Opravilna številka: sodba U 1215/2002
Datum: 02.02.2004

JEDRO: Turistična taksa, ki je navedena na izdanih računih, ni del cene zaračunane nastanitve in ne gre za prihodek tožnika, temveč se v skladu z določbami ZPT turistična taksa pobira za račun občine.

ZADEVA:

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo kot neutemeljeno zavrnila pritožbo tožnika zoper odločbo Davčne uprave Republike Slovenije, Davčnega urada B št. ... z dne 26. 3. 2002, s katero je bilo tožniku naloženo plačilo davka na dodano vrednost v znesku 431.884,00 SIT za obračunsko obdobje za vse mesece v letu 2001 (točka I. izreka prvostopne odločbe) ter plačilo pripadajočih predpisanih zamudnih obresti v višini 55.046,00 SIT, ki so zaračunane od prvega dne zamude v posameznem obračunskem obdobju do dneva zapisnika 4. 3. 2002, pri čemer se od 4. 3. 2002 dalje do dneva plačila obresti obračunajo ob dnevu plačila. V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka navaja, da je prvostopni organ ugotovil, da tožnik na inšpiciranih izdanih računih izkazuje tudi višino zaračunane turistične takse, od katere pa ni obračunan DDV. Tožnik navedenim ugotovitvam ne ugovarja, pravilnost svojega ravnanja pa utemeljuje z dopisom GZS z dne 10. 4. 2000 in mnenjem Ministrstva za finance RS z dne 6. 3. 2000. Po prepričanju tožene stranke je odločitev prvostopnega organa, da je tožnik ravnal v nasprotju s 1. točko 2. odstavka 21. člena Zakona o davku na dodano vrednost (Uradni list RS, št. 89/98 in 30/01, v nadaljevanju ZDDV), s tem ko ni obračunal DDV od turistične takse, ki jo je izkazal na izdanih računih, s katerimi je zaračunaval ceno opravljenih storitev, pravilna. DDV se obračunava in plačuje od dobav blaga in opravljanja storitev, ki jih davčni zavezanec opravi v okviru opravljanja svoje dejavnosti na območju Republike Slovenije za plačilo (3. člen ZDDV). Plačati ga mora davčni zavezanec, ki opravi promet blaga oziroma storitev, od katerega se obračunava in plačuje DDV (12. člen ZDDV). Na podlagi 21. člena ZDDV je davčna osnova vse, kar predstavlja plačilo (v denarju, v stvareh ali v storitvah), ki ga je ali ga bo davčni zavezanec prejel do kupca, naročnika ali tretje osebe za opravljen promet blaga oziroma storitev, vključno s subvencijami, ki so neposredno povezane s ceno takega prometa. Zakon izrecno določa, da se v osnovo vštevajo, če že niso všteti, tudi trošarine in drugi davki, takse, uvozne in druge dajatve, razen DDV. Zavezanec, ki zaračunava turistično takso ob zaračunavanju nočitve, jo je glede na izrecno zakonsko določbo dolžan vključiti v davčno osnovo za DDV. Po 2. točki 9. odstavka 21. člena ZDDV se v davčno osnovo dejansko ne vštevajo zneski, ki jih davčni zavezanec zaračuna, prejme ali da v imenu in za račun svojega kupca oziroma naročnika. Vendar mora v skladu s 33.a členom Pravilnika o izvajanju zakona o davku na dodano vrednost (Uradni list RS, št. 4/99 do 106/01, v nadaljevanju Pravilnik) davčni zavezanec v takšnem primeru razpolagati s kopijo računa, ki ga je izdal dobavitelj blaga oziroma storitev v skladu z določbami 63. člena tega Pravilnika, kupcu oziroma naročniku, ki se nanaša na posredovanje zneska plačila. V konkretnem primeru pa za to ne gre. V obravnavanem primeru je za pravilno odločitev tako potrebno odgovoriti na vprašanje, kako opredeliti način pobiranja turistične takse, kot ga je izvajala tožnica s tem, ko je na izdanih računih izkazovala tudi višino zaračunane turistične takse. Tožena stranka se strinja z ugotovitvijo prvostopnega organa, da je tožnik na ta način zaračunaval turistično takso v svojem imenu in za račun občine, saj je turistična taksa na izdanih računih navedena kot del cele cene, zaračunane nastanitve in je tako sestavni del zaračunane transakcije. Ker je izkazana na računu, ki ga tožnik izda v svojem imenu, se zato všteva v davčno osnovo. V skladu z 10. členom ZDDV se pri prometu storitev, kjer davčni zavezanec deluje v svojem imenu in za račun druge osebe, šteje, da prejme in opravi del storitve sam. Ni pravilna trditev davčnega zavezanca, da se turistična taksa pobira v imenu in za račun občine in da ni del cene nastanitve, niti prihodek davčnega zavezanca, ki opravlja storitve nastanitve, saj se je turistična taksa pobirala v imenu davčnega zavezanca in je del cene nastanitve ter povečuje strošek prenočevanja. Tožena stranka je vpogledala tudi dopis GZS z dne 10. 4. 2000 in dopis Ministrstva za finance z dne 6. 3. 2000. Po mnenju tožene stranke besedilo dopisa Ministrstva za finance ne odgovarja na vprašanje obračuna DDV od turistične takse, ki jo davčni zavezanec pobira v svojem imenu in za račun občine, temveč iz nje izhaja le pojasnilo, kako ravnati v primerih, ko davčni zavezanec pobira turistično takso v imenu in za račun občine. Tožnik je pobiral turistično takso v svojem imenu in za račun občine, zato je bil v skladu z 10. členom in 21. členom ZDDV dolžan obračunati tudi DDV od zaračunane turistične takse. Tožena stranka opozarja tudi na pojasnilo Ministrstva za finance z dne 3. 8. 1999, ki v 2.1. točki navaja, da se v skladu z 2. točko 1. odstavka 21. člena ZDDV v osnovo vključuje tudi vse vrste taks oziroma drugih dajatev, ki jih davčni zavezanci zaračunavajo ob opravljenih dobavah oziroma opravljenih storitvah, kot npr. tudi razne vrste občinskih taks, prispevkov in dajatev. Navedene dajatve so sestavni del zaračunane transakcije, kar je razvidno iz izdanih računov davčnega zavezanca za nastanitev, na katerih je navedena turistična taksa kot del cene zaračunane nastanitve in so v skladu s 1. točko 21. člena ZDDV obdavčene po stopnji DDV, po kateri je obdavčen promet blaga ali storitve, kar je v tem primeru 8 %.

Tožeča stranka vlaga tožbo v upravnem sporu, ker se z odločitvijo tožene stranke ne strinja in predlaga odpravo izpodbijane odločbe, ker meni, da ni zavezana in dolžna plačati DDV. Ponovno se sklicuje na dopis Gospodarske zbornice, Združenja za gostinstvo in turizem z dne 10. 4. 2002, da se od turistične takse, ki se pobira s strani davčnih zavezancev v imenu in za račun občine, DDV ne obračunava. Sklicuje se tudi na dopis Ministrstva za finance RS z dne 6. 3. 2002, kjer se v 4. odstavku 1. točke izrecno navaja, da se od turistične takse ne obračunava DDV. Zato je po mnenju tožeče stranke napačno uporabljena 12. točka 25. člena ZDDV, saj ta opredeljuje opravljanje storitev - nastanitev v hotelih in podobnih nastanitvenih zmogljivostih, kar pomeni, da pod to zakonsko določbo ni mogoče vključiti turistične takse. Zato je pritrditi opredelitvi Gospodarske zbornice, da je turistična taksa le vir občinskega proračuna in ni predmet DDV. Tožeča stranka je pobirala turistično takso v svojem imenu in za račun lokalne skupnosti in zato meni, da je ravnala pravilno, da ni gostom zaračunavala še DDV, saj tako poslujejo tudi ostala turistična podjetja v Sloveniji. V bistvu je tožeča stranka poslovala kot podaljšana roka oziroma kot pooblaščenec lokalne skupnosti. Neutemeljena je navedba tožene stranke, da je treba obračunati DDV, saj turistična taksa ni prihodek davčnega zavezanca, saj mora vso turistično takso odvesti lokalni skupnosti. Tožeča stranka utemeljeno dvomi v obrazložitev izpodbijane odločbe, saj v bistvu sama od turistične takse nima popolnoma nič, razen da ima stroške z evidentiranjem in pobiranjem turistične takse od gostov, ki jo, kot že povedano, mora nakazati občini. Tožeča stranka zato sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih iz izpodbijane odločbe in sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa udeležbe v tem postopku ni prijavilo.

Tožba je utemeljena.

OBRAZLOŽITEV:

Po določbi 21. člena Zakona o pospeševanju turizma (Uradni list RS, št. 57/98, v nadaljevanju ZPT) je turistična taksa pavšalni denarni znesek, ki ga plačuje turist za vsak dan bivanja v kraju zunaj stalnega bivališča. Z njo turist poravnava storitve ali ugodnosti, ki jih je v kraju bivanja deležen brezplačno in jih zagotavlja občina. V skladu z ZPT plača turist turistično takso tudi, če je storitev prenočevanja brezplačna. Turistično takso morajo za račun občine hkrati s plačilom storitev za prenočevanje, pobirati pravne osebe, podjetniki posamezniki ter sobodajalci, kmetje in društva, ki sprejemajo turiste na prenočevanje. Navedene osebe morajo pobirati in odvajati turistično takso za prenočitev turista tudi v primeru, če mu ne zaračunavajo plačila storitev za prenočevanje (25. člen ZPT). Po določbi 1. odstavka 21. člena ZDDV spada v osnovo za DDV vse, kar predstavlja plačilo, ki ga je ali bo davčni zavezanec prejel od kupca, naročnika ali tretje osebe za opravljen promet blaga oziroma storitev, vključno s subvencijami, ki so neposredno povezane s ceno takega prometa, razen DDV, če ni s tem zakonom drugače določeno. Kljub temu, da se po 1.točki 2.odstavka 21.člena ZDDV v davčno osnovo vštevajo tudi trošarine in drugi davki, takse in uvozne dajatve, razen DDV, po presoji sodišča turistična taksa ne sodi v naveden zakonski okvir. Kot jo opredeljuje ZPT, je turistična taksa pavšalni denarni znesek, ki je prihodek občine, ki so jo po izrecni zakonski določbi dolžne pobirati vse osebe, ki sprejemajo turiste na prenočevanje, tudi če je prenočevanje brezplačno. Gre torej za denarni znesek, ki ga je bil dolžan tožnik zaračunati in odvesti občini, pri čemer mora o plačani taksi voditi posebno evidenco, nadzor nad pobiranjem in odvajanjem turistične takse ter vodenjem evidence pa opravlja pristojni davčni organ in pristojni občinski organ ( 28.člen ZPT). Glede na navedene zakonske določbe se po presoji sodišča znesek turistične takse ne všteva v davčno osnovo za obračun DDV od storitev prenočevanja. Turistična taksa, ki je navedena na izdanih računih, ni del cene zaračunane nastanitve in ne gre za prihodek tožnika, temveč se v skladu z določbami ZPT turistična taksa pobira za račun občine. Po določbi 3. odstavka 13. člena ZDDV pa občina ni zavezana za davek na dodano vrednost od storitev in ugodnosti, čeprav jih zaračunava v obliki turistične takse, saj te dejavnosti opravlja v okviru svojih pristojnosti na podlagi zakona.

Po povedanem je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo na podlagi 4. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) odpravilo in zadevo na podlagi 2. in 3. odstavka istega člena vrnilo toženi stranki v ponoven postopek, v katerem je treba upoštevati v tej sodbi izraženo stališče sodišča. Sodišče je v tem upravnem sporu odločalo le o zakonitosti upravnega akta in v takem primeru glede na določbo tretjega odstavka 23.člena ZUS, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Zadnja sprememba: 10.5.2007

VIR:http://www.sodnapraksa.si