Opravilna številka: sodba U 1511/2006
Datum seje senata: 08.04.2008

JEDRO:
Sporno je vprašanje, ali se za obdavčitev uporabi splošno pravilo glede določanja kraja opravljenega prometa storitev (1. odstavek 17. člena ZDDV), torej po sedežu izvajalca in s tem obdavčitev v Sloveniji, ali pa so storitve obdavčene po načelu sedeža naročnika storitve (4. odstavek navedenega člena) in so obdavčene v tujini. Po mnenju sodišča gre v obravnavanem primeru za opravljene storitve po pogodbi o trgovskem zastopanju oz. agencijski pogodbi, kjer gre za naročitelja principala in agenta zastopnika, oz. med naročiteljem in trgovskim zastopnikom (pogodbenem trgovcu) kot aktivatorjem za ogrevanje, prezračevanja, ipd. kot izhaja iz sporne pogodbe, katere pravna narava je pravilno ugotovljena tudi s strani tožene stranke in ne za posamezne storitve po 3. odstavku v povezavi s 4. odstavkom 17. člena ZDDV, zato se za kraj, kjer je bil opravljen promet storitev, šteje kraj, kjer ima tožnik kot davčni zavezanec, ki opravlja storitve svoj sedež ali poslovno enoto (1. odstavek 17. člena ZDDV).

IZREK:
Tožba se zavrne.

Zahtevek tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

OBRAZLOŽITEV:

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožnika zoper odločbo Davčnega urada A., št. ... z dne 21. 6. 2003, v delu, o katerem ni bilo odločeno z delno odločbo Ministrstva za finance RS, št. ... z dne 16. 11. 2006 in zavrnila zahtevo za povračilo stroškov postopka. Prvostopni organ je pri tožniku opravil inšpekcijski pregled obračunavanja in plačevanja davka na dodano vrednost (DDV) za davčna obdobja od januarja 2001 do decembra 2003 ter o ugotovitvah sestavil zapisnik z dne 29. 4. 2004 in po pripombah tožnika, ki jih je davčni organ delno upošteval, izdal izpodbijano odločbo, s katero je tožniku naložil plačilo DDV za davčna obdobja: marec 2001 v znesku 260.188,00 SIT, april 2001 v znesku 101.753,00 SIT, maj 2001 v znesku 102.099,00 SIT, junij 2001 v znesku 102.465,00 SIT, julij do september 2001 v znesku 37.116,00 SIT, oktober do december 2001 v znesku 1.022.234,00 SIT, januar do marec 2002 v znesku 247.862,00 SIT, april do junij 2002 v znesku 534.727,00 SIT, julij do september 2002 v znesku 464.878,00 SIT, oktober do december 2002 v znesku 770.613,00 SIT, januar do marec 2003 v znesku 1.008.669,00 SIT, april do junij 2003 v znesku 269.982,00 SIT, julij do september 2003 v znesku 850.066,00 SIT, oktober do december 2003 v znesku 621.338,00 SIT, vse s pripadajočimi zamudnimi obrestmi od prvega dne zamude do plačila. Tožena stranka je z delno odločbo že odločila o delu pritožbe, ki se nanaša na zamudne obresti. Iz ugotovitev prvostopnega organa izhaja, da je tožnik v obrazcih DDV-O evidentiral izvoz blaga in sicer na podlagi računov od zap. št. 029 do 037 in pri tem niso bile priložene enotne carinske listine (ECL), pri računih od zap. št. 0038 do 0110 ni bilo navedeno, da gre za oproščen in drug promet s pravico do odbitka vstopnega DDV. Z nobenim od navedenih računov DDV ni bil obračunan. Prvostopni organ je ugotovil, da je tožnik 2001, 2002 in 2003 izdajal račune družbi A.A.A., Dunaj (dalje A.A.A.), kot svojemu poslovnemu partnerju za povračilo stroškov in provizijo, od katerih ni obračunal DDV, v skladu s pisno pogodbo o pogodbenem trgovcu z dne 3. 3. 2000 in prilogo z dne 7. 1. 2002 , ki sta jo sklenila navedena družba kot podjetnik in tožnik kot pogodbeni trgovec. V postopku inšpiciranja je bilo tudi ugotovljeno, da je tožnik pri opravljanju svoje dejavnosti obračunaval kilometrino, cestnino, stroške hotelov, stroške taks, parkirnino, poštnino, stroške telefona in mobitela (od katerih je tožnik odbijal vstopni DDV), za opravljanje svoje dejavnosti v letu 2003 je nabavil tudi osnovna sredstva in sicer tovorno priklopno vozilo. Tožnik je tujemu poslovnemu partnerju A.A.A. na podlagi pogodbe o pogodbenem trgovcu izstavil stroškovnik in ni obračunal DDV. Pisna pogodba z dne 3. 3. 2000 je bila podlaga za izstavljanje računov tožnika in h kateri je bila dne 7. 1. 2002 sklenjena priloga 1, po kateri se pogodbeno področje Slovenije razširi še na področje Hrvaške ter Bosne in Hercegovine. Glede na pravni temelj za opravljanje storitev tožnika je šlo po mnenju tožene stranke v razmerju med tožnikom in družbo A.A.A. za storitve trgovskega zastopanja, kar nesporno izhaja iz predložene pogodbe in zavrača tožnikove navedbe, v katerih se sklicuje na določbe OZ v zvezi z zastopanjem, ter se sklicuje na določbe OZ o pogodbi o trgovskem zastopanju (členi 807 do 828). Glede na vsebino pogodbe z dne 3. 3. 2000, je tudi po mnenju tožene stranke tožnik opravljal posle, ki imajo vse značilnosti trgovskega zastopanja, kot so opredeljene v OZ, in sicer je zastopstvo tožnika bilo vezano na izključno določeno področje, šlo je za trajno pogodbeno razmerje, saj je bila pogodba sklenjena za nedoločen čas, zadolžitev tožnika je bila vezana izključno na dejavnost posredovanja in svetovanja, obveza tožnika, da bo dejavnost posredovanja opravljal s skrbnostjo dobrega trgovca, da bo varoval interese naročitelja in pospeševal prodajo pogodbenih izdelkov; s pogodbo je bilo kot plačilo dogovorjena provizija v odstotku od vrednosti sklenjenih poslov, tožniku je bilo dogovorjeno povračilo stroškov v zvezi z opravljanjem storitev pridobivanja strank in tudi tožnikovo plačilo (provizija) je bilo odvisno le od vrednosti realiziranih naročil, zato je bila prvenstvena naloga iskanje potencialnih kupcev. Tožena stranka ne dvomi, da je moral tožnik v ta namen opraviti raznovrstne aktivnosti, ki jih je navajal kot ekonomsko propagiranje, marketing, izobraževanje, spremljanje trgov, saj delovanje zastopnikov tudi po OZ vsebuje celo vrsto zastopnikovih dejanj in poslov, kar pa vse skupaj sodi v sklop opravljanja storitve trgovskega zastopanja in ne samostojnih storitev. Zato storitev, ki so bile potrebne in so bile opravljene izključno za namene trgovskega zastopnika, po mnenju tožene stranke ni mogoče obravnavati kot storitve, ki jih Zakon o davku na dodano vrednost (Uradni list RS, št. 89/98 s spremembami, dalje ZDDV) opredeljuje v 3. odstavku 17. člena in jih je pravilno okvalificirati kot storitve trgovskega zastopnika, tako kot je tudi storil prvostopni organ ter je zato te storitve utemeljeno obdavčil z DDV na podlagi splošnega pravila obdavčitve po kraju, kjer ima izvajalec teh storitev svoj sedež (1. odstavek 17. člena ZDDV). Na pravilnost odločitev dejstvo, da je tožnik opravljal posle zastopanja tudi izven področja Slovenije, (še na Hrvaškem in Bosni in Hercegovini), ne vpliva, ker je edini kriterij, ki je pomemben za določitev kraja obdavčitve storitev v tej zadevi sedež izvajalca in pri tem ni pomembno, kje so bile dejansko storitve opravljene. Očitek tožnika, da povračilo stroškov ne predstavlja opravljanja storitev po 8. členu ZDDV in da je prišlo do dvakratne obdavčitve, ker naj bi tožnik ob dobavi blaga in storitev plačal DDV, pa zavrača. Glede davčne osnove se sklicuje na 1. odstavek 21. člena ZDDV, po katerem je davčna osnova vse, kar predstavlja plačilo (v denarju, stvareh ali storitvah), ki ga je, ali ga bo, davčni zavezanec prejel od kupca, naročnika ali tretje osebe za opravljen promet blaga oz. storitev. Tožnik je imel s pogodbo dogovorjeno, da mu naročnik A.A.A. povrne stroške, ki nastanejo v zvezi z opravljanjem njegove dejavnosti (telefonski stroški, poštnina, cestnina). Tožnik je v knjige prejetih računov evidentiral račune za tovrstne stroške, od katerih je tudi odbijal vstopni DDV. Sicer se po 2. točki 9. odstavka 21. člena ZDDV v davčno osnovo ne vštevajo zneski, ki jih davčni zavezanec sprejme od svojega naročnika kot povračilo za izdatke, katere je plačal v njegovem imenu in za njegov račun in jih vodi v svojem knjigovodstvu kot prehodne postavke, vendar mora davčni zavezanec zagotoviti dokazilo o dejanskem znesku teh izdatkov in ne sme odbiti morebitnega zaračunanega DDV od teh transakcij, kar pa v obravnavanem primeru ne velja, saj je tožnik prejel račune v svojem imenu in za svoj račun, od prejetih računov pa je tudi odbijal vstopni DDV. Tožena stranka zavrne očitek tožnika glede navajanja novosti, ki v zapisniku niso bile navedene, kjer naj bi ugotavljal, da je tožnik opravljal storitve posredovanja in je v tej zvezi citiral določbo 9. točke 3. odstavka 17. člena ZDDV, v odločbi pa ugotavlja, da je opravljal zastopniške storitve. Iz ugotovitev prvostopnega organa izhaja, da je tožnik opravljal storitve zastopanja in da je zato potrebno opraviti obdavčitev na podlagi 1. odstavka 17. člena ZDDV in iz zapisnika izhaja, da so bile storitve tožnika opredeljene kot zastopniške storitve in ne kot takšne, kot so navedene v 9. točki 1. odstavka 17. člena ZDDV. Tožnikove očitke kršitve postopka v zvezi z izrekom, ker da ni sestavljen v skladu z določili ZDavP, in da je nejasen, pa tožena stranka zavrača kot neutemeljene. Davek je bil odmerjen po stopnji 20 %, iz tabel pa je razbrati, da je v določenih primerih bil odmerjen po stopnji 19 % in da ne gre za bistveno kršitev, saj so v tabeli pregledno prikazani vsi potrebni in predpisani podatki po ZDavP in ni dvoma, kakšna stopnja je bila v posameznem obdobju uporabljena pri obračunu DDV in od katere osnove. Izrek o stroških tožena stranka utemelji z 2. odstavkom 113. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/99 do 173/04, dalje ZUP).

Tožnik je najprej vložil tožbo zaradi molka organa, ki jo je potem, ko je tožena stranka izdala izpodbijani akt, razširil tudi zoper le-tega, iz razlogov po 1., 2. in 3. točki 1. odstavka 25. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 do 45/06 - odl. US, dalje ZUS). Po njegovem mnenju je tožena stranka zmotno ugotovila dejansko stanje, da naj bi tožnik opravljal storitve zastopanja tuje družbe, za katero bi moral plačati DDV. V tej zvezi je prvostopni organ najprej ugotovil, da je tožnik opravljal storitve posredovanja in v dopolnilnem zapisniku ugotovil, da je tožnik opravljal storitve zastopanja, za katere ne velja obdavčitev po kraju sedeža naročnika. V konkretnem primeru bi bilo potrebno navedeno pogodbo in njeno vsebino presojati v skladu z določili avstrijskega prava, kakor to določa 14. člen navedene pogodbe in za primerjavo navaja določila ZOR, ki se nanašajo na vprašanje zastopanja ali posredovanja ter zaključi, da sporna pogodba ne predstavlja zastopniške pogodbe in zato plačila, ki jih je prejemal tožnik ne predstavljajo zastopniške provizije, od katerega je bilo potrebno plačati DDV. Navaja relevantna določila ZOR, katera so podobna kot določila avstrijskega ODZ, ki ureja pogodbena razmerja. Vprašanje zastopstva je urejeno v določilih 84. do 88. ZOR, ki v 84. členu določa, da se pogodba ali drug pravni posel lahko sklene tudi po zastopniku. Navaja določila o zastopniški pogodbi oz. pogodbi o trgovskem zastopniku (členi od 790 do 812 ZOR) in posredovanju (813. do 826. člen ZOR) ter v nadaljevanju citira 790. člen ZOR. Bistvena razlika med zastopanjem in posredovanjem je v tem, da ima zastopnik tudi možnost sklepati pogodbo za naročnika, medtem ko posrednik zgolj zbira stranke in te stranke nato posreduje naročniku, kateri z njimi neposredno sklepa pogodbe brez posredovanja posrednika ter navaja, da je iz sporne pogodbe z A.A.A. razvidno, da tožnik ni imel pravice v imenu in na račun družbe A.A.A. sklepati pogodb z naročniki, zato sporna pogodba ni mogla predstavljati zastopanja družbe A.A.A.. V točki III tožbe navaja, da je tožnik na podlagi sporne pogodbe deloval kot zunanji tehnični svetovalec, kar je mogoče opredeliti z nemškim izrazom "Ausendienst", to so terenski inženirji na terenu, ki rešujejo probleme kupcev uporabnikov na terenu. Družba A.A.A. se ukvarja s prezračevalnimi sistemi, sistemi ogrevanja in hlajenja, ki so del projekta vsake zgradbe, zaradi česar zunanji inženirji tesno sodelujejo s projektanti, kateri posredujejo različne rešitve prezračevalnih, ogrevanih in ohlajevalnih sistemov, ki jih ponuja družba A.A.A., ki si preko svetovanja zunanjih inženirjev zagotavlja stranke, ki na podlagi potrjenega projekta naročajo pri družbi A.A.A. določene sisteme ter navaja sklope dela tožnika, kamor sodi ekonomsko propagiranje marketing, izobraževanje, delovanje znotraj koncerna A.A.A., spremljanje trgov, ki jih opiše in sklepno zaključi, da je zato zmotna ugotovitev davčnega organa, da tožnik opravlja zastopniške storitve na trgu v Sloveniji kot samostojno dejavnost ter meni, da niti tožena stranka niti prvostopni davčni organ nista ustrezno ugotovila dejanskega stanja, ker nista ustrezno interpretirala pogodbe, saj tožnik opravlja tiste storitve, ki so na podlagi 3. odstavka 17. člena ZDavP oproščene plačila davka. Gre za storitve ekonomskega propagiranja, storitve inženirjev ter storitve posredovanja v zvezi z navedenimi storitvami. Absolutno bistveno kršitev določb postopka pa tožnik vidi v tem, da je davčni organ v davčnem zapisniku navedel, da naj bi tožnik opravljal storitve posredovanja, katere naj bi bile obdavčljive v skladu s 3. in 4. odstavkom 17. člena ZDDV in v dopolnilnem zapisniku po pripombah, da opravlja zgolj storitve zastopanja, za katere ne velja oprostitev iz 3. in 4. odstavka 17. člena ZDDV in bi tožniku moral dati možnost, da se izjasni o navedenih ugotovitvah, saj pripomb na dopolnilni zapisnik ni možno dati, tožnik pa tudi ni bil zaslišan. Kršitev materialnega prava vidi v okoliščini, da je davčni organ zmotno štel, da je potrebno od potnih stroškov plačati DDV, saj le-ti ne predstavljajo prometa blaga niti prometa storitev (4. oz. 8. člen ZDDV), kot tudi od stroškov telefona in mobitela, za katere se po 3. odstavku 17. člena ZDDV plačuje DDV po kraju, kjer ima naročnik sedež, kar je v konkretnem primeru družba A.A.A., ki ima sedež na Dunaju ter je zavezanec za plačilo DDV in ne tožnik. Glede provizije pa navaja, da v kolikor bi šlo tudi dejansko za provizijo za zastopanje in posredovanje, bi moral davčni organ upoštevati okoliščino, da je tožnik večji del storitev opravljal na področju Hrvaške ter Bosne in Hercegovine ter navaja 6. točko 1. odstavka 31. člena ZDDV, od katerih se DDV ne plačuje, če gre za promet storitev, ki jih opravijo agenti in drugi zastopniki, ki delujejo v imenu in za račun druge osebe in za promet blaga in storitev, ki je opravljen izven Slovenije ter hkrati prilaga odločbo DU B., št. ... z dne 28. 9. 2005 v zvezi z zahtevkom družbe A.A.A. za vračilo DDV, ki ga je navedena družba plačala po računih tožnika in iz katerih izhaja ugotovitev, da tožnik ni dolžan plačevati DDV storitev, ki jih opravlja za družbo A.A.A.. Sodišču predlaga, da odločbo prvostopnega organa odpravi, toženi stranki pa naloži plačilo stroškov postopka z zakonitimi zamudnimi obrestmi.

V odgovoru na tožbo tožena stranka navaja, da tožnik v tožbi ponavlja že v pritožbi navedene razloge, na katere je tožena stranka v celoti odgovorila in zato predlaga zavrnitev tožbenega zahtevka iz razlogov, razvidnih iz odločbe.

Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa svoje udeležbe v tem postopku ni prijavilo.

Tožba ni utemeljena.

Sodišče je na podlagi 2. odstavka 105. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, v nadaljevanju ZUS-1) odločalo po določbah 51. do 72. člena ZUS-1. Sodišče se z razlogi tožene stranke strinja in jih v izogib ponavljanju posebej ne navaja (2. odstavek 71. člena ZUS-1), glede tožbenih navedb pa še dodaja:

V obravnavanem primeru je sporna pravna narava opravljenih storitev tožnika za naročnika v tujini. Sporno je vprašanje, ali se za obdavčitev uporabi splošno pravilo glede določanja kraja opravljenega prometa storitev (1. odstavek 17. člena ZDDV), torej po sedežu izvajalca in s tem obdavčitev v Sloveniji, ali pa so storitve obdavčene po načelu sedeža naročnika storitve (4. odstavek navedenega člena) in so obdavčene v tujini, v obravnavanem primeru v Avstriji. Tožnik zatrjuje, da je šlo v obravnavanem primeru za opravljene storitve ekonomskega propagiranja in posredovanja v zvezi s storitvami iz 3. odstavka 17. člena ZDDV, ko razvršča delo tožnika po sporni pogodbi po sklopih, kamor našteva ekonomsko propagiranje marketing, izobraževanje, delovanje znotraj koncerna, spremljanje trgov ter oproščene plačila davka in da gre za storitve ekonomskega propagiranja, storitve inženirjev ter storitve posredovanja v zvezi z navedenimi storitvami. Vsekakor je tudi po mnenju sodišča za pravilno obdavčitve storitev treba poiskati v "pogodbi o pogodbenem trgovcu" z dne 3. 3. 2000, ki sta jo sklenila tožnik in naročnik A.A.A. iz Avstrije in razlago te najti v predmetu pogodbe, iz katere je razvidno, da naročnik prenaša na "pogodbenega trgovca" izključno zastopstvo celotne palete izdelkov in ki je zadolžen za dejavnost posredovanja in svetovanja, ki jo opravlja s skrbnostjo dobrega trgovca in nima pooblastila za sklepanje pogodb, saj se naročila in fakturiranja odvijajo neposredno med tujim naročnikom in stranko, ki jo je pridobil "pogodbeni trgovec", ki tudi ne odgovarja za neplačane fakture oz. zaradi plačilne nesposobnosti stranke. "Pogodbeni trgovec" pa je upravičen do fiksnega mesečnega nadomestila za stroške v zvezi z opravljanjem storitev pridobivanja strank, prejema pa tudi provizijo od neto letne vrednosti naročil in nadomestila leasing stroškov za motorno vozilo, kot tudi do povrnitve stroškov, ki nastanejo v zvezi z opravljanjem njegove dejavnosti po naročilu tujega naročnika, kot so poštnine, telefonski stroški, cestnine, gorivo, povabila strank. Po 790. členu ZOR se s pogodbo o trgovskem zastopanju zastopnik zavezuje, da bo ves čas skrbel za to, da bodo tretje osebe sklepale pogodbo z njegovim naročiteljem in da bo v tem smislu posredoval med njim in naročiteljem, kot tudi da bo po dobljenem pooblastilu v imenu in na račun naročitelja sklepal z njim pogodbe, ta pa se zavezuje, da mu bo za vsako sklenjeno pogodbo dal določeno plačilo (provizijo), s tem, da je za sklepanje pogodb v imenu naročitelja potrebno posebno pooblastilo (792. člen ZOR). Tudi ne sme zahtevati in sprejeti izpolnitve terjatve svojega naročitelja, če ni posebej pooblaščen (793. člen ZOR), zastopnikove obveznosti pa so v skrbi za naročiteljeve interese (797. člen), ker mora ravnati kot dober gospodarstvenik, mora upoštevati navodila naročitelja in ga obveščati o položaju na trgu, naročitelj pa mu mora plačati provizijo za pogodbe, sklenjene z njegovim posredovanjem (804. člen ZOR). Po povedanem gre pri pogodbi o trgovskem zastopanju za poslovni odnos med zastopnikom in naročiteljem, pri katerem trgovski potnik za naročitelja opravlja le posredniške posle. Res je tako, kot zatrjuje tožnik, ne gre za zastopniško pogodbo in tudi ne za zastopniško provizijo, ne gre pa tudi za čisto posredovanje v smislu določb ZOR (813. člen in naslednji), saj slednji opravlja trgovinski posel samostojno v svojem imenu in za svoj račun in med naročiteljem in posrednikom ne gre za trajnost razmerja, saj deluje po posebnem pooblastilu, medtem ko je pri pogodbi o trgovskem zastopanju zastopnik vezan na naročitelja, na določitev poslovnega območja in lahko zastopa le enega naročitelja, deluje pa v tujem imenu in za tuj račun. Zato gre tudi po mnenju sodišča v obravnavanem primeru za opravljene storitve po pogodbi o trgovskem zastopanju oz. agencijski pogodbi, kjer gre za naročitelja principala in agenta zastopnika, oz. med naročiteljem in trgovskim zastopnikom (pogodbenem trgovcu) kot aktivatorjem za ogrevanje, prezračevanja, ipd. kot izhaja iz sporne pogodbe, katere pravna narava je pravilno ugotovljena tudi s strani tožene stranke in ne za posamezne storitve po 3. odstavku v povezavi s 4. odstavkom 17. člena ZDDV, zato se za kraj, kjer je bil opravljen promet storitev, šteje kraj, kjer ima tožnik kot davčni zavezanec, ki opravlja storitve svoj sedež ali poslovno enoto. Sodišče zavrača tudi očitke v zvezi z dvojnim plačevanjem DDV od storitev telefona, stroškov cestnin. Davčna osnova je namreč vse, kar predstavlja plačilo, ki ga je oz. ga bo davčni zavezanec prejel od kupca, naročnika ali tretje osebe za opravljen promet blaga oz. storitev, ki so neposredno povezane s ceno takega prometa, razen DDV (21. člen ZDDV). Ne gre pa za dvojno obdavčenje z DDV glede na to, da je tožnik glede na (svoje) plačane račune dobaviteljem uveljavljal odbitek vstopnega DDV, kot je razvidno iz obrazložitve izpodbijane odločbe. Na drugačno odločitev ne vpliva odločba, ki jo je tožnik priložil, ki se nanaša na družbo A.A.A., saj upravičenost zahtevka davčnega zavezanca, ki nima sedeža v RS (54. člen ZDDV) za vračilo DDV, ni predmet obravnavanega spora oz. gre za dva različna instituta po ZDDV.

Po povedanem je sodišče ugotovilo, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, postopek pred njeno izdajo pa ni imel bistvenih kršitev, zato je tožbo sodišče na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno.

Ker tožeča stranka s tožbo ni uspela, tudi ni upravičena do povrnitve stroškov postopka po določbi 154. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 73/07, dalje ZPP-UBP3), ki se po odločbi Ustavnega sodišča RS, št. U-I-68/04-14 z dne 6. 4. 2006, v zvezi s 16. členom ZUS in v povezavi s 104. členom ZUS-1, uporablja tudi v postopkih presoje zakonitosti izpodbijanega akta.

VIR: http://www.sodisce.si/