V Zakonu o preprečevanju pranja denarja in financiranja terorizma (Uradni list RS, št. 60/07, 19/10, 77/11 in 108/12 – ZIS-E; v nadaljevanju: ZPPDFT), se je na podlagi Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o preprečevanju pranja denarja in financiranja terorizma (Uradni list RS, št. 19/14), ki stopi v veljavo 1. aprila 2014, spremenil 37. člen, ki po novem določa, da osebe, ki opravljajo dejavnost prodaje blaga ali opravljajo storitve v Republiki Sloveniji, od stranke ali nekoga tretjega pri prodaji posameznega blaga ali opravljanju posamezne storitve ne smejo sprejeti plačila v gotovini, če to plačilo presega vrednost 5 000 eurov. Med osebe, ki opravljajo dejavnost prodaje blaga, se štejejo tudi pravne in fizične osebe, ki organizirajo ali izvajajo dražbe, trgujejo z umetninami, se ukvarjajo s prometom plemenitih kovin in dragih kamnov ter izdelkov iz le-teh ter druge pravne in fizične osebe, ki pri prodaji blaga sprejemajo plačila v gotovini. Med osebe, ki opravljajo storitve, se štejejo tudi pravne in fizične osebe, ki opravljajo dejavnost davčnega svetovanja, posredovanja pri sklepanju kreditnih in posojilnih poslov, računovodskih storitev, fiduciarnih storitev, pravnega zastopanja ter druge pravne in fizične osebe, ki pri opravljanju storitev sprejemajo plačila v gotovini.

Na podlagi drugega odstavka 37. člena ZPPDFT omejitev sprejemanja gotovinskih plačil velja tudi, če se plačilo za prodano blago ali opravljeno storitev opravi v več med seboj povezanih gotovinskih transakcijah, ki skupaj presegajo vrednost 5 000 eurov.

V zvezi z navedenim je Urad zavzel stališče, da med druge pravne in fizične osebe, ki pri opravljanju storitev sprejemajo plačila v gotovini, ne sodijo zavezanci iz 12. točke prvega odstavka 4. člena ZPPDFT, torej koncesionarji, ki prirejajo posebne igre na srečo v igralnicah oziroma igralnih salonih. Zaradi posebnosti samega poslovanja, pa tudi zaradi temeljitega in večkratnega pregleda strank in ugotavljanja in preverjanja njihove istovetnosti v različnih okoliščinah oz. ob nastopu različnih zakonskih pogojev, za omenjene zavezance torej ne velja prepoved sprejemanja gotovine, ki presega vrednost 5 000 eurov, kar Urad pojasnjuje v nadaljevanju.

Postopek pregleda strank koncesionarjev, ki prirejajo posebne igre na srečo v igralnicah oziroma igralnih salonih je specifičen, tako kot so posebne okoliščine ob nastanku katerih nastane obveznost pregleda stranke. Na podlagi prvega odstavka 18. člena ZPPDFT, ob upoštevanju 8. člena ZPPDFT, mora biti namreč istovetnost stranke ugotovljena oziroma preverjena ob vstopu stranke v igralnico oziroma igralni salon. Koncesionar, ki prireja posebne igre na srečo v igralnici ali igralnem salonu pridobi podatke iz 6. in 8. točke prvega odstavka 83. člena ZPPDFT, ne glede na to ali bo stranka v igralnici igrala in ne glede na obliko plačila ob nakupu žetonov, lističev, darilnih bonov, itd... Prav tako mora koncesionar, ki prireja posebne igre na srečo v igralnici oziroma igralnem salonu pri vsaki transakciji v vrednosti 15 000 EUR ali več, ne glede na to, ali poteka posamično ali z več transakcijami, ki so med seboj očitno povezane, ponovno preveriti istovetnost stranke, ki transakcijo opravlja in pridobiti predpisane podatke, ko se transakcija opravi pri blagajni.

Koncesionarji morajo pridobiti in preveriti podatke o stranki in transakciji še vsaj v treh primerih, ko nastopijo okoliščine, v katerih ZPPDFT nalaga takojšnje sporočanje podatkov Uradu:
a) kadarkoli je opravljena gotovinska transakcija, ki presega vrednost 30 000 eurov, morajo Uradu sporočiti podatke iz 1., 2., 3., 4., 5., 9., 10., 11. in 12. točke prvega odstavka 83. člena ZPPDFT. Podatke morajo sporočiti takoj ko je opravljena, najpozneje pa v treh delovnih dneh po opravljeni transakciji, ta obveznost pa velja tako za vplačila kot izplačila (prvi od stavek 38. člena ZPPDFT).
b) kadarkoli v zvezi s transakcijo, stranko ali sredstvi obstajajo razlogi za sum pranja denarja ali financiranja terorizma, in sicer morajo biti podatki iz prvega odstavka 83. člena ZPPDFT sporočeni še pred izvedbo transakcije, ter v sporočilu navesti rok, v katerem naj bi se ta opravila (ne glede na višino zneska).
c) prav tako morajo biti sporočeni Uradu podatki iz 1., 2., 3., 4., 5., 9., 10., 11. in 12. točke prvega odstavka 83. člena ZPPDFT o vsaki transakciji, ki presega vrednost 30 000 eurov, in ki je na zahtevo stranke opravljena na račune: i) pravnih in fizičnih oseb v države iz drugega odstavka 22.a člena ZPPDFT in države pri katerih obstaja večja verjetnost za pojav pranja denarja ali financiranja terorizma in so uvrščene na seznam, ki ga objavi Urad, ii) pravnih in fizičnih oseb s sedežem oziroma stalnim ali začasnim prebivališčem v državah iz drugega odstavka 22.a člena ZPPDFT in državah pri katerih obstaja večja verjetnost za pojav pranja denarja ali financiranja terorizma in so uvrščene na seznam, ki ga objavi Urad.

V Uradu smo mnenja, da z aradi same narave poslovanja koncesionarja ni mogoče nadzorovati vseh strank oz. igralcev na vseh igrah, ki jih koncesionar ponuja, predvsem pa na tistih ne, kjer potekajo vplačila in izplačila v gotovini. Omenjeno določilo prepovedi gotovinskega poslovanja v zneskih, ki so enaki ali presegajo znesek 5 000 eurov, bi bilo z vidika koncesionarjev, ki prirejajo posebne igre na srečo v igralnicah oziroma igralnih salonih, tako težko izvedljivo, saj bi koncesionarji dejansko morali vzpostaviti evidenco vseh računov in vseh vplačil igralcev, ki bi želeli igrati z zneskom ki presega 5 000 eurov, prav tako pa bi morali sproti spremljati igranje vsakega posamičnega igralca in mu takoj prepovedati igranje v kolikor bi želel vplačati znesek, ki presega 5 000 eurov v naslednjo igro, pa čeprav bi šlo za dobitek, ki izvira iz iste igre. Tovrstno spremljanje igralcev tudi ne bi bilo odvisno od števila igralčevih obiskov pri koncesionarju (igralnico bi namreč lahko obiskal enkrat ali njen redni gost). Dodatno težavo pri poslovanju koncesionarjev predstavlja okoliščina, ko je npr. stranka oz. igralec v igralnici več ur, kjer lahko v tem času priigra več kot 5 000 EUR gotovine, katero pa ne bi mogla več vložiti v igro. Za gotovino, ki jo koncesionar istočasno sprejme od osebe (stranke) oziroma jo osebi izroči, se namreč šteje vsa sprejeta oziroma izročena gotovina v času posameznega obiska igralnice ali igralnega salona.

Ker morajo omenjeni koncesionarji izvajati veliko nalog po ZPPDFT, med drugim tudi izdelati analizo tveganja in z njo določiti oceno tveganja posamezne skupine ali vrste stranke, poslovnega razmerja, produkta ali transakcije, ter da gre za novo zakonsko določilo (razširjeno na opravljanje storitev), ob katerega pri pripravi in uvedbi ni bilo mišljeno, da bodo omenjeni koncesionarji ciljna skupina, je Urad mnenja, da s sprejetim stališčem ne bo vplival na večjo izpostavljenost zavezanca pojavu pranja denarja in/ali financiranja terorizma. Istočasno pa bo s sprejetim stališčem omogočil koncesionarjem nadaljnje normalno poslovanje. Zakonodaja na področju preprečevanja pranja denarja in financiranja terorizma je namreč usmerjena v zmanjševanje tveganja za pojav pranja denarja in financiranja terorizma in njihovega pravočasnega odkrivanja, ne pa v postavljanje dodatnih, neizvedljivih omejitev, ki onemogočajo poslovanje zavezancev, ki že dosledno izpolnjujejo zakonske zahteve.

Urad je na podlagi vsega zgoraj navedenega mnenja, da se lahko koncesionarji, ki prirejajo igre na srečo v igralnicah oziroma igralnih salonih, izvzamejo iz zgoraj omenjenega člena, ki govori o prepovedi sprejema gotovine, če le to preseže vrednost 5 000 eurov, vendar zgolj, ko gre za storitve, ki se opravljajo v igralnici oziroma igralnem salonu in so namenjene izključno igranju (npr. nakup žetonov, lističev, vplačevanje v igro, itd.). V primeru, da koncesionar strankam oz. igralcem nudi tudi druge storitve, ki niso neposredno vezane na igranje (npr. nočitve, organiziranje zabav, ostale hotelske storitve, ipd.), znesek za njihovo plačilo pa preseže vrednost 5 000 eurov, je potrebno upoštevati 37. člen ZPPDFT.

Vir: UPPD