Portal Racunovodja.com uporablja piškotke, da lahko z analizo obiska izboljšujemo storitev, za namene oglaševanja ter raziskave rabe spleta.
Prosimo vas, da nam prijazno dovolite, da na vaš računalnik naložimo piškotke za ta namen.

Se strinjam.         Ne strinjam se.         Želim izvedeti več.

Vpisano: 27.9.2013 15:22:11

Vlada določila besedilo novele Zakona o davčnem postopku

Rubrika: Novičkeprint Natisni

Vlada določila besedilo novele Zakona o davčnem postopku

Vlada Republike Slovenije je na 25. redni seji, ki je potekala 29. septembra 2013, določila besedilo predloga Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o davčnem postopku in ga pošilja v obravnavo in sprejetje Državnemu zboru Republike Slovenije po rednem postopku.

Sprejetje novele Zakona o davčnem postopku narekuje potreba po spremembi nekaterih rešitev, in sicer na podlagi spoznanj izvajanja sedanjega sistema.

Cilj predloga zakona je učinkovitost davčnega organa. Z dosego tega cilja se predlagajo dopolnitev ureditve, ki ureja odmero davka v posebnih primerih, ter spremembe določb o davčnem nadzoru in davčni izvršbi. Spremembe, ki zagotavljajo pravno varnost zavezancev za davek, ne bodo vplivale na preglednost davčnega postopka.

Poglavitne rešitve novele zakona so:

  • odmera davka od nenapovedanih dohodkov,
  • davčni inšpekcijski nadzor,
  • davčna izvršba,
  • zadržanje zastaranja,
  • uskladitev v zvezi s spremembo ZPIZ in
  • kazenske določbe.

Odmera davka od nenapovedanih dohodkov

Predlog zakona dopolnjuje in v določenem delu spreminja veljavno ureditev odmere davka od nenapovedanih dohodkov. Veljavni peti odstavek 68. člena ZDavP-2 določa možnost ugotavljanja velikosti premoženja fizične osebe za namene obdavčenja z institutom prijave premoženja. Tako so določbe ZDavP-2, ki se nanašajo na prijavo premoženja, povezane z odmero davka v primerih, ko ima davčni organ pravico ugotoviti predmet obdavčitve fizične osebe s cenitvijo davčne osnove.

V skladu z veljavnim 69. členom ZDavP-2 sme davčni organ v primerih, ki jih določa veljavni 68. člen ZDavP-2, pozvati posameznega davčnega zavezanca – fizično osebo, da mu predloži podatke o svojem premoženju ali delih premoženja. Davčni zavezanec mora premoženje na poziv davčnega organa tudi dokazati.

Davčna uprava Republike Slovenije (DURS) v zadnjem času zaznava povečanje števila primerov, ko ocena davčne osnove pomeni veliko neskladje med pridobljenim premoženjem oziroma potrošnjo in prihodki, prijavljenimi davčnemu organu. Poudariti je treba, da se je v zvezi z izvajanjem teh postopkov odmere izoblikovala sodna praksa, ki je do zdaj potrdila vse odločitve davčnega organa. Nadzor na tem področju se je izkazal kot učinkovit ukrep pri odkrivanju davčnih utaj.

Prvi odstavek novega člena, ki v tem delu ne spreminja veljavne ureditve, določa, da davčni organ lahko ugotovi predmet obdavčitve s cenitvijo, če davčni zavezanec – fizična oseba razpolaga s sredstvi za zasebno potrošnjo, vključno s premoženjem, ki precej presegajo dohodke, ki jih je davčni zavezanec napovedal, ali če je davčni organ na drugačen način seznanjen s podatki o sredstvih, s katerimi razpolaga davčni zavezanec – fizična oseba, oziroma s trošenjem davčnega zavezanca – fizične osebe ali s podatki o pridobljenem premoženju davčnega zavezanca – fizične osebe.

Davčna osnova je razlika med vrednostjo premoženja (zmanjšano za obveznosti iz naslova pridobivanja premoženja), sredstev oziroma porabo sredstev in dohodki, od katerih je bil odmerjen ali obračunan davek, oziroma dohodki, od katerih se davki ne plačajo. Predlagana ureditev se od veljavne ureditve razlikuje po tem, da se besedna zveza »dohodki, ki so bili obdavčeni« nadomesti z besedno zvezo »dohodki, od katerih je bil odmerjen ali obračunan davek«. S tem se jasno določi, da davčne osnove ni mogoče znižati na račun dohodkov, ki jih davčni zavezanec razkrije šele med postopkom davčnega inšpekcijskega nadzora. Tako se prepreči špekulativno ravnanje davčnega zavezanca, ko zato, da se izogne odmeri davka po predlagani visoki davčni stopnji, šele med cenitvenim postopkom razkrije dohodke, ki jih v preteklosti sam ni napovedal in so obdavčeni po nižji, progresivni ali cedularni stopnji dohodnine, ali pa je odmera davka po splošnih določbah že zastarala.

Postopek odmere davka od nenapovedanih dohodkov se lahko uvede za eno ali več koledarskih let v obdobju zadnjih desetih let pred letom, v katerem je bil postopek uveden. S to določbo se davčno obdobje izvzema iz okvira splošno veljavnega koledarskega leta, saj se postopek lahko uvede za eno ali več koledarskih let, vendar največ deset let skupaj, odvisno od tega, v katerem obdobju je zavezanec pridobival premoženje.

Potreba po takem obdobju izhaja predvsem iz tega, da je premoženje dinamična kategorija, zato je mogoče davčno osnovo pravilno določiti le za daljše obdobje, še posebej pri prikrivanju premoženja v tujini, kar potrjujejo dosedanje izkušnje DURS. Po drugi strani pa potrebo po daljšem obdobju narekuje pravna ureditev odvzema premoženja nezakonitega izvora (ZOPNI), ki ima pravni učinek tudi na davčnem področju. Pri predlagani spremembi daljšega obdobja, to je s petih na deset let, v katerem sme davčni organ uvesti postopek za odmero davka po tem členu, ne gre za retroaktivno uporabo zakona. Sodna praksa je že večkrat zavzela stališče, da institut obdavčitve nepojasnjenega vira ni uzakonjen na novo, ampak gre le za posamezen poseben način izvedbe cenitve kot postopka za ugotavljanje verjetne davčne osnove, ki velja že od 1. januarja 1997 po ZDavP.

Za ugotovitev davčne osnove po tem členu je značilno, da vir, vrsta dohodka nista pomembna za odmero davka, ker je določena zakonska domneva, da razlika izhaja iz nepojasnjenih dohodkov določenega obdobja. Če bi bila vir ali vrsta dohodka ugotovljena, bi se lahko odmerila dohodnina po veljavnem zakonu o obdavčevanju dohodkov fizičnih oseb ali pa kakšen drug davek po zakonu, ki ureja ta davek. Pri ugotovljeni nepojasnjeni razliki tako ni mogoče uporabiti materialnih določb Zakona o dohodnini, zato je treba davek od nenapovedanih dohodkov šteti kot posebno odmero dohodnine in posledično tudi za dokončen davek. Za nastanek davčne obveznosti je pomemben obstoj precejšnjega nesorazmerja med vrednostjo sredstev, s katerimi zavezanec razpolaga za privatno potrošnjo, in pojasnjenimi dohodki davčnega zavezanca, saj to nesorazmerje lahko posredno kaže tudi na davčne utaje davčnega zavezanca v preteklih obdobjih. Pravno pomembni podatki, kot so vrsta dohodka, datum prejema posameznega dohodka in obseg zatajenih dohodkov, ki odpade na točno določeno davčno leto, se v cenitvenem postopku ne dajo opredeliti z gotovostjo, zato z vidika enake obravnave davčnih zavezancev ni primerno niti sprejemljivo, da je davčni zavezanec, ki ni izpolnil davčnih obveznosti v roku in tako, kot je predpisano z zakonom, obravnavan enako kot davčni zavezanec, ki spoštuje pravni red. Zaradi tega se uvaja davčna stopnja v višini 70 %.

Davčni inšpekcijski nadzor

Da bi se pospešil postopek in se s tem tudi preprečevalo izogibanje davčnega zavezanca sodelovanju pri davčnem nadzoru, se veljavna ureditev spreminja v delu, ki ureja davčni inšpekcijski nadzor. Po novem drugem odstavku 139. člena ZDavP-2 davčnemu organu ni treba več opraviti sklepnega pogovora z zavezancem za davek. Ne glede na to pa mora davčni organ še vedno zavezancu za davek zagotoviti informacije o pomembnih dejstvih in dokazih, ugotovljenih v inšpekcijskem nadzoru. Pred sestavo zapisnika ga mora opozoriti na sporna dejstva, ki vplivajo na obdavčenje, pravne posledice ugotovitev davčnega inšpekcijskega nadzora in davčne učinke teh ugotovitev.

Predlaga se sprememba tretjega odstavka 140. člena, ki določa predlaganje dejstev in dokazov. Zavezanec za davek bo lahko v pripombah k zapisniku o davčnem inšpekcijskem nadzoru predlagal nova dejstva in dokaze, vendar bo moral obrazložiti, zakaj jih ni navedel že pred izdajo zapisnika. Nova dejstva in dokazi se lahko upoštevajo le, če so obstajali že pred izdajo zapisnika ter jih zavezance za davek upravičeno ni mogel navajati in predložiti pred izdajo zapisnika.

Davčna izvršba

Da bi se povečala učinkovitost izvršbe, se predlaga sprememba določenih veljavnih določb, ki urejajo davčno izvršbo. Spreminja se veljavni 148. člen ZDavP-2, tako da se razširja krog oseb, porokov za plačilo davčnega dolga, če so premoženje pridobili od davčnega dolžnika neodplačno ali po nižji ceni od tržne cene v letu oziroma po letu, v katerem je davčna obveznost nastala.

Po veljavni ureditvi veljavnost rubeža preneha tudi, če se prodaja zarubljenih premičnin ne opravi v enem letu od vročitve sklepa o izvršbi. S spremembo 189. člena ZDavP-2 se določi, da veljavnost rubeža preneha, če se prodaja zarubljenih premičnin ne opravi v enem letu po pridobitvi zastavne pravice na zarubljenih premičninah.

S predlagano spremembo 197. člena ZDavP-2 se želi povečati učinkovitost prodaje po javni dražbi, ki je ob obstoječi zakonski ureditvi najmanj gospodaren način prodaje.

Zadržanje zastaranja

Predlaga se nov institut – zadržanje zastaranja. Veljavni ZDavP-2 ureja samo pretrganje zastaranja, ki pomeni, da se zastaralni rok zaradi določene okoliščine prekine in se zaradi tega tisti del zastaralnega roka, ki je že potekel, ne šteje več, temveč začne zastaralni rok po prenehanju ovire teči znova. Zadržanje zastaranja pomeni, da se lahko med tekom zastaralnih rokov pojavijo ovire dejanske ali pravne narave, ki povzročijo, da zastaralni rok ne teče.

V praksi se pojavljajo primeri, ko davčni dolg zastara, ker davčni organ zaradi postopkov (na primer sodnih, insolvenčnih), urejenih v drugih predpisih, ne more opraviti davčne izvršbe. Na primer, davčni organ v insolvenčnih postopkih uveljavlja terjatve, ki jih zaradi določb ZFPPIPP ni mogoče izterjevati. Ti postopki praviloma trajajo zelo dolgo, posledica česar je odpis terjatve zaradi zastaranja. Da bi se izognili odpisu iz naslova relativnega (5 let) oziroma absolutnega zastaranja (10 let), se zaradi ovir pravne narave predlaga določitev prekinitve teka zastaranja za čas, ko po zakonu ni mogoče voditi davčne izvršbe. Za podobno situacijo gre tudi pri zapuščinskih postopkih, ki so velikokrat zelo dolgotrajni. Ko so dediči ugotovljeni, prevzamejo tako pravice kot obveznosti, vendar pa je treba zaradi zastaranja davčne obveznosti že odpisati. To so ovire dejanske narave, ki vplivajo na zastaralni rok.

Uskladitev v zvezi s spremembo ZPIZ-2

Spremembe se nanašajo tudi na 286. člen ZDavP-2, ki ureja obvestilo in potrdilo o znižani stopnji akontacije dohodnine. V letu 2012 je bil sprejet nov Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2), ki je začel veljati 1. januarja 2013 in vsebuje nekatere rešitve, zaradi katerih je treba spremeniti sklicevanje v Zakonu o dohodnini in s tem tudi v ZDavP-2.

Vir: MF

Zadnji članki iz rubrike:

12.9.2019 14:47:29:
Novosti pri RTV-prispevku

12.9.2019 9:36:51:
Odgovor na poslansko vprašanje v zvezi z valutami v slovenskih predpisih

12.9.2019 9:31:02:
Vlada sprejela predlog Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o prevozih v cestnem prometu

7.9.2019 17:52:56:
Pojasnila glede dodatka za delovno aktivnost (DDA)

7.9.2019 16:46:42:
Novost na področju varnosti potrošnikov pri plačevanju v okviru spletne trgovine: zahteva po dodatnem elementu preverjanja avtentičnosti uporabnika

Najnovejši članki:

19.9.2019 16:02:57:
Predlog sprememb Zakona o davčnem postopku - ZDavP-2M (19. 09. 2019)

19.9.2019 16:03:15:
Predlog spememb Zakona o dohodnini - ZDoh-2V (19. 09. 2019)

19.9.2019 16:03:35:
Predlog sprememb Zakona o davku o dohodkov pravnih oseb - ZDDPO 2R (19. 09. 2019)

18.9.2019 12:59:06:
Kupon za brezplačno kavo in DDV

16.9.2019 15:52:13:
Poročilo o gibanju plač za junij 2019

Izobraževanja
Centralni tečaj: 1€ = 239,640 SIT