Pojasnilo DURS, št. 4210-11070/2013-02-01-610-07, 4.12.2013

Prejeli smo vaše vprašanje glede obračuna bonitete za uporabo osebnega vozila. Zanima vas, ali se lahko v primeru, ko delodajalec delavcu za privatne namene zagotavlja uporabo osebnega motornega vozila, zmanjša vrednost bonitete za znesek obračunanega povračila stroškov za prevoz na delo in z dela. Nadalje vas zanima ali na odgovor vpliva dejstvo, da je delavcu povračilo stroškov prevoza na delo in z dela dejansko izplačano in pa dejstvo, da delodajalec zagotavlja gorivo tudi za zasebne namene.

V nadaljevanju vam pojasnjujemo.

Če delodajalec zagotovi delojemalcu osebno motorno vozilo za privatne namene, se pri določitvi bonitete upošteva drugi odstavek 43. člena Zakona o dohodnini. Od ugotovljene davčne osnove se odšteje znesek plačila, ki ga delojemalec delodajalcu plača v zvezi z zagotavljanjem bonitete.

Vrednotenje bonitet in vštevanje v davčno osnovo je določeno v 43. členu Zakonu o dohodnini – ZDoh-2 (Uradni list RS, št. 13/11 – UPB7, 24/12, 30/12, 40/12 – ZUJF, 75/12, 94/12, 96/13), pri čemer prvi odstavek 43. člena ZDoh-2 z vidika vrednotenja bonitet predstavlja splošno določbo, ki se jo uporabi pri vrednotenju bonitet, če ni nobene specialne določbe.

V zvezi z uporabo motornega vozila za privatne namene je vrednotenje določeno v drugem odstavku 43. člena ZDoh-2, ki določa, da če delodajalec zagotovi delojemalcu osebno motorno vozilo za privatne namene, se ne glede na dejansko uporabo vozila za privatne namene in ne glede na način, kako je delodajalec pridobil vozilo, v davčno osnovo delojemalca všteva 1,5 % nabavne vrednosti vozila mesečno, za vsak začeti koledarski mesec uporabe vozila. Nabavna vrednost vozila, ki se upošteva pri izračunu davčne osnove, se v drugem in naslednjih letih znižuje, skladno z določili tega odstavka.

Boniteta za uporabo osebnega motornega vozila v privatne namene se, skladno s prvim odstavkom 43. člena ZDoh-2, zmanjša za plačila, ki jih delojemalec plača delodajalcu v zvezi z uporabo osebnega motornega vozila. ZDoh-2 ne določa možnosti zmanjševanja bonitete zaradi neizplačanih povračil stroškov prevoza na delo in z dela.

Pri obravnavi vprašanj glede povračil stroškov prevoza na delo in z dela je treba ločiti delovnopravno obravnavo povračil stroškov v zvezi z delom od davčne obravnave teh povračil. Pravico delavca do povračil stroškov v zvezi z delom, oziroma obveznost delodajalca do izplačil le-teh, določajo delovnopravni predpisi, davčno obravnavo izplačanih povračil pa določajo davčni predpisi.

Za davčne namene se povračila stroškov prevoza na delo in z dela obravnavajo kot dohodek iz delovnega razmerja. Skladno s 3. točko prvega odstavka 44. člena ZDoh-2 se ta povračila ne vštevajo v davčno osnovo dohodka iz delovnega razmerja, pod pogoji in do višin, ki jih določi vlada. Pogoje in višino povračil stroškov prevoza na delo in z dela Uredba o davčni obravnavi povračil stroškov in drugih dohodkov iz delovnega razmerja – Uredba (Uradni list RS, št. 140/06, 76/08) določa v 3. členu, in sicer se povračilo stroškov za prevoz na delo in z dela ne všteva v davčno osnovo dohodka iz delovnega razmerja, do višine stroškov javnega prevoza od običajnemu prebivališču najbližjega postajališča do mesta opravljanja dela, če je mesto opravljanja dela vsaj en kilometer oddaljeno od delojemalčevega običajnega prebivališča.

Če ima delojemalec pravico do uporabe službenega vozila za privatne namene in mu delodajalec za uporabo službenega vozila v privatne namene ne zagotavlja goriva, se povračilo stroškov za prevoz na delo ne všteva v davčno osnovo dohodka iz delovnega razmerja, ob upoštevanju pogojev in višine določene v 3. členu Uredbe.

Če ima delojemalec pravico do uporabe službenega vozila za privatne namene in mu delodajalec za tako uporabo službenega vozila zagotovi tudi gorivo, se povračilo stroškov za prevoz na delo, skladno s sedmim odstavkom 3. člena Uredbe, všteva v davčno osnovo dohodka iz delovnega razmerja.