Tožba ni utemeljena.

Po prvem odstavku 3. člena ZDO je zavezanec za davek na darila občan, ki v Republiki Sloveniji dobi v dar premoženje. Za odločitev v tej zadevi je torej pomembno, ali je obdarjenec po darilni pogodbi tožniku podaril premoženje (delež na nepremičnini), ki ga je pridobil od tožnika z darilno pogodbo, in ali torej pri sporazumu nastane nov pravni posel ali pa je to prenehanje prvega pravnega posla – darilne pogodbe.

V tem pogledu pa iz podatkov v spisih kot nesporno sledi, da je bila darilna pogodba, s katero je tožnik kot darovalec podaril obdarjencu solastni delež na nepremičnini, v celoti izpolnjena. Preklic takšne pogodbe je resda mogoč (in s tem tudi njeno prenehanje), med drugim zaradi hude nehvaležnosti obdarjenca, ki je bila po tožnikovih navedbah razlog za sklenitev zadevnega sporazuma. Takšna vsebina pa iz sporazuma nedvomno ne izhaja. Iz sporazuma po vsebini sledi samo, da se z njim neodplačno prenaša lastninska pravica na nepremičnini, le da tokrat z obdarjenca na tožnika. Iz drugih listin, s katerimi dokazuje nehvaležnost in ki jih je tožnik priložil k pritožbi, pa je resda razvidno zatrjevano neplačevanje prispevkov, ni pa razvidno, da bi prav iz tega razloga prišlo do razveze oziroma do preklica darilne pogodbe. To pa pomeni, da pri sklenjenem sporazumu to ni preklic in s tem ne prenehanje prvega pravnega posla (darilne pogodbe), temveč da je to nov neodplačni prenos lastninske pravice na nepremičnini in s tem darilo in da je kot posledica tega tožnik kot tisti, ki je prejel v dar premoženje (nepremičnino), v skladu s prvim odstavkom 3. člena ZDO, zavezanec za davek na darila. Davek je bil torej utemeljeno odmerjen tožniku. Odmera davka kot takšna, opravljena na podlagi podatkov, ki jih je predložil tožnik sam, pa med strankama niti ni sporna. Sodišče samo pa nepravilnosti v tej zvezi tudi ni našlo.

Sektor za upravni postopek na drugi stopnji na področju carinskih in davčnih zadev, Ministrstvo za finance RS