Odločitev o pritožbi

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožnika zoper sklep DURS, s katerim je bil pritožniku po uradni dolžnosti obnovljen postopek odmere dohodnine za leto 2002. Tožena stranka v svoji odločbi pojasnjuje, da je davčni organ po tem, ko je postala pritožnikova odločba o odmeri dohodnine za leto 2002 dokončna, izvedel za naslednja nova dejstva: opravljen je bil inšpekcijski pregled davkov in prispevkov pri pravni osebi X. Ugotovljeno je bilo, da je pravna oseba na račun zavezanca nakazala sredstva iz naslova odškodnine za neizkoriščeni letni dopust, od katerih pa ni plačala ustreznih davkov in prispevkov. Odškodnina za letni dopust šteje za druge prejemke iz delovnega razmerja, saj gre v tem primeru dejansko za opravljanje dela v delovnem času, ki je za delavca manj ugoden (kot delo ob nedeljah, delo prek delovnega časa). V skladu s tem se odškodnina za neizkoriščeni letni dopust po 6. členu Zakona o dohodnini (Uradni list RS, št. 71/93 do 44/96) všteva tudi v osnovo za odmero dohodnine.

Omenjenih prejemkov pritožnik ni vključil v svojo napoved za odmero dohodnine, iz česar izhaja sklep, da bi bila njegova prvotna odločba drugačna, če bi bil davčni organ z omenjenimi prejemki seznanjen že v predhodnem postopku.

Tožbene navedbe

Zoper odločitev drugostopenjskega organa je pritožnik vložil tožbo, v kateri navaja, da mu je delodajalec na podlagi pravnomočne sodbe delovnega sodišča v A izplačal odškodnino za nematerialno škodo, in sicer za neizrabljeni letni dopust za leto 2002. Od tega zneska ne more plačati davka, saj ne gre za plačilo po pogodbi o zaposlitvi, ampak po splošnih civilnopravnih odškodninskih pravilih. Tožnik je v času, ko ni mogel izrabiti letnega dopusta, ves čas delal in so bili od plače, ki jo je prejel, plačani tudi ustrezni davki in prispevki. Tožnik meni, da je davčni organ posegel v sodno pristojnost, ker sodnih odločb po vsebini ne priznava in v bistvu želi ponovno obdavčiti prejeto odškodnino za neizkoriščeni dopust, in še, da gre v tem primeru za dvojno obdavčitev. Do danes ni nihče vložil nobenega pravnega sredstva za razveljavitev zamudne sodbe, na osnovi katere je tožeča stranka prejela odškodnino za neizkoriščeni dopust. Tožnik je prepričan, da je presojanje o verjetno izkazanih novih dejstvih vsebinske narave.

Sodba Upravnega sodišča RS

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je izpodbijana odločba pravilna in skladna z določbami zakona, na katere se tožena stranka v njej sklicuje. Sodišče se strinja z razlogi, ki jih za svojo odločitev v obrazložitvi izpodbijane odločbe navaja tožena stranka, pa tudi z razlogi, s katerimi zavrača pritožbene ugovore. Če so ugovori, ki jih tožeča stranka uveljavlja v tožbi, enaki pritožbenim, jih z istimi razlogi, da se prepreči ponavljanje, zavrača tudi sodišče.

Glede trditve tožnika, da od zneska, nakazanega pritožniku, na podlagi pravnomočne sodbe delovnega sodišča v A ta ne more plačati davka, ker to ni plačilo po pogodbi o zaposlitvi, ampak po splošnih civilnopravnih odškodninskih pravilih, sodišče pripominja: če bi držala navedba tožnika, bi bilo za njegov odškodninski zahtevek pristojno redno sodišče, ne pa specializirano delovno sodišče kakor v danem primeru, ki je pristojno prav za reševanje sporov z delovnega področja. Naloga davčnega organa je presoditi poslovne dogodke po njihovi vsebini in v skladu z davčno zakonodajo, pri tem pa ni vezan na formalnopravno opredelitev poslovnega dogodka. Vsako izvajanje tožnika v tej smeri je tako neutemeljeno.

Sektor za upravni postopek na drugi stopnji na področju carinskih in davčnih zadev, Ministrstvo za finance RS