Oprostitve za določene dejavnosti, ki so v javnem interesu, so urejene v 42. členu ZDDV-1. Zaradi dejstva, da so te dejavnosti oproščene DDV, so cenejše za njihovega uporabnika, sploh, če je to končni potrošnik.

Za dejavnosti, ki so v javnem interesu, je značilno, da spadajo med neprave oprostitve, ki ne dajejo pravice do odbitka DDV.

Davčni zavezanec mora pri dobavah blaga in opravljanju storitev iz 42. člena ZDDV-1 na računu navesti klavzulo o oprostitvi. Ta klavzula je obvezna. Davčni zavezanec, ki opravlja storitve varstva otrok, tako na računu napiše na primer: »DDV ni obračunan po 7. točki 1. odstavka 42. člena ZDDV-1.«. Zadostuje pa tudi, da napiše klavzulo brez navedbe člena: »Oproščeno DDV.«.

Iz gradiva DDV v javnem sektorju, ki ga je pripravila Maja Dolinar Dubokovič