Tožnik se strinja z dejanskimi ugotovitvami, ne pa tudi z odločitvijo v zadevi, saj meni, da ni zavezan za plačilo davka, ki mu je bil odmerjen na podlagi sklenjenega sporazuma o razvezi pogodbe. Meni, da je možno sporazumno razdrtje darilne pogodbe, še posebno zaradi nehvaležnosti obdarjenca ali nujnih potreb zavezanca, saj v tem primeru velja, da je prenehal pravni temelj in s tem darilna pogodba. Ne strinja se s stališčem oziroma razlago tožene stranke, po kateri mora biti takšen namen razviden iz dokumenta o razvezi darilne pogodbe in v odmernem postopku v skladu s 15. členom ZDavP utemeljen in dokazan z ustreznimi dokazili. Če bi bilo tako, bi zakonodajalec določil, da morajo biti trditve zavezanca razvidne iz listine, ki se predloži davčnemu organu zaradi odmere davka. Iz te določbe (15. člena) pa izhaja, da mora davčni zavezanec za svoje trditve predložiti katerekoli dokaze, se pravi, da mora davčni organ te dokaze tudi oceniti. Dokazi, ki jih je predložil tožnik, v odločbi niso omenjeni, kaj šele ocenjeni. Tožnik se tudi ne strinja, da bi bilo mogoče prenehanje pravnega temelja oziroma darilne pogodbe upoštevati samo, dokler še ne bi bilo prenosa lastništva na nepremičnini z vpisom v zemljiški knjigi. Drugače pa poudarja, da s sporazumom ni bila sklenjena nova darilna pogodba, ampak sta se stranki samo dogovorili, da sklenjena darilna pogodba preneha. Razlogi za to so v nehvaležnosti in zlorabi zaupanja obdarjenca. V sporazumu to ni zapisano, ker drugače obdarjenec takšnega sporazuma ne bi bil pripravljen skleniti in bi tožniku ostala le še tožba na razveljavitev darilne pogodbe. Temu pa se je tožnik kot darovalec želel izogniti. O tem je tožnik predložil dokaze (kopijo delovne knjižice, pogodbo o zaposlitvi, plačilne liste, dopis ZPIZ), iz njih pa izhaja, da je tožnik podaril nepremičnino osebi, ki tega ni bila vredna, in sta zato stranki utemeljeno razdrli darilno pogodbo. S tem velja, kakor da darila sploh ni bilo, kot posledica tega pa ni podlage za ponovno odmero in plačilo davka. Tožnik zato sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi in odloči v zadevi tako, da tožnik ni zavezanec za plačilo davka, tožena stranka pa mu mora vrniti plačani znesek iz tega naslova v višini X SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe dalje. Tožnik uveljavlja še, da se mu povrnejo stroški postopka, vključno z zakonitimi zamudnimi obrestmi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo in na glavni obravnavi vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri razlogih. Poudarja, da so bili dokazi, ki jih je predložil tožnik, v pritožbenem postopku presojeni, da pa tožnik z njimi ne more uspešno dokazati nehvaležnosti kot razlogi za razdrtje pogodbe, ki resda iz sklenjenega sporazuma sploh ne izhaja.