Opravilna številka: sodba U 998/2006
Datum: 19.12.2006

JEDRO:V postopku izvrševanja odločb o nadomestilu za uporabo stavbnega zemljišča ni mogoče izpodbijati odločb, ki se izvršujejo. To pa pomeni, da z ugovori, ki se nanašajo na vsebino izdanih odločb ter na njihovo upravičenost sploh, tožnik v izvršilnem postopku ne more uspeti.

ZADEVA:

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila kot neutemeljeno pritožbo zoper sklep Davčnega urada A, Izpostave B, št. 46411-8/04-09 z dne 25. 10. 2004, po katerem je bil zoper tožnika uveden postopek davčne izvršbe za znesek dolga v višini 81 000,00 SIT, zamudnih obresti v višini 26 726,35 SIT ter stroškov izvršbe v višini 5 000,00 SIT iz denarnih sredstev tožnika. V obrazložitvi izpodbijane odločbe se tožena stranka sklicuje na določbe Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 54/2004 - v nadaljevanju: ZDavP-1), ki se nanašajo na postopek davčne izvršbe, konkretno na določbe 127., 131. in 137. člena tega zakona. V dejanskem pogledu pa navaja, da obveznosti, ki se terjajo s sklepom, izhajajo iz seznama izvršilnih naslovov, ki je priložen sklepu, iz seznama pa je razvidno, da se terja dolg iz naslova nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča po odločbah, s katerimi je bilo nadomestilo odmerjeno. Odločba o odmeri davka je po določbi člena 131 ZDavP-1 izvršilni naslov. Iz sklepa je razvidna višina dolga, zamudnih obresti ter kdaj je nastopila izvršljivost po odločbah. Tako ima seznam vse sestavine, ki jih določa četrti odstavek 131. člena ZDavP-1. Sicer pa sklep o izvršbi vsebuje tudi vse druge predpisane elemente ter je kot tak zakonit in pravilen. V zvezi s pritožbenimi navedbami pa tožena stranka pojasni še, da na podlagi 142. člena ZDavP-1 s pritožbo zoper sklep o izvršbi ni mogoče izpodbijati izvršilnega naslova, kot so to v konkretnem primeru odločbe o odmeri nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča. Če tožnik meni, da nadomestila ne dolguje, bi to lahko uspešno uveljavljal le v pritožbah zoper navedene odločbe.

Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja ter smiselno predlaga odpravo odločbe. Navaja, da vztraja pri pritožbi. Pa tudi sicer se je pritožil vedno, kadar je imel možnost pritožbe. Pri tem ima žalosten občutek, da odkar so pod Občino C, živi samo še za to, da ne zamudi roka za pritožbo. Nepravilnosti pa so številne in bi imela revizija kaj odkriti. Meni še, da ni dolžan ničesar, če nič ne dobi, da o škodi na zdravju sploh ne govori.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri razlogih. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Državno pravobranilstvo kot zastopnik javnega interesa udeležbe v postopku ni priglasilo.

Tožba ni utemeljena.

OBRAZLOŽITEV:

Odločitev tožene stranke je namreč pravilna ter skladna s predpisi, na katere se sklicuje. Ni namreč spora o tem, da so bile izdane odločbe, s katerimi je bilo tožniku naloženo plačilo nadomestila za uporabo stavnega zemljišča, pa tudi ne okoliščina, da tožnik nadomestila po omenjenih odločbah ni plačal. To pa pomeni, da je podana podlaga za davčno izvršbo, ki se opravlja v obravnavanem primeru, in to iz razlogov ter na podlagi zakonske ureditve, na katero se pravilno sklicuje že tožena stranka, in ki pri tem pravilno (uradoma) preizkusi, poleg pritožbenih navedb še vse tiste okoliščine primera, ki so relevantne za odločitev. Pravilno pa tožniku pojasni tudi, da v tem postopku, to je v postopku izvrševanja omenjenih odločb, ni mogoče izpodbijati odločb, ki se izvršujejo. To pa pomeni, da z ugovori, ki se nanašajo na vsebino izdanih odločb ter na njihovo upravičenost sploh, tožnik v izvršilnem postopku ni mogel uspeti. Iz istih razlogov pa tožnik z navedbami, ki se spet nanašajo samo na odmero omenjenih dajatev in ne na njihovo izterjavo, tudi ne more uspeti v postopku s tožbo.

Ker je torej po povedanem odločba tožene stranke zakonita, tožbene navedbe pa neutemeljene, je sodišče na podlagi prvega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 70/00) tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

Zadnja sprememba: 10.5.2007