Evidenčna številka: VDS0012848

Datum odločbe: 23.10.2014

Senat: Borut Vukovič (preds.), Tatjana Prebil (poroč.), Sonja Pucko Furman

Področje: DELOVNO PRAVO

Institut: regres za letni dopust - povračila stroškov v zvezi z delom - javni prevoz - kilometrina

Zveza: ZDR člen 130, 161, 161/2.

JEDRO:
Delavec je v skladu z Uredbo o višini povračil stroškov v zvezi z delom in drugih prejemkov, ki se pri ugotavljanju davčne osnove priznajo kot odhodek, upravičen do povračila stroškov kilometrine, če ni možnosti prevoza z javnimi prevoznimi sredstvi. Delavec nima možnosti prevoza z javnim prevoznim sredstvom ne le takrat, ko takšnega prevoznega sredstva na določeni relaciji ni, ampak tudi takrat, ko prevoz s takšnim prevoznim sredstvom ne bi zadostil njegovemu namenu. Takšna situacija nastopi tudi takrat, ko delavec v primeru uporabe javnega prevoznega sredstva na delo ne bi prišel pravočasno. Zato je tožnica upravičena do povračila kilometrine za celotno pot do sedeža tožene stranke, kjer je tožnica delo opravljala.

IZREK:
Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

OBRAZLOŽITEV:
Sodišče prve stopnje je s sodbo v I. točki izreka razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožnici obračunati razliko v regresu za letni dopust za leto 2011 v višini 177,92 EUR bruto, od navedenega zneska obračunati in plačati vse z zakonom določene davke in tožnici izplačati neto znesek, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 9. 2011 dalje do plačila, v roku osmih dni pod izvršbo (prvi odstavek I. točke); višji zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti od 1. 7. 2011 do 23. 9. 2011 je zavrnilo (drugi odstavek I. točke). 

V II. točki izreka je razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožnici plačati razliko v stroških prevoza na in z dela za posamezne mesece v obdobju od julija 2012 do novembra 2012 v zneskih, kot izhajajo iz navedene točke sodbe, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. v mesecu za prejšnji mesec, v roku osmih dni pod izvršbo (prvi odstavek II. točke); višji zahtevek za znesek 615,36 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi je zavrnilo (drugi odstavek II. točke).

V III. točki izreka je razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožnici od bruto zneskov nagrade za delovno uspešnost v višini 172,72 EUR za vsak posamezni mesec v obdobju od aprila 2012 do novembra 2012 obračunati z zakonom določene davke in tako pridobljeni neto znesek nakazati na TRR račun tožnice z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. v mesecu za prejšnji mesec v roku osmih dni pod izvršbo.

V IV. točki izreka je odločilo še o stroških postopka; toženi stranki je naložilo povrnitev stroškov tožnici v višini 292,28 EUR v roku osmih dni na račun Delovnega sodišča v Kopru, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, pod izvršbo (prvi odstavek IV. točke); tožena stranka pa sama krije svoje stroške postopka (drugi odstavek IV. točke izreka).

Zoper ugodilni del navedene sodbe in zoper odločitev o stroških postopka se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku. Pritožbenemu sodišču predlaga, da njeni pritožbi ugodi in izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa, da izpodbijani del sodbe razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je bila tožnica pred marcem 2011 zaposlena pri drugem delodajalcu, zaradi česar ji je vtoževano razliko za prvi del leta zaposlitve ob smiselni uporabi drugega odstavka 162. člena ZDR dolžan obračunati in izplačati njen prejšnji delodajalec. Interpretacija sodišča prve stopnje, da naj bi se upoštevala kilometrina, ker naj javni prevoz ne bi bil možen, je napačna. Javni prevoz (tako avtobusni kot železniški) je, kot ugotavlja tudi sodišče prve stopnje, možen na relaciji od A. do mesta opravljanja dela tožnice. Javni prevoz naj ne bi bil mogoče le na relaciji B. - A. (kar je tožena stranka prerekala, sodišče pa je brez pojasnila verjelo tožnici), zato tožnica ni upravičena do kilometrine za celotno relacijo B. - sedež tožene stranke, temveč potencialno le za relacijo B. - A., saj od kraja A. do sedeža tožene stranke nesporno obstaja javni prevoz. Pri tem pa ni relevantno, ali delavec javni prevoz dejansko uporablja ali ne. Obstoj javnega prevoza predstavlja podlago za ugotovitev obračunske osnove za povračilo stroškov prevoza. Sodišče prve stopnje je prav tako zavzelo napačno stališče glede obsega diskrecijske pravice direktorja tožene stranke pri odločanju o pravici in višini dela plače za delovno uspešnost. Ker tožena stranka ni upravni organ, odsotnost meril, na katere se sklicuje sodišče prve stopnje, ne vodi avtomatično do zaključka, da tožnici pripada maksimalni znesek po pogodbi o zaposlitvi, t.j. 680,00 EUR. Alternative, izmed katerih je direktor v konkretnem primeru izbiral pri izvajanju diskrecijske pravice, je razpon predmetne nagrade v višini od 0 do 680,00 EUR, pri čemer 680,00 EUR predstavlja zgolj maksimum, ki se lahko izplačuje iz tega naslova. Diskrecijska pravica je bila v pogodbi o zaposlitvi zakonito dogovorjena, saj s sindikati ni bilo mogoče doseči sporazuma o usklajenem besedilu pravilnikov, ki bi določali vnaprej znana, objektivna, primerljiva in ugotovljiva merila. Odločitev direktorja o znižanju dela plače iz naslova delovne uspešnosti je bila tako izvajana skladno z njegovimi pooblastili, prav tako mu ni mogoče očitati zlorabe diskrecijske pravice, saj gre nenazadnje le za 10 % znižanje plače, medtem ko je tožnica pretežni del delovne uspešnosti še vedno prejela.

Pritožba ni utemeljena.

Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadalj.) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo.

Tožnica je v predmetnem sporu s tožbo zahtevala izplačilo razlike v regresu za letni dopust za leto 2011, razlike v izplačilu stroškov prevoza na in z dela za obdobje od julija do novembra 2012 ter razlike v izplačilu nagrade za delovno uspešnost za obdobje od aprila do novembra 2012. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bila tožnica pri toženi stranki zaposlena za določen čas za obdobje od 23. 3. 2011 do 30. 11. 2012. 

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da predstavlja navedba tožene stranke v pritožbi, da je bila tožnica pred marcem 2011 zaposlena pri drugem delodajalcu in da ji je zato po njenem mnenju vtoževano razliko v regresu za letni dopust za leto 2011 za prvi del leta dolžan obračunati in izplačati njen prejšnji delodajalec, pritožbeno novoto, zato je pritožbeno sodišče ni upoštevalo, saj tožena stranka ne izkaže, da je brez svoje krivde ni mogla navesti pravočasno (prvi odstavek 337. člena ZPP). Pa tudi sicer bi bila ta navedba neutemeljena, saj je tožnica glede na določbo 161. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR; Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.) pridobila pravico do celotnega letnega dopusta, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje in ji zato tudi pripada pravica do regresa za letni dopust (161. člen ZDR). Določba drugega odstavka 162. člena ZDR, na katero se tožena stranka sklicuje, ureja le pravico delavca, da mu vsak delodajalec zagotovi izrabo sorazmernega dela dopusta, ne vpliva pa ta določba na pravico do pridobitve in na višino regresa za letni dopust. 

Pravilna je odločitev sodišča prve stopnje glede izplačila razlike v povračilu potnih stroškov. Ne drži pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje brez pojasnila verjelo tožnici, da na relaciji B. - A. ni javnega prevoza. Sodišče prve stopnje se je izrecno sklicevalo tudi na potrdilo družbe C. d.o.o., z dne 31. 1. 2014 (A10), tožena stranka pa drugih dokaznih predlogov v zvezi z navedenim niti ni predlagala, z izjemo fotokopije tožničinega zahtevka z dne 17. 1. 2013 (B2), do katerega se je tožnica opredelila in ne more imeti takšne dokazne vrednosti kot izpovedba tožnice in navedeno potrdilo družbe C. d.o.o.. Neutemeljene pa so tudi pritožbene navedbe, da tožnica ni upravičena do povračila stroškov na relaciji A. - sedež tožene stranke, saj na tem odseku obstaja javni prevoz in da ni relevantno, ali ga je tožnica dejansko uporabljala ali ne. Stališče tožene stranke je sicer pravilno, vendar je v konkretnem primeru potrebno upoštevati dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje (ki jim tožena stranka v pritožbi ne nasprotuje), da javni prevoz ni bil tak, da bi tožnica z njegovo uporabo pravočasno prišla na delo. Delavec je v skladu z Uredbo o višini povračil stroškov v zvezi z delom in drugih prejemkov, ki se pri ugotavljanju davčne osnove priznajo kot odhodek (Ur. l. RS, št. 72/1993 in nadalj.)(1), upravičen do povračila stroškov kilometrine, če ni možnosti prevoza z javnimi prevoznimi sredstvi. Delavec pa nima možnosti prevoza z javnim prevoznim sredstvom ne le takrat, ko takšnega prevoznega sredstva na določeni relaciji ni, pač pa tudi takrat, ko prevoz s takšnim prevoznim sredstvom ne bi zadostil njegovemu namenu. Takšna situacija zagotovo nastopi takrat, ko delavec v primeru uporabe javnega prevoznega sredstva na delo ne bi prišel pravočasno. Glede na navedeno je tožnica upravičena do povračila kilometrine na celotni poti do sedeža tožene stranke, kjer je tožnica delo opravljala. 

Pritožba je neutemeljena tudi v delu, v katerem izpodbija odločitev sodišča prve stopnje o dodatku za delovno uspešnost. Tožena stranka ima sicer prav, ko navaja, da odsotnost meril za ugotavljanje delovne uspešnosti ne pomeni avtomatično, da tožnici pripada najvišji znesek dodatka za delovno uspešnost, to je 680,00 EUR. Vendar bi morala tožena stranka kljub temu izkazati opravičljive razloge za znižanje dodatka tožnici, saj bi bilo le tako mogoče preveriti pravilnost njene odločitve. Pristojnost direktorja tožene stranke, da odloča po diskrecijski pravici ne opravičuje odsotnosti obrazložitve takšne odločitve, prav tako direktorju tudi ne daje možnosti odločanja brez kakršnihkoli omejitev in določenih kriterijev, čeprav tožena stranka ni upravni organ. S tem se zagotavlja tudi prepoved diskriminatornega ravnanja. Dejstvo, da je bila tožnici njena plača znižana le za 10 % pa na odločitev nima nobenega vpliva.

Pritožbeno sodišče tako ugotavlja, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Odločitev o pritožbenih stroških je odpadla, ker jih tožena stranka ni priglasila.

---.---

Op. št. (1): Navedena uredba sicer od 1. 1. 2005 ne velja več, vendar se v konkretnem primeru uporablja, ker se nanjo izrecno sklicuje prvi odstavek 4. točke Tarifne priloge Kolektivne pogodbe za kemično in gumarsko industrijo Slovenije (Ur. l. RS, št. 37/2007 in nadalj.), ki se je uporabljala do 30. 9. 2013

Datum zadnje spremembe: 19.12.2014

Vir: VDS0012848