Opravilna številka: Sodba I Up 730/2002
Datum: 22.4.2005

JEDRO: Nepravilno ali nepopolno ugotovljeno dejansko stanje lahko pripelje do kršitve materialnega zakona, vendar zaradi tega ni mogoče odpraviti odločbe po nadzorstveni pravici.

ZADEVA:

Sodišče prve stopnje je na podlagi 3. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000, ZUS) ugodilo tožbi tožeče stranke in odpravilo odločbo tožene stranke z dne 20.9.2000 ter odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka. Z navedeno odločbo je tožena stranka po nadzorstveni pravici odpravila odločbo Davčnega urada L., Izpostave L.C. z dne 28.10.1997 ter zadevo vrnila prvostopnemu organu v ponovni postopek.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje povzema ugotovitve iz upravnih spisov, iz katerih izhaja, da je prvostopni davčni organ prejel podatke o dohodkih, ki jih je v letu 1996 Mednarodni inštitut za potrošniške raziskave (MIPOR) tožnici izplačal iz dotacij Phare, šele 24.12.1997, to je po izdaji odločbe o odmeri dohodnine tožnici (dne 28.10.1997). To pa pomeni, da o vprašanju vključitve dohodka iz navedene dotacije pred odločitvijo v zadevi ni mogel presojati in tudi ne v tej zvezi napačno uporabiti Okvirnega sporazuma med Vlado Republike Slovenije in Komisijo evropskih skupnosti o uresničevanju sklepov o finančnem, tehničnem in drugih oblikah sodelovanja (Okvirni sporazum). V obravnavani zadevi ni šlo za kršitev materialnega prava, ampak za to, da prvostopnemu davčnemu organu v času odločanja vsi dohodki tožnice niso bili znani. Ker nova dejstva in novi dokazi, glede na katera je tožena stranka v obravnavani zadevi po nadzorstveni pravici odločila, po določbi 22. člena Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 18/96, 87/97, 82/98, 91/98, 108/99, ZDavP) niso zakonski razlog za uporabo tega izrednega pravnega sredstva, njena odločitev ni pravilna.

Tožena stranka se ne strinja z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da gre v obravnavanem primeru za nova dejstva. Iz napovedi za odmero dohodnine za leto 1996 je razvidno, da je tožnica napovedala 3.2842800 SIT dobička po 53. členu Zakona o dohodnini (Uradni list RS, št. 71/93, 7/95 in 44/96, ZDoh) in pri tem uveljavljala normirane stroške v višini 1.313.920 SIT. Stopnja davka od dohodka iz dejavnosti iz 53. člena je 25% (57. člen ZDoh). V takem primeru bi znašal davek od dohodka od dejavnosti 492.720 SIT. Tožnica je v napovedi uveljavljala plačano akontacijo dohodnine v znesku 505.657 SIT, ki po izračunu ustreza dohodkom v višini 3.371.050 SIT. Navedeni znesek predstavlja vsoto napovedanega dobička ( 3.284.800 SIT) ter prejemkov iz dotacij P. v višini 86.250 SIT. To pa kaže, da so bili podatki o prejemkih, ki izvirajo iz teh omenjenih dotacij davčnemu organu znani že pred odmero dohodnine, a zaradi napačne razlage Okvirnega sporazuma niso bili vključeni v osnovo za odmero dohodnine. Pritožbenemu sodišču zato predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožničino tožbo zavrne.

Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

OBRAZLOŽITEV:

Po določbi 2. odstavka 22. člena ZDavP, na katero se sklicuje tožena stranka, se lahko odločba o odmeri davkov odpravi, razveljavi ali spremeni po nadzorstveni pravici v petih letih od dneva, ko je postala dokončna, če je z njo prekršen materialni zakon. Na podlagi podatkov upravnih spisov je razvidno, da je tožena stranka ugotovila kršitev Okvirnega sporazuma, zaradi česar prvostopni davčni organ ni upošteval določbe 6. člena ZDoh. Tudi po presoji pritožbenega sodišča je takšna odločitev tožene stranke nepravilna.

Pritožbeno sodišče na podlagi predloženih upravnih spisov ugotavlja, da je bila z dokončno odločbo z dne 28.10.1997 tožnici odmerjena dohodnina v znesku 343.370 SIT. Prvostopni davčni organ je pri odločanju v celoti upošteval podatke, ki jih je v svoji dohodninski napovedi navedla tožnica. Iz tožničine napovedi za odmero dohodnine za leto 1996 izhaja, da je zavezanka plačala akontacijo dohodnine v višini 505.657,00 SIT, kar glede na znesek prijavljenih prihodkov (3.284.800,00 SIT) presega njeno obveznost za plačilo davka od dohodka iz dejavnosti, ki v obravnavanem primeru v skladu s 57. členom ZDoh znaša 492.720,00 SIT (25%). Iz podatkov upravnih spisov je razvidno, da je prvostopni davčni organ šele na podlagi dopisa MIPOR z dne 24.12.1997 ugotovil, da je tožnica v letu 1996 iz dotacij P. prejela dohodek v višini 86.250,00 SIT, ki ga ni napovedala v svoji dohodninski napovedi, upoštevala pa ga je pri izračunu akontacije dohodnine. Glede na navedeno je stališče sodišča prve stopnje, da v obravnavanem primeru ni šlo za napačno razlago določb Okvirnega sporazuma, temveč za nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, pravilno. Podatki upravnih spisov tudi po presoji pritožbenega sodišča ne dajejo podlage za sklepanje, da je prvostopni davčni organ ob izdaji dohodninske odločbe dne 28.10.1997 vedel za navedeni znesek, ki ga je tožnica prejela iz dotacij P. Nepravilno ali nepopolno ugotovljeno dejansko stanje lahko sicer pripelje do kršitve materialnega zakona, vendar zaradi tega ni mogoče odpraviti odločbe po nadzorstveni pravici. Ker v obravnavani zadevi ni podan zakonski razlog za odpravo odločbe po nadzorstveni pravici, je odločitev prvostopnega sodišča o odpravi izpodbijane odločbe pravilna in zakonita.

Pritožbeno sodišče še pripominja, da nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja ni mogoče izvajati z institutom odprave odločbe po nadzorstveni pravici. Nova dejstva in novi dokazi so lahko razlog za obnovo postopka, če so izpolnjeni pogoji iz 249. člena ZUP/86.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo na podlagi 73. člena ZUS zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo.

Zadnja sprememba: 21.5.2007

VIR:http://www.sodnapraksa.si