Opravilna številka: Sklep I Up 435/2000
Datum: 8.6.2004

JEDRO: Stranka mora imeti ves čas postopka pravovarstveni interes, na kar pazi sodišče po uradni dolžnosti. Ker je bila med upravnim sporom pred odločitvijo prvostopnega sodišča izdana odločba tožene stranke, ki je v celoti ugodila tožnikovemu pritožbenemu zahtevku, saj o prepovedi nadaljevanja izvršbe ni bilo treba odločiti, ker je tožena stranka z izdajo odločbo odpravila izvršilni naslov, bi moralo prvostopno sodišče tožbo zavreči, ker tega ni storila, je vrhovno sodišče razveljavilo prvostopno sodbo in samo zavrglo tožbo.

ZADEVA:

Z izpodbijano sodbo je prvostopno sodišče na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97)zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 12.4.1999, s katero je tožena stranka med upravnim sporom, začetim zaradi molka tožene stranke, ugodila tožnikovi pritožbi zoper sklep Davčne uprave Republike Slovenije, Davčnega urada L., Izpostava L.M.P. z dne 19.5.1997, navedeni sklep odpravila in zadevo vrnila prvostopnemu organu v ponovni postopek. V obrazložitvi izpodbijane sodbe je sodišče pritrdilo odločitvi in razlogom tožene stranke v izpodbijani odločbi in se je v izogib ponavljanju v celoti sklicevalo na razloge tožene stranke v izpodbijani odločbi (2. odstavek 67.člena ZUS), ki je prvostopni sklep odpravila, ker je bil izdan na podlagi neznanega izvršilnega naslova. Prvostopni organ se je sicer skliceval na dolgovni seznam, ki se po 44. členu Zakona o davčnem postopku (ZDavP, Uradni list RS, št. 18/96) sicer šteje za izvršilni naslov, vendar mora biti pravilno sestavljen, kar pa v obravnavanem primeru ni bil. Kot neutemeljene pa je prvostopno sodišče zavrnilo tožnikove tožbene navedbe, da tožena stranka z izpodbijano odločbo ni odločila o njegovem celotnem zahtevku. V zvezi s tožnikovim zahtevkom za odložitev izvršitve odločbe, mu je prvostopno sodišče pojasnilo, da s tem, ko je bila odločba prvostopnega organa odpravljena, ni več pravne podlage za izvršbo, ker je bil odpravljen izvršilni naslov. Zato je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo. Glede tožnikovih navedb, da mu je zaradi ravnanja tožene stranke nastala ogromna in nepopravljiva škoda, da je moral odpustiti delavce, da je izgubil poslovne partnerje, ker svojih obveznosti ni mogel več tekoče poravnavati in ni mogel plačevati repromateriala, s katerim bi naročila lahko izpolnil, pa sodišče ugotavlja, da niso predmet tega upravnega spora.

Tožnik vlaga pritožbo zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu, zmotne uporabe materialnega prava ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Meni, da je bila storjena bistvena kršitev določb postopka, ker je sodišče kljub tožnikovi tožbeni zahtevi v obravnavani zadevi odločalo brez glavne obravnave, kar je vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe. Res je tožena stranka ugodila tožnikovi pritožbi in odpravila prvostopno odločbo ter zadevo vrnila prvostopnemu organu v nov postopek. Ta pa na podlagi odpravljene odločbe zavezančevega dolga ni zmanjšal. Tožniku so bila denarna sredstva blokirana za celotni znesek v odločbi in še za dodatne obresti in obveznosti, ki jih zaradi blokade ni mogel plačati. Izvršba se je izvajala naprej, kljub drugačni odločbi upravnega organa druge stopnje. Tožnik se je sam pozanimal pri prvostopnemu organu, zakaj izvršba teče dalje, in ugotovil, da zato, ker odločba tožene stranke prvostopnemu organu po štirih mesecih od izdaje ni bila vročena. Ker tožena stranka s svojo odločbo ni odločila tudi o izvršbi, je ta očitno lahko nemoteno tekla naprej in tožnika v celoti onemogočila v njegovem nadaljnjem poslovanju kot samostojnega podjetnika. Ker torej tožena stranka ni odločila o celotnem tožnikovem zahtevku, bi moralo o tem odločiti sodišče prve stopnje. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponoven postopek, pri čemer so pritožbeni stroški nadaljnji stroški tega postopka.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožbeno sodišče je na podlagi 1. odstavka 75. člena ZUS sodbo prvostopnega sodišča razveljavilo in na podlagi 4. točke 1. odstavka 34. člena ZUS zavrglo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke.

OBRAZLOŽITEV:

Pravilno je prvostopno sodišče pojasnilo tožniku, da je s tem, ko je tožena stranka, sicer res med upravnim sporom, pa vendar še pred odločitvijo prvostopnega sodišča, odločila o tožnikovi pritožbi zoper prvostopno odločbo in to odločbo odpravila ter zadevo vrnila prvostopnemu organu v nov postopek, odpravila izvršilni naslov. S tem tudi ni bilo več akta, zoper katerega je vložil pritožbo, pa tudi ne podlage za izvajanje izvršbe, zato o zadržanju izvršbe ni bilo treba posebej odločati. Tako je nastalo novo procesno stanje, v tem stanju pa po presoji pritožbenega sodišča tožnik ni imel več pravovarstvenega interesa, saj je bilo njegovi pritožbi zoper prvostopno upravno odločbo ugodeno in ni bilo podlage za nadaljevanje izvršbe. Če pa se je ta nadaljevala, je bil to drug (izvršilni)postopek, v katerem ima tožnik na razpolago pravna sredstva, s katerimi lahko poseže v izvršilni postopek, če ta poteka brez izvršilnega naslova. Ni pa mogoče o tem odločati v upravnem postopku oziroma upravnem sporu, ki se tiče izvršilnega naslova, ker gre za dva medsebojno ločena postopka.

Ker je s tem, ko je odpravila prvostopno odločbo in zadevo vrnila v ponovni postopek prvostopnemu organu, tožena stranka v celoti ugodila tožnikovemu pritožbenemu zahtevku (odprava izvršilnega naslova pomeni tudi ustavitev potekajočega izvršilnega postopka), odločba tožene stranke očitno ni posegala v tožnikovo pravico ali njegovo neposredno na zakon oprto pravno korist, torej tožnik ni imel pravnega interesa za tožbo, zato bi jo moralo prvostopno sodišče zavreči, ne pa zavrniti. Ker tega ni storilo, je na podlagi 1. odstavka 75. člena ZUS to storilo pritožbeno sodišče.

Na odločitev v stvari ne vpliva dejstvo, da je bila odločba tožene stranke tožniku nepravilno vročena, prvostopnemu organu pa več mesecev sploh ni bila vročena. Vročena je bila namreč neposredno tožniku, ne pa njegovi odvetnici. Ker s to odločbo prvostopni upravni organ ni bil pravočasno seznanjen, je zaradi tega nadaljeval postopek prisilne izvršitve. V tem postopku je imel tožnik možnost ugovarjati tej prisilni izvršitvi. To je očitno tudi storil, saj je prav on po svojih navedbah seznanil prvostopni organ z izdano odločbo. Zaradi napak pri vročanju navedene odločbe pa sama odločitev v izpodbijani odločbi ni nepravilna oziroma nezakonita.

Tožnikovi ugovori, ki se nanašajo na prisilno izvršitev in na škodo, ki mu je v zvezi s tem nastala, niso predmet obravnave v tem upravnem sporu, temveč so predmet obravnave v postopku prisilne izvršitve, v katerem ima tožnik na razpolago pravna sredstva, s katerimi lahko uveljavlja svoje pravice.

Neutemeljena je pritožbena navedba, da so bila v obravnavanem sporu bistveno kršena pravila postopka v upravnem sporu, ker prvostopno sodišče ni odločalo po opravljeni glavni obravnavi. Ker bi moralo v obravnavnem primeru prvostopno sodišče ob preizkusu tožbe to zavreči, ni bilo procesnih pogojev za odločanje po opravljeni glavni obravnavi. Ta se po ZUS opravi le, če sodišče odloča meritorno in so izpolnjeni še drugi predpisani pogoji (50. člen ZUS).

Ne drži pritožbena navedba, da je v obravnavani zadevi dejansko stanje napak ugotovljeno. Ni namreč predmet ugotavljanja dejanskega stanja v tem upravnem sporu, ali se je izvršilni postopek nadaljeval ali ne, temveč je v tem upravnem sporu predmet presoje zakonitost odločbe tožene stranke z dne 12.4.1999. Predmet tega upravnega spora tudi ni ugotavljanje škode, ki je tožniku po njegovem zatrjevanju nastala zaradi nadaljevanja postopka izterjave davčnega dolga.

V čem naj bi bilo kršeno materialno pravo, pa tožnik v pritožbi niti ni navedel, zato je ta pritožbeni razlog po uradni dolžnosti preverjalo pritožbeno sodišče samo. Ugotovilo je, da v obravnavani zadevi prvostopno sodišče in tožena stranka nista zmotno uporabila materialnega prava.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 75. člena ZUS razveljavilo prvostopno sodbo in na podlagi 4. točke 1. odstavka 34. člena ZUS zavrglo tožnikovo tožbo.

Zadnja sprememba: 21.5.2007

VIR:http://www.sodnapraksa.si