S 1. 1. 2007 je začel veljati novi Zakon o upravnem sporu (ZUS-1), ki bistveno spreminja položaj drugostopnega upravnega organa (Ministrstva za finance kot pritožbenega organa v davčnih postopkih). Pritožba zoper prvostopno sodbo Upravnega sodišča je po novem ZUS-1 zelo omejena. V predstavljenem primeru je pritožbeni organ še v času veljavnosti starega ZUS predložil pritožbo zoper sodbo Upravnega sodišča, saj se z njo ni strinjal. Vrhovno sodišče je izdalo sodbo, s katero se je izreklo o več vprašanjih uporabe novega ZUS-1. Kako se obravnavajo pritožbe, vložene po starem zakonu, ki pa po novem zakonu ne izpolnjujejo pogojev za pritožbo? Ali ima upravni organ, ki je drugače stranka v upravnem sporu, pravni interes vložiti revizijo zoper prvostopno sodbo, če se z njo ne strinja, predvsem glede na to, da je pritožbeni organ vezan na pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava in na njegova stališča, ki zadevajo postopek?

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na podlagi 2. točke prvega odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00, ZUS) ugodilo tožnikovi tožbi, odpravilo odločbo tožene stranke, št. 416-5155/98, z dne 29. 9. 2000 in ji zadevo vrnilo v ponovni postopek, na podlagi tretjega odstavka 23. člena ZUS pa je tožnikovo zahtevo za povračilo stroškov postopka zavrnilo. Z omenjeno odločbo tožene stranke je bila kot neutemeljena zavrnjena tožnikova pritožba proti odločbi davčnega urada , s katero je bila tožniku za leto 1997 odmerjena dohodnina.

Tožena stranka vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbo zavrne in kot pravilno in zakonito potrdi v upravnem sporu izpodbijani upravni akt.

Odgovor na pritožbo ni bil vložen.

Revizija ni dovoljena.

Po določbi drugega odstavka 107. člena ZUS-1 se pritožbe, ki jih je vložila upravičena oseba in so pravočasne in dovoljene po določbah ZUS, ne izpolnjujejo pa pogojev za pritožbo po določbah omenjenega zakona (ZUS-1), obravnavajo kot pravočasne in dovoljene revizije, prvostopenjske sodbe pa postanejo pravnomočne. Z omenjeno določbo pa zakon ne omejuje revizijskega sodišča, da v vsaki posamezni zadevi presodi obstoj zakonskih razlogov, določenih v tretjem odstavku 83. člena ZUS-1, zaradi katerih revizija ni dovoljena. Zato se v primeru njihovega obstoja zavržejo s sklepom kot nedovoljene tudi tiste revizije, ki se po določbi že omenjenega drugega odstavka 107. člena obravnavajo kot dovoljene.

Revizija je po določbi prvega odstavka 83. člena ZUS-1 izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na prvi stopnji. Njen namen je zagotoviti pravilno uporabo procesnega in materialnega prava v konkretnem upravnem sporu (ob upoštevanju ugotovljenega dejanskega stanja) in prek tega prispevati k enotnosti pravnega reda in enotni uporabi predpisov. Uresničevanje tega namena je smotrno, ko je postopek odločanja v upravni zadevi končan in je izdana dokončna odločitev, ki v skladu s 1. členom ZUS-1 omogoča sodno varstvo pravic in pravnih koristi posameznic in posameznikov ter organizacij proti odločitvam organov javne oblasti, čemur je upravni spor kot sodni postopek tudi namenjen.

V obravnavani zadevi je s pravnomočno prvostopno sodbo bila odpravljena odločba tožene stranke, s katero je bilo odločeno o pritožbi tožnika zoper odločbo prvostopnega upravnega organa. Nasproti strankam je učinek pravnomočnosti prvostopne sodbe nastopil z njeno vročitvijo (drugi odstavek 320. člena ZPP). Če pa se upravna odločba druge stopnje odpravi s pravnomočno sodbo, se odpravijo tudi pravne posledice, ki so iz nje nastale (tretji odstavek 64. člena ZUS-1) in se upravna zadeva vrne v stanje, v katerem je bila pred odločanjem o pritožbi. Takšne posledice v zvezi z odpravo upravnega akta druge stopnje so določene tudi v prvem odstavku 281. člena Zakona o splošnem upravnem postopku. V obravnavani zadevi pomeni vrnitev v stanje pred izdajo odpravljene odločbe tožene stranke vrnitev v stanje, ko o tožnikovi pravici, obveznosti ali pravni koristi v upravnem postopku še ni dokončno odločeno. Ker je s pravnomočnostjo prvostopne sodbe odpravljena odločba tožene stranke de iure in de facto prenehala obstajati, bo morala tožena stranka postopek ponovno voditi in ga čim prej, v 30 dneh od vročitve prvostopne sodbe, ker sodišče prve stopnje ni določilo drugačnega roka (četrti odstavek 64. člena ZUS-1), zaključiti s sprejetjem nove odločitve. V četrtem odstavku 64. člena določa namreč ZUS-1 učinke pravnomočne sodbe (s katero je bilo ugodeno tožbi in odpravljen v upravnem sporu izpodbijani upravni akt in zadeva vrnjena v ponovno odločanje), ki pristojnemu organu (v obravnavani zadevi toženi stranki) zapovedujejo določena ravnanja. ZUS-1 pa omogoča tudi tožniku, da se zanese na pravnomočno ugoditev njegovi tožbi in sproži upravni spor zaradi molka organa druge stopnje (drugi odstavek 28. člena ZUS-1), če pristojni organ v določenem času ne bi ravnal po pravnomočni sodbi. Navedenih učinkov pravnomočne sodbe pa vložena revizija ne more zadržati, kajti ZUS-1 ji daje učinke zadržanja samo v zvezi z izvršljivostjo (84. člen).

Resda je v četrtem odstavku 64. člena ZUS-1 tudi določeno, da je upravni organ pri novem odločanju vezan na pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava in na njegova stališča, ki zadevajo postopek, vendar ta vezanost ni absolutna, saj ima upravni organ kot organ izvršilne oblasti, ki je pristojen za odločanje, možnost odločiti tudi v nasprotju s pravnim mnenjem in stališči sodišča, če ima za to utemeljene razloge pri ravnanju po načelu zakonitosti, to pa mora tudi navesti v svoji odločitvi. Da je temu tako, potrjuje tudi določba 2. točke prvega odstavka 65 člena ZUS-1, ki daje sodišču, ki odloča v upravnem sporu, možnost odločanja o stvari (spor polne jurisdikcije) tudi v primeru, če upravni organ v novem postopku odloči nasprotno že izraženemu mnenju in stališčem sodišča.

V tretjem odstavku 83. člena ZUS-1 je določeno, da revizija ni dovoljena, če jo vloži nekdo, ki zanjo nima pravnega interesa. Ker je revizija izredno pravno sredstvo, ki pomeni zadnjo pravno možnost odločanja v upravnem sporu, je pravni interes dan, če revizijo vloži rezident, ki si z odločitvijo v reviziji lahko izboljša svoj pravni položaj, nima pa na voljo druge možnosti varstva svojih pravic v upravnem sporu. V obravnavani zadevi ima tožena stranka položaj organa, ki je po zakonu pristojen za odločanje, dolžnost ravnanja po pravnomočni sodni odločbi pa ne more predstavljati pravnega interesa za revizijo. Podvajanje sodnega varstva pred Upravnim sodiščem (vložitev tožbe zaradi molka pristojnega organa) s sočasnim revizijskim postopkom pred Vrhovnim sodiščem pa tudi ni dopustno. Prav tako ostaja izid ponovnega odločanja do nove odločitve pristojnega organa negotov tudi zato, ker v novem odločanju lahko nastopi sprememba dejanskega stanja, zato pred dokončno odločitvijo v upravnem postopku niti ni mogoče ugotoviti, kateri interesi bodo z odločitvijo prizadeti in kdo bo kot posledica tega upravičen do sodnega varstva..Zgolj potencialna možnost, da bo v ponovljenem postopku odločitev za kako stranko manj ugodna, kakor je bila tista, ki je bila vsebovana v odpravljenem aktu, pa za revizijo tudi ne zadošča. Zato je revizijsko sodišče vloženo revizijo na podlagi 89. člena ZUS-1 zavrglo kot nedovoljeno.

Sektor za upravni postopek na drugi stopnji na področju carinskih in davčnih zadev, Ministrstvo za finance RS