Opravilna številka: Sodba I Up 781/2002
Datum: 24.5.2005

JEDRO: Zakonita podlaga za odbitek vstopnega davka na dodano vrednost po določbi 40. člena ZDDV je račun, ki vsebuje vse sestavine, določene v 1. do 7. točki 1. odstavka 34. člena navedenega zakona.

ZADEVA:

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000, ZUS) zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper odločbo tožene stranke z dne 2.10.2000, s katero je ta zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper odločbo Davčnega urada P. z dne 23.6.2000. Z navedeno odločbo je prvostopni upravni organ delno (v znesku 633.654 SIT) ugodil zahtevku tožeče stranke za vračilo (1.532.264 SIT) davka na dodano vrednost, na podlagi ugotovitev inšpekcijskega pregleda, da je zavezanec za obračunsko obdobje marec 2000 odbil vstopni davek na dodano vrednost tudi po dveh računih, ki ne ustrezata pogojem iz 34. člena Zakona o davku na dodano vrednost (Uradni list RS, št. 89/99, ZDDV) in 63. člena Pravilnika o izvajanju zakona o davku na dodano vrednost (Uradni list RS, št. 4/99, 45/99, 59/99 in 10/99, Pravilnik) in mu zato vstopni davek na njuni podlagi ni bil priznan.

Sodišče prve stopnje je pritrdilo odločitvi tožene stranke, ki je svojo odločitev oprla na določbe 34. in 40. člena ZDDV ter 63. in 78. člena Pravilnika. Strinjalo se je, da tožeča stranka na podlagi računov, prejetih 14.3.2000, in ki ne vsebujeta vseh predpisanih podatkov iz 34. člena ZDDV, ne more uveljavljati vračila odbitka vstopnega davka na dodano vrednost. Po presoji sodišča prve stopnje je pravilna tudi odločitev tožene stranke, da računa, ki ju je tožeča stranka (po njenih trditvah) prejela 20.3.2000 in ki naj bi predstavljala popravljena računa, pri odločanju ni upoštevala. Odločitev tožene stranke temelji na pravilno ugotovljenem dejanskem stanju, da iz navedenih računov ne izhaja, da nadomeščata prvotna računa. Po določbi 3. odstavka 106. člena Pravilnika se morajo knjigovodstvo davčnega zavezanca in knjige prejetih in izdanih računov voditi v skladu s predpisi o računovodstvu ter drugimi predpisi, ki urejajo vodenje knjig davčnega zavezanca. Zavrnilo je ugovor tožeče stranke, da bi bilo treba kot podlago za odbitek vstopnega davka na dodano vrednost upoštevati pogodbo, na podlagi katere sta bila računa izstavljena. Čeprav se računa na pogodbo sklicujeta, bi morala kot izvirne knjigovodske listine v smislu SRS 21.5. vsebovati vse podatke, ki jih zahteva 34. člena ZDDV.

Tožeča stranka vlaga pritožbo iz razlogov bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu, zaradi zmotne uporabe materialnega prava in zaradi zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Navaja, da je tožena stranka nepravilno ugotovila dejansko stanje, saj popravljenih računov in pogodbe ni upoštevala. V postopku nadzora ni imela možnosti sodelovanja, na kar je opozorila že med postopkom. Inštitut pripomb na zapisnik v smislu 15.a člena Zakona o davčnem postopku (ZDavP) predstavlja pravno sredstvo, s katerim bi lahko dokazala zmoto tožene stranke. Sodišče prve stopnje je zmotno interpretiralo metodo popravljanja pomanjkljivih računov. V nasprotju z določili SRS je stališče v sodbi, da so neki računi sposobni knjigovodske obravnave šele takrat, ko vsebujejo vse predpisane podatke. Nepravilno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da je račun izvirna listina. V obravnavani zadevi je izvirna listina pogodba, računa, izdana na njeni podlagi, pa sta izvedeni listini. Zmotno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da morata računa v smislu SRS vsebovati zahtevane podatke iz 34. člena ZDDV, saj v SRS 21.5 navedeno ni določeno. Po določbi 34. člena ZDDV ima davčni zavezanec pravico do odbitka vstopnega davka na dodano vrednost, če listina, s katero je zaračunan promet blaga ali storitev vsebuje vsebine, predpisane v navedenem členu. V obravnavani zadevi pogodba vsebuje vse predpisane sestavine. Zato tudi v primeru, da bi zavezanec nepravilno evidentiral listine v knjigi prejetih računov, to na pravico do odbitka vstopnega davka na dodano vrednost ne bi smelo vplivati. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

OBRAZLOŽITEV:

Odbitek vstopnega davka na dodano vrednost je urejen v 40. členu ZDDV. Na podlagi 1. odstavka navedenega člena ZDDV sme davčni zavezanec pri obračunu svoje davčne obveznosti odbiti DDV, ki ga je dolžan ali ga je plačal pri nabavah blaga oziroma storitev od drugega davčnega zavezanca, pri uvozu blaga ter kot prejemnik storitve, če je to blago oziroma storitev uporabil oziroma jih bo uporabil za namene opravljanja dejavnosti, od katere se plačuje DDV. Po določbi 6. odstavka 40. člena ZDDV sme davčni zavezanec odbiti vstopni davek le, če je izkazan na računih iz 34. člena navedenega zakona. Obvezne sestavine računa pa so določene v 1. do 7. točki 1. odstavka 34. člena ZDDV.

Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da je v obravnavani zadevi tožeča stranka uveljavljala odbitek vstopnega davka po računu z dne 7.3.2000 in računu z dne 8.3.2000, ki ju je tožeča stranka prejela 14.3.2000. Ni sporno, da na navedenih računih nista bili vpisani popolna firma in davčna številka tožeče stranke. Glede na tako ugotovljeno dejansko stanje je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da navedena računa ne vsebujeta vseh podatkov, predpisanih v 34. členu ZDDV, zato ne predstavljata zakonite podlage za odbitek vstopnega davka na dodano vrednost po določbi 40. člena ZDDV. Pravilna je tudi odločitev sodišča prve stopnje, da računa, ki ju je tožeča stranka predložila s pripombami na zapisnik, ne moreta biti pravno upoštevana kot podlaga za odbitek vstopnega davka. Pritožbeno sodišče se strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da bi morala tožeča stranka, ki je ugotovila nepravilnosti pri izdanih računih, računa zavrniti in vknjižiti le popravljena računa. Le ob takem ravnanju tožeče stranke bi bila popravljena računa lahko pravno upoštevana pri odločanju o odbitku vstopnega davka na dodano vrednost. Sodišče prve stopnje je pravilno zavrnilo ugovor, da pogodba, na podlagi katere sta izdana računa, ne more biti podlaga za odbitek vstopnega davka na dodano vrednost, saj je tožeča stranka uveljavljala odbitek vstopnega davka na dodano vrednost na podlagi računov. Zato v obravnavani zadevi tožeča stranka ne more uspešno ugovarjati, da so iz pogodbe razvidne vse zahtevane sestavine računa.

Neutemeljen je pritožbeni ugovor, da tožeča stranka v postopku nadzora ni imela možnosti sodelovanja. Iz zapisnika o inšpekciji z dne 29.5.2000 izhaja, da sta bila direktor tožeče stranke S.S. in delavka tožeče stranke M.J. prisotna v postopku inšpiciranja. Zapisnik je bil tožeči stranki vročen, dne 13.6.2000 je nanj podala tudi pripombe. Glede na določbo 2. odstavka 15a člena ZDavP pripombe na dopolnilni zapisnik niso dopustne.

Prvostopno sodišče je svojo odločitev oprlo na dejansko stanje, ugotovljeno v upravnem postopku, in ga je štelo za pravilno in popolno ugotovljeno. V 5. odstavku 72. členu ZUS je določeno, da se pritožbeni razlog zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja lahko uveljavlja, kadar oziroma kolikor sodba temelji na dejanskem stanju, ki je bilo ugotovljeno v sodnem postopku. Ker sodišče prve stopnje dejanskega stanja ni samo ugotavljalo, temveč je svojo odločitev oprlo na dejansko stanje, ugotovljeno v upravnem postopku, je bilo treba pritožbeni razlog nepravilno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja zavrniti kot nedopusten.

Neutemeljen je tudi pritožbeni ugovor, da je v obravnavanem primeru pravno razmerje nastalo na podlagi pogodbe in da sta računa, izdana na njeni podlagi izvedeni listini. Pravilno je pojasnilo že sodišče prve stopnje, da morata računa, na podlagi katerih tožeča stranka uveljavlja odbitek vstopnega davka na dodano vrednost vsebovati vse podatke, predpisane v 34. členu ZDDV.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zadnja sprememba: 21.5.2007

VIR:http://www.sodnapraksa.si