Evidenčna številka: VDS0012174

Datum odločbe: 22.05.2014

Senat: Tatjana Prebil (preds.), Jelka Zorman Bogunovič (poroč.), Sonja Pucko Furman

Področje: DELOVNO PRAVO

Institut: plača - regres za letni dopust - obveznost plačila - plačilo za delo - povračila stroškov v zvezi z delom - prehrana - pobotni ugovor - pobot - pogodba o izobraževanju

Zveza: ZDR člen 42, 126, 130, 131, 136, 136/2, 172, 172/3.

JEDRO:
Ker tožniku v spornem obdobju plača ni bila izplačana, tožnik pa je v tem obdobju delal, je tožnikov tožbeni na izplačilo neizplačane plače utemeljen.

Tožnik se je izobraževal na stroške tožene stranke (tožena stranka je zanj plačala šolnino in potne stroške vožnje na izobraževanja), vendar dogovora med strankama o vrnitvi stroškov izobraževanja v primeru, če bi prišlo do predčasne odpovedi pogodbe o zaposlitvi s strani tožnika oziroma do odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razlogov na strani tožnika, ni bilo. Zato okoliščina, da je tožena stranka za tožnika plačala šolnino in stroške voženj na izobraževanje, ni odločilna, saj plačilo teh stroškov samo po sebi ne daje podlage za utemeljenost pobotnega ugovora tožene stranke (torej za obstoj terjatve tožene stranke do tožnika iz naslova povračila stroškov izobraževanja in stroškov voženj na to izobraževanje). 

Delavci tožene stranke so najemnino, ki jo je zanje plačala tožena stranka, oddelali v podjetju, za kar niso dobili plačila. Tudi sicer drugi odstavek 136. člena ZDR izrecno določa, da delodajalec ne sme svoje terjatve do delavca brez njegovega pisnega soglasja pobotati z obveznostjo plačila. Tožena stranka v postopku ni niti zatrjevala, da bi tožnik podal kakršnokoli soglasje k temu, da mu neto pripadajočih zneskov regresa ni bila dolžna izplačati zaradi poplačane najemnine. Zato je tožnikov tožbeni zahtevek na izplačilo vtoževanih zneskov regresa upravičen.

IZREK:
Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

OBRAZLOŽITEV:
Sodišče prve stopnje je v I/1 točki izreka ugotovilo obstoj terjatve tožnika v skupnem znesku 1.841,48 EUR. V točki I/2 je ugotovilo, da ne obstoji terjatev tožene stranke v višini 1.834,55 EUR. V točki I/3.a je naložilo toženi stranki, da je dolžna tožniku izplačati neto plačo za september 2010 v znesku 534,68 EUR in prehrano v znesku 72,00 EUR vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 10. 2010 dalje do plačila, v roku 15 dni. V točki I/3. b izreka je naložilo toženi stranki, da je dolžna tožniku izplačati regres za letni dopust za leto 2009 v neto znesku 617,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2009 dalje do plačila v roku 15 dni. V točki I/3. c je naložilo toženi stranki, da je dolžna tožniku izplačati regres za letni dopust za leto 2010 v neto znesku 617,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2010 dalje do plačila v 15 dneh. V točki II. izreka je naložilo toženi stranki, da mora tožniku povrniti njegove pravdne stroške v znesku 331,68 EUR, v 15 dneh od vročitve sodbe, in z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Zoper navedeno sodbo se iz pritožbenih razlogov zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava pritožuje tožena stranka in predlaga pritožbenemu sodišču, da njeni pritožbi ugodi in ugotovi, da obstoji nasprotna terjatev tožene stranke do tožnika v enaki višini, kot je terjatev tožnika do tožene stranke in da zato tožbeni zahtevek tožnika zavrne s stroškovno posledico oziroma podredno, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje napačno ugotovilo dejansko stanje, ko je presodilo, da nasprotna terjatev toženca ne obstoji. Posebna pogodba o izobraževanju med delavcem in delodajalcem res ni bila sklenjena, vendar je toženec tekom postopka dokazal, da je stroške izobraževanja dejansko plačal. Čeprav je tožnik le pavšalno zatrjeval, da naj bi bilo dogovorjeno, da bo te stroške oddelal, je sodišče tej trditvi nekritično sledilo in štelo, da je tožnik na račun teh stroškov prejemal nižjo plačo. To ne drži, saj je prejemal plačo, ustrezno delu, ki ga je opravljal. Prav tako je bilo napačno ugotovljeno dejansko stanje tudi glede prevozov v Bosno in Hercegovino s toženčevim avtomobilom. Ne drži, da bi tožnik in sodelavec A.A. te prevoze plačevala s svojim denarjem. Gorivo je bilo plačano z gotovino, ki so jo delavci prejemali od strank na terenu za opravljene dimnikarske storitve, torej s toženčevim denarjem. Toženec je dokazal, da ta njegova terjatev do tožnika obstoji, saj je predložil dokazila, da so bili ti prevozi dejansko opravljeni, koliko jih je bilo in da so bili opravljeni z njegovim avtomobilom, pa tudi vsi računi so se glasili na njegovo ime. Tožnik pa to prereka zgolj s trditvijo, da sta s sodelavcem gorivo plačevala iz lastnih sredstev, čeprav so bili računi izdani na ime toženca in tej trditvi sodišče nekritično sledi. Enako velja tudi za terjatve iz naslova najemnin, ki jih je tožena stranka nesporno plačevala za svoje delavce, torej tudi za tožnika. Glede tega je sodišče prve stopnje nekritično verjelo izpovedbi tožnika in pristranskih prič, da naj bi se ta najemnina plačala z dodatnim neplačanim delom v podjetju B.. Tožnik je z listinami dokazal, da so se ta dela opravljala le štiri do petkrat letno, zato ni logično, da bi se s tem delom plačala najemnina za celo leto. Neutemeljen je tudi očitek, da naj nikoli ne bi bilo dogovorjeno, da mora najemnino tožnik plačevati sam. Takšen dogovor ni bil potreben, saj ne gre za pravico in obveznosti iz delovnega razmerja, tako da je že samo po sebi jasno, da mora najemnino plačevati najemnik. Namesto delavcev je najemnino plačevala tožena stranka, ki jo je poračunala z regresom za letni dopust. Če tožnik sedaj zahteva izplačilo regresa za letni dopust, lahko tudi tožena stranka zahteva od njega najemnino, ki jo je zanj plačala. Dogovora, da bi bila najemnina strošek tožene stranke, ni bilo, takšna obveznost pa ne izhaja niti iz zakona.

Tožnik je podal odgovor na pritožbo, v katerem predlaga zavrnitev pritožbe tožene stranke in potrditev izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) tudi po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (tožena stranka bistvenih kršitev določb postopka v pritožbi ni uveljavljala), ni storilo, da je dejansko stanje popolno in pravilno ugotovilo in da je na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo tudi materialno pravo. Pritožbeno sodišče ob tem ugotavlja, da je tožena stranka v pritožbi sodišču prve stopnje sicer očitala tudi zmotno uporabo materialnega prava, vendar se celotna obrazložitev pritožbe dejansko nanaša le na zatrjevano zmotno ugotovljeno dejansko stanje. Iz obrazložitve pritožbe tožene stranke namreč izhaja, da se tožena stranka ne strinja z dokazno oceno izvedenih dokazov, ki jo je sprejelo sodišče prve stopnje.

Iz podatkov spisa je razvidno, da je tožnik v tem individualnem delovnem sporu vtoževal izplačilo neto plače in stroškov prehrane za september 2010, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 10. 2010 do plačila. Poleg tega je od tožene stranke zahteval tudi izplačilo neto regresa za letni dopust za leti 2009 in 2010 z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. tekočega leta dalje do plačila. V postopku je bilo ugotovljeno, da je tožena stranka od prejemkov, za katere je morala odvesti davke in prispevke, te dajatve tudi odvedla, zaradi česar je tožnik vtoževal le izplačilo ustreznih neto zneskov teh prejemkov. Tožena stranka je v postopku zatrjevala, da tožniku ni izplačala neto plače in stroškov prehrane za september 2010, prav tako pa tožniku ni izplačala regresov za letni dopust za leti 2009 in 2010, pri čemer je poudarila, da so zneski, ki jih tožnik v tej tožbi sicer vtožuje, previsoki. Navedla je, do kolikšnih zneskov bi bil tožnik po njenih izračunih upravičen. Pojasnila pa je tudi, da tožniku tožena stranka iz teh pravnih naslovov ničesar ne dolguje, saj je zanj plačala stroške izobraževanja, plačevala pa mu je najemnino. Zato je štela, da tožnikove terjatve iz zgoraj navedenih pravnih naslovov do nje niso utemeljene. V postopku je v pobot ugovarjala znesek 1.834,55 EUR iz naslova stroškov izobraževanja, ki jih je plačala za tožnika. Navedbi tožene stranke o višini neto plače in stroškov prehrane, do katerih bi bil upravičen, je tožnik sledil in modificiral tožbeni zahtevek tako, da ga je prilagodil ugotovitvam tožene stranke o tem, kolikšne zneske iz naslova neto plače in stroškov prehrane mu je dolžna tožena stranka izplačati. Tako oblikovanemu tožbenemu zahtevku je sodišče prve stopnje v celoti ugodilo. 

Sodišče prve stopnje je tožniku prisodilo neto znesek plače za mesec september 2010 v višini, ki jo je vtoževal tožnik (na podlagi podatkov tožene stranke), ker je ugotovilo, da ta plača tožniku ni bila izplačana. Pri svoji odločitvi se je sklicevalo na določbo 42. člena ZDR, ki določa, da mora delodajalec delavcu zagotoviti ustrezno plačilo za opravljanje dela v skladu z določbami 126. do 130., 133. do 135. in 137. člena ZDR. Ker med strankama niti ni bilo sporno, da je tožnik v navedenem obdobju delal (tožena stranka mu je za september 2010 izdala tudi plačilno listo (B1)), je sodišče prve stopnje tožniku prisodilo vtoževani neto znesek, skupaj z vtoževanimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Ker tožena stranka v pritožbi v zvezi s terjatvijo tožnika iz naslova neizplačane neto plače za september 2010 nima posebne obrazložitve, je pritožbeno sodišče v tem delu izpodbijano sodbo preizkusilo le v okviru uradnega preizkusa in ugotovilo, da je sodba prvostopenjskega sodišča v tem delu pravilna.

Prav tako je sodišče prve stopnje tožniku utemeljeno prisodilo tudi povrnitev stroškov za prehrano za september 2010 v višini, ki sicer izhaja iz tožnikove plačilne liste (temu znesku je tožnik tudi prilagodil svoj tožbeni zahtevek) na podlagi 130. člena ZDR, ki določa, da je dolžan delodajalec delavcu zagotoviti povračilo stroškov za prehrano med delom, za prevoz na delo in z dela ter povračilo stroškov, ki jih ima pri upravljanju določenih del in nalog na službenem potovanju. Tožena stranka v pritožbi sicer izpodbija tudi ta del odločitve sodišča prve stopnje, vendar je pritožba glede tega dela prav tako povsem pavšalna in neobrazložena. Glede na to je sodišče prve stopnje tudi ta del izpodbijane sodbe preizkusilo v okviru uradnega preizkusa in ugotovilo, da je odločitev sodišča prve stopnje v tem delu pravilna, saj bistvenih kršitev določb postopka (na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti), ni storilo, na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pa je sodišče pravilno uporabilo tudi določbo 130. člena ZDR kot materialno pravno podlago za ugoditev temu delu tožnikovega tožbenega zahtevka.

Pritožbeno sodišče prav tako nima pomislekov glede pravilnosti odločitve sodišča prve stopnje v zvezi z vtoževanima neto zneskoma iz naslova regresov za letni dopust za leti 2009 in 2010, saj je bilo v postopku ugotovljeno, da tožena stranka tožniku teh regresov ni izplačala, kar pomeni, da je tožnik do izplačila teh zneskov upravičen. Pri tej svoji odločitvi se je sodišče prve stopnje utemeljeno sklicevalo tudi na 131. člen ZDR, ki daje pravno podlago za izplačilo regresa za letni dopust tožniku. 

Po zaključku pritožbenega sodišča pa je pravilen tudi del izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje, v katerem je sodišče prve stopnje ugotovilo, da ne obstoji terjatev tožene stranke do tožnika v znesku 1.834,55 EUR, ki jo je tožena stranka uveljavljala v pobot. V postopku je bilo namreč ugotovljeno, da tožena stranka s tožnikom pogodbe o izobraževanju, na katerega je bil tožnik napoten, ni sklenila, čeprav je takšno pogodbo predvideval tretji odstavek 172. člena ZDR. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da se je tožnik dejansko izobraževal na stroške tožene stranke (tožena stranka je zanj plačala šolnino in potne stroške vožnje na izobraževanja), vendar pa je glede na izpovedbo tožnika, da ni bilo nikoli dogovorjeno, da bo moral stroške izobraževanja vračati, zaključilo, da dogovora med strankama o vrnitvi stroškov izobraževanja v primeru, če bi prišlo do predčasne odpovedi pogodbe o zaposlitvi s strani tožnika oziroma do odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razlogov na strani tožnika, ni bilo. Glede na navedeno pritožbena trditev tožene stranke, da je za tožnika plačala šolnino in stroške voženj na izobraževanje, ni odločilno, saj dejstvo plačila teh stroškov samo po sebi ne daje podlage za utemeljenost pobotnega ugovora tožene stranke (torej za obstoj terjatve tožene stranke do tožnika iz naslova povračila stroškov izobraževanja in stroškov voženj na to izobraževanje). Razen tega so tožnik in priči C.C. ter A.A. izpovedali, da jim je toženec te stroške odtegoval tudi od njihovih plač, tako da so po njihovih izpovedbah stroške izobraževanja tudi „oddelali“. Tudi glede na navedeno dejstvo, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, je potrebno ugotoviti, da je pobotni ugovor tožene stranke v zvezi s stroški izobraževanja neutemeljen. 

Sodišče prve stopnje je utemeljeno sledilo izpovedi tožnika, da sta s sodelavcem A.A. vedno sama plačala gorivo za službeni avtomobil, ki sta ga dobila v uporabo za pot domov v Bosno, saj tožena stranka ni dokazala, da temu ni bilo tako. Tožena stranka je zgolj zatrjevala, da je plačevala stroške goriva za tožnikovo privatno pot domov, vendar teh svojih trditev ni dokazala. Iz tega razloga so tudi pritožbene navedbe s tem v zvezi neutemeljene.

Neutemeljena je tudi pritožbena navedba tožene stranke, da tožnik ni upravičen do izplačila neto regresa za letni dopust za leti 2009 in 2010, zato ker je tožena stranka zanj plačevala najemnino za stanovanje, ki jo je nato pobotala s terjatvijo tožnika iz naslova regresa za letni dopust za leti 2009 in 2010. Na podlagi izvedenih dokazov je namreč ugotovilo, da so delavci tožene stranke najemnino, ki jo je zanje plačala tožena stranka, oddelali v podjetju B., za kar niso dobili izplačanega nobenega plačila. Razen tega drugi odstavek 136. člena ZDR izrecno določa, da delodajalec ne sme svoje terjatve do delavca, brez njegovega pisnega soglasja, pobotati z obveznostjo plačila. Tožena stranka v postopku ni niti zatrjevala, da bi tožnik podal kakršnokoli soglasje k temu, da mu neto pripadajočih zneskov regresa ni bila dolžna izplačati zaradi izplačane najemnine. Ker tožena stranka dokazov (razen zaslišanje zakonitega zastopnika, ki pa se, kot je bilo že ugotovljeno, vabilu na zaslišanje ni odzval iz neupravičenih razlogov), iz katerih bi izhajalo, da tožniku regres za letni dopust za leti 2009 in 2010 v vtoževanih neto zneskih ne pripada, ni predlagala, je sodišče prve stopnje utemeljeno ugotovilo, da je tožnik do izplačila teh zneskov regresa upravičen, v primeru zamude pa tudi skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi dalje do plačila. Tožena stranka je sicer v zvezi s tem delom tožbenega zahtevka vložila v spis najemno pogodbo, ki pa je bila sklenjena šele 1. 1. 2012 (B8), torej po spornem obdobju, tako da ta listina na pravilnost odločitve sodišča prve stopnje glede vtoževanega regresa za letni dopust nima nikakršnega vpliva.

Ker niso bili podani niti s pritožbo uveljavljeni razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo potrebno pritožbo tožene stranke zavrniti kot neutemeljeno in potrditi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (člen 353 ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, tožnik pa krije stroške odgovora na pritožbo zato, ker le-ta ni pripomogel k rešitvi tega individualnega delovnega spora (prvi odstavek 154. člena ZPP, prvi odstavek 155. člena ZPP).

Datum zadnje spremembe: 16.09.2014

Vir: VDS0012174