahtevati od delavca da odpre s.p. Vedeti pa je treba, da ZDR natančno določa kdaj in pod kakšnimi pogoji se sme sklepati pogodba o zaposlitvi za določen čas. V primeru nespoštovanja določil 52. člena ZDR taka pogodba preide v pogodbo za nedoločen čas, delodajalec pa je lahko kaznovan za prekršek z najmanj 1 mio SIT v skladu z določili 229. člena ZDR

Opredelitev delovnega razmerja kot takega služi za preprečitev izključite delovnopravne zaščite delavcev v primerih, ko bi delodajalec kot močnejša pogodbena stranka lahko izsilil sklenitev kakšne druge pogodbe civilnega prava kot podlage za opravljanje dela, čeprav bi dejansko šlo za opravljanje odvisnega dela z značilnostmi delovnega razmerja in bi s tako pogodbo stranki le obšli zakonsko ureditev posebnega pravnega varstva delavcev v delovnem razmerju.

Lidija Trampuš univ. dipl. pravnica