Opravilna številka: sodba U 932/2005
Datum: 28.11.2006

JEDRO: Kritična presoja dejstva, kdaj je prevod avtorsko delo, kdaj pa ne, mora obstajati ne glede na to, da so pri posameznih prevodih avtorskih del ustvarjalne možnosti že v osnovi omejene. V kolikor so omejene do te stopnje, da jih dejansko sploh ni, opravljeno delo kriterija individualnosti ne izpolnjuje. Skladno z zakonom ni vsak prevod dela avtorsko delo, pri čemer zakon, kadar navaja, kaj (zlasti) velja za avtorsko delo, samo primeroma našteva vrste dela, ki lahko pridejo v poštev za opredelitev kot avtorska, v kolikor izpolnjujejo kriterije iz 5. člena zakona.

ZADEVA:

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožnika zoper odločbo Davčne uprave Republike Slovenije, Davčnega urada Z., Izpostave Ž., št. ... z dne 5. 11. 2003, s katero je bila tožniku odmerjena dohodnina za leto 2002. Pri tem se tožena stranka sklicuje na 5. člen Zakona o dohodnini (Uradni list RS, št. 71/93). Poudarja, da je v danem primeru (pri)tožnik v napovedi za odmero dohodnine navedel, da je v letu 2002 prejel 8.568.173,00 SIT iz naslova plače oziroma nadomestila plače, 476.145,00 SIT iz naslova stimulacij in bonitet, 125.805,00 SIT iz naslova regresa ter 935.280,00 SIT dohodkov iz avtorskih pravic. Odločba je bila pritožniku sestavljena v skladu z njegovimi navedbami, razen v delu, ki se nanaša na dohodke iz avtorskih pravic. Organ prve stopnje je namreč te prejemke (razen za znesek 3.530,00 SIT) v znesku 949.750,00 SIT, prekvalificiral v dohodke iz pogodbenih poslov.

Tožena stranka se pri svoji odločitvi sklicuje na 5. člena Zakona o avtorski in sorodnih pravicah (Uradni list RS, št. 21/95), po katerem so avtorska dela individualne intelektualne storitve s področja književnosti, znanosti ali umetnosti, ki so na kakršnekoli način izražena. Navaja, da določba 12. alinee istega člena primeroma našteva, katera dela veljajo za avtorska. Omenja še 7. in 9. člen istega zakona. Pri tem tožena stranka meni, da bi bilo potrebno kljub izrecni določbi zakona, da se kot avtorsko delo štejejo tudi prevodi besedil z zakonodajnega, upravnega in sodnega področja, pri vsakem delu posebej presoditi splošne pogoje, ki morajo biti izpolnjeni, da se neko delo šteje za avtorsko delo. Tako mora biti prevod v skladu s 7. in 5. členom individualna intelektualna stvaritev.

Tožena stranka nadalje navaja, da je pritožnika davčni organ pozval, naj predloži dokaze o ustvarjanju avtorskega dela. Pritožnik je predložil odločbo Ministrstva za pravosodje, s katero je bil imenovan za stalnega sodnega tolmača za ... jezik za nedoločen čas, za območje Republike Slovenije. Poleg tega je predložil na vpogled še knjigo prevedenih listin za leto 2002, iz katerih je razvidno, da gre za prevode listin iz upravnega in sodnega področja. V spisu se nahaja primer zapisa iz predložene knjige. Iz njega je mogoče razbrati, da pritožnik prevaja različne dokumente (izpiske iz poročne matične knjige, potrdila o nekaznovanosti, potrdila o stalnem prebivališču, potrdilo o državljanstvu), ki sicer v matični državi veljajo za javne listine. Po mnenju drugostopnega organa pa ti tožnikovi prevodi ne izpolnjujejo pogojev za priznanje statusa avtorskega dela. Niso namreč individualne intelektualne stvaritve, saj ne izpolnjujejo pogoja individualnosti. Ta se kaže v svojevrstnosti in inovativnosti. Individualnost je posledica ustvarjalnega podviga avtorja. Pri prevodih listin, ki so zgolj zapisi določenih dejstev, brez čustvenega umetniškega ali znanstvenega naboja, pritožnik niti ni mogel podati svoje individualne note. Vsako listino mora prevesti tako, da čimbolj ustreza izvirniku. V skladu s Pravilnikom o sodnih tolmačih je pritožnik na vseh omenjenih listinah potrdil, da se prevodi popolnoma ujemajo z izvirnikom. Prevodi teh listin so po mnenju organa druge stopnje torej bili intelektualna stvaritev, saj pritožnik uporablja svoje znanje tujega jezika in izkušenj na tem področju, niso pa individualna stvaritev.

Prav tako drugostopenjski organ meni, da se prevodi listin s strani sodnega tolmača tudi sicer ne štejejo med varovane stvaritve. Zakon o avtorskih in sorodnih pravicah izrecno določa, da uradna besedila z zakonodajnega, upravnega in sodnega področja niso varovane stvaritve, če so objavljena kot uradna besedila. V trenutku ko je bila pritožniku kot stalnemu sodnemu tolmaču izdana odločba o priznanju tega statusa, mu je bilo podeljeno javno pooblastilo, da listine iz tujega jezika prevede ter potrdi njihovo točnost. V trenutku ko sodni tolmač v skladu s svojimi pooblastili potrdi pravilnost in ujemanje listine z izvirnikom, ta prevod pridobi veljavo in status listine, kot jo ima ta v izvirniku. Ko pritožnik torej izda potrdilo o ujemanju prevoda z izvirnikom kot javne listine, tudi prevod pridobi status le-te. Prevod, ki ga opravi sodni tolmač (če prevod izpolnjuje vse pogoje za avtorsko delo) je avtorsko delo vse do takrat, ko sodni tolmač v skladu s svojim pooblastilom, ki mu ga je podelila država, potrdi popolno ujemanje listine z izvirnikom. V tem trenutku pa postane, po mnenju organa druge stopnje, prevod uradno objavljen ter z njim stranka prosto razpolaga. Tako postane prevod sodnega tolmača nevarovana stvaritev.

Pritožnik tudi ni dokazoval, da je opravljal delo tolmača tudi na samem sodišču ali prevajal še kakšne druge stvari, zato je organ druge stopnje odločil na podlagi podatkov v spisu.

Tožnik v tožbi meni, da je stališče davčnega organa napačno, saj so prevodi listin z zakonodajnega, upravnega in sodnega področja zelo zahtevni prevodi in vedno zahtevajo prilagoditev na duha in zakonitosti drugega jezika in so individualna intelektualna stvaritev in zato avtorsko delo. Napačna je ugotovitev tožene stranke, da je status avtorskega dela odvisen od statusa naročnika in zato tožeči stranki očita, da ni dokazovala, da je opravljala delo tolmača na samem sodišču. Gre za prevode iz istega področja in je nepomembno, kdo je naročnik prevoda, t.j. sodišče ali katerakoli druga pravna ali fizična oseba. Tožeča stranka bi morala pri ugotovitvi, ali je prevod sodnega tolmača avtorsko delo, upoštevati vsebino tega dela, ki je edina odločilna za ugotovitev, ali je neko delo avtorsko ali ne. Napačna je tudi ugotovitev tožene stranke, da so prevodi tožeče stranke javno objavljeni. V konkretnem primeru ne gre za uradne objave, saj nobeden od prevodov tožeče stranke ni bil objavljen kot uradno besedilo v uradnem glasilu oblastvenega organa. Pri tem tožeča stranka poudarja, da skoraj vse listine, ki jih je prevedla v letu 2002 in ki jih sicer prevaja, vsebujejo osebne podatke in niso bile nikjer objavljene, zlasti pa ne kot uradna besedila.

Iz zgoraj navedenega po njegovem izhaja, da so prevodi, ki jih tožeča stranka opravlja kot sodni tolmač, avtorska dela in so avtorsko pravno varovani, skladno z določbo 9. člena Zakona o avtorskem in sorodnih pravicah. Ker meni, da je izpodbijana odločba nezakonita, predlaga sodišču, naj njegovi tožbi ugodi ter izpodbijano odločbo odpravi ter s sodbo samo odloči o stvari.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da se v zvezi s tožbeni navedbami sklicuje na razloge iz izpodbijane odločbe. Predlaga zavrnitev tožbe.

Državno pravobranilstvo RS kot zastopnik javnega interesa svoje udeležbe v tem postopku ni priglasilo.

Tožba ni utemeljena.

OBRAZLOŽITEV:

Po presoji sodišča je izpodbijana odločba pravilna in skladna z določbami zakona, na katere se tožena stranka v njej sklicuje.

2. odstavek 9. člena Zakona o avtorskih in sorodnih pravicah (Uradni list RS, št. 21/95) določa, da so prevodi uradnih besedil z zakonodajnega, upravnega in sodnega področja avtorskopravno varovani, razen če so objavljeni kot uradna besedila. Pri tem 1. odstavek 7. člena istega zakona določa, da so prevodi avtorskega dela ali drugega gradiva samostojna avtorska dela, če so individualna intelektualna stvaritev iz 5. člena zakona. Ne more biti torej sporno, da morajo prevodi uradnih besedil z zakonodajnega, upravnega in sodnega področja zadostiti kriterijem generalne klavzule iz 1. odstavka 5. člena zakona. 9. člen Zakona v svojem 2. odstavku namreč ne določa, da so prevodi uradnih besedil z zakonodajnega, upravnega in sodnega področja, ne glede na 7. in posledično 5. člen zakona, v vsakem primeru avtorsko pravno varovani. Zato ima tožena stranka prav, ko navedene zakonske določbe citira v tem smislu, da je treba tudi za prevode uradnih besedil iz zakonodajnega, upravnega in sodnega področja presoditi, ali izpolnjujejo kriterije iz 5. člena zakona. V prid dejstvu, da bi pri omenjenih prevodih šlo za individualno intelektualno stvaritev, tožnik trdi, da gre pri omenjenih prevodih za zelo zahtevni prevod, ki vedno zahteva prilagoditev na duha in zakonitosti drugega jezika. Ob tem sodišče pripominja, da je tožena stranka omenjeno komponento v svoji odločbi upoštevala, saj je navedla, da so prevodi listin v danem primeru bili intelektualna stvaritev iz razloga, ker je pritožnik uporabljal svoje znanje tujega jezika in izkušnje na tem področju. Strinja pa se sodišče s toženo stranko, da v danih primerih manjka element individualnosti. Individualnost je značilnost, ki avtorsko delo po eni strani loči od množice avtorsko nevarovanih vsakdanjih predmetov in pojavov, po drugi strani pa od umetniške in kulturne dediščine, ki je v obči lasti oziroma po tretji strani od drugih varovanih avtorskih del. Gre torej za individualne poteze dela, torej kot izvirnega prepleta njegovih vsebinskih oziroma oblikovnih potez. Prevodi, ki jih je opravljal tožnik (izpiski iz poročne matične knjige, potrdila o državljanstvu, potrdila o stalnem prebivališču, potrdila o nekaznovanosti) že iz razloga, ker se morajo v vseh postavkah ujemati z izvirnikom, ne dopuščajo avtorske svobode v smislu njene individualnosti. Potrdila se razlikujejo le glede tega, kdo ga je izdal, zaradi česa, datuma in osebe, kateri se izdaja, sicer pa so posamezni tipi potrdil oziroma izpiskov sestavljeni na enak predpisan način. Individualnost zahteva, da ima avtorsko delo komponente ustvarjalne ravni. V danem primeru pa ustvarjalnih možnosti glede na povedano, pravzaprav ni, niti tožnik konkretno ne trdi, v čem bi bile. Tožeča stranka tudi napačno razume razlogovanje tožene stranke, da naj bi bilo za opredelitev prevoda kot avtorskega dela pomembno, kdo je naročnik prevoda. S tem, ko je tožena stranka v svoji odločbi zapisala, da iz podatkov v spisu ni razvidno, da bi tožnik opravljal delo tolmača tudi na samem sodišču ali prevajal še kakšne druge stvari, je po razumevanju sodišča hotela poudariti, da bi slednji prevodi lahko izpolnjevali predpostavke za opredelitev dela kot avtorskega, ne iz razloga kdo je naročnik, pač pa iz narave in vrste prevoda samega. Simultano prevajanje na sodišču ali prevajanje listin, kjer so ustvarjalne možnosti prevoda vnaprej podane, lahko izpolnjuje kriterije iz 5. člena zakona glede individualne intelektualne stvaritve. Da pa bi iz takih prevodov tožnik prejel vsaj del spornih prejemkov, tožnik niti ne trdi, niti iz podatkov v spisu ne izhaja. V kolikor bi namreč obveljala teza tožnika, da so tudi prevodi, ki jih je opravil v danem primeru, avtorsko delo, bi izničili generalno klavzulo iz 1. odstavka 5. člena zakona. Kritična presoja dejstva, kdaj prevod je avtorsko delo, kdaj pa ne, mora obstajati ne glede na to, da so pri posameznih prevodih avtorskih del ustvarjalne možnosti že v osnovi omejene. V kolikor so omejene do te stopnje, da jih dejansko sploh ni, opravljeno delo kriterija individualnosti ne izpolnjuje. Skratka, skladno z zakonom, ni vsak prevod dela avtorsko delo, pri čemer zakon, kadar navaja, kaj velja (zlasti) za avtorsko delo (npr. 2. odstavek 5. člena zakona, 7. in 9. člen zakona), samo primeroma našteva vrste dela, ki lahko pridejo v poštev za opredelitev kot avtorska, v kolikor izpolnjujejo kriterije iz 5. člena zakona.

Glede na navedeno je tožena stranka storila prav, ko je prejemke tožnika v znesku 949.750,00 SIT prekvalificirala v dohodke iz pogodbenih poslov.

Sodišče pri tem še pripominja, da se z razlogovanjem tožene stranke, ko trdi, da prevod pridobi status javne listine v trenutku, ko sodni tolmač izda potrdilo o ujemanju prevoda z izvirnikom, ne strinja. V tem delu si tožena stranka napačno tolmači 2. odstavek 9. člena zakona. Objava prevoda, kot uradnega besedila, pomeni objavo v Uradnem listu ali drugem uradnem glasilu oblastvenega organa, kar izdano potrdilo, da je prevod skladen z izvirnikom, v smislu omenjenega člena zakona, ni. Na odločitev pa slednja okoliščina ne vpliva, saj je pravilna že odločitev tožene stranke, da prevodi tožnika v danem primeru niso avtorsko pravno varovani.

Ker sodišče v postopku pred izdajo izpodbijane odločbe ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, postopek pred izdajo izpodbijanega pravnega akta pa je bil pravilen in je odločba pravilna ter na zakonu utemeljena, je sodišče na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu, tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

Zadnja sprememba: 10.5.2007

VIR:http://www.sodnapraksa.si