Opravilna številka: Sodba I Up 562/2003
Datum: 11.2.2005

JEDRO: Za nično se lahko izreče upravna odločba le, če je za to podan eden od razlogov iz 1. odstavka 279. člena ZUP. Razlog iz 6. točke 1. odstavka 279. člena ZUP za izrek odločbe za nično ni podan, če določena nepravilnost v ZUP ali v drugem zakonu ni izrecno določena kot razlog za ničnost.

ZADEVA:

Z izpodbijano sodbo je prvostopno sodišče na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) kot neutemeljeno zavrnilo tožničino tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 14.11.2001, s katero je ta zavrnila tožničino pritožbo zoper odločbo Davčnega urada N.m. z dne 3.1.2001. S to odločbo je prvostopni upravni organ zavrnil predlog tožnice za ugotovitev ničnosti odločbe Davčne uprave Republike Slovenije, Davčnega urada N.m. z dne 14.2.2000. Tožnica je uveljavljala ničnostni razlog iz 6. točke 1. odstavka 279. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP, Uradni list RS, št. 80/99 in 70/00). Z odločbo, katere ničnost je uveljavlja, je bilo tožnici naloženo plačilo davkov in prispevkov iz naslova osebnih prejemkov, prispevkov za porodniško, prispevkov za zaposlovanje, prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, prispevkov za zdravstveno varstvo in prispevkov za poškodbe pri delu, ker tožnici niso bili priznani stroški na podlagi potnih nalogov, ki niso bili oštevilčeni in niso vsebovali vseh predpisanih elementov ter zato niso šteli za verodostojno knjigovodsko listino po Slovenskem računovodskem standardu (SRS) 21.14. Zato je te izdatke davčni organ opredelil kot druge prejemke iz delovnega razmerja po 15.in 16. členu Zakona o dohodnini (ZDoh, Uradni list RS, št. 71/93, 2/94, 7/95 in 44/96) ter tožnici na podlagi 119. člena Zakona o davčnem postopku (ZDavP, Uradni list RS, št. 18/96 in 108/99) naložil v plačilo davek od osebnih prejemkov ter prispevke z zamudnimi obrestmi. Tožnica se zoper to odločbo ni pritožila, zato je postala dokončna in pravnomočna. Prvostopni organ je ugotovil, da ničnosti razlog iz 6. točke 1. odstavka 279. člena ZUP, ki ga tožnica uveljavlja, v obravnavanem primeru ni podan, ker v nobenem zakonu ni določeno, da bi bila taka odločitev nična.

Sodišče prve stopnje je pritrdilo odločitvi in razlogom tožene stranke v obravnavanem primeru. Tožnica je v vlogi za izrek ničnosti odločbe pravzaprav uveljavljala razlog nepopolno ugotovljeno dejansko stanje ter zmotno uporabo materialnega prava (42. člena ZDoh in uporabo SRS). Ker je že tožena stranka pravilno odgovorila na te ugovore, se sodišče prve stopnje nanje sklicuje in jih v izogib ponavljanju v prvostopni sodbi ne ponavlja. Dodaja pa, da morebitno napačno ugotovljeno dejansko stanje oziroma napačna uporaba materialnega zakona ne pomenita razlogov za izrek ničnosti odločbe po 6. točki 1. odstavka 279. člena, temveč sta to razloga, zaradi katerih je z rednimi pravnimi sredstvi mogoče izpodbijati odločbo. Kot neutemeljen je zavrnilo tudi tožničin tožbeni ugovor, da je bilo kršeno načelo pomoči neuki stranki (143. člen ZUP). Odločba, katere ničnost uveljavlja, je imela pravni pouk, v katerem je bila tožnica opozorjena na to, da ima zoper to odločbo pravico do pravnega sredstva, ki pa je ni izkoristila. Prvostopno sodišče je tožnici pojasnilo tudi, da je razlog iz 6. točke 1. odstavka 279. člena ZUP podan le v primeru, ko gre za tako nepravilnost, ki je že v zakonu vnaprej izrecno opredeljena kot razlog za ničnost, česar pa za tak primer, kot je obravnavani, ni.

Pritožnica v pritožbi ponavlja tožbene navedbe. Meni, da je bila davčna obveznost ugotovljena v nasprotju z 42. členom ZDoh, kar pa je kršitev 147. člena Ustave RS, ki določba, da se davki lahko predpisujejo samo z zakonom. Meni, da ji je bila neupravičeno povečana osnova za plačilo davkov za 3,370.637,00 tolarjev. To so bili potni stroški pri njej zaposlene delavke, ne pa osebni prejemki te delavke. Davčni organ ji je drugačno osnovo za plačilo dohodnine odmeril na podlagi trditve, da ni imela potrebnih dokazil o teh službenih poteh, vendar takšnih dokazil po njenem mnenju od nje sploh ne bi smel terjati. Davčni organ je samovoljno izločil stroške, ji s tem povečal davčno osnova in od nje odmeril davke in prispevke. Ker ta davčna osnova ni bila odraz njene ekonomske moči, ni imela sredstev za plačilo odmerjenega davka in ji ga verjetno nikoli ne bo uspelo poravnati. Tožena stranka je zoper njo pričela prisilno izterjavo neplačanega davka in zamudnih obresti. Zato ji grozi prodaja stanovanja, v katerem živi s svojim sinom, saj je na to stanovanje tožena stranka vpisala hipoteko. Nevzdržno se ji zdi stališče prvostopnega sodišča, da je v izdani odločbi podana nepravilna uporaba materialnega prava in zmotna ugotovitev dejanskega stanja, da pa to ni razlog za ničnost. Pri takšnem naziranju bi lahko davčni zavezanec izgubil vse premoženje zgolj zato, ker ni pravočasno ugovarjal nezakonito izdani odločbi. Glede na navedeno vztraja pri tem, da je izdana odločba nična po 6. točki 279. člena ZUP. Meni namreč, da je nična vsaka odločba, ki nasprotuje Ustavi RS, ne glede na to, ali je to posebej vključeno v zakonskem opisu. Predlaga, da pritožbeno sodišče ugotovi ničnost izpodbijane odločbe in odpravi vse pravne posledice, ki iz te odločbe izvirajo.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

OBRAZLOŽITEV:

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev prvostopnega sodišča v obravnavanem primeru pravilna in zakonita, zanjo je prvostopno sodišče navedlo utemeljene razloge, na katere se pritožbeno sodišče, da se izogne ponavljanju, v celoti sklicuje. Glede pritožbenih navedb pa pritožbeno sodišče še dodaja:

Kot je tožnici pravilno pojasnilo že prvostopno sodišče, določa ZUP, ki se v davčnih postopkih uporablja subsidiarno (saj so z ZDavP predpisane posebnosti upravnega postopka v davčnih zadevah), kot osnovno pravno sredstvo za uveljavljanje strankinih nasprotovanj zoper odločbo prvostopnih upravnih organov, pritožbo. Da bi tožnica lahko zoper odločbo z dne 14.2.2000 vložila pritožbo, je bilo navedeno tudi v pravnem pouku v tej odločbi, in vendar pritožbe ni vložila.

Pritožba je redno pravno sredstvo z najširšim možnim uveljavljanjem razlogov, zaradi katerih lahko stranka izpodbija odločitev v prvostopni odločbi. Pritožbo je mogoče vložiti zaradi napačne uporabe oziroma neuporabe materialnega predpisa, zaradi nepopolne oziroma napačne ugotovitve dejanskega stanja, zaradi kršitve pravil postopka oziroma če je odločbo izdal nepristojen organ (1. odstavek 237. člena ZUP). Če pritožba ni vložena, postane odločba dokončna in pravnomočna. Tako odločbo pa je mogoče izpodbijati le še z izrednimi pravnimi sredstvi, med katere pa spada tudi ničnost.

Z izrednimi pravnimi sredstvi se lahko izpodbija le dokončna ali celo pravnomočna odločba. Zato je uporaba teh izrednih pravnih sredstev omejena zgolj na z zakonom, v tem primeru z ZUP, predpisane razloge. Ničnost kot izredno pravno sredstvo je omejena le na posebej predpisane najhujše kršitve pravil procesnega in materialnega prava.

V obravnavanem primeru tožnica uveljavlja ničnostni razlog iz 6.točke 1. odstavka 279. člena ZUP, ki določa, da se za nično izreče tista odločba, v kateri je taka nepravilnost, ki je po kakšni posebni zakonski določbi razlog za ničnost. Ta določba, kot so tožnici pravilno pojasnili že prvostopno sodišče in prej oba upravna organa, pomeni, da mora biti v ZUP ali v drugem zakonu izrecno določeno, da je določena nepravilnost v upravnem aktu takšne narave, da je zato tak akt ničen.

Če davčni organ davčnemu zavezancu izračuna drugačno davčno osnovo, kot jo je izračunal davčni zavezanec sam, in mu od tako izračunane davčne osnove odmeri davke in prispevke, ne gre za nepravilnost. Tudi če je določitev davčne osnove in posledično davščin napačna, to z nobenim zakonom ni določeno za tako nepravilnost, da bi bila zaradi nje odmerna odločba nična. Zato so v tem primeru sodišče prve stopnje in prej oba upravna organa odločili pravilno in zakonito, da v obravnavanem primeru za ničnost odločbe prvostopnega organa z dne 14.2.2000 ni podan ničnostni razlog iz 6. točke 1. odstavka 279.člena ZUP.

Neutemeljena je pritožbena navedba, da je ničnostni razlog podan, ker temelji odmerna odločba na SRS, ki niso zakon, pri čemer je v 147. členu Ustave RS določeno, da se davki lahko predpišejo le z zakonom. Obračun davka, kot je bil v obravnavanem primeru, ni v nasprotju s 147. členom Ustave Republike Slovenije, saj je tudi za na ta način odmerjeno davčno obveznost dana zakonska podlaga, in sicer glede vsebine v ZDoh in SRS, glede postopka pa v ZDavP. Ustavnost SRS je presojalo tudi Ustavno sodišče Republike Slovenije in v odločbi, št. U-I-251/00 z dne 23.5.2002 (Uradni list RS, št. 50/2002), odločilo, da SRS niso v neskladju z ustavo.

Tožnica tudi zmotno zatrjuje, da je prvostopno sodišče ugotovilo, da je v obravnavanem primeru podana nepravilna uporaba materialnega prava in zmotna ugotovitev dejanskega stanja. Takšnega stališča sodišče prve stopnje v svoji sodbi ni zapisalo. Omenilo pa je, da tožnica v bistvu uveljavlja razloge kršitev materialnega prava in zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ter ji pojasnilo, da ti razlogi niso razlogi za izrek odločbe za nično, tudi če obstojijo.

Ker ZDavP in ZUP dajeta davčnim zavezancem pravico do pritožbe zoper odmerno odločbo, pa je ti ne izkoristijo, so s svojim pasivnim ravnanjem sami zakrivili, da kasneje ne morejo uveljavljati ugovorov, ki bi jih lahko uveljavili zgolj v pritožbi. Če stranka ne izkoristi pravice do pritožbe, kasneje z drugimi izrednimi pravnimi sredstvi ne more izpodbijati odločbe iz razlogov, ki so pridržani zgolj za pritožbo, temveč lahko izredna pravna sredstva uporablja le v obsegu in v rokih, ki jih za to določa zakon.

Neutemeljen je tudi tožničin pritožbeni ugovor, da je nična vsaka odločba, ki nasprotuje Ustavi Republike Slovenije, in to ne glede na to, če je to posebej vključeno v zakonskem opisu. Niti ustava niti noben zakon namreč ne določata, da bi bile upravne odločbe nične že samo zato, ker bi bile v nasprotju z ustavo.

Ker mora na ničnost sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pregledalo tudi, ali bi bili v obravnavanem primeru izpolnjeni drugi razlogi iz 279. člena ZUP za izrek odločbe davčnega organa o odmeri davčnih obveznosti za tožnico, nični. Ker takšnih razlogov ni ugotovilo, je na podlagi 73. člena ZUS tožničino pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo prvostopnega sodišča.

Zadnja sprememba: 21.5.2007

VIR:http://www.sodnapraksa.si