Opravilna številka: sodba U 35/2002
Datum: 23.05.2005

JEDRO: Davčni zavezanec lahko zahteva vračilo DDV na podlagi računa, ki mora vsebovati podatke, predpisane s 34. členom ZDDV, ki v 1. odstavku, med drugim, v točki 3 zahteva, da mora vsebovati firmo oziroma ime in sedež oziroma stalno prebivališče. Sedež družbe je kraj, ki je kot sedež vpisan v register (29. člen ZGD, Zakon o gospodarskih družbah, Uradni list RS, št. 29/94 do 6/99), to je kraj, kjer družba opravlja dejavnost, ali kraj, kjer se pretežno vodijo njeni posli (30. člen ZGD), pri čemer pa naslov ni sestavni del sedeža družbe (sklep IV Cpg 32/99 z dne 10. 4. 1999). ZDDV torej zahteva pravilen zapis sedeža družbe (kamor naslov ne sodi), ki pa, kot izhaja iz upravnih spisov, ni bil spremenjen, saj je v spremembi družbene pogodbe, sklenjene pred notarjem, izrecno navedeno, da je sedež tožnika v A, spremenjen je le naslov.

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo kot neutemeljeno zavrnila pritožbo tožnika zoper odločbo prvostopnega davčnega organa, št. 416-2051/00-I/BJ/SM-51 z dne 19. 9. 2000, s katero je slednji zaradi ugotovljenih nepravilnosti pri obračunavanju in plačevanju davka na dodano vrednost (DDV) naložil tožniku plačilo DDV v znesku 1.187.852,00 SIT z zamudnimi obrestmi za obdobje od 1. do 30. 11. 1999 in plačilo DDV v znesku 66.363,00 SIT z zamudnimi obrestmi za obdobje od 1. do 29. 2. 2000; za obdobje od 1. do 30. 9. 1999 je zmanjšal presežek DDV za 1.108.068,00 SIT ter za obdobje od 1. do 31. 10. zmanjšal presežek DDV za 1.183.381,00 SIT. V obrazložitvi se tožena stranka sklicuje na 1. odstavek 40. člena Zakona o davku na dodano vrednost (Uradni list RS, št. 89/98, dalje: ZDDV), po katerem sme davčni zavezanec pri izračunu svoje davčne obveznosti odbiti DDV, ki ga je dolžan ali ga je plačal pri nabavah blaga oziroma storitev od drugega davčnega zavezanca, če je to blago oziroma storitve uporabil oziroma jih bo uporabil za namene opravljanja dejavnosti, od katere plačuje DDV. Pravilnik o izvajanju zakona o davku na dodano vrednost (Uradni list RS, št. 4/99, dalje: Pravilnik) v 1. odstavku 78. člena določa, da imajo pravico do odbitka vstopnega DDV davčni zavezanci, ki opravljajo obdavčljiv promet blaga in storitev, za katerega je z ZDDV priznana pravica do odbitka vstopnega davka. Izpolnjeni morajo biti pogoji, ki so določeni v 2. odstavku 78. člena Pravilnika, in sicer med drugim tudi, da računi za prejeto blago ali opravljene storitve vsebujejo vse podatke iz 1. odstavka 34. člena ZDDV. Po tej določbi zakona mora račun, izdan davčnim zavezancem, vsebovati med drugim tudi firmo oziroma ime in sedež oziroma stalno prebivališče ter davčno številko prejemnika blaga oziroma storitve. V inšpekcijskem postopku pregledani računi niso vsebovali pravilnega sedeža zavezanca, ki je v A, S... 11. Iz sklepa Okrožnega sodišča v A z dne 5. 10. 1999 izhaja, da je bila sprememba sedeža na nov naslov, ki je v A, V... 252, vpisana 5. 10. 1999, do tedaj pa je bil njegov sedež na naslovu S... 11 v A. Iz tega je tožena stranka zaključila, da v zapisniku o inšpekcijskem pregledu navedeni računi ne vsebujejo podatkov, ki so predpisani v 34. členu ZDDV, s tem pa niso izpolnjeni pogoji za odbitek vstopnega DDV po 6. odstavku 40. člena ZDDV. Sklicuje se tudi na 8. člen Zakona o sodnem registru (Uradni list RS, št. 13/94), po katerem ima vpis v sodni register pravni učinek od dneva vpisa. Glede na to tožnik ne izpolnjuje pogojev, ki se nanašajo na sestavine računa, kot so opredeljene v ZDDV, zato tudi nima pravice uveljavljati odbitka vstopnega davka.

Tožnik izpodbija odločbo tožene stranke iz vseh razlogov po 25. členu Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 70/00, dalje: ZUS). Tožeča stranka v tožbi pojasnjuje, da je skupščina družbenikov 27. 5. 1999 sprejela sklep o spremembi sedeža družbe iz naslova S... 11, na nov naslov, V... 252. Dne 8. 6. 1999 je bila v obliki notarskega zapisa izkazana sprememba družbene pogodbe, s katero se med drugim določa tudi sprememba naslova družbe. Istega dne je tožeča stranka na Okrožno sodišče v A vložila predlog za vpis sprememb v sodni register. 27. 7. 1999 je Upravna enota A, Izpostava B, izdala tožeči stranki odločbo, da izpolnjuje pogoje za opravljanje svoje registrirane dejavnosti v poslovnem prostoru na V... 252 v A. Glede na opisano dejansko stanje se postavlja vprašanje, od kdaj materialnopravno učinkuje sprememba točnega naslova, navedenega ob sedežu družbe: ali od dneva vpisa v sodni register ali od dneva sprejetja sklepa na skupščini družbe, s katerim so družbeniki spremenili točen naslov. Po mnenju tožeče stranke je tožena stranka zmotno opredelila, da sprememba naslova sedeža družbe učinkuje šele z dnem vpisa v sodni register. Vpis v sodni register ima deklaratoren značaj, sprememba naslova sedeža družbe učinkuje od dneva sprejetja sklepa skupščine. Sklepi skupščine, na podlagi katerih se v sodni register vpisujejo spremembe, so konstitutivnega značaja, veljajo in materialnopravno učinkujejo z dnem njihovega sprejetja na skupščini, ne pa z dnem njihovega vpisa v sodni register. Tožeča stranka v zvezi s tem opozarja na sodbo Vrhovnega sodišča RS, št. 40024, ki vzdrži smiselno primerjavo s situacijo iz te tožbe in kjer je sodišče zavzelo zgoraj navedeno stališče. Po navedenem je tako neutemeljena razlaga tožene stranke, da bi morali prejeti računi do 5. 10. 1999 vsebovati naslov sedeža S... 11, A, po tem datumu pa V... 252, zato je izločitev računov, ki imajo pred dnem 5. 10. 1999 že nov naslov - V... 252, nepravilna. Tožeča stranka se tudi ne strinja s trditvijo tožene stranke, da prejeti računi niso vsebovali vseh podatkov, ki jih predpisuje 34. člen ZDDV. Trditev, da je bil na prejetih računih nepravilno vpisan podatek, ne dovoljuje zaključka, da podatek sploh ni bil vpisan. Račun ali drug dokument, ki služi kot račun, je listina, ki ima namen dokazovanja, da so izpolnjeni vsebinski pogoji za odbitek vstopnega davka. Na računu iz 34. člena ZDDV morata biti davčna zavezanca (prodajalec in kupec) označena z nazivom, ki služi poslovnim potrebam in davčno številko, ki služi identifikaciji za davčne namene. ZDDV je bil sprejet na podlagi 6. Evropske direktive, katere namen je harmonizacija prometnih davkov v državah skupnosti. Zato je tožena stranka dolžna upoštevati in spoštovati to izhodišče ter prakso Evropskega sodišča, ki je o vprašanju popravka formalnih napak na računu izdalo več sodb. Tako je v primeru "Case C-454/98" izrecno pojasnilo, da nevtralnost tega davka zahteva popravek računa v vseh primerih, ko je napaka posledica neznanja, nevednosti in ko napaka ni povzročila davčne evazije ali drugega oškodovanja državnega proračuna. Tožeči stranki se zdi nesprejemljivo in nedopustno izvajanje določbe 34. člena ZDDV, kot ga izvaja tožena stranka. V obstoječem ZDDV ni določbe, ki bi predpisovala, da ni mogoče upoštevati vstopnega davka v primeru formalnih pomanjkljivosti prejetega računa. Tožena stranka je prezrla, da 3. in 5. odstavek 40. člena ZDDV izrecno in eksplicitno naštevata, v katerih primerih prejemnik računa nima pravice do upoštevanja vstopnega davka. Ker zakon izrecno našteva primere, ko odbitek vstopnega davka ni mogoč, je logičen in edino mogoč zaključek, da tega kroga ni mogoče poljubno razširjati na primere formalnih napak računa. Tožeča stranka je nabavljala storitve in blago za namene nadaljnjega prometa oziroma za poslovne namene. Ker ji po spornih računih ni bila priznana pravica do upoštevanja vstopnega davka, v nadaljnjem prometu pa je dolžna davek obračunati, se pojavi dvojna obdavčitev. Takšno postopanje je v direktnem nasprotju z zahtevo po nevtralnosti obdavčitve v poslovni sferi. Tožeča stranka še navaja, da je sedež družbe po 29. členu Zakona o gospodarskih družbah kraj, ki je kot sedež družbe vpisan v sodnem registru. Gre torej za kraj in ne za ulico. Ulica ne pomeni sedeža, temveč točen naslov, ki je naveden ob sedežu družbe. Kraj, ki je kot sedež družbe pri tožeči stranki vpisan v sodnem registru, pa je ves čas A.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri svoji odločitvi in razlogih zanjo ter sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Državni pravobranilec Republike Slovenije je svojo udeležbo v tem sporu prijavil z dopisom, št. U-A02-224/2002-3-Š dne 22. 1. 2002.

Naroka za glavno obravnavo se je udeležila le pooblaščenka tožene stranke, tožnik na glavno obravnavo ni prišel in svojega izostanka ni opravičil, Državni pravobranilec Republike Slovenije pa je svoj izostanek opravičil. Tožena stranka sodišču ni znala pojasniti, zakaj naj bi bila prvostopna odločba pravilna v delu, ki se nanaša na zmanjšanje presežka DDV za davčno obdobje oktober 1999 za znesek 1.108.068,00 SIT in zakaj je za davčno obdobje november 1999 naložila tožniku plačilo DDV v znesku, za katerega je že (dvakrat) zmanjšala presežek DDV.

Tožba je utemeljena.

OBRAZLOŽITEV:

Sodišče pri preizkusu izpodbijane odločbe po uradni dolžnosti ugotavlja, da je iz zapisnika, prvostopne in drugostopne odločbe razvidno, da je bil tožniku zmanjšan presežek DDV za davčno obdobje september 1999 za znesek 1.108.068,00 SIT, za mesec oktober je bil presežek DDV ponovno zmanjšan za isti znesek, kateremu je dodatno prišteto še 75.313,00 SIT, za mesec november pa je tožena stranka tožniku naložila, da je dolžan plačati DDV od vsote že izločenega presežka DDV, kateremu je prištela še 4.471,00 SIT, to je znesek, za katerega davčni zavezanec ni imel kopije računa. Pooblaščenka tožene stranke na glavni obravnavi ni znala pojasniti, zakaj naj bi bil tak obračun, kot ga je za tožnika ugotovil prvostopni davčni organ, glede na podatke v upravnih spisih in inšpekcijske ugotovitve, razvidne iz zapisnika, pravilen. Tudi iz obrazložitve izpodbijane odločbe ter odločbe organa prve stopnje ni razvidno, zakaj je bil tožniku dvakrat zmanjšan presežek DDV za isti znesek. Za naložitev obveznosti plačila DDV za mesec november v listinah tožene stranke ni pojasnjeno, zakaj je tožniku naloženo plačilo DDV v znesku 1.187.852,00 SIT, ko pa je iz zapisnika razvidno, da je davčni organ v mesecu novembru 1999 ugotovil nepravilnost le v višini 4.471,00 SIT. Za tako odločitev v izpodbijani odločbi in odločbi prvostopnega organa ni obrazložitve, tožena stranka pa v izpodbijani odločbi tudi ni pojasnila, zakaj naj bi bil takšen obračun zakonit in utemeljen v določbah ZDDV. Sodišče pa za obračun DDV, kot izhaja iz izpodbijane odločbe, podlage v ZDDV ni našlo in je že iz tega razloga izpodbijana odločba nezakonita.

Davčni zavezanec lahko zahteva vračilo DDV na podlagi računa, ki mora vsebovati podatke, predpisane s 34. členom ZDDV, ki v 1. odstavku, med drugim, v točki 3 zahteva, da mora vsebovati firmo oziroma ime in sedež oziroma stalno prebivališče. Sedež družbe je kraj, ki je kot sedež vpisan v register (29. člen ZGD, Zakon o gospodarskih družbah, Uradni list RS, št. 29/94 do 6/99), to je kraj, kjer družba opravlja dejavnost, ali kraj, kjer se pretežno vodijo njeni posli (30. člen ZGD), pri čemer pa naslov ni sestavni del sedeža družbe (sklep IV Cpg 32/99 z dne 10. 4. 1999). ZDDV torej zahteva pravilen zapis sedeža družbe (kamor naslov ne sodi), ki pa, kot izhaja iz upravnih spisov, ni bil spremenjen, saj je v spremembi družbene pogodbe, sklenjeni pred notarjem, izrecno navedeno, da je sedež tožnika v A, spremenjen je le naslov. Zaključek tožene stranke, da na računih, navedenih v zapisniku o inšpekcijskem pregledu, sedež tožnika ni naveden pravilno, nima podlage v določbi 34. člena ZDDV, kar je sodišče pojasnilo zgoraj. Ker je po presoji sodišča tožena stranka napačno uporabila materialni predpis in je zato izpodbijana odločba nezakonita, se sodišče v presojo ostalih tožbenih navedb ni spuščalo.

Sodišče je tožbi ugodilo na podlagi 4. točke 1. odstavka 60. člena ZUS, izpodbijano odločbo odpravilo in na podlagi 2. odstavka istega člena vrnilo zadevo toženi stranki v ponoven postopek, ki bo izdala nov akt v roku iz 3. odstavka 60. člena ZUS.

Zadnja sprememba: 10.5.2007