Opravilna številka: Sodba I Up 1253/2002
Datum: 14.12.2005

JEDRO: DDV je mogoče vrniti pravni osebi, ki nima sedeža v Sloveniji le, če so izpolnjeni pogoji iz 54. člena ZDDV, med drugim tudi, če je DDV izkazan na računih (6. odst. 40. čl. ZDDV), ki morajo imeti predpisane sestavine (34. člen ZDDV). Če na računu ni naveden podatek o vrsti in količini blaga oziroma storitev, račun nima predpisanih sestavin in zato DDV ni mogoče vrniti.

1. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.
2. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

OBRAZLOŽITEV:

Z izpodbijano sodbo je prvostopno sodišče na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, 50/97 in 70/00) zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper odločbo tožene stranke z dne 10.10.2001, s katero je tožena stranka kot neutemeljeno zavrnila pritožbo tožeče stranke proti odločbi Davčne uprave Republike Slovenije, Davčnega urada L. z dne 28.5.2001. S to odločbo je prvostopni organ na podlagi 5. točke 1. odstavka 34. člena Zakona o davku na dodano vrednost (ZDDV, Uradni list RS, št. 89/98) zavrnil zahtevek tožeče stranke, ki nima sedeža v Sloveniji, za vračilo DDV, in sicer zato, ker računi, ki jih je zahtevi za vračilo DDV predložila tožena stranka, ne vsebujejo podatkov o vrsti in količini prodanega blaga oziroma opravljenih storitev.

Prvostopno sodišče je pritrdilo odločitvi in razlogom, ki jih je za svojo odločitev navedla tožena stranka. Svojo odločitev je oprlo na 54. člen, 5. točko 34. člena in 6. odstavek 40. člena ter 53. člen ZDDV. Menilo je, da je iz določbe 54. člena ZDDV izhaja, da davčno ugodnost vračila vstopnega DDV lahko uveljavlja le davčni zavezanec, ki nima sedeža v Sloveniji in mu je bil DDV zaračunan na podlagi opravljenega prometa blaga oziroma storitev s strani davčnih zavezancev v Sloveniji, ali mu je bil zaračunan ob uvozu v Slovenijo, ob pogojih in na način, določen s tem zakonom. Tožeča stranka je sicer vlogi za vračilo DDV priložila račune, ki pa sta jih prvostopni organ in tožena stranka pravilno ocenila kot nepopolne, saj ne vsebujejo podatkov o vrsti in količini prodanega blaga oziroma opravljenih storitev, kar izhaja iz upravnih spisov. Zato je tudi prvostopno sodišče menilo, da v tem primeru niso izpolnjeni pogoji za vračilo DDV tožniku. Po 5. točki 34. člena ZDDV je namreč podatek o vrsti in količini prodanega blaga obvezna sestavina računa, ki se izda davčnim zavezancem. Davčni zavezanec sme odbiti vstopni davek samo, če je izkazan na računih iz 34. člena ZDDV (6. odstavek 40. člena ZDDV). Na pravico do odbitka vstopnega davka se neposredno veže pravica do vračila: če gre za zavezanca s sedežem v Sloveniji (53. člen), če nimajo sedeža v Sloveniji pa za njih ob smiselni uporabi citiranih določb in na podlagi 1. odstavka 54. člena ZDDV, velja isto. Sicer pa ZDDV že v načelu daje enak položaj vsem davčnim zavezancem, ne glede na sedež in torej tudi iz tega razloga, oziroma z vidika zakonske ureditve kot celote, v tem pogledu ni podlage za drugačno obravnavanje tožnika.

Zoper prvostopno sodbo vlaga pritožbo tožeča stranka zaradi zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi ter spremeni sodbo sodišča prve stopnje in odpravi odločbo tožene stranke in prvostopnega upravnega organa. Navaja, da je upravičenka do vračila DDV, kar izhaja iz 1. odstavka 54. člena ZDDV in da izpolnjuje tudi pogoje iz 2. odstavka 54. člena ZDDV. Drugih pogojev za vračilo DDV 54. člen ZDDV ne predpisuje, se pa sklicuje na Pravilnik, ki tudi ne določa drugih pogojev za vračilo DDV. Ker nobeden izmed členov v ZDDV v poglavju, ki govori o vračilu davka, ne govori o vsebini računa, niti o morebitnih sankcijah v zvezi z nepopolnim računom, ni podlage za zavrnitev zahteve za vračilo DDV v tem primeru. Tudi določbe od 33. do 35. člena ZDDV ne določajo takšne sankcije za nepopolni račun. Edino sankcijo za nepopolnost računa poznata 40. in 62. člen ZDDV, vendar je vsa sankcija uperjena zoper izdajatelja računa, ne pa zoper prejemnika. Tudi je nelogično kaznovati prejemnika računa za nepravilnosti pri izdaji računa, saj nanje prejemnik računa nima vpliva. Tožeča stranka, ki zahteva vračilo vstopnega DDV oziroma vračilo presežka vstopnega DDV, bi morala izdajatelja, ki ni hotel popraviti računa, tožiti na izstavitev ustrezne listine, kar pa bi ves postopek zavleklo in bi tako zamudila rok za uveljavljanje vračila vstopnega DDV. Tožena stranka in prvostopno sodišče sta svojo odločitev oprla na določbo 6. odstavka 40. člena ZDDV. Te določbe in poglavja, v katerem se nahaja, pa ni mogoče uporabiti v primeru vračila DDV. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče odloči o njeni pravici do vračila vstopnega DDV, predlaga pa tudi, da odloči o stroških postopka po določbah Zakona o pravdnem postopku (ZPP).

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

K 1. točki izreka:

V obravnavanem primeru gre za vračilo DDV po 54. členu ZDDV, torej davčnemu zavezancu, ki nima sedeža v Sloveniji, pri čemer pa je sporno, ali se tožeči stranki DDV lahko vrne glede na to, da zahtevku za vračilo DDV davčnemu zavezancu, ki nima sedeža v Sloveniji, priloženi računi ne vsebujejo podatkov o vrsti in količini prodanega blaga oziroma opravljenih storitev.

Tudi po presoji pritožbenega sodišča morajo biti za uveljavitev pravice do vračila DDV izpolnjeni pogoji, ki jih določata ZDDV in Pravilnik. Po 6. točki 40. člena ZDDV je med pogoji za odbitek vstopnega davka določen tudi pogoj, da sme davčni zavezanec odbiti vstopni DDV le, če je izkazan na računih iz 34. člena ZDDV. V 5. točki 1. odstavka 34. člena ZDDV pa je določeno, da mora račun med drugim vsebovati tudi podatke o vrsti in količini prodanega blaga oziroma opravljenih storitev. Da bi te podatke računi, priloženi zahtevi, ki je predmet presoje v tem upravnem sporu, vsebovali, ne zatrjuje niti tožeča stranka. Ker ti računi ne vsebujejo obvezne sestavine iz 5. točke 1. odstavka 34. člena ZDDV, izdal pa jih je davčni zavezanec drugemu davčnemu zavezancu, tudi po presoji pritožbenega sodišča ni pravne podlage za priznanje pravice iz takega računa. Ker se po 98. členu Pravilnika o izvajanju Zakona o davku na dodano vrednost (Uradni list RS, št. 4/99, 45/99, 59/99 - v nadaljevanju Pravilnik) izrecno zahteva, da se zahtevi za vračilo DDV davčnemu zavezancu, ki nima sedeža v Sloveniji, predloži med drugim tudi račune ter ustrezne dokumente v izvirniku, bi morali biti zahtevku predloženi takšni računi, kot jih ZDDV predpisuje v 34. členu, torej bi morali vsebovati tudi podatke o vrsti in količini prodanega blaga oziroma opravljenih storitev, česar pa v tem sporu obravnavani zahtevi računi ne izpolnjujejo. V 34. členu ZDDV je namreč po presoji pritožbenega sodišča podana definicija računa za potrebe ZDDV in zato brez takšnega računa ni mogoče uveljavljati nobene pravice iz ZDDV.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo prvostopnega sodišča.

K 2. točki izreka:

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 3. odstavku 23. člena ZUS. Ker je v tem upravnem sporu sodišče presojalo le zakonitost izpodbijanega akta tožene stranke, v skladu z navedeno določbo ZUS vsaka stranka trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Zadnja sprememba: 21.5.2007

VIR:http://www.sodnapraksa.si